Tipično izogrevajo tisti, na katere se da zanesti, ki vedno pomagajo in naredijo vse, kar obljubijo!

Tina Bončina

14. 12. 2019, 13:09 | Kariera | Vir: STA

                            Tipično izogrevajo tisti, na katere se da zanesti, ki vedno pomagajo in naredijo vse, kar obljubijo! (foto: profimedia) profimedia

Brisanje meja med delom in prostim časom, hiter tok informacij in pritiski po neprestani rasti in dosegljivosti je le nekaj značilnosti sodobne družbe, ki vse več ljudi privedejo do stanja izgorelosti. Po besedah zdravnice psihoterapevtke Tine Bončina je izgorelost opozorilo, da smo se razdajali za tuje vrednote, obenem pa priložnost za napredek.

Izgorelost je stanje življenjske izčrpanosti, ki je posledica dolgotrajne izpostavljenosti kroničnemu stresu in ji pogosto pravijo tudi kuga 21. stoletja. Ker je izgorelost psihosomatska bolezen, nastane zaradi psihičnih vzrokov, posledice pa se kažejo na telesu, pri vsakem človeku pa se prikaže drugače.

Nastaja dolgo, dolgotrajno pa je tudi zdravljenje.

Ker je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) v svoji Mednarodni klasifikaciji ne opredeljuje kot bolezen, temveč kot stanje, oteži možnosti zdravljenja.

Zaradi opažanja, da se vse več ljudi sooča s to boleznijo, da so v stiski in ne vedo, kaj se z njimi dogaja, je Bončina napisala knjigo Izgorelost: si upate živeti drugače?, ki je pred kratkim izšla pri Založbi Mladinska knjiga. Želi si, da bi ljudje s pomočjo knjige lahko povezali psihične izvore bolezni in njene fizične simptome ter razumeli, kaj se jim dogaja, in poiskali pot do boljšega življenja.

Bončina poudarja, da je izgorelost ozdravljiva bolezen, je opozorilo, da smo se razdajali za vrednote, ki niso naše, ter priložnost za napredek in za razmislek o vrednotah, ki ustrezajo nam samim.

Do izgorelosti privede kombinacija faktorjev

Sprva je bila izgorelost opisana v povezavi s poklici, kjer zaposleni dela z ljudmi, kasneje pa tudi v povezavi z ostalimi poklici in tudi ostalimi s službo nepovezanimi področji posameznikovega življenja.

Do izgorelosti po besedah Bončine privede kombinacija faktorjev, jasno pa je, da "kdor dela preveč in preveč goreče, bo izgorel".

Tipična oseba, ki drvi v izgorelost, je po besedah Bončine nekdo, ki:

  • vse obvlada,
  • v službi in drugod je aktivna in vključena,
  • nanjo se da zanesti,
  • vedno pomaga
  • in naredi vse, kar obljubi, je najboljša delavka.

Tudi prijatelj in družina povedo, da je oseba nasmejana, polna energije in vedno pripravljena pomagati".

Ko takšna oseba zboli, si težko prizna, da ne zmore več, saj so jo ti uspehi napajali. "Težko se je tudi vrniti, drugačen, ne tako vsemogočen in na drugačen način zaščititi svoje meje in drugače izbirati svoje bitke."

Stres še ni izgorelost

Vsak stresni odziv telesa še ne pomeni, da smo izgoreli, pojasnjuje Bončina. Izgorelost je namreč bolezen, stres pa normalna in zdrava reakcija telesa, ki nam omogoča, da lažje prebrodimo situacije, ki so za nas nevarne, naporne in nam predstavljajo oviro. Posledica trajne vključenosti tega odziva pa je izgorelost.

Kadar je stresni odgovor dolgo časa vklopljen, imamo v telesu več stresnih hormonov, med katerimi je vodilni kortizol.

Ta poveča energetske sposobnosti telesa, frekvenco dihanja, dvigne raven sladkorja v krvi in pospeši bitje srca ter s tem pretok krvi v mišice, ostali deli telesa pa so pri tem zapostavljeni.

Da bi uspešno rešili težavo, so namreč možgani osredotočeni na težavo samo, pri čemer zaustavijo delovanje drugih delov možganov, kot so hipokampus, ki je ključen za delovanje spomina, prefrontalna skorja, ki je sedež logike in razsojanja, stalno pa je aktivirana amigdala, ki ves čas sporoča, da smo v nevarnosti.

Na ta način po besedah Bončine dobimo človeka, "ki je telesno zelo aktiviran, hkrati pa ima zelo omejene kognitivne sposobnosti, zaradi česar se začne počutiti nesposobnega". Ker se ne more zanesti nase, ni zadovoljen, začne se obtoževati, vse to pa povzroča tudi poškodbe tkiv, slabi imunski odziv, povzroča motnje razpoloženja in vodi v veliko slabih navad, s katerim razbremenimo slabo počutje.

Odgovornost družbe je, da posameznika zaščiti

Konec letošnjega maja je WHO izgorelost priznala za bolezen, a je svojo odločitev naslednji dan že preklicala oziroma sporočila, da je prišlo do pomote. Dogodek je po mnenju Bončine jasen primer tega, kako družba ne prevzame odgovornosti za nastanek bolezni.

"Živimo v družbi, kjer bi sistem rad obremenil posameznika, da je sam kriv za svoje stanje, in se otresel odgovornosti. Medtem ko so bili prej zelo pomembni družba, solidarnost, povezanost in skupine, sedaj živimo v neki dobi individualizma, egocentrizma in celo narcizma," je kritična Bončina.

Prepričana je, da je odgovornost družbe, da posameznika v tem sistemu, ki ga sili v neprestano rast, prisotnost in dosegljivost, zaščiti.

Poskrbeti moramo za svoj rezervoar energije

Kar lahko naredimo sami za svoje duševno zdravje, je po mnenju Bončine to, "da se spomnimo, da delamo zato, da izkoristimo svoje sposobnosti in bomo kasneje lahko uživali, in ne zato, ker moramo, ker je nekdo tako ukazal, da delamo majhne stvari, ki nas veselijo, in poskrbimo tudi za svojo dušo. V življenju imamo namreč različne vloge, zaposleni je le ena izmed njih," je poudarila Bončina.

Vsakdo ima rezervoar energije, k ga moramo polniti, sicer se iztroši, podobno kot pametni telefoni, pojasnjuje Bončina.

Vsak posameznik pa mora ugotoviti, kaj je njegova elektrika - to je lahko šport, družina, umetnost, pristni stiki, mir, narava itd.

napisala Lea Udovč