Špela Bušić, umetnica ličenja iz zakulisja snemanja slovenskih filmov in serij

Intervju

15. 2. 2020, 06:00 | Kariera | Piše: Maja Fister
Špela Bušić, umetnica ličenja iz zakulisja snemanja slovenskih filmov in serij (foto: Maja Fister) Maja Fister

Špela Bušić je umetnica ličenja, ki skrbi za to, da se igralcem čelo pred kamero ne sveti, da nimajo podočnjakov – razen, če se to sklada z njihovo vlogo – ter da so njihove strelne rane videti karseda prepričljivo.

Špela Bušić je Kamničanka, ki se ukvarja z ličenjem v filmih, serijah in oglasih. Eden od njenih najbolj svežih projektov, ki jih je gledal velik del Slovenije, je bila serija Jezero, posneta po knjižni uspešnici Tadeja Goloba. Del maske je bila tudi pri tretjem celovečercu Gorana Vojnovića Nekoč so bili ljudje, ki še ni na ogled, pa pri celovečernem igranem filmu Inventura scenarista in režiserja Darka Sinka, tudi pri celovečercu Eva režiserke Tijane Zinajić ...

V intervjuju sva se dotaknili tega, kaj delo umetnikov ličenja pri takšnih produkcijah sploh obsega, kako je videti povprečen snemalni dan v zakulisju domačih serij, filmov ali oglasov, pa tudi, kaj storijo, če igralcu čez noč izginejo brada ali brki, ki jih je v prejšnjih prizorih še imel. 

Od kod ljubezen do ličenja in kako vas je to pripeljalo v zakulisje snemanja filmov, serij in oglasov?

Ličenje me je že od začetka zanimalo predvsem v smislu filmske maske. Olepševanje samo po sebi, na primer ličenje nevest ali maturantk, me nikoli ni zares privlačilo. Ko sem šla na prve tečaje ličenja, sem imela tako že v osnovi željo in cilj, da nekoč delam za filme, serije in občasno tudi za oglase. 

Maja Fister

Gledalci pogosto niti ne pomislimo, da gre pred kamero malokdo povsem brez ličil – tudi moški. Kaj torej zajema ličenje za takšne produkcije? 

Načeloma gre vsak igralec, preden stopi pred kamero, še v masko. Ja, tudi moški. Tudi ko gre za popolnoma naraven videz, za katerega mislimo, da nima na sebi ničesar, smo mu verjetno kaj dali na obraz. Ličenje je seveda odvisno od filma in zahtev glede na določene vloge.

Pri moških je to lahko samo krema, pokrivanje kakšnih globokih podočnjakov – razen seveda, če pašejo v zgodbo – in da je koža videti sveža. Moških načeloma ne pudramo s kakšnimi težkimi pudri. Pri ženskah dodamo še »lička«, maskaro, ki je videti zelo naravno in uredimo ali dorišemo obrvi, če je treba, in vazelin na ustnice. A načeloma stremimo k temu, da je videz karseda naraven in da se maske v resnici niti ne opazi. Razen seveda, če to vloga lika zahteva. Potem iz te osnove izpeljujemo še kaj dodatnega. 

osebni arhiv

In ko igralci iz maske odkorakajo pred kamero? Ste še vedno zraven? 

Ja, mi jim sledimo (smeh). Ponavadi, ko pride pred kamero, pogledam na zaslon, kako je videti in potem na licu mesta matiram kožo, če se še kje sveti. V maski raje naredimo manj stvari in dodamo potem na snemanju, kot pa da bi bilo obratno in bi morali pred kamero kaj odvzemati. Preveč matiranja tudi ni v redu, saj nek naraven sijaj človeške kože deluje bolj prepričljivo.

Kakšen je načrt snemalnega dne? Najprej verjetno maska in kostum?

Tako je. Snemalni dan se za igralca začne v kostumu ali v maski. Ali se najprej obleče in nato pride k meni ali obratno, je odvisno tudi od tega, kaj vse mu moramo narediti. Kakšen kompliciran kostum lahko med oblačenjem pokvari ličila in pričesko, zato je tudi to zaporedje pomembno. 

Včasih je treba moškim prej pobriti še brado ali brke, včasih tudi postriči lase in je bolj smiselno, da gre v kostum za tem in nato nazaj v masko za ličenje. 

Umetniki ličenja imamo čas omejen – tega napovemo že vnaprej – in v tistem času naredimo svoje. Ko končamo, gremo tudi mi na set in tam spremljamo dogajanje ter sproti popravljamo ličila, pričeske ... To delo se lahko razdeli med asistenti ličenja.

Maja Fister

Predstavljam si, da isti kadri kdaj niso posneti v enem dnevu, torej morajo biti igralci videti enako ob različnih snemalnih dneh. Kako vzdržujete kontinuiteto, da so ličila in pričeske vedno tam, kjer morajo biti in morebitne modrice, praske ali narisane tetovaže vedno na pravem mestu? 

V bistvu kontinuiteta ni pomembna samo pri modricah, je že pri enem pramenu las. Detajle najraje kar fotografiramo, da si lažje zapomnimo, za kateri filmski dan je kaj. En filmski dan torej lahko snemamo več običajnih koledarskih dni in takšne opomnike si najlažje označiš za filmske dni. 

Veliko sodelovanja je tudi med kostumom in masko, saj je kontinuiteta tudi pri oblačilih in ličenju ter pričeski. Pogosto si tudi natančno zapišem, katera ličila smo uporabili pri komu. Včasih jih za vsak lik posebej pospraviš v vrečke, da točno veš, od koga je kaj. 

Za vsakega igralca imaš navadno posebej puder, čopič, maskaro. Te opomnike si potem pripišeš v scenarij, da imaš vse pod nadzorom. Ker ne more biti enkrat šminka v tem odtenku rdeče, drugič pa v drugem. To celotno razdelavo sicer narediš že pred snemanjem, v testnih dneh, da se potem ne loviš. Ko enkrat pride snemalni dan, nimaš časa za zmedo, vse mora biti zabeleženo.

Za kontinuiteto sicer skrbi tudi tajnica režije, desna roka režiserja. Ta ima pod nadzorom kontinuiteto vsega, od kostuma, maske, luči, kamer, vsega. 

Maja Fister

Pred intervjujem ste mi zaupali prigodo, ko je igralec sredi snemanja ostal brez brk ali brade. Kako rešujete takšne zagate?

Lahko se zgodi, da igralci ob istem času snemajo dva različna filma, seriji ali pa imajo vlogo v gledališču. V teh primerih je kolegialno, da se uskladimo z masko ekipe tega drugega projekta in si pridemo naproti. Načeloma ima prednost pri besedi tista ekipa, ki je imela z igralcem prva pogodbo. In večinoma ni zapletov, saj se vnaprej dogovorimo, kakšno brado, brke, dolžino las in drugo oboji želimo na kameri.

Včasih pa pride tudi do nesporazumov. Enkrat smo tako sredi snemanja v masko dobili igralca brez brade, ki so mu jo pri drugi produkciji obrili. Mi smo morali posneti še en kader in ker jo je v že posnetih delih imel, bi bilo res čudno, da je v istih scenah potem kar nima več.

Stvar smo rešili tako, da sva mu dve umetnici ličenja na brado tri ure lepili eno po eno umetno dlako. S snemanjem smo seveda zamujali, a brada je bila videti tako prepričljivo, da nihče ne bi opazil, da ni prava. 

Obratna zgodba se je zgodila, ko je naša ekipa igralcu pobrila brke, ker je dobila zeleno luč od osebe, ki očitno ni imela vseh informacij. Te so pri drugi produkciji nato prav tako nadomestili z umetnimi. Na koncu se tudi to nekako reši (smeh). 

osebni arhiv

Kako pa določite, kako bo maska videti? Jo delate po scenariju ali imate bolj proste roke?

Ko produkcija izbira maskerje, skupaj preberejo scenarij in nato uskladijo svoje ideje. Še pred pravim snemanjem so navadno testni dnevi, priprave, ko že preizkusimo tudi masko.

Končne videze potem fotografiramo, da jih imamo vedno na pametnih telefonih, ko moramo kaj preveriti. V stari šoli se je to natisnilo (smeh). 

Sodelovali ste tudi pri težko pričakovani seriji Jezero, ki je bila posneta po knjižni uspešnici Tadeja Goloba. Kako je videti življenje ekipe med večdnevnim snemanjem na različnih lokacijah? Se je celotna ekipa preselila v Bohinj ali ste se tja vozili vsak dan? 

Pri Jezeru smo se preselili v hotel v Bohinju. Odvisno od produkcije, načeloma snemaš 5+2, torej 5 dni snemaš in živiš na lokaciji, 2 dni ima celotna ekipa prosto, torej se vrne v svoj domač kraj. No, ali pa ostane na oddihu v Bohinju (smeh).

Snemalni dnevi so intenzivni. Pa vendar se mi zdi, da nas to, da je celotna ekipa skupaj toliko časa, tudi ko oddela svoje, še bolj poveže. In če se ekipa razume in deluje kot družina, se to čuti tudi na snemanju in nenazadnje na končnem izdelku. 

Ko razmišljam o maski v Jezeru ... Kaj pa žrtev? 

Seveda, tudi truplu ne uide maska (smeh). Pri Jezeru je del maske na primer strelna rana pri drugi žrtvi. Truplo v mrtvašnici pa je delo odličnega scenografa, torej umetno telo. V filmih so trupla lahko lutke, seveda pa jih lahko upodobijo tudi igralci – če se znajo toliko umiriti in zadržati dih. Ko se snema take stvari, mora biti koncentracija na vrhuncu in smrtna tišina. 

Po besedi »akcija« verjetno neha dihati kar vsa ekipa? 

Ko se snema in ko se reče »akcija«, je tišina. Ne smeš šepetati, ne smeš šumeti z jakno, stojiš na miru in čakaš na »stop.« Pa ne samo zaradi kamere, tudi ekipa mora biti osredotočena in to je del te profesionalnosti, pravila so jasna.

Maja Fister

Kakšna je razlika pri delu umetnika ličenja, če snema film, serijo ali oglas? 

Pri filmu in seriji ni neke bistvene razlike, saj gre pri obema za neko zgodbo in se snema dlje časa. Imaš serije, ki se lahko snemajo po 50 dni, medtem ko imajo filmi kakšnih 30-35 dni. Spet odvisno od projekta.

Poleg tega pa pogosto vmes pridejo še višje sile, dejavniki kot je vreme. V teh primerih se stvari lahko premikajo in prilagajajo. 

Pri oglasu pa se dobiš na pomerjanju šele kakšne dva ali celo en dan pred snemanjem, se dogovoriš z režiserjem o zahtevah in to je to. V produkciji imajo prej še kakšne sestanke za lokacije, kamere in druge priprave, a za nas je tu načeloma manj dela.

Vam najljubše od tega je ustvarjanje katerega? 

Filmov!

Pravite, da vam ličenje kot lepotna industrija ne diši preveč. Vas morda vleče bolj v posebne učinke? 

Me! Vmes sem naredila tečaj za posebne učinke, da lahko razumem različne materiale in kako se to gradi. Od opeklin, ran, podpludb, protetike in nenazadnje kako tu držati kontinuiteto. Res pa je, da danes obstajajo različne tehnologije, ki to olajšajo. Če imaš več dni zapored enako podpludbo ali tetovažo, lahko to zrišeš in pošlješ v tisk.

To so takšne posebne nalepke na transfer papirju, za predstavo morda nekaj podobnega tistim začasnim tetovažam v žvečilnih gumijih, ki jih zmočiš in prilepiš na kožo. Seveda so to veliko bolj kakovostne nalepke, ki nimajo robov. Če daš čez še malo pudra, je videti še bolj pod kožo in pristno. 

osebni arhiv

V zadnjih letih opažamo porast domačih produkcij, sploh serij. To verjetno pomeni tudi več priložnosti za poklice, kot ste maskerji, pa tudi za igralce, režiserje, snemalce, tonske mojstre in vse druge, ki jih taka produkcija pač zahteva? 

Zagotovo se na tem področju dela več, pa tudi boljše, tako igralsko kot po kakovosti slike. Res pa je, da ostaja nek krog istih ljudi, ki to počnejo in morda ni spet tako preprosto priti zraven.

Sama sem vesela, da mi je to uspelo z neko vztrajnostjo, čeprav nisem v teh vodah poznala nikogar in sem res hvaležna za vse ljudi iz tega sveta, od katerih sem se v teh letih tudi ogromno naučila. To so Alenka Nahtigal, Lija Ivančič in Anja Godina, mojstrice na svojih področjih. 

Kateri so naslednji projekti, pri katerih boste vihteli čopič? 

Potrjeno imam že eno serijo, o kateri še ne morem govoriti, se pa odpira tudi veliko novih stvari.

Maja Fister
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri