Recept stoletnikov ni zapletel, kot bi si morda kdo mislil. Njihova skrivnost se skriva v loncu in zgolj 4 preprostih sestavinah.
V tako imenovanih modrih conah, regijah sveta, kjer ljudje živijo najdlje in najbolj zdravo, se skozi generacije ponavlja isti vzorec. Na Sardiniji, Okinavi, grškem otoku Ikarija, polotoku Nikoya v Kostariki in v kalifornijski Loma Lindi se prehrana vrti predvsem okoli rastlinskih živil, stročnic in preprostih domačih jedi. Ena izmed njih posebej izstopa: tradicionalna zelenjavna juha z fižolom, ki jo na Sardiniji pripravljajo skoraj vsak dan.
V kraju Akarea na Sardiniji, kjer živi ena največjih koncentracij stoletnikov na svetu, domačini že desetletja kuhajo mineštro iz le štirih osnovnih sestavin: fižola, paradižnika, krompirja in čebule. Vse drugo je le sezonski dodatek. Če imajo pri roki korenje, ga dodajo. Če zraste bučka, pristane v loncu. Toda srce recepta ostaja nespremenjeno.
Prav v tej preprostosti se skriva moč jedi, ki jo mnogi danes opisujejo kot recept za dolgoživost. Fižol telesu zagotavlja rastlinske beljakovine in vlaknine, ki hranijo dobre bakterije v črevesju. Paradižnik vsebuje likopen, močan antioksidant, ki pomaga ščititi srce in kožo pred staranjem. Krompir poskrbi za dolgotrajno energijo brez hitrih skokov sladkorja v krvi, čebula pa deluje protivnetno.
Vreti mora dolgo in počasi
Zanimivo je, da dolgotrajno kuhanje teh sestavin poveča nekatere njihove koristne učinke. Raziskave, objavljene v strokovni reviji Journal of Agricultural and Food Chemistry, so pokazale, da toplotna obdelava paradižnika poveča količino telesu dostopnega likopena.
Priprava je skoraj smrešno preprosta. Večer prej je treba približno 200 gramov suhega fižola namočiti v hladni vodi. Naslednji dan se fižol odcedi in pristavi v velik lonec z okoli dvema litroma sveže vode. Nato sledijo na kocke narezan krompir, drobno sesekljana čebula in zreli paradižniki. Sol pride na vrsto šele proti koncu kuhanja, saj lahko sicer fižol ostane trd.
Juha mora nato dolgo in počasi vreti, najmanj uro in pol, še bolje dve do dve uri in pol. Na Sardiniji je nikoli ne miksajo z mešalnikom, saj želijo občutiti vsak posamezen okus in teksturo. Prav dolgotrajno kuhanje ustvari gosto, skoraj kremasto strukturo brez moke ali smetane.
Po mnenju domačinov največjo napako naredijo tisti, ki želijo jed preveč "izboljšati". Dodajanje slanine ali mesa naj bi popolnoma porušilo filozofijo te jedi. Bistvo recepta je prav v tem, da rastlinske beljakovine opravijo svoje delo brez dodatnih maščob. Stoletniki v modrih conah takšno juho pogosto jedo vsak dan, najpogosteje za kosilo. Strokovnjaki pravijo, da bi že nekaj krožnikov tedensko lahko pozitivno vplivalo na prebavo, raven energije in občutek sitosti.
