Vsak kruh ima svoj značaj. In če ga pripravite sami, ima tudi svojo zgodbo. Morda se na prvi pogled zdi domača peka kruha prevelik kulinarični zalogaj, a z nekaj drobnimi triki (in ustreznimi pripomočki) boste z veseljem zagnali pečico in začeli spoznavati kruh, ki je več kot le kruh.
Italijanska fokača. Francoski brioš. Nepogrešljiva balkanska pogača. Ali če pogledamo onstran obzorja, japonski shio pan. Ko raziskujemo kruh v njegovih bolj eksotičnih različicah, se spominjamo potovanj, kjer je prav kruh ustvaril tisto prvo, najbolj preprosto povezavo z lokalno kulinarično tradicijo. Morda se zdi kot najbolj vsakdanji izdelek na mizi, a je hkrati brezčasni glasnik povezanosti s kulinariko na vseh koncih sveta.
Ste morda že razmišljali, da bi takšne izkušnje doživeli kar pri sebi doma? Da bi ustvarjali kruh nešteto značajev in kot pravi kuharski mojstri z njim popestrili vsakodnevni jedilnik? Ko žemljice in štruce nadomesti kruh drugačnega porekla z malce drugačnim vonjem in zelo svojim okusom? Za začetek še vedno potrebujete le moko in kvas, od tu naprej pa vas na popotovanje okusov vodijo recepti, ki znajo edinstveno nadgraditi vašo domačo kuhinjo.
Iz Italije prihaja fokača, edinstvena in vsestranska
Fokača je kruh, ki zlahka dopolni običajen vsakodnevni obrok ali pa deluje kot samostojni grižljaj ob naslednjem druženju s prijatelji. Morda največja privlačnost fokače je v njenih nasprotjih: rahlo, luknjičasto sredico uokvirjajo zapečeni robovi, dodatni 'gušt' pa dodajo oljčno olje in drobna zrnca soli. Za izpopolnjen okus se doda še rožmarin, za popolno italijansko vzdušje pa tudi olive ali češnjev paradižnik.
Pri domači pripravi vas lahko preseneti, kako mehko in lepljivo je testo. Naj vas to ne zavede v dodajanje večjih količin moke, saj lahko hitro dobite testo, ki je bolj kot za fokačo primerno za piškote. Prav vlažno in vlečno testo je ključno za zračno, mehko sredico.
Iz Francije nas pozdravlja brioš, ki iz zajtrka naredi dogodek
Če je fokača doma ob oljčnem olju, je brioš doma ob maslu. Ta francoski kruh iz testa, obogatenega z jajci in maslom, ima nežno sredico in zlato, hrustljavo skorjo. Rezina z marmelado se odlično ujame z jutranjo kavo, dan ali dva star brioš pa nikakor ni za odmet, saj ga lahko porabite kot osnovo za francoski opečenec.
Ob prvem poskusu ustvarjanja lastnega brioša je največji izziv običajno potrpežljivost. Mehko testo se lahko sprva lepi in deluje, kot da iz njega ne bo nič. Dodatna pest moke se zdi hitra rešitev, a z njo lahko izgubimo prav tisto mehkobo, zaradi katere smo se brioša sploh lotili. A počasi – po francosko – vztrajajte in raziskujte.
Trik za domačo peko: Maslo dodajajte postopoma, ko je osnovno testo že povezano in nekoliko elastično. Vsak košček naj se dodobra vmeša, preden dodate naslednjega. Če recept predvideva počitek v hladilniku, tega koraka ne preskočite, saj boste ohlajeno testo z maslom boste precej lažje oblikovali.
Na domačem Balkanu nas greje pogača, kraljica obložene mize
Pogača nima ene same podobe. Po Balkanu se recepti razlikujejo od kraja do kraja in od kuhinje do kuhinje. Ponekod je nadvse preprosta, drugje bolj kompleksna in vsebuje mleko, jogurt, jajca ali maslo. Za prvo domačo različico izberite mehko kvašeno pogačo, sestavljeno iz manjših kosov, ki se med vzhajanjem in peko povežejo.
Posebnost pogače pride do izraza, ko se obrok začne in si ljudje odlomijo lastni kos. Ni namreč treba odmerjati popolnih rezin: vsakdo, ki sedi za mizo, odtrga svoj kos, potem pa v njem uživa z najljubšimi dodatki. Morda je to sir, morda ajvar, ali pa ga dopolni uživanje ob skledi solate.
Turški pide, ki mu radi rečemo tudi turška pica
Turški pide je ploščat, mehak kvašen kruh, ki ga prepoznamo po mrežastem vzorcu in posipu iz sezama, sem ter tja pa še po semenih črne kumine. Sicer je tradicionalno povezan z ramazanom, a si vseeno zasluži mesto na domači mizi tudi ob drugih priložnostih. Odlično dopolni juhe, namaze in jedi, pri katerih bi na koncu s krožnika radi pomazali preostanek, vreden zadnjega grižljaja.
Za domačo pripravo ne potrebujete posebne peči ali zapletenih pekovskih pripomočkov. Prepoznavni videz pideja, ki ga med recepti najdete tudi pod imenom turška pica, nastane predvsem z rokami.
Za malce orientalske eksotike izberite japonski shio pan
Shio pan v prevodu pomeni slani kruh. Na prvi pogled je podoben majhnemu rogljičku, njegov pravi značaj pa se razkrije že ob prvem ugrizu. Razkrije se mehka notranjost, v ustih se razbohoti slan vtis, doživetje pa izpopolni hrustljavo dno. Skrivnost pri pripravi je košček masla, okoli katerega je ovito kvašeno testo. Med peko se maslo stopi, del ga izteče na pekač in ta zapeče spodnjo stran štručke.
Shio pan je odlična izbira za tiste, ki so že nekoliko bolj spretni v pripravi domačega kruha, a so se istočasno že nekoliko naveličali priprave vedno enakih štručk. Največ užitka ponudi svež, še topel shio pan, ko se nekoliko ohladi, pa je le še bolj hrustljav.
Enaka osnova, pet različnih zgodb
Za vse predstavljene vrste kruha lahko uporabite kvas Dr. Oetker, količino pa prilagodite izbranemu receptu. Suhi kvas vmešate neposredno v moko, svežega pa najprej raztopite v mlačni tekočini. Vroča voda ali mleko lahko kvasovke poškodujeta, zato želja po hitrejšem vzhajanju ni dober razlog za višjo temperaturo.
Pomembneje kot natančno odštevanje minut je namreč opazovanje testa. Med pripravo bodite pozorni, koliko je naraslo in kako se odziva na dotik. Na vzhajanje vplivajo temperatura prostora in sestavine, zato bo bogat brioš morda potreboval več potrpežljivosti kot preprostejši kruh. Kvas je skupno izhodišče, končni značaj pa potem ustvarijo maslo, olje, oblikovanje in peka.
Za prvi poskus izberite tistega, ob katerem so se vam med branjem najbolj cedile sline. Če bo kuhinja dišala po rožmarinu, maslu ali popečenem sezamu, pa verjamemo, da bo vsekakor končno doživetje z novim kruhom vzbudilo še veliko želja po nadaljnjem raziskovanju.