Bodi nadstrankarski, bodi na višji ravni obstoja (piše David Cigoj)

Kolumna

15. 4. 2021, 08:00 | Mnenja | Piše: David Cigoj

                            Bodi nadstrankarski, bodi na višji ravni obstoja (piše David Cigoj) (foto: Shutterstock) Shutterstock

Od začetkov parlamentarizma naj bi se ljudje odločali za eno ali drugo politično opcijo. Po dolgih desetletjih izkušenj sedaj ugotavljamo, da jasna politična opredelitev pomeni zavestno odločitev za parcialnost. To pomeni življenje v polresnici in je v nasprotju s človekovim naravnim stremljenjem k resnici, zato ima veliko hujše in daljnosežne posledice, kot si večina predstavlja.

V Sloveniji je veliko ljudi nezadovoljnih z obstoječimi strankami. Veliko ljudi je neopredeljenih, ne bi volilo nobene od obstoječih stran ali ne bi šlo na volitve. Tako ocenjujem, da prihaja čas, ko se bo vedno več ljudi odločalo za svojski odnos do politike: nadstrankarstvo. Bralce Metropolitana bi k temu želel spodbuditi. Naj svojo pobudo v teh vrsticah utemeljim, pri čemer velja omeniti, da sem v preteklih kolumnah obrazloži veliko dejstev, ki bodo temeljni kamni pobude nadstrankarstva.

Najprej naj pojasnim, kako se politični ustroj sklada z razvojem mentalne kompleksnosti ljudi. V nedemokratičnih razmerah, ki običajno sovpadajo z eno ideologijo ali druge vrste miselnim sistemom, ljudem ni dovoljeno razmišljati samostojno, torej s svojo glavo. Ljudje se temu prilagodijo, oziroma, kot se temu reče, socializirajo se. Informacije lahko le sprejemajo, zato jih skorajda ne reflektirajo. To se lahko dogaja tudi v podjetjih, ki imajo rigidno hierarhično strukturo, avtokratsko upravljanje, kjer se nadrejene "spoštuje," podrejeni pa delajo v strahu pred izgubo službe, znižanjem plače ali kakšno drugo kaznijo. Ljudje so običajno v takih pogojih nemotivirani in nekreativni. Njihova strategija pa se razvije v izogibanje. To je okolje, ki spoštuje prebrisanost, "nadmudrivanje," lenarjenje in druge lastnosti, ki pa spodjedajo sistem. Tako okolje sčasoma postane precej disfunkcionalno, netransparentno, nesrečno in na koncu koncev tudi sprevrženo. Obstajajo pa tudi okolja, kjer so se ljudje tako dobro socializirali, da celotne družbe in podjetja delujejo dokaj dobro. Kakorkoli, za ta okolja se uporablja izraz trpeča okolja. Te ljudi je mogoče zlahka manipulirati.

Z uvedbo demokracije se um ljudi osvobodi. Lahko se odločijo kateri stranki bodo pripadli. Znotraj strank se oblikujejo pristranski miselni ustroji, kjer se selektivno izbira, v kaj se bo verovalo in kaj zavračalo. Tako nastanejo ogromni parcialni strankarski mehurčki ali bolje mehurji, ki zaobjemajo širše dele prebivalstva. Ljudem sedaj nihče več ne narekuje misli, ampak se svobodno odločajo v kateri miselni produkt bodo verjeli, torej se samoavtorizirajo, zato se um teh ljudi imenuje samoavtorizirajoči um. 

Strankarska demokracija, kot jo poznamo danes, pa človeškemu umu ne omogoča optimalnih pogojev. Posledica tega je vsesplošna precej visoka stopnja entropije in konflikta. Za človeški um je dobro recimo to, da najde zavetišče "naših," torej ljudi, ki se medsebojno trepljajo po ramah, poskrbijo eden za drugega, ki se zavzemajo za to, kar v svoji parcialnosti verjamejo, da je dobro. Umu škodi prepričanje, da ga "oni drugi" ogrožajo, imajo slabe namene, so krivi za to, kar je narobe, itd. Taka prepričanja  so nastavek, iz katerega se razvija oddaljevanje od objektivne resnice. Njihova osnovna premisa je: Mi imamo v vsem prav, vi se v vsem motite, mi smo dobri, vi zlobni, mi smo pametni, vi neumni. V takem okolju vlada tekmovalnost. Na vseh ravneh obstaja podganja dirka za resurse, naslove in položaje. Komunikacija je zaradi pristranskega razmišljanja zelo otežena, še bolj pa dobro sodelovanje. V demokraciji ljudje postanejo individualistični, potrošniški, lahko se samouresničujejo, so precej motivirani in ustvarjalni. V želji, da bi si gledali eden drugemu pod prste, ustanovijo polno nadzornih organov in inšpekcij, zato so manj skorumpirani. Družbe v tem položaju so že precej uspešne, čeprav prinaša njihovo delovanje visoke stroške ter zahteva ogromno napora in energije. Atmosfera v njih je lahko zelo naelektrena in neprijetna. Slovenija je na tej ravni.

Glede na to, da so tu razmere demokratične, naslednje ravni ni mogoče uvesti z revolucijo, prevratom, uničenjem nasprotnika ali čim podobnim, ampak enostavno s človeškim razvojem. V višjo prestavo ne bomo šli na silo, ampak na povabilo.

In ta kolumna je eno tako prijazno povabilo: Vabim vas v nadstrankarsko realnost. Vabim vas s pojasnilom in če vam bo opisano všeč, se lahko odločite za lastno transformacijo. Seveda bo dobrodošlo, če k njej povabite še druge.

Torej, višja raven obstoja je utemeljena na predpostavki, da je vsak človek rojen v bistvu dober in si želi biti srečen. Nihče ni a priori neumen ali zloben. Težave nastajajo v življenju, če otrok živi v nespodbudnem okolju, je žrtev nasilja ali celo zlorabe. Negativne izkušnje vplivajo na odklone pri oblikovanju razumevanja realnosti in tega, kar je res. Posledično si ljudje ustvarjamo zelo raznolike predstave, kako ustvarjati boljši svet in doseči srečo. 

Naše izkušnje z realnostjo v veliki meri vplivajo na naše razmišljanje, komunikacijo in nenazadnje delovanje. Ko ne moremo zadovoljiti svojih osnovnih psiholoških in fizioloških potreb, začnemo percipirati realnost kot neobvladljivo. Pred njo, to pa pomeni predvsem pred drugimi ljudmi, se postavimo v obrambni položaj ter od realnosti neprenehoma nekaj zahtevamo in pričakujemo. Svoje potrebe poskušamo zadovoljiti tako, da od realnosti jemljemo na bolj ali manj sebičen način, pogosto na račun drugih. V realnosti pa ne obstaja nič takega, kar bi nas lahko zadovoljilo, če nismo zadovoljili svojih osnovnih psiholoških potreb po avtonomiji, kompetenci in odnosih. Do drugih, predvsem drugačnih ljudi, smo zahtevni, netolerantni, neempatični, izključujoči. Če smo taki, smo v bistvu šibki oziroma nemočni, kar pomeni, da delujemo po principu sile - avtokratsko, dominirajoče in kontrolirajoče. 

Z zadovoljitvijo osnovnih psiholoških potreb pričnemo percipirati realnost kot obvladljivo in smo do nje hvaležni. Do ljudi smo dobronamereni, razumevajoči, toleranteni, empatični, nesebičeni, neizključujoči in v bistvu ljubeči. To pomeni, da smo opolnomočeni oziroma krepostni karakterji, torej imamo dovolj energije, da gremo preko sebe za to, da se obnašamo tako, kot je objektivno pravilneje. Osebnostna moč nima nič opraviti z našo fizično močjo. Eden najmočnejši ljudi v zgodovini je bil fizično precej nebogljen Ghandi, ki mu je kljub temu uspelo premagati angleški imperij.

Večina nas ne obvladuje svoje realnosti učinkovito ves čas, ampak nihamo z ene na drugo stran. Vsekakor pa pomaga, če se trudimo obnašati, kot da svoje življenje obvladujemo, saj ga potem res bomo. Skratka, če se bomo vedli velikodušno, krepostno in imenitno, bo naše življenje postalo boljše. 

V politični sferi vse do sedaj omenjeno pomeni, da naj bi prisluhnili vsakomur in poskušali razumeti njegovo perspektivo. Se še spomnite - nihče ni a priori zloben ali bedak? To pomeni, da sčasoma ne bomo mogli več biti privrženci le ene stranke. To naj vas ne prestraši, saj bomo postali kompleksnejši. Sposobni se bomo spoprijemati z večjimi dvoumnostmi, nejasnostmi in težavami. Ne bomo več delovali le po principu "to ali to" ampak tudi "to in to." Z integriranjem raznih perspektiv se bomo bolj sposobni približati resnici, saj ne bomo izključevali njenih celonih delov. Na višji ravni mentalne kompleksnosti postane recimo naš partizansko - domobranski antagonizem zlahka rešljiv. To, da ni treba biti jasno na eni ali drugi strani, je za večino osupljivo nova opcija.

Dr. Robert Kegan, utemeljitelj teorije o mentalni kompleksnosti, poimenuje novo raven samotransformirajoči um. Ta um je sposoben pogledati NA filtre, ki jih imamo na prejšnji ravni, ko gledamo SKOZI posamezen filter. Ta raven ima nov izjemen potencial, kot ime pove - samotransformiranja. Zanimivo, ko pridemo do najvišje ravni mentalne kompleksnosti, na kateri je v Sloveniji po oceni le malo ljudi, se pravi razvoj oziroma transformacija šele začne!

Sam sem celotno pobudo prenesel na politično raven zato, ker je na tem področju mogoče stvari najbolj plastično opisati in ker je politika kot naša vsakdanja spremljevalka tudi najboljša preizkuševalka naše mentalne kompleksnosti. Z uveljavljanjem tovrstnega pristopa na enem področju, ga bomo avtomatsko na vseh. Malce težje, vendar toliko bolj koristno bo v težavnejših trenutkih, v sporih in konfliktih. Prehod na raven samotransformirajočega uma nam bo avtomatsko izbojšal vse mogoče parametre življenja. Omenimo jih nekaj.

Razmišljali bomo bolj kvalitetno, in sicer ne več "iz sebe," sebično in samoabsorbirano, temveč "tudi za drugega oziroma za vse" iz višje perspektive, bolj objektivno in celostno. To nam bo omogočilo, da bomo lahko postali učinkoviti vodje sistemov. Spremenila se bo kvaliteta naše komunikacije. Postali bomo manj kofliktni, znali bomo bolje sintetizirati in povzemati razne perspektive, prehajati od velike slike do detajlov in tako naprej. Velika tovrstna fleksibilnost nam bo omogočila večjo kreativnost. Naše razmišljanje bo postalo bolj avtonomno, učinkovito, kompetentno in avtentično. Postali bomo steber svobode, demokracije, enakopravnosti in odgovornosti. Navkljub temu, da bomo postali bolj imenitni, bomo izkazovali več spoštovanja in dostojanstva do vsakogar. Bolj bomo vredni zaupanja in bolj bomo zaupali, zaradi česar bo z nami lažje sodelovati, in uspeh vam bo lažje dosegljiv. Z izboljšavo in stabilizacijo življenja se bomo lahko sprostili, zato bo v naša življenja vstopilo več humorja. Zaradi odprtosti za informacije iz vseh mogočih virov se bo širilo naše horizontalno zavedanje, to pa bo spodbujalo tudi vaše vertikalno zavedanje. To pomeni, da bomo dogajanje razumeli bolj globoko, bolj v detaljno in v nianse. To pa po definiciji pomeni, da se bo intenzivno razvijala naša zavest. Skratka postajali bomo Ljudje z veliko začetnico.

S tem, ko kritična masa ljudi pride na to razvojno raven, se v družbi začenjajo spreminjati družbene norme in kultura nasploh. Če se do opisane stopnje razvijejo tudi sami politiki, se strankarski sistem ohranja, vendar se v parlamentu, tako kot v celotni družbi, drastično izboljša politična kultura. Težnja le te se pomakne od razdiralnosti h koheziji. Vzpostavijo se mehanizmi, ki zagotavljajo boljšo transparentnost. Začne se zmagoviti pohod zdrave pameti, ki družbam omogoča uspešno in hitro odzivanje na težave in izzive. Tako postane demokracija bolj učinkovita in urejena, življenja lažje, boljše in bolj harmonično, zato pa so nekatere države na vrhu praktično vseh mogočih indeksov. Podobni mehanizmi se sprožijo na vseh področjih, tudi v podjetjih.

Kaj pa praktični predlogi? Teh je ogromno. Začeli bomo s tremi.

  • Poslušajmo tudi tiste s katerimi se ne strinjamo, brez predpostavke, da so neumni ali zlobni, da so prišli do takih zaključkov.
  • Izogibajmo se presojanju, kritikantstvu, cinizmu in zlobnemu humorju ter ga nadomestimo z razumevanjem in dobronamernim humorjem.
  • Če je kdo vreden kritike, dodajmo pri opisu vsaj tretjino tudi pozitivnih dejstev oziroma pokažimo tudi kanček razumevanja zanj. 

Ali torej sprejemaš predlagano pobudo? Če ti je všeč, bi bilo primerno, da nanjo opozarjaš svoje bližnje in prijatelje. Tako boste tvorili majhno skupno optimistično jedro. 

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

David Cigoj
Sociolog in avtor knjige Razvoj zavesti