Vabim vse, da skupaj oblikujemo sodobno igro »made in sLOVEnija« (piše dr. Uroš Ahčan)

Kolumna

14. 4. 2021, 14:48 | Mnenja | Piše: Prof. dr. Uroš Ahčan, dr. med.

                            Vabim vse, da skupaj oblikujemo sodobno igro »made in sLOVEnija« (piše dr. Uroš Ahčan) (foto: Aljoša Rebolj) Aljoša Rebolj

Poznamo različne igre. Igre za otroke in igre za odrasle. Z igrami se kratkočasimo, zabavamo in učimo. Igre nas (so)oblikujejo in nedvomno tudi pomembno vplivajo na naš osebnostni razvoj. Ko se v mislih preselimo v svoje otroštvo, se nam prikažejo tudi najrazličnejše družabne igre in z njimi povezani dogodki, slike in celo vonji.

Človek, ne jezi se, ko igraš družabno igro monopoli

Človek, ne jezi se je bila ena mojih prvih družinskih iger. Kljub obetavnemu imenu se je na obrazu vsakogar, ki je izgubil svojo figuro, prikazal izraz prehodne jeze in žalosti. Bližje cilju, »štalci«, se je to zgodilo, večja je bila jeza in bolj smo bili žalostni. Igra je sila preprosta. Zahteva osnovne gibe prstov in zapestja, 4x4 barvnih figuric, igralno ploščo in kocko. Intelektualno pa zgolj štetje do šest. Kljub svoji enostavnosti je združila družino in omogočila izmenjavo mnenj, idej, reševanje problemov, načrtovanje dopustov, druženje, fizični kontakt. Imela je poražence in nepredvidljive zmagovalce, prežete z veseljem in srečo.

Nekoliko bolj kompleksna je bila igra monopoli. Učila nas je ekonomije, turističnih destinacij, računanja provizij, štetja bankovcev, celo kartično plačevanje. Bogatenje uspešnih (srečnejših) in izguba imetja ter virtualni bankrot poraženih. Igralna plošča, kocka, nekaj plastičnih hiš in hotelov. Nekaj več kalkulacij, daljše druženje, občasno razgreta čustva in strastna razprava v smislu, kaj bi bilo, če bi bilo. Imeli smo zmagovalce in poražence. 

Nato je prišel comodore 64 in ZX spectrum. Še danes imam v nosu vonj gumijaste tipkovnice in pralnega praška, novega spectruma, ki je prispel v veliki škatli avstrijskega Dasha za pranje perila.  Število iger se je pomnožilo, posneli smo jih preko radijskih postaj, si jih izmenjevali na kasetah. Največkrat so zahtevale zgolj hitre in spretne prste, ki so streljali na vse strani in vsakogar, ki se je prikradel na katodno cev ali zaslon v naši bližini. Moje igre so se končale z jeznimi ptiči na jabolku (angry birds na iPhone 3). 

Vsebina sodobnih iger je temačna, mračna in ne prispeva k blagostanju.

Današnje igre so se preselile v virtualni svet, na pametne telefone, tablice in zaslone. Ne potrebujejo več fizičnega druženja igralcev, igralnih tabel, kock in figur. So tehnološko dovršene in zahtevajo večji miselni in motorični napor, predvsem pa zelo hitre in spretne prste. Pričakovali bi, da bo velikanski napredek pomembno prispeval k psihofizičnem razvoju naših otrok in prispeval k boljši družbi. Sodobne, napredne igre bi morale biti igre za srečo in blagostanje družbe. Pa so res? 

V veliki večini prevladujejo igre polne nasilja, ubijanja, strelskih pohodov. Najbolj priljubljena je igra, ki povezuje skupino osnovnošolcev, ki so preko slušalk in mikrofonov kot izurjena skupina (tolpa) bojevnikov povezani soigralci. Ti so vsak v svojem domu, ure in ure zrejo v zaslon in v koordiniranih strelskih obračunih rušijo in ubijajo vse pred seboj. Kot vodniki brezpilotnih letal. Ob tem mlečnozobci glasno preklinjajo (večinoma v angleškem jeziku), če ne ubijejo prav vsakogar v svojem vidnem polju. Zmagovalci so tisti, ki ubijejo več, ljudi, nasprotnikov in sovražnikov. Ubijanje je s pomočjo računalniške grafike prikazano zelo naravno, s polno brizgajoče krvi in kotalečih se glav. Ob vsakem obglavljenju in brizganju krvi zaslišiš navdušujoč krik otroškega zmagoslavnega veselja in odobravanje celotne skupinice pred domačim zaslonom. Mlečnozobci v želji po izboljšanju rezultata celo izmaknejo (ukradejo) babičino kreditno kartico, da si lahko kupijo vedno nove, še močnejše in hitrejše igralne figure in nove (še dražje) junake, ki na še bolj brutalen in učinkovit način pobijejo še več »nasprotnikov«. Tako si otroci pridobijo spoštovanje med vrstniki in sošolci.

Brutalne igre se širijo kot gobe po dežju, kot covid 19, in posledice so podobno strašljive. Za razliko od korone starši, babice, dedki in učitelji nimajo svetovalne strokovne skupine, ki bi tedensko svetovala kako omejiti uporabo, se zaščititi in preprečiti okužbo. Trendovskih brutalnih igric ni mogoče preprosto prepovedati in tako otroke nasilno izpuliti trendu, ker to pomeni – jih izolirati od vrstnikov in postaviti v skupino »luzerjev«, ki ne pozna sodobnih junakov. 

Ob strelskih obračunih realnega sveta se pogosto vprašaš, ali so navdih dobile v sodobnih igrah ali obratno.

Zavedati se je potrebno preprostega dejstva, da niso otroci tisti, ki kreirajo in programirajo sodobne igre. To počnejo odrasli, tudi starši, strici, tete in ugledni gospodi in gospe. Nepremišljeno in kratkoročno, za denar, programirajo bodoče strelce v nakupovalnih centrih, cerkvah in ulicah. Kreatorje dolgoročne posledice ne zanimajo, še več, ustvarjajo virtualne like, ki postajajo vse bolj podobni realnim. Meja med virtualnim in realnim je vedno bolj tanka, zabrisana. Nekoč otroci nasilnih iger, danes mladeniči, sploh ne vedo, da so posledice v realnem svetu povsem drugačne od tistih na zaslonih pametnih naprav. Ne vedo, da udarec boli, da je količina krvi pri vsakem posamezniku omejena, da je svet ireverzibilen. Otroci ne vedo, da resnični svet ne pozna tipke »reset ali escape«. 

Sodobne igre niso moje igre, to niso igre za srečo. To so igre, ki sejejo strah in srhljivo prihodnost. Kdor v domačem okolju nima otrok in ne pozna vsakodnevnih zvokov vrtenja meča in drugih orodij in orožij ter krikov žrtev in ne verjame mojemu zapisu, naj si na medmrežju pogleda »TOP 10 most violent games« ali »The most brutal game ever played«. Sodobni dedki in babice, mamice in očki so preobremenjeni na zelooo pomembnih sestankih, pred TV ekrani spremljajo še bolj pomembne novice in nogometne predstave, učitelji in vzgojitelji pišejo poročila o izpolnjevanju učnih programov in ocenjevanj ter raznoraznih (notranjih in zunanjih) preverjanj znanj. Ob tem pa za sosednjimi vrati otroci kot gobe vpijajo strašljive vzorce in navade brezčutne sodobne potrošniške družbe in postajajo odvisniki (bolniki).

Pogrešam omizja strokovnjakov psihologije, pediatrije in psihiatrije, pogovorne oddaje in kongrese, ki bi na dnevni bazi opozarjali na negativen vpliv sodobnih iger, na otroke in družbo, na prihodnost. Pogrešam restriktivno zakonodajo, podobno kot velja pri drugih odvisnostih in boleznih. Tudi zato me je strah prihodnosti.

Igre prihodnosti so igre za srečo.

Že nekaj let intenzivno razmišljam o otroških družabnih igrah. Igri kjer bi zmagal igralec z največ znanja in veščin, igralec, ki bi s pravilnimi odgovori in ukrepi rešil največ ljudi in živali, človeka, ki se duši, kolesarja, ki si je hudo poškodoval obraz, utapljajočega otroka, slabotnega starca, podhlajenega brezdomca ... Igro, v kateri bi se igralec v virtualni igri veliko naučil in znanje uporabil v realnem svetu. Igro znanja, ki bo igralce obogatila z znanjem in bo ljudem pomagala, jih pripravila za najtežje situacije, vloge gasilcev, reševalcev, zdravnikov, učiteljev, dobrotnikov in prostovoljcev, izkušenih babic in dedkov. Igre, ki bodo soigralce povezale v ustvarjalne multidisciplinarne time. Igre brez nasilja, preklinjanja in motečih krikov žrtev. Sodobna družba potrebuje znanje, sodelovanje in empatijo.

Vabim vse ljudi dobre volje: otroke, starše, strokovnjake različnih profilov, programerje, da skupaj oblikujemo sodobno igro »made in sLOVEnija«. Igro za srečo, za svetlejšo prihodnost. Igro kjer se bo zmagovalec lahko pohvalil s figuricami rešenih, in ne s številom postreljenih in obglavljenih ljudi.

 

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Prof. dr. Uroš Ahčan, dr. med.
Specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije, ustanovitelj Juventina Clinic.