Lucija Živa Sajevec: Ženska na čelu Avto-moto zveze Slovenije

Kot hči večkratnega državnega prvaka v kartingu je prvo tekmovalno licenco dobila že pri devetih letih. Vse od takrat je tesno povezana z AMZS. Bila je uspešna voznica kartinga tako v Slo­veniji kot v Avstriji. Vozila je formulo ford in formulo 3, preizkusila se je tudi v reliju, cestno- in gorskohitrostnih dirkah. Ko je zašla v poslovne vode, je začela delati v trgovskem koncernu, sprva v Avstriji, pozneje v Sloveniji. Nato je prevzela vodenje AMZS Centra varne vožnje na Vranskem. Pred dvema letoma je svojo pisarno dobila v Ljubljani. Je direktorica delniške družbe AMZS, ki zagotavlja storitve za varno mobilnost svojim članom.

Marsikomu ste bolj znani po dekliškem priimku Živec, le redki pa vas poznajo po srednjem imenu Živa. Se starša nista mogla odločiti za ime?

Ne vem, morda res. Ime Živa me spremlja že od otroštva, zdaj pa se kot zakonita zastopnica pojavljam na primer v Ajpesu in ga moram tudi uradno navajati. Po pravici povedano mi gre precej na živce, veliko raje sprejmem vzdevek Lučka.

Zdite se mi kot delovno zelo zagnana oseba in da vam ambicij ne primanjkuje. Bi vas vaši sodelavci označili za deloholičarko?

Že ko sem dirkala, sem vedno pravila: ko bom šla v službo, mi ne bo treba več dirkati. Dokazovala se bom na drugem področju in še tam dosegala zmage in poraze. Rada delam z ljudmi in ustvarjam, vsekakor stremim k doseganju določenih ciljev. Lepo je videti, ko se neke stvari začnejo sestavljati in razvijati v celoto, ves tak uspeh in napredek mi nato dajo še novega elana za naprej. Vsi mi pravijo, da sem deloholik, toda sama predvsem res uživam v delu. Čeprav se sliši klišejsko, mi delo pomeni hobi. Z veseljem ga opravljam in prav tako z veseljem vsak dan odidem v službo.

Lahko prav zato kot direktorica delniške družbe AMZS z več kot 300 zaposlenimi laže prenašate dolge delovnike in stres, ki ga vaša funkcija prinaša?

Kdor me pozna, ve, da obremenitve prenašam kar s precejšnjo lahkoto. Ko je treba, sama pri sebi enostavno pretaknem v šesto prestavo in je vse v redu. No, občasno je treba uporabiti tudi nevtralno ali celo vzvratno prestavo, a to že bolj poredko.

So sproščeni tudi vaši delovni sestanki?

Sodelavci mi pravijo, da sem zahtevna in korektna. Zrasla sem v nemškem podjetju, kjer je bilo treba veliko delati. Bila sem v Avstriji, kjer je bil pravi nemški sistem. AMZS je bolj ljudsko podjetje, živimo že sto let in zanimivo je, kako spreminjanje poslov­nega modela zahteva tudi znatno stopnjo razumevanja. Sestanki vedno niso sproščeni. Žal niso več časi, ko bi nekaj odprl in bi to samo od sebe delovalo in se razvijalo naprej. Vedno je treba v nove stvari vložiti veliko truda. V AMZS na nekaterih segmentih izvajamo kar korenite spremembe in zato potrebujemo tudi veliko motivacije ter spodbude.

Ko je bila AMZS ustanovljena, so ženske sodile še za štedilnike, volani v avtomobilih so bili skoraj vedno moška domena. Danes organizacijo vodite vi kot 36-letnica ...

Ko smo delali tržno raziskavo, nas ljudje še vedno doživljajo kot zastarelo in okorelo organizacijo. Nekateri naši produkti pa so vseeno zelo trendni, sodobni in moderni. Z našimi storitvami lahko precej vplivamo na trg. Želimo tudi pomladiti organizacijo in mislim, da smo z aktivnostmi na različnih področjih ter novimi pristopi na dobri poti, da bo javnost to splošno mnenje spremenila.

Je to znak, da se tudi svet avtomobilov in mobilnosti spreminja?

Svet avtomobilizma in mobilnosti se vsekakor močno spreminjata in tem trendom se moramo prilagajati tudi mi. Marsikaj smo znotraj AMZS že spremenili in prilagodili in tako bomo našim članom znali ponuditi aktualne sto­ritve. Svet gre proti sharing economy oziroma ekonomiji delitve, torej stran od klasičnega lastništva. To je zgolj eno od vodil, ki se mu bomo morali prila­goditi.

Da bi Slovencem vzeli lastništvo avtomobila?! Smo na to že pripravljeni?

Slovenci smo pri lastništvu zagotovo nekoliko atipični. Zdi se mi, da je pri povprečnem Slovencu naprej na vrsti hiša, nato avtomobil in šele nato žena. Navezani smo na to, da nekaj enostavno moramo imeti v posesti. Ker avtomobil kot statusni simbol jem­ljemo drugače, bodo ti trendi k nam vendarle prišli z določenim zamikom. V vsakem primeru pa bo vloga avtomobilskih klubov ostala velika. Naše storitve bo mobilnost potrebovala tudi v pri­hodnje, le da morda v nekoliko drugačni vlogi oziroma obsegu.

Slovenija ima sicer precej slab sistem javnega prevoza, a na drugi strani smo dobili sistem električnega car sharinga oziroma možnost najema in uporabe avtomobila po potrebi. Kdaj se bi torej pri nas lahko zgodil ta premik v miselnosti?

Avtomobil jemljemo kot nekaj samoumevnega in običajnega, marsikdo pa se ne zaveda, kolikšen strošek zanj tako lastništvo dejansko je. V številnih domovih nimajo le enega, temveč dva ali celo tri avtomobile. Pričakujem, da se bo spremenilo tudi izobraževanje glede dojemanja, razumevanja in obnašanja v prometu. Zdaj se prometa učimo bolj tako sproti, v prihodnje pa bi ga bilo dobro vsak delno vključiti tudi v naš izobraževalni sistem.

Omenili ste Avstrijo, kjer ste kot najstnica dirkali in pred leti tudi delali. Je Avstrija dlje od Slovenije, kot se zdi po oddaljenosti prek Karavank?

Če ostaneva na cesti: V Avstriji so kazni nižje, a le redki vozniki na cestah norijo. Drugačna je kultura in z njo zavedanje te odgovornosti na cesti. Za Avstrijce je normalno, da se po zakonsko predpisanem programu usposabljanja v centru varne vožnje udeležijo še nadaljevalnega programa v celoti. Kaj takega je v Sloveniji misija nemogoče.

Kaj pa življenje in delo?

Avstrija je sicer zelo socialna država, a je treba resno delati. Ko ima delodajalec določene argumente, lahko relativno hitro izgubiš službo. Pri nas mora nekdo storiti res veliko kršitev, da lahko delodajalec razdre delovno razmerje. Bolj sem zagovornik sistema, da sicer moramo imeti socialno varstvo, a to ne sme biti potuha. Nekdo, ki v podjetju dela 20 let, ne bi smel samoumevno pričakovati pravice, da tam ostane še nadaljnjih dvajset. Avstrijci imajo bolj uveljavljen sistem skrajšanega delovnega časa. Določene vzporednice torej so, ampak ponekod so razlike med državama res velike.

Vaš oče Mirko je bil večkratni jugoslovanski državni prvak v kartingu in zato je bilo najbrž veliko možnosti, da boste tudi sami poskusili v bencinskem športu.

Ah, bencin sem kar hitro podedovala in zrasla sem, kakor se rada pošalim, nad delavnico. Prav tako se rada pošalim, da so mi kot otroku najbrž dajali bencin, ne mleka. Dedek, oče in teta so dirkali. Od malih nog sem bila v stiku s tem športom. Morda tudi zato na AMZS gledam povsem drugače, saj sem njeno prvo tekmovalno licenco dobila že pri devetih letih. Od takrat sem v stiku s klubi in funkcionarji. Organizacijo jemljem drugače in zame je to delo poslanstvo. Imamo vpliv na družbo in lahko izboljšamo stanje.

Že zelo mladi, torej kot najstnica, ste bili v avtomobilskem športu zelo izkušeni.

Vozila sem karting, formulo ford, formulo 3, cestno- in gorskohitrostne dirke, nato reli in zdaj sem dvignila še licenco za trial. Mož me je popeljal v svet dvokolesnikov in tako sem ena redkih, ki je zbrala nastope v tako širokem naboru disciplin. Ko si enkrat okužen z bencinom, si vedno okužen z bencinom. To je kot ena mala sekta, iz katere se je težko umakniti.

Bi svoja otroka poslali v avtomobilski šport?

Če povem po pravici, sta oba sicer še majhna, a sta že malo zraven. Seveda že samodejno zaradi mene že zdaj po stanovanju skačeta s čelado na glavi. Če bosta sama pokazala interes, ne bom nasprotovala. Ne bi pa rada sama postavljala takih ambicij. V šoli kartinga sem večkrat doživela, da so starši svoje neizživete ambicije prenašali na otroke, in v kartingu smo pogosto videli dirke staršev, ne otrok. Ne le v Sloveniji, tudi v tujini.

Kako bi pri vašem delu ocenili vlogo ženske intuicije?

Ženska intuicija je nedvomno velika prednost. Tako kot na dirkah nisem želela ločevati moških in žensk, s čelado na glavi smo pač tam bili vsi enakopravni, enako velja tudi za posel. Važno je le, da prideš prvi na cilj. V nekaterih branžah se moramo ženske vseeno še nekoliko bolj dokazati, a prav s to intuicijo lahko to dosežemo in premagamo morebitne stereotipe. Sama sem sicer zagovornjica izhodišča, da je v poslu dobro imeti po spolu mešane ekipe.

AMZS kot nevladna organizacija pogosto opozarja tako na cestno problematiko kot tudi na varnost v prometu. Ta je letos spet slabša kot lani. Se sami na cesti počutite varno?

Problem je večplasten in stanje je slabo. Problematiko bi bilo treba reševati še bolj aktivno in z več zornih kotov. Iz centra varne vožnje imamo veliko izkušenj z voznikove strani. V znamenitem trikotniku cesta-vozilo-voznik je pomemben vsak njen del. Mi kot nevladna organizacija imamo posredno veliko vlogo, a pri konkretnih odločitvah nas pogosto tudi prezrejo.

Je mogoče vse dobre lastnosti športnika prenesti tudi v posel? Kako ste se sami soočili s tem prehodom?

Šport vsakemu da resnično veliko. Rada zaposlujem ljudi, ki so bili aktivni v športu. Taka oseba je navajena trdega dela, odrekanja, doslednosti in osredotočenosti. Zna se spopasti tako z zmagami kot s porazi, kar je nepogrešljivo tudi v poslu.

Verjetno je tudi zato del kampanje AMZS odlični motokrosist Tim Gajser. Kako gledate na njegovo letoš­njo fantastično sezono v svetovnem prvenstvu?

Vsekakor ga občudujem. Ne le kot športnika, temveč tudi kot osebo. Za svojo starost je zelo uspešen, hkrati pa je ostal trdno na realnih tleh. Pri njem je očitno nekdo nekaj storil zelo prav, da se je razvil v takega fanta. Že v preteklosti smo imeli zelo uspešne športnike, a Tim je vse postavil še eno dimenzijo više. Vsekakor ga aktivno spremljam. Letos ima res občudovanja vredno sezono, želim mu, da uživa v teh uspehih.

Kako bodo njegovi uspehi vplivali na prepoznavnost avto-moto športa v Sloveniji in ali sami osebno menite, da Slovenija potrebuje pravo dirkališče?

Prepoznavnost bo zagotovo večja. Dirkališče prav tako potrebujemo, a tudi če ocenjujem po svojih izkušnjah vodenja AMZS Centra varne vožnje na Vranskem, bi tako dirkališče zelo težko preživelo. To so enostavno zelo velike površine za vzdrževanje, težko je dovolj zaslužiti, tudi klasičnega oglaševalskega denarja je vse manj. Izključno z dirkami je težko doseči pozitivno bilanco, morda še s kakšnim drugim stranskim produktom oziroma ponudbo.

Kakšne so vaše prihodnje poslovne ambicije, kje se vidite? Morda tudi v poslovnem delu, organizaciji ARC Europe [gre za mednarodno mrežo za pomoč na cesti, članica te velike in uspešne mreže je tudi AMZS], kjer že imate pomembno funkcijo.

Tako je, od konca letošnjega januarja sem podpredsednica svetovalnega odbora pri ARC. Sestavlja ga devet največjih avtomobilskih klubov, pokrivamo pa mobilne garancije. Zaradi te funkcije sem tudi ves čas v stiku z novimi trendi, informacijami in novostmi. Nimam nobenih ambicij za službo v tujini, saj prosti čas zelo rada preživljam z družino. Izzivov v zdajšnji službi mi še dolgo ne bo zmanjkalo in moram najprej preskočiti še kak­šno oviro s trial motorjem. Kot sem že dejala že, je treba kdaj tudi pretakniti kakšno prestavo niže, zjutraj poslušati ptičke in zajeti svež zrak. Ni dobro samo dirjati skozi življenje, saj ga tako hitro zamudiš.

Torej, koliko dni dopusta si boste privoščili? Boste imeli s seboj računalnik?

Uh, moji sodelavci vedo, da so to zame zelo nehvaležna vprašanja. Osebno potrebujem za dopust precej malo časa. Ko odidem, znam službo resnično odklopiti. Zato sem se sposobna povsem spočiti in sprostiti tudi že po dveh dneh ali recimo podaljšanem vikendu. Da, priznam, računalnik je skoraj vedno v moji torbici.

TEKST Gregor Pavšič
FOTO Uroš Podlogar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord