Frank Pieters: Že v osnovni šoli sem neprestano risal skice jaht

Po izobrazbi in profesiji je oblikovalec, sicer pa velik hedonist, ki življenje zajema z veliko žlico. Sam živi v stari tovarni, v prostoru, ki je skoraj brez pohištva, a bistvo življenja so zanj druženje z ljudmi, večerje s prijatelji in neskončna potovanja, ki so sestavni del službe. Art Linovi interjerji so čutni, na trenutke celo erotični in Frank pravi, da je to zato, ker že od nekdaj ustvarja v duetu z Marilyn, ki jo je spoznal med študijem.

Zasebno nista partnerja, poslovno pa sta neločljiva. Da je njuna notranjost tako posebna, so kmalu ugotovili tudi lastniki jaht in njuni naročniki so bogati Rusi in kraljeve družine. Sultan iz Bruneja je nekoč pri njima naročil kar dve enaki jahti, eno zase in drugo za prijatelja, z edino razliko, da je morala biti njegova narejena v zlatih, prijateljeva pa v srebrnih odtenkih.

Kako ste začeli oblikovati jahte?

FP: Že v osnovni šoli sem neprestano risal skice jaht. Kot majhen sem veliko obiskoval zobozdravnika, ki je imel v čakalnici knjigo o barkah. Vedno sem jo prelistaval in tako se je začela moja ljubezenska zgodba. Ko se je bilo treba vpisati na študij, nisem imel namena, da bi počel ali študiral karkoli drugega razen oblikovanja notranjosti jaht. Ne vem sicer, zakaj me je to tako potegnilo, ker si sam nisem nikoli želel barke. Razumem pa ljudi, ki jo želijo posedovati, saj je to ravno tisti vzgib, ki ga imajo vandrovci, a so ljudje po navadi nanj ljubosumni. Gre za to, da je ves svet tvoj dom, ne da bi hkrati izgubil bazo. Pri sebi imaš lahko ves čas vso družino, svojo hišo, domači občutek doma, a hkrati nisi vezan na eno samo mesto. Jaz zato lastnikom jaht vedno pravim ekskluzivni vandrovci, saj jim ni treba vandrati iz nuje, a to počnejo, ker si lahko privoščijo.

Vaši interjerji so izjemno čutni, na trenutke celo erotični. Kako vam to uspeva?

FP: Midva delava dizajn glede na to, kako ga čutiva, no, pa tudi, kot ga čutijo drugi. Treba je upoštevati, da je jahta običajno ogromen prostor, veliko večji kot hiša, z impresivnimi hodniki in sobanami, v katerih nenehno potekajo socialne aktivnosti – skupina ljudi se pogovarja, kadi, igra igre. Prostori morajo biti zato temu prilagojeni, vendar mora imeti posameznik tudi možnost, da se umakne, da gre na primer brat knjigo, a hkrati ne izgubi stika s skupino. V osnovi zato vedno projektirava udobne kotičke z občutkom domačnosti, v katerih se lahko ljudje sprostijo in uživajo. Najin dizajn tako pogosto vključuje majhne kavče oziroma majhna udobna območja, kjer lahko gostje sprostijo telo in duha. Za kontrast in ravnotežje oziroma dopolnitev vedno predvidiva tudi impresivnejša območja z nekaj linijami, ki povezujejo različne prostore med seboj. Sam menim, da mora biti dizajn tak, da je človek vedno zmožen zaznati celoten prostor, saj osebno najbolj sovražim členjenost. Najino vodilo je torej združenost celotnega prostora, pri čemer lahko gostje na krovu zaznajo različne strukture, skratka, začutijo notranjost. V nizozemščini imamo izraz, da mora biti nekaj easy to touch. Uporabnikom prostora mora biti vedno dana izkušnja dotika: da se nečesa želijo dotakniti in se tudi lahko dotaknejo. Najini materiali so lahko mehki, grobi, svetli, hladni, topli ... Čustva in občutki se potem porodijo sami od sebe.

Ali bi lahko rekli, da je čutnost tudi posledica tega, ker pri oblikovanju že od nekdaj sodelujete z žensko?

FP: Tako je. Z Marilyn se odlično dopolnjujeva, sva kot jin in jang. Jaz sem dober v načrtovanju koncepta prostora in njegove oblike, Marylin pa ga zapolni s svojimi detajli in mu vdahne dušo z materiali, oblikami ter strukturo ravno na tak čutni način, da lahko prostor izkusiš, se ga dotakneš, ga skratka čutiš, in mislim, da je to popolno ravnovesje. Moško-ženski princip dobro deluje tudi v razmerju do strank in še bolj zabavno je, ko skupaj potujeva, pa čeprav zasebno nisva partnerja.

Za seboj imate ogromno projektov. Na katerega ste najbolj ponosni?

FP: V 25 letih oblikovanja sva razvila svoj slog in veliko strank zdaj pride do naju prav zato, ker želijo imeti najino notranjost. Nekatere stranke nama pri tem dajo popolnoma proste roke in nama rečejo, naj narediva tako barko, kot bi jo naredila zase. To je včasih precej težka naloga, saj sam nimam barke in je tudi ne želim imeti. Po drugi strani imajo tudi kupci, čeprav ti dajo proste roke, določene zahteve in pričakovanja in seveda jih nočeva razočarati. Projekta, ki sta meni osebno najljubša in bi tudi jaz imel zase taki barki, sta Viva la vie in Ancora.

Kako je delati za velike stranke, kako to poteka?

FP: Kot že rečeno, se nekatere stranke ne vmešavajo, ampak vse prepustijo nama, kar je dobro. Nekoliko zahtevneje je sodelovati s takimi, ki ne poslušajo in obenem želijo uveljaviti samo svoje ideje. Sicer se da delati z njimi, ampak taki na koncu nekaj zgrešijo in ostanejo brez določenih občutij. Tretji se popol­noma vpletejo, spremljajo vsak korak, ki ga narediš, radi debatirajo, sestankujejo, hodijo okrog po svetu, pobirajo ideje, se dobivajo na večerjah. In delati s takimi je zame najlepše, saj nastane neke vrste prijateljstvo. Moram pa poudariti, da sva skoraj z vsemi, s katerimi sva delala do zdaj, ostala v čudovitih odnosih, in čeprav so bogati, so lastniki na splošno super ljudje. Nekateri od njih imajo zelo zasedene urnike in posledično manj časa, zato si samo želijo, da bo barka kmalu končana. In tudi to je lepo, saj so, ko je stvar res končana, srečni, kar pa je tudi najin namen pri oblikovanju. Da ljud­je v najinih interjerjih občutijo srečo in tisto domačnost v nasprotju z vsemi luksuznimi hoteli in ogromnimi dvorci oziroma vilami, v katerih sicer bivajo in ki so po navadi preobloženi s stvarmi. Najino vodilo je, da čeprav imajo v lasti ogromne jahte, se morajo na njih počutiti domače, saj je navsezadnje za nekatere to vendarle edini prosti čas v vsem letu, čas počitnic, ki ga običajno preživijo z družino. Zato mora biti vsaka jahta narejena tako, da jo ima lastnik rad in jo vzame za svojo.

Zaradi dela ste prepotovali že velik del sveta in spoznali zelo zanimive ljudi. Nam lahko zaupate kakšno izkušnjo?

FP: Uf, ja ... [smeh] Pravzaprav gre za nekakšen odnos zaupnosti, zato ne smem vsega izdati. Lahko le povem, da se je vedno zabavno družiti s strankami, zlasti če skupaj kaj dob­rega pojemo in popijemo. Še posebno je zabavno spoznavati različne kulture, saj ljudje živijo v čudovitih hišah, meni kot oblikovalcu pa je seveda vedno zanimivo videti, kje in kako ljudje živijo ter v čem se počutijo udobno. Zato imam najraje, ko se samo sprostimo in pogovarjamo, da tudi vidim, kako razmišljajo. Najboljše pa je, ko gremo skupaj na večerjo, preveč popijemo, kadimo cigare – takrat še jaz včasih kakšno pri­žgem, čeprav ne kadim – in ravno takrat se razkrije veliko osebnih pogledov, prepričanj in človek dobi odličen vpogled v njihovo mentaliteto in način življenja. Vsekakor se vedno rad pogovarjam o marsičem, ne samo o barki in še posebno me zanima, kdo je lastnik in kaj se skriva v tej osebi, saj ima vsak svojo zgodbo o tem, kako je postal tako bogat, da si lahko privošči jahto. Gredo pa stvari na potovanjih tudi dostikrat narobe, ko se na primer na letališču vkrcaš na napačno zasebno letalo in to ugotoviš šele, ko prispeš na kon­čni cilj, saj te tam čaka nekdo drug. Pravzaprav lahko rečem, da je potovati okoli sveta in srečevati ljudi že na splošno izjemno zabavno.

Katera so vaša življenjska načela oziroma vodila?

FP: Moje glavno načelo je, da se nikoli ne smeš okoristiti na stroške koga drugega in tudi sam nikoli ne želim živeti na stroške drugega. Vedno se držim tudi načela, da je zaslužek treba deliti pošteno med ljudi, ki sodelujejo pri projektih. Pri gradnji barke namreč sodeluje ogromno ljudi in izjemno dob­ro je, če vsi pri tem uživajo in so zadovoljni. Graditi jahto je namreč lahko veliko zabavneje kot hišo, saj običajno več let skupaj sodelujejo isti ljudje in na koncu, ko barka zapušča pristanišče, skoraj vsi jokamo. Vsi vemo, da smo dali vse od sebe in združili energijo, ostane pa nam izkušnja skup­ne gradnje oziroma sodelovanja pri projektu. Skratka, vsi se morajo počutiti kot del ekipe in biti zadovoljni.

Kaj je poleg oblikovanja še vaša strast? Morda avtomobili, potovanja?

FP: Zagotovo to ni luksuz v klasičnem, materialnem pomenu besede, saj živim v stari tovarni. Kupil sem jo zato, da imam na voljo veliko praznih prostorov, kjer se lahko dobivamo s prijatelji, imamo skupne večerje ter pijemo in plešemo. To je zame smisel življenja, moja tovarna z dušo, kjer živim in se družim s prijatelji. Avtomobili mi ne pomenijo kaj dosti, barke nimam, imam pa hišico v Švici. To naravnost obožujem, saj grem tja vedno z otrokoma. Lahko bi torej rekel, da je moja strast imeti se dob­ro, preživljati čas s prijatelji, deliti živ­ljenje, izkušnje, ljubezen. Luksuz mi morda ni tako pomemben tudi zato, ker je to del moje službe, saj ga ves čas prodajam strankam. Meni osebno je pomembnejše udobje in v svoji stari tovarni se počutim zelo udobno. Fantastično se mi zdi, da ima človek v prenaseljeni deželi, kot je Nizozemska, kjer večina ljudi živi v malih stanovanjih, na voljo toliko živ­ljenjskega prostora. To je zame popoln luksuz in neprecenljivo udobje.

Želje za prihodnost?

FP: Moje sanje so, da bi nekoč zgradil jahto za pravega vagabunda, za Cigana. Naj se sliši še tako nenavadno, ampak to je moja ultimativna želja.

TEKST Urška Košir    
FOTO Urška Košir, osebni arhiv intervjuvanca

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord