Rolls Royce Cullinan: 115-letna karizma v svetu križancev

Pred nekaj leti, ko so Britanci sklenili, da je treba stopiti v korak s časom in pri­vabiti povsem nove, morda tudi mlajše kupce s povsem novimi potrebami, je ta odločitev vzbudila vsaj toliko ogorčenja, kolikor je bilo tudi navdušenja. A pri znamki so dejali, da bodo seveda ostali zvesti zgodbi, ki so jo začeli leta 1904.

Na poti v Budimpešto se mi je logično zastavilo vprašanje, ali je cullinan še vedno pravi rolls-royce. Je kljub visoko nasajeni karoseriji in celo petim vratom na zadku vozila (tega doslej ni imel prav noben avtomobil te znamke) na pokrovu hladilnika še vedno upravičen do Emily (mimogrede, za njeno izdelavo je kot navdih služila angleška igralka Eleanor Velasco Thornton)? Ima pa pokončno masko hladilnika z navpičnimi režami, prav tako kolesa s sredico, kjer je dvojni R vselej v pokončnem položaju, in pa 6,75-litrski 12-valjnik (571 'konj', 87 Nm, 5,2 s do 100 km/h, končna hitrost omejena na 250 km/h), za katerega z lahkoto rečemo, da gre za najbolj uglajenega predstavnika te izumirajoče vrste.

Gre za križanca, SUV, čeprav britanska znamka s sedežem v Goodwoodu tega izraza ne mara najbolj. Njeni predstavniki namreč radi pojasnijo, da gre za avtomobil z dvignjeno karoserijo in štirikolesnim pogonom, kar pa večino ljudi le zbega. A ce­vasta šasija, ki si jo deli s phantomom zad­nje generacije, in pa štirikolesni pogon, prvi v zgodovini znamke, sta lastnosti, ki cullinana prej povezujeta s klasičnimi teren­skimi vozili kot pa s športnimi terenci s samonosnimi karoserijami.

Ob tem je njena naloga, da na eni strani zagotavlja udobno vožnjo, hkrati pa s togostjo omogoča tudi vožnjo po brezpotjih. In resnici na ljubo, cullinan jo do neke mere tudi omogoča. Pravzaprav bolj, kot bi si mislili. Čeprav ga nisem zapeljal na prava brezpotja, se je novinec v rolls-royceovi ponudbi brez težav spoprijel s podlago, ki je bila veliko slabša od povprečnega makadama, hkrati pa tudi precej bolj strma.

A previdnost zaradi zvenečega imena in cene vozila, ki krepko presega 300 tisoč evrov, je bila odveč. Cullinan je namreč brez težav preživel vse spuste in vzpone, čez katere sem se z njim podal. Težav mu ni povzročil niti prastar in hudo razmajan trajekt, katerega delovanje bi v Sloveniji prepovedali že davno. Terenska vožnja mu torej ne povzroča težav, prav tako tudi ne vožnja po cesti, le preveč dinamična ne sme biti.

Dvanajstvaljnik se sicer rad zavrti (kolikor je seveda od motorja znamke Rolls-Royce to mogoče pričakovati) in pospeški v ravni črti so navdušujoči. Precej manj pa je avtomobil dovzeten za dinamično vožnjo skozi ovinke, v katerih zavore pri nekoliko agresivnejšem vstopu trpijo in ječijo, nos vozila pa po kratkem moledovanju (in po nekaj mikrometrih izgubljene tekalne površine pnevmatik zaradi podkrmarjenja) vstopi tja, kamor si voznik želi. A tega voznik džentelmen gotovo ne bo počel, saj bi se zaradi neudobne vožnje lahko začeli pritoževati sopotniki v vozilu. To pa se res ne spodobi.

Pri udobju cullinan ponuja dve stopnji: udoben in udobnejši. Meni je bila na srečo dodeljena prestižnejša izvedba, v kateri je med zadnjima sedežema naslon za roko s tipkami za nastavitev sedežev na vsaki strani. Ko potnik na zadnji klopi s (preveč) skritimi, v C-stebriček vgrajenimi tipkami zapre nazaj odpirajoča se zadnja vrata, lahko takoj začne uživati v izbrani kapljici.

V skladu z obliko steklenic in kozarcev, ki te pričakajo, je namreč logično, da je v spodnjem hlajenem prostoru vrhunski konjak, v pokončnem hladilniku pod stekleno pregrado prtljažnega prostora pa šampan­jec. V prtljažniku ima ta izvedba presenečenje, ki obisk brezpotij dodatno popestri. Kot edini avtomobil na svetu ima nam­reč cullinan v dnu prtljažnika vgrajen par lič­nih in seveda udobnih stolov. Iz skriva­lišča se elegantno pripeljeta zgolj s pritiskom gumba. Vse te dodatke je mogo­če nadomestiti s klasično zadnjo klopjo, tako da se dobi tretji sedež in možnost podiranja zadnje klopi, s čimer cullinan dejansko dobi družinsko uporabnost.

Armaturna plošča je aristokratsko pre­prosta. Število gumbov je namreč zelo zmini­malizirano, tako kot v drugih bratih pa se tudi v cullinanu temperaturo, ki jo elegantno streže klimatska naprava, nastavlja z drsnikom, na katerem sta namesto številk zgolj modra in rdeča barva. Prav tukaj je edina podobnost z vozili znamke BMW, to je infozabavni sistem iDrive, katerega del je tudi vmesnik na grebenu med voznikom in sopotnikom.

Sistem namreč lahko uprav­ljamo zgolj z okroglo tipko, ki jo je mogoče pomikati še gor-dol in levo-desno. Morda se sliši zapleteno, a vendar gre v praksi za sila preprost sistem, ki se ga usvoji v trenutku. Manj navdušujoča je izdelava vmesnika, pri čemer dobijo črno piko okrogli črni gumbi, ki imajo nekoliko več prostega hoda, kakor bi si človek, ki se odloči za avtomobil odšteti pravo bogastvo, želel.

A ne bodimo malenkostni. Tudi zato ne, ker te le nekaj centimetrov stran navduši oprema notranjosti. Kakor se spodobi, so uporabili pravi les z odprtimi porami in simetričnim vzorcem, reže za dovajanje zraka v kabino pa so kovinske. Spomin na nekdanje prestižne limuzine tu postane živ kot še nikoli poprej.

Cullinan je Rolls-Royceov odgovor na današnje zahteve avtomobilskega trga. Če to pomeni visoko nasajeno karoserijo, štirikolesni pogon, (prvo) digitalno armaturno ploščo in kar je še podobnih pritiklin, pa naj bo tako, pri čemer pa niso na kakoršenkoli način oskrunili svoje 115 let stare karizme.

Njegovi kupci gotovo ne bodo samo uglajena britanska gospoda v zrelih letih, temnopolti ameriški pevci hitrega jezika in vsi drugi prebivalci našega planeta z milijoni, milijardami na bančnih računih in bržkone v davčnih oazah, ampak tudi marsikateri mlad premožnež, ki je imel do zdaj to prestižno britansko avtomobilsko znamko za zastarelo in dolgočasno. Naj bo tako ali drugače, Zemljani jih bodo gotovo pokupili toliko, kot jih bodo na posestvu v Goodwoodu lahko izdelali. Odveč je reči, da so pri tem pripravljeni ugoditi vsaki želji sleherne stranke, če je le izvedljiva oziroma, pomembneje, zakonsko dovoljena.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ