Vulgaris: Slovenki, ki prvinsko goloto rezljata v unikatno pohištvo

13. 3. 2020, 06:00 | Moda in dizajn | Piše: Maja Fister
Vulgaris: Slovenki, ki prvinsko goloto rezljata v unikatno pohištvo (foto: Vulgaris woodcut) Vulgaris woodcut

Mizarka Manca Kemperl in vizualna umetnica Nina Koželj sta se našli bolj kot ne po naključju. Druga je v delavnico prve prišla z naročilom za kuhinjo, danes pa skupaj ustvarjata unikatne omarice in predalnike.

Manca Kemperl in Nina Koželj umetniške kose pohištva ustvarjata pod imenom Vulgaris Woodcut in kot namiguje že ime, prisegata na prvinskost. Na njunih umetninah vam bodo pogled tako med drugim najprej ukradle podobe prsi. 

Kako so nastale? Z eno najstarejših grafičnih tehnik – lesorezom. Največkrat ljudje mislijo, da je motiv preprosto natisnjen na vratca. Pa ni. Motiv je izrezljan, nato pa odtisnjen na papir. 

Z vsako novo omarico nastane pet printov, odtisnjenih na papir. Zakaj le pet? Ker želita ohraniti ekskluzivnost. En odtis gre novemu lastniku omarice,drugi pa so na voljo še komu drugemu. Kdo sta torej Manca in Nina in kakšna je njuna zgodba?

Vulgaris woodcut

Vulgaris woodcut je umetniška kolekcija unikatnih omaric in predalnikov. Pridevnik vulgaren ima v splošni rabi sicer negativen podton. Kako sta ga sprejeli za svojega v provokativnem imenu znamke?

Vulgaris woodcut, če prevedemo, pomeni »prvinski lesorez«. Motivi so refleksije delcev medčloveških odnosov, tistih igrivih, vulgarnih v smislu prvinskih in nagonskih, ki jih vsi imamo a se jih trudimo skriti. Pa včasih vseeno uidejo na plan. Takrat jih ujameva.

Zdi se nama, da ime najprej vzbuja radovednost, hkrati pa že sporoča, da je ta kolekcija nekako prvinska, surova, brez sprenevedanja. 

Kako sta kiparka in inženirka lesarstva pristali v svoji mizarski delavnici? 

Manca: Srečali sva se, ko sta Nina in njena mama prišli v mojo delavnico naročit kuhinjo, Nino pa je sam proces izdelave popolnoma pritegnil. Kljub temu, da sva obe “tišlarjevi” hčeri, ni veliko delala v lesu in v zameno za pridobljeno znanje o mizarstvu, je ona prinesla glino in vreteno. 

Nato smo organizirali nekaj srečanj s prijatelji, modelirali portrete in izdelovali lončke na vretenu. Zabavno je bilo. Včasih se z enimi ljudmi takoj povežeš. 

Vulgaris woodcut

Delavnico sta najprej označili za »zavetišče za zavržene dilce«. Kakšen les se znajde v delavnici in od kod pride?

V delavnici se vsekakor najde ogromno zanimivih kosov lesa. Nekaj jih je še od Mančinega očeta, od katerega je Manca prevzela delavnico. Med temi kosi se najde celo les, ki ne obstaja več. Nina pa je prva začela zbirati »odpadke«, kose lesa, ki bi šli drugače v peč, ker ne ustrezajo standardom enotnosti – pirove bukve in pirove hruške, češplje, les, ki ga je premalo, da bi lahko iz njega naredil omaro, ali kuhinjo.

Take unikatne kose shranjujeva, kopičiva, in sanja se nama ne, za kaj jih bova porabili. Za kolekcijo Vulgaris pa uporabljava samo slovenski les, večinoma kupljen na kmetijah, ker je kvaliteten.

V trgovinah dobiš les s plantaž, ki je hitro rastel in nima takih lastnosti. Češnja, ki je rasla 60 let, se po gostoti lesa ne more primerjati z češnjo s plantaže, ki je zrastla v 20 letih. Nato sva vzpostavili sušilnico, ta nama je omogočila, da je celoten proces izvedljiv doma. 

Ko je les enkrat suh, se začne delo v delavnici. Za lesorez je primernih le malo vrst lesa – tiste, ki se lepo rezljajo, kar je seveda odvisno tudi od njihove rasti. To so najpogosteje češnja in oreh, ter najdragocenejša – hruška. 

Na kakšne odzive naletita ob pogledih na omarice, s katerih pozdravlja četica prsi? 

Nekako se je pokazalo, da je ljudem če že ne všeč, vsaj zanimivo. Tisti, malo bolj sramežljivi pa zbežijo še preden sploh pridejo blizu. Vsakemu pa ukrade vedno vsaj dva pogleda (smeh). 

Vulgaris woodcut

Zakaj ravno prsi?

Nina: Predalnik z motivom dojk je nastal na povabilo Galerije sodobnih umetnosti Celje, za prvi festival erotične umetnosti Račka. Kot umetnica že od nekdaj izhajam iz človeka, kar nekaj časa sem se ukvarjala tudi s humorjem v umetnosti, ta vpliv se še čuti na primer na vinskem studiolu ter na predalniku Oprostite, prosim. 

Zanima me golota, tako in drugače. Človek gol v najbolj golem pomenu besede.

Na festivalu je bil predalnik del večje postavitve, dojke pa simbolizirajo sodobno Artemido -boginjo pravične vojne, lova, živali, narave, rasti in rojstva ter zaščitnico slabotnih in otrok. Smešno je, kako ta kos v resnici deluje zaščitniško.

Koliko ur, dela in povitih prstov je za ročno izdelano leseno omarico z detajli iz ene najstarejših grafičnih tehnik – lesoreza? 

Proces izdelave se za naju začne že pri izbiri slovenske hlodovine, nato les spremljava na žago, ter posušiva v lastni sušilnici. Medtem Nina dodela tudi skice grafičnih motivov, Manca pa začne z izdelavo – žaganje, ravnanje, lepljenje, brušenje, lakiranje, celo ročaje in notranjost predalov izdelava sami. Kupiva samo kovinska vodila za predale. 

Vulgaris woodcut

Ta čas se izrezlja in odtisne tudi grafična matrica, ki nato potrebuje 3 tedne, da se posuši za nadaljnjo obdelavo. Na koncu vse sestaviva skupaj, pred ateljejem fotografirava v improviziranem fotografskem studiu. Vpeti sva v celoten proces in tudi zato to nikoli ne bo moglo postati serijsko pohištvo, vsak kos je unikat. Ampak naj se vrnem na začetek, za izdelavo enega kosa potrebujeva od enega do treh mesecev. 

Katere so največje zmote ali neznanke, ki jih imajo ljudje o tej tehniki? 

Kljub močni tradiciji ljubljanskega grafičnega bienala, slovenska publika ne ve veliko o grafičnih tehnikah in grafiki nasploh. Velikokrat pojasnjujeva, kaj sploh je lesorez in to vedno na podlagi linoreza, ki pa so ga, na srečo, vsi spoznali v osnovni šoli.

Največkrat ljudje mislijo, da je motiv preprosto natisnjen na vratca. Pa ni. Motiv je izrezljan, nato pa odtisnjen na papir. 

Vulgaris woodcut

Torej ima vsak svojo zgodbo? 

Vsak motiv ima svojo zgodbo v ozadju, tako likovno kot podobotvorno. Tako na primer Poželenje opazuje krog življenja in zaplete, ki jih le ta prinese v medčloveke odnose. Pri predalniku Lahko noč draga se sprašujeva, če ponoči, ko spimo, nismo samo pokrajina za naše demone. Oprostite, prosim pa z motivom dojk simbolizira sodobno Artemido. 

Vulgaris woodcut

O volkovih na hrbtu nama je še posebej pri srcu, saj se poigrava s podobo kril v obliki volka. Zadnji v seriji je vinski studiolo z naslovom Za vse izgubljene. Na njej je v renesančnem duhu izrezljana podoba para, ki si kot posledica in vino veritas igrivo, skoraj vulgarno kažeta jezika. Motiv ponazarja pristno, malce surovo človeško naravo ki jo danes tako radi vljudno skrivamo za prijaznimi obrazi. Preobrat se zgodi, ko odpremo vratca: takrat par ločimo, njuna gesta pa postane namenjena ljudem v prostoru. 

Vulgaris woodcut

Motiv številnih dojk, ki že od grških časov dalje spremlja Artemido, boginjo rodovitnosti, narave, rasti in lova, nas spomni na naš izvor, vzvalovi površino, poglobi čutenje – na subtilen način poudari okus vina.

Z vsako novo omarico torej nastane tudi pet odtisov na papirju. Gredo ti novemu lastniku omarice ali postanejo umetnina sami zase? Zakaj ravno pet? 

Z omarico gre samo en odtis, ker sta celota. Drugi odtisi so na voljo kupcem, ki jim je motiv všeč, pa ne rabijo/nimajo prostora ali pa denarja za nakup omarice. Tiska se ročno, z žlico, tako kot včasih, no, in tudi dandanes. Za pet odtisov pa sva se odločili zato, da ohraniva ekskluzivnost, saj se pri večjih nakladah le-ta izgublja.

Vulgaris woodcut

Pa Slovenci dovolj cenimo unikatno in domačo umetnost ali je vajin glavni trg prek meja domovine? 

Slovenci cenimo, a nimamo pravega trga, oz. je premajhen. Vulgaris je kos, ki ga kupiš zaradi motiva, ne zato, ker potrebuješ pohištvo. Zato so kupci večinoma ljubitelji umetnin. Tako doma kot v tujini sva prejeli ogromno pozitivnih reakcij, različni odzivi pa so samo na ceno, ki se slovenskim kupcem zdi previsoka, vsaj dokler ne izvedo ozadja in načina izdelave.

Na katero od svojih umetnin sta najbolj ponosni?

Trenutno na vinski studiolo – omarico za hranjenje vin, ki nosi naslov Za vse tiste, izgubljene. 

Vulgaris woodcut

PREBERITE ŠE: Maruša Žemlja: Ilustratorka, ki riše z eno samo potezo ALI Slovenki, ki sta si zaželeli spremembe in uresničili idejo iz srednješolskih let

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Maja Fister
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri