Uspešna profesionalna odbojkarica Jana Vernig dobro ve, kako pomembna je podpora okolja pri razvoju mladega športnika – in kako pomemben je šport pri razvoju mladih. Zato je njeno sodelovanje v sklopu projekta NLB Šport mladim, s katerim se spodbuja in podpira mlade športnike, povsem naraven korak v njeni karieri športne trenerke in mentorice. V pogovoru nam je Jana razkrila nauke, ki jih je sama prejela med odraščanjem s športom, prednosti, ki jih nudi projekt NLB Šport mladim in tudi to, kako mlade motivira, da ostanejo predani športu.
Že od malih nog ste vpeti v šport. Kaj je bilo tisto, kar vas je že takoj prepričalo, da se želite predati prav odbojki?
Vpliv očeta, ki je ljubitelj odbojke in je bil kasneje tudi moj trener. Sicer pa ljubezen do športa nasploh. Od malih nog sem imela rada šport, od smučanja, drsanja, plavanja in vse ostalo. Ker sem v času tega pogovora ravno na morju, sem se spomnila, kako sva se nekoč z očetom potapljala v Zrčah in iskala školjke. Bila sem še v osnovni šoli, verjetno v prvi ali drugi triadi, ko sva na globini dveh ali treh metrov iskala školjke in morske zvezde. Kar šlo mi je in kmalu sem ugotovila, da sem v športu boljša od drugih, da hitro napredujem in to me je še dodatno motiviralo. Pa še zrastla sem in višina je pri odbojki zelo pomembna. V tem športu lahko (žal) uspejo samo igralke, ki so višje od 180 cm.
Kaj je bila za vas največja vrednost, ki vam jo je dala odbojka?
Širitev obzorij. Prihajam namreč iz majhnega okolja. Rojena sem bila še v Jugoslaviji, ko smo imeli stik s tujino precej omejen. Odbojka mi je dala možnost, da sem odkrila svet in z lastnimi oči spoznala prednosti in slabosti tujine. Skozi leta sem potem izoblikovala miselnost, da je treba vključevati in ne izključevati. V vsaki ekipi smo bile vedno igralke različnih narodnosti, porekla, vere in vse skupaj smo igrale na tako visokem nivoju, da nas je bilo težko premagati – ali to nekaj najlepšega? Razvila sem prepričanje, da je treba deliti in ne samo jemati. Več kot daš, več dobiš. S težko priborjenimi rezultati sem si sčasoma okrepila samozavest. Ne predam se hitro. Zmagovalna miselnost in pogum mi še danes pomagata pri vpeljevanju novih projektov in programov. Na drugi strani so me porazi – tudi teh je bilo mnogo - naučili, da gre življenje potem vseeno naprej, treba je le poiskati plan B ali plan C in nadaljevati. Lahko rečem, da je bila odbojka moja največja učiteljica v življenju.
Kako vas je športna pot od tekmovanj potem vodila v trenerstvo odbojke?
Ko sem postala mama in z otroki preživljala cele dneve, sem ugotovila, koliko lahko odrasli otrokom damo. Moje znanje in izkušnje so bile v odbojki. To sem lahko delila naprej. Še vedno najraje delam z otroki in projekt NLB Šport mladim je točno to, kar šport v Sloveniji potrebuje. Čim več podpore mladim športnikom.
Kaj vas je motiviralo, da se posvetite delu z mladimi športniki?
Ko sem postala mama, sem začela na otroke gledati iz druge perspektive. Otroci si želijo znanja in ga tudi hitro vpijajo, če jim je le ponujena priložnost. Ugotovila sem, da je užitek, ko lahko svoje znanje predajaš naprej. S tem raste skupnost v kateri živimo. Večina otrok, ki se ukvarjajo s športom, ne bo profesionalnih športnikov in športnic, lahko pa preko mojega znanj in izkušenj, ki sem si jih pridobila z igranjem v tujini, doživi delček teh užitkov. Da vidijo, kaj vse ti šport lahko nudi.
Lepo je posredovati znanje naprej, čeprav je Novo mesto majhen kraj in majhna skupnost. V resnici je lepše dajati kot prejemati. Neverjeten občutek je, ko spremljaš razvoj otrok, opazuješ njihov napredek in njihovo osebno rast. Kot posameznik nimaš velikega vpliva na razvoj dogodkov, tvoj vpliv je v bistvu minimalen. Če pa je takšnih, ki želijo vplivati na dobrobit športa mladih več, na primer par tisoč, pa je vpliv že merljiv. Živim v želji, da bi bilo tistih, ki bi z entuziazmom in željami po ustvarjanju boljše skupnosti in lepše prihodnosti za vse nas, vedno več.
Šport nasploh mladih pomaga pri razvoju na različnih plateh. Kakšne pa so morda specifične prednosti, ki jih mladim nudi odbojka in kje ste našli stične točke s projektom NLB Šport mladim?
NLB Šport mladim mi je všeč, ker se osredotoča na mlade športnike in športnice, kjer rezultat ni prioriteta. V slovenskem okolju namreč še vedno opažam, da je pri veliko trenerjih in klubih edini pomemben dejavnik rezultat. S to miselnostjo se zelo mlade športnike in športnice že takoj tretira kot bodoče profesionalne športnike. Preobremenjuje se jih s treningi, to pa posledično vodi v poškodbe ali naveličanje v letih, ko bi dejansko morali začeti žeti rezultate. Projekt NLB mlade podpira na naraven način in naslavlja udejstvovanje mladih v športu ne glede na njihove sposobnosti in zmožnosti. Užitek mladih v športu je pri projektu na prvem mestu.
Delite kakšen spomin sodelovanja pri projektu NLB Šport mladim.
Pred kratkim so nam recimo podarili vstopnice za Ligo narodov, kjer je Slovenija »razbila« Kanado s 3:0. S tribun so jih spodbujale naše mlade odbojkarice, ki si takšne tekme morda brez projekta NLB Šport mladim ne bi mogle privoščiti, bodisi zaradi stroškov vstopnice, bodisi zaradi same organizacije in logistike, ki je za marsikaterega starša preveč komplicirana. Ko sem videla posnetke »naše odprave«, se mi je kar ogrelo srce. Imeli so zastavo, na ličkih nalepke slovenske zastave, na koncu tekme pa so bili že vsi brez glasu. To je pravi način za širitev športne kulture med mladimi, fair play igre, motivacije za ukvarjanje s športom. Upam, da bo več podjetij sledilo dobremu zgledu NLB in bomo skupaj ustvarjali boljšo družbo.
Kako pristopate k motiviranju mladih, še posebej, ko se soočajo z izzivi odraščanja, motilci pozornosti kot so družbena omrežja in neizogibnimi neuspehi?
Pri svojem delu črpam znanja iz drugih držav, ki so v tej situaciji že vrsto let. V bogatejših in bolj razvitih državah so mladi še manj motivirani, da bi se ukvarjali s športom. Pri dekletih se vpisi v šport vztrajno zmanjšujejo, zato so marsikje že pred leti zavihali rokave in uvedli drugačno metodologijo dela ter pristope, ki so primernejši za današnjo generacijo mladih. Postalo je jasno, da je mladim športnikom in športnicam treba dati znanje. Danes mladostniki in njihovi starši hitro odkrijejo, kdo je kompetenten in kdo ni. To je prav. Ko otrok enkrat vstopi v športa, pa mu mora biti trener potem najprej zgled s svojim življenjskim slogom. Trener, ki gre po treningu na pir in čik, težko pridobi avtoriteto in zaupanje otrok.
Danes poznamo različne vrste 'team buildingov', ki so zelo zabavni in povezujejo mlade. Mi gremo na primer pozimi smučat, čeprav smučanje nima ničesar skupnega z odbojko. Namen je preživeti lep dan na smučišču in se povezati med seboj. Poleti sem peljala tri ekipe odbojke na mivki na Dansko. Gre za igralke stare od 12 do 14 let, ki več let trenirajo odbojko v klubu, imajo redno prisotnost na treningih, so disciplinirane, upoštevajo pravila fair play igre, so s svojim delovanjem in obnašanjem pa so ves čas zgled ostalim igralkam. Ni nujno, da so že najboljše igralke, a na daljši rok je redno treniranje vedno povezano tudi z boljšimi rezultati. Ta dekleta so potem imela priložnost igrati dansko državno prvenstvo v Copenhagnu, trenirati na čudovitih igriščih v starem pristanišču v Odensi in si ogledati znamenitosti Danske, kot so morska deklica, menjava straže pred kraljevskim poslopjem, raziskovati center Odense in podobno. Gre za izkušnjo, ki si jo bodo dekleta zapomnila za vse življenje. Vprašanje, če bodo imela še kdaj možnost potovanja na Dansko, glede na to, da je Danska za nas draga država in bi počitnice za veččlansko družino pomenile strošek, ki je veliko slovenskim družin nedosegljiv.
Za igralke, ki počitnice preživljajo v Novem mestu, vsako leto organiziramo tudi kamp odbojke na mivki, kamor povabimo trenerja s FIVB licenco. To pomeni, da imajo igralke možnost trenirati s strokovnjakom na domačen terenu in si lahko v Novem mestu pridobijo izkušnjo iz drugih svetovnih kampov, ki so za naše žepe sicer težko dosegljivi. Skratka, spremljati je treba potrebe in želje mladih, se jim prilagoditi in najti sponzorska sredstva, da se lahko projekti in programi izvedejo. Ni lahko, ampak glede na to, da v naš klub vpisujemo vsako let več deklet, to pomeni, da verjetno nekaj delamo prav.
Kakšne so morebitne ovire, ki jih najpogosteje opažate pri mladih, ko se šele začnejo ukvarjati s športom?
Šport je lahko zelo krut. V odbojki zmaga ekipa, ki prva zbere 25 točk. Mladostniki so v športu velikokrat prvič postavljeni pred dejstvo, da so drugi lahko boljši. Da je potrebno dolgo časa, pogosto več let, vestno trenirati, če želiš premagati boljše ekipe. To je dolga doba športnega razvoja, za nekatere otroke in njihove starše celo predolga. A v športu ni bližnjic. Rezultat pride na dolgi rok. Potrebni sta vestnost in disciplina. In še nekaj - odbojka je ekipni šport, kjer se mora posameznica prilagoditi ekipi in ne obratno. Zmaguje ekipa in ne posameznica. Danes je večkrat otrokom in njihovim staršem težko sprejeti dejstvo, da ima ekipa prednost pred posameznikom. Za življenje pa je to odlična popotnica.
Kakšno vlogo v procesu ukvarjanja športa igrajo starši mladih športnikov (in kje so morda meje njihovega vpliva)?
Lepo je videti, kadar starši podpirajo svojega otroka pri ukvarjanju s športom. Brez podpore staršev ne gre. S takšnimi starši je lepo sodelovati. Ker imajo različna znanja in možnosti, so neprecenljivo dopolnilo otrokovi športni poti – in tudi nam, trenerjem. V klubu imamo otroke, katerih starši so inženirji in imajo veliko več tehničnega znanja kot mi, ki smo tehnični le, ko je treba postaviti mrežo. In včasih nam starši s svojimi znanji priskočijo na pomoč.
Julija je bil vročinski val ravno v času, ko smo imeli kamp odbojke na mivki. Mivka je bila vroča in se je prašila. Na pomoč je prišel oče, ki ima cevi, spojke in ne vem kaj so še vse tiste stvari v njegovi torbi in napeljal sistem, da smo lahko mivko (in igralke) polivali z vodo in se hladili. To je naredil iz dobre volje in tako sodelovanje je nujno za odlično vzdušje v klubu.
Športna društva imajo praviloma zelo omejen kader in finance. Trenerji in klubski delavci se vsi zavedamo, kaj bi še lahko izboljšali in kaj bi še potrebovali za naše delo, vendar nimamo časa ali sredstev, največkrat pa obojega, da bi to izvedli. Prav s pomočjo staršev mladih športnikov pa lahko izvedemo marsikaj in tako skupaj ustvarjamo prijetno odbojkarsko skupnost. Se pa tu in tam, na srečo le redko, najde tudi kakšen starš, ki nam zagreni življenje. Ampak z leti dobiš trdo kožo in se na razne provokacije in »strokovno poučevanje« nestrokovnega človeka niti več ne oziraš. Moje stališče je, da strokovne odločitve sprejemam jaz, ker se za to tudi čutim kompetentna. Odbojki sem vendarle posvetila polovico svojega življenja. Pri ostalih stvareh pa lahko sodelujemo in takšno sodelovanje bom tudi vedno podpirala.
Kakšen nasvet bi dali otroku, ki razmišlja, da bi začel trenirati odbojko?
Vpiši se že danes. Spoznal oziroma spoznala boš šport in vse lepe stvari, ki jih šport prinaša. Potovanja in dogodivščine, ki jih prinese ukvarjanje s športom, so nepozabne.
Kakšne podpore bi si želeli na vašem področju za še boljšo promocijo športa med mladimi?
Potrebovali bi finančna sredstva, da bi imeli kompetenten kader, ki bi skrbel za mlade, ponudil še več znanja in omogočal še boljše termine. V Novem mestu preprosto primanjkuje terminov za vadbo. Termine imamo najete že v vseh telovadnicah in dvoranah v MO Novo mesto. Če se kakšen termin sprosti, ga takoj najamemo (in tudi drago plačamo), ker lahko le tako zagotovimo dodatni trening določeni skupini. Potrebovali bi promocijo v smislu, kaj šport da posamezniku/posameznici in družbi in zakaj je vredno lokalni skupnosti in državi vlagati v to področje.
