Plastični kirurg mag. Franc Planinšek, dr. med., najbolje oblečen Slovenec leta 2005, nekakšen sodoben Dorian Gray, ki se ne stara, je za Playboy spregovoril o lepoti, o podobnostih poklica plastičnega kirurga s poklicem duhovnika, o samoposegih, o najkonsistentnejšem spolnem odnosu – tistim, ki ga imamo s samim ­seboj – in ne nazadnje o odnosu z ogledalom.

S Francem Planinškom smo se srečali pri njem doma. V stanovanju, ki je – kot ga tudi sam opisuje – asketsko, prazno in brez odvečnih stvari. Ogromna XXL plazma je morda edina, ki izdaja finančni status sogovornika. Resnici na ljubo priznajmo, da plastičnim kirurgom kljub finančni krizi sploh ne gre slabo. Nasprotno.

Ne glede na situacijo si ljudje od nekdaj prizadevajo biti privlačni. Ko si ne morejo privoščiti večjih operacij, na primer liposukcije, posegajo po manjših: glajenju gub ali povečavi ustnic s polnilom. Zdi se, da je danes do lepote laže priti kot kdajkoli prej. »Z medicinskimi prijemi se to danes da,« komentira Planinšek, »zato je moje početje verjetno tudi upravičeno.«

1. V nekem intervjuju ste dejali, da je vaša babica želela, da postanete duhovnik. Kako to, da ste se odločili postati plastični kirurg?

Res je. Moja stara mati je bila zelo verna in tudi nas je poskušala vzgajati v tem duhu. Vedno je bila prevzeta, kako miren otrok sem bil pri maši, vsi so se čudili, kako zdržim, saj je za otroka to vendar dolgočasno. In res je nekoč vzdihnila: »Naš Franc bo duhovnik.« Seveda iz njenih želja ni bilo nič, že kmalu so mi krepko začenjali poganjati 'rogovi'. V ruralnem okolju pa so seveda tisti poklici, ki štejejo: duhovnik, odvetnik in zdravnik.

Sicer izviram iz vasi pri Celju. Pred šolo sem vedno raznosil mleko, pred tem pa še poskrbel za živino, doma smo namreč imeli kmetijo. Takrat nihče ni bil prav premožen. To so bili časi socializma, ko je bila oblast v rokah delavcev, no, kmetov prav gotovo ne. V osnovni šoli so me otroci kdaj tudi zbadali, ker sem bil skromno oblečen. Sicer čist, ampak skromno oblečen.

Imel sem starejšo sestro in mlajšega brata, kar nekaj bratrancev in sestričen, oblačila smo podedovali od starejših. Močno se me je dotaknil materin odziv, ko so ji nekoč prišepnili, da me v šoli zaradi tega zbadajo. Sam sem to tajil. Pustila je delo na polju in mi odšla v mesto kupit novo obleko. Zato z lahkoto razumem, da je za vsako željo skrit tudi njen psihološki vzrok. In hrepenenje po lepem mi je postalo nekaj lastnega.

2. Ta želja iz otroštva najbrž razjasni, kako in zakaj ste postali najbolje oblečeni Slovenec leta 2005?

Najbrž res. Sem eden tistih, ki je zaradi okoliščin najbolj hrepenel po tem, da bi bil lepo oblečen.

3. Vaše znano stališče je, da sta si poklica duhovnika in plastičnega kirurga precej podobna. Lahko to razložite?

Oba poklica se ukvarjata z dušo ali jazom. Le da je naše delovanje omejeno na morfološke spremembe telesa, torej posode, v katerih jaz prebiva, z namenom, da se dotaknemo psihičnega. Tisto, kar je bila včasih naloga duhovnika, je sedaj v veliki meri naloga plastičnega kirurga in psihoterapevta. Ali če parafraziram Michelangela Buonarrotija: »Angela sem videl, ujetega v marmor, in klesal sem, dokler ga nisem osvobodil.«

4. Je pri človeku nezadovoljstvo s samim sabo po operaciji dejansko odpravljeno ali se samo prestavi na neko drugo področje? Znani so primeri večnega vračanja pacientov k svojim plastičnim kirurgom.

Telo je zgolj skupek materije, zvezdnega prahu, nastalega ob velikem poku – čemurkoli že želimo verjeti – in kot tak nebistven element. Bistven element je jaz. Smo takšni, kakršni smo znotraj, v svojem nematerialnem delu. Če naša podoba v ogledalu odstopa od tistega, kakršne se počutimo, kakršni bi želeli biti, potem je smiselno, da to breme odstranimo, če je to mogoče.

Glede na to, da je z medicinskimi prijemi to sedaj mogoče, je verjetno početje, ki ga izvajam, tudi upravičeno. Vstop v telo seveda lahko deluje blasfemično, saj spreminjamo tisto, kar je Univerzalno, Božje, če hočete. Kot bi šel rušit katedralo. Vendar to storimo zato, da bi tisto, kar prebiva znotraj, v polnosti zaživelo. Moj poklic je ukvarjanje z dušo. Spreminjam telo, da bi se prilagajalo duši.

5. Se telo prilagaja duši ali se prilagaja kriterijem, ki trenutno veljajo za lepe? Gre za prilagajanje temu, kar od nas pričakuje okolica, v kar nas silijo oglaševalci? Gre dejansko za neko pristno dušo, ki želi priti na površje?

Gre za skupek dejavnikov, ki pridejo skozi življenje in vplivajo na gradnjo našega jaza. V mladosti želimo biti podobni drugim. Če si pogledamo poskus s piščančki: tistega, ki je drugačen, bodo izvrgli. Seveda je naš jaz podvržen vplivom medijev, okolice, staršev, ne nazadnje nas najbolj zaznamuje genetska predispozicija. Eden je lahko depresivno nastrojen, ker ima to v sebi, drugi pa bo imel tako močan jaz, da bo svojo drugačnost izkoristil kot kakovostni presežek in bo razširil nov trend.

Spremenil bo tisto, kar objavljajo mediji, in ostal pri tistem, kar daje moč njegovemu jazu. Seveda je narobe, kadar spreminjamo svoje telo, ker nimamo ničesar drugega, česar bi se oprijeli. Ko je refleksija v ogledalu vse, kar imamo. Zato je narobe, kadar pride k nam oseba in reče: »Sem ovenela diva in pozabili so me.« Močna osebnost bo znala spretno prodajati tudi gube.

6. Tudi sami niste imuni proti posegom v svoje telo z namenom, da bi bili lepši ...

Vsem svojim kolegom svetujem, naj si spremenijo kakšno stvar, da bodo laže razumeli svoje paciente. Kaj človek doživi ob pogledu na abstraktno sliko, ki vzbudi v njem ugodje? Kaj je skupnega ugodju, ki ga doživljamo ob pogledu na lepo sliko, lepo žensko, lepo zgradbo, lepo naravo? Skupen je neki val, neko plimovanje transmiterjev v naših glavah, ki povzročijo občutek ugodja. Ta občutek ugodja, če sem spet blasfemičen in provokativen hkrati, je mogoče umetno proizvesti.

7. Omenili ste ljudi, ki s svojimi odstopanji od lepotne norme ustvarjajo nove trende. Ti trendi pridejo v obliki želja od pacientov potem k vam. Kateri trendi trenutno najbolj veljajo? Kako kotira, denimo, zadnjica Jennifer Lopez?

Nekaj so želje, drugo je realnost. Bilo je obdobje, ko so si pacientke želele, da se jim pretirano manjša obline – ko so bile v modi androgene ženske. Kar je meni osebno manj všeč. Ženska lepota je feminilnost, ne deškost silhuete. Ali pa obdobje, ko so ljudje imeli željo po izrazito vzhodnjaški obliki očesa. Toda moja vloga ni le vloga oblikovalca, temveč tudi zdravnika. Pacientu določene posege tudi odsvetujem. Ni nujno, da pacient dobi vse tisto, za kar prosi. Ni nujno, da bo vedno zadovoljen z mojim odgovorom.

Kar nekaj pacientov je, pri katerih nismo naredili ničesar, ker smo vedeli, da bi vsak poseg povzročil nove in nove travme. Zato pregled pri plastičnem kirurgu ne more trajati šest minut, kot je to predvideval časovni normativ UKC. Skupni cilj vsakega posega ni večji ali manjši nos, večje ali manjše dojke, temveč je cilj občutje sreče pacienta, ko se pogleda v ogledalu.

Z operativno korekcijo svojega nosu sem doživel popoln preobrat od nekega vase zaprtega fanta, ki je sedel za knjigami in se ni zmenil za okolico, v nekoga, ki je usmerjen navzven: vse tisto, kar se je kopičilo v meni, je izstopilo, kot bi mi bilo naenkrat telo premajhno. Še z masko na nosu, sveže operiran, sem omrežil bodočo mamo svojega otroka. Pravzaprav je pomembna samozavest, ženske prijemajo na zgodbo, ne na videz.

8. Potem se vam pravzaprav ne bi bilo treba operirati?

Seveda ne. Toda laže je spremeniti neko odstopanje in si s tem dati nov zagon, kot pa hoditi leta in leta k psihoterapevtu na kavč. V tem smislu bi plastičnemu kirurgu lahko rekli tudi psihiater z nožem. No, vsekakor tudi drži, da obe poti vodita k istemu cilju.

9. Predstavljam si, da cerkev in psihologi najbrž niso preveč zadovoljni, ker jim takole odžirate delo?

Vsi delujemo v isti smeri, le orodja so različna. Znano je pozdravno pismo Pija XI. iz leta 1959, naslovljeno zasedanju italijanskega združenja plastičnih kirurgov v Rimu. V njem je pozdravljal to naše početje, s katerim se osvobaja dušo spon, ki jih prinaša bolno in iznakaženo telo. Izvzema pa posege, ki so namenjeni

zapeljevanju, nečimrnosti ali zakrivanju identitete. Z vsem v tem pismu se sam ne strinjam, pa tudi ni nobene potrebe, da bi se. Sprejemljivo je vse, kar krepi posameznikovo samopodobo, njegovo učinkovitost in srečo.

10. V bajkah in pravljicah so grdi junaki tudi zlobni. Sami si povečujete ustnice, ker naj bi bile – kot ste dejali v nekem intervjuju – tanke ustnice lastnost ostrih in jedkih ljudi. Torej verjamete v učinek teh arhetipov?

Vsekakor! Gre za znano ameriško študijo: ljudem so kazali fotografije znanih ljudi in udeleženci so opisovali karakterne poteze oseb na fotografijah. Seveda so popolnoma zgrešili, toda ljudje so stvari povezovali takole: tisti, ki ima močne obrvi, je hudoben, zagotovo pretepa ženo, tisti, ki ima majhen in prifrknjen nos, ima šibek karakter, tisti, ki ima tanka usta, je oster in ciničen. Sicer je res, da sem si sprva povečal ustnice, kar pred ogledalom, sedaj mi to občasno naredi moja zaupanja vredna kolegica dr. Nina Suvorov. Zanimivi so odzivi ljudi, s katerimi se potem pogovarjam. Pogleda sicer ne morejo umakniti, rečejo pa tudi nič. Kot da bi se sramovali svojega zanimanja.

11. Najbrž nasploh radi provocirate? Kaj je bila največja provokacija, ki ste si jo privoščili?

Kakor že to želite poimenovati. Res pa je, da rad vznemirim ljudi z radikalno konservativnimi stališči, ljudi, ki so togi v svojih razmišljanjih, o tem, kaj je prav in kaj ni. Vse je vedno prav, dokler drugega ne oviram pri iskanju svoje sreče. No, in če želite odgovor na vašo provokacijo, bom to postavil v sledeči okvir: ljudje denimo mislijo, da je dihanje normalno, izločanje tudi, masturbiranje pa ni normalno.

Bilo je obdobje, ko sem si po razpadu zveze vbrizgaval rastni hormon. To je hormon mladosti, ki začne po 30. letu krepko upadati. Z nadomeščanjem tega hormona se nekaj vitalnosti vrača. To je bilo obdobje, ko sem bil izrazito izgorel in se mi je zdelo prav, da si pomagam, še posebno, če to znam in vem, za kaj gre.

Zelo spoštovani in cenjeni kolega me je nekoč v navzočnosti drugih z nasmeškom v očeh vprašal, ali sem že kaj mlajši in kakšni so učinki tega rastnega hormona. Z vso hlinjeno resnostjo in mirnostjo sem mu odgovoril: »Ah, nič kaj posebnega, dobro se počutim, na trebuhu imam 'six pack', libido pa mi je dosegel Rugljev normativ.«

»A res, a si v kakšni zvezi?« ga je zanimalo. Moj odgovor je bil kratek: »Ne, ne, zgolj masturbiram.« Zavladala je mučna tišina. Tudi drugi so onemeli, jaz pa sem nadaljeval: »Pa kaj, a vi ne masturbirate?«

12. Imate kakšno poklicno deformacijo, na primer, da vidite odstopanje na videzu osebe in začnete razmišljati, kako bi to popravili?

Ne, si pa zapomnim ljudi po tistem, po čemer odstopajo. Kar najbrž delajo vsi, le da se tega ne zavedajo. Ljudi, ki jih vidim pogosteje, poznam po odstopanjih.

13. Torej, če srečate popolno žensko, jo v trenutku pozabite?

Pravzaprav bi se strinjal z Umbertom Ecom, ki pravi, da je zanimivo tisto, kar odstopa. Lepota je morda res dolgočasna, a nas pomirja.

14. Pri psihologiji obstaja fenomen, ko se na neki točki pacientka zaljubi v svojega psihiatra. Se kaj podobnega dogaja tudi v odnosu med plastičnim kirurgom in pacientko?

Čustveno razmerje se vedno razvije, ne gre pa za ljubezen. Bolj za zaupanje in občutek varnosti. Glede telesnega velja še vedno Hipokratova zaprisega in tudi estetski pacienti so zgolj pacienti. Osnovno sporočilo v zvezi s tem, ki ga dam specializantom, je svarilo pred skušnjavo intimnega. Lahko pride do skušnjave, a sam še nikoli nisem tega prekršil, v skušnjavi pa sem že bil. Je pa res, da je status plastičnega kirurga eden tistih, ki je bolj obremenjen s tem.

Ko nekomu ponudiš uho za njegove težave in ko ga potem odrešiš, je jasno, da se lahko razvije med pacientom in kirurgom nekaj, kar ni zgolj profesionalni odnos. Tisto, kar mora zagotovo obstajati, pa je zaupanje, da je vsak pacient pripravljen pred tabo zaspati, tudi ko imaš v rokah nož. Tudi meni verjetno kmalu ne bo več treba opravljati samoposegov pred ogledalom. Mar ni to grozno? Stojim pred ogledalom in samega sebe zbadam. Mar nisem potem res kot Dorian Gray? Odrešitvi je ime dr. Nina Suvorov in, ne, ne bom se zaljubil vanjo. [smeh]

15. Zakaj v svoji zasebni ordinaciji zaposlujete zgolj lepe, privlačne ljudi?

Sem le eden od zaposlenih. Sam nisem zasebnik, saj mi je sleherna organizacija tuja in odveč. Okoli sebe res zbiram mlade, lepe, perspektivne in sposobne ljudi, takšni so mi všeč. V takšnem okolju je ne le lepše delati, tudi sam se počutim njim enakega. Ker tako zelo redko odhajam iz operacijske dvorane, mi je lepo, če lepo iz okolja pripeljem tudi v tišino operacijskega prostora.

16. Današnja družba ne ceni več starosti, nasprotno, mladost velja za živahno, polno energije, starost za staromodno, bolno itd. Ko delate pomladitvene operacije – mar niste ravno vi tisti, ki krepite to miselnost?

Ne, ker se ne strinjam s tem, kar ste ravno rekli. Zahteva družbe je, da so ljudje zadovoljni s tistim, kar imajo. S čimer niso zadovoljni, pa spremenijo. Kajti le zadovoljni ljudje so lahko kreativni in uspešni. To je tisto, kar družba od njih pričakuje. Seveda mediji oblikujejo neke podobe in res je, da široke množice hrepenijo po večni mladosti, toda vsi ne in tudi vsi ne do vsake mere, samo do zadovoljstva, ki pomirja.

Staranje je prav tako naravno, kot je naravno rojstvo in kot je smrt. Naše telo je zgolj eno prehodno stanje. Če gledamo globalno, je naše poslanstvo zelo enostavno: zasedel sem ta kos materije, da bi ohranil vrsto. To je edini zahtevek, ki ga ima narava do nas. In za vsak akt, ki ga storimo z namenom ohranitve vrste, smo nagrajeni z občutkom sreče. Zakaj nas narava nagradi z blaženostjo po koitusu? Zato da bi to počeli še naprej in se ohranjali. Sicer pa vidim estetsko kirurgijo zgolj kot eno od stopnic v evoluciji človeka.

17. Ljudje vas opisujejo kot perfekcionista in deloholika. Kaj vam še rečejo? Ekscentrik?

Ne, to ne, vsaj v zadnjem času ne. Do začetka študentskih let sem bil pravzaprav zaprt in umaknjen, predajal sem se izključno medicini. Šolali so me moji starši, gonilo za učenje mi je bila vedno slika moje mame, ki kleči na polju in obdeluje njivo. Kadar sem pomislil, da moja starša krepko delata, da jaz lahko sedim za mizo in berem, sem dobil motiv za učenje.

Oče mi je rekel, saj študiraš zase, če ne bo šlo, te še vedno doma čakajo vile. Deloholik sem po starših in profesorju Arnežu, ki je bil moj prvi mentor. Vsi so pustili na meni svoj pečat. Deloljubnost pa navsezadnje zahteva od nas tudi stroka sama. Tako je tudi drugod po svetu. Glede ekscentričnosti, ne vem. Samemu sebi se ne zdim ekscentričen.

18. Sedaj si lahko v finančnem smislu privoščite bolj ali manj vse. Kaj storite, ko si nekaj res privoščite?

Živim kot asket in prvo najbrž ne bo držalo. Svoje prihranke sem na začetku preteklega leta prepustil v upravljanje eni od znanih borznoposredniških hiš. V tistem trenutku se je zrušilo tudi svetovno gospodarstvo. Saj poznate tisto o zadnji domini v vrsti! Sicer je vse namenjeno zgolj izobrazbi mojega sina. Sinu Jakobu Francu skušam pokazati, kako lep je svet.

Živim pa v operacijski dvorani in jem v menzi UKC ali Kirurškega sanatorija v Rožni dolini. Ljudje mislijo, da hodim od zabave do zabave, ker me tam pogosto fotografirajo, toda v resnici moj delovni dan traja od sedme ure zjutraj, ko začnem delati, in se nikoli ne konča prej kot ob enajstih zvečer. Navadno grem potem spat. Kadar pa že grem ven, se zavedam tudi tega, da moram zjutraj vstati spočit. Moje življenje je zelo umirjeno in asketsko. Tudi moje stanovanje je takšno, prazno in brez odvečnih reči. Moje stanovanje je dobilo tudi nekakšen status ljubljanskega hostla.

Vsi, ki nimajo kje prespati, vedo, da lahko prespijo pri meni, ker me ni nikoli doma. Vključno s pacientkami, kadar se po operaciji nimajo kam skriti. Človek mora imeti tudi malo socialnega čuta, mar ne. Sicer pa se vozim s kolesom, imam avto, ki je star, neregistriran, kupljen iz druge roke in po petih letih, po petih registracijah, so celo ugotovili, da je bil ukraden. Policija mi ga je vzela, a so mi ga potem vrnili. Verjetno res nisem obseden z materialnim.

Moj moto je, da mora biti strošek za čevlje večji od stroška za avto. Tisto leto, ko sem dobil nagrado za stil, sem se na prireditev pripeljal s starim oplom astro, ki je bil karamboliran po vsej desni strani, vrat se razen mojih sploh ni dalo odpreti, steklo pa sem imel zlepljeno z obližem. Bil sem v črnem dizajnerskem fraku, ki je bil narejen po meri. Njegova vrednost je bila nekajkrat večja od vrednosti kočije.

19. Kdo je v Sloveniji v poslovnem smislu vaša konkurenca?

Kolegialno vzdušje zagotovo obstaja, obstaja pa tudi tekmovalnost. Značilnost edinstvene niše v estetski kirurgiji, ki jo pokrivam skupaj s svojimi najožjimi sodelavci (dr. Nino Suvorov, dr. Nevijem Medvedom, dr. Klemenom Rogljem in dr. Rokom Pavličem), je vrhunska tehnična usposobljenost vseh nas v tehnikah klasične rekonstrukcijske kirurgije. Nikoli nisem skušal imeti zasebne ordinacije, zdi se mi, da sem predolgo pilil neke tehnike z namenom doseganja virtuoznosti izvedbe.

Estetska kirurgija je vrhunska kirurgija, a jo je zelo hitro mogoče razvrednotiti, kadar se tega lotevajo ljudje, ki za to niso usposobljeni. Tudi pri nas je mogoče v medijih zaslediti ponudbe estetske kirurgije od zdravnikov, ki za to nimajo ustrezne izobrazbe. Estetska kirurgija je zahtevna in se je je treba tako tudi lotevati. Ima veliko pasti, ki se jim vešče izognemo le z izkušenostjo. Pri nas je narobe to, da ima vsak, ki ima pet minut in kanček vpogleda, občutek, da lahko izvaja estetske posege.

Ljudje se morajo zavedati, da imajo pravico in dolžnost izvedeti, pri kom se operirajo, koliko posegov tega tipa je izvedel in koliko let izkušenj ima. Ali ima kirurg licenco Zdravniške zbornice Republike Slovenije za opravljanje posegov s področja plastične kirurgije ali pa je mogoče urolog, ki se je priučil povečevati dojke, ali otorinolaringolog, ki izvaja liposukcije? Kot bi dal krojaču zgraditi hišo. Treba je tudi vprašati, koliko takih posegov je izbrani kirurg opravil.

Ljudje gredo na štiridnevne konference, kjer jim stvar predstavijo tako, da potem mislijo, da je lahko, in se odločijo, da bodo operirali tudi sami. Največ zapletov je prav po koncu večjih konferenc, ko se polni znanja ­vrnejo domov. Treba je tudi vprašati, ali imajo denimo vsadki res dosmrtno garancijo. Ni vsaka povečava dojk enaka povečava dojk. In niso vsi vsadki enaki, eni so za 200 evrov, drugi za 1700. Niša znotraj ponudbe estetske kirurgije, ki jo zasedam, je varnost in vrhunska izvedba.

To pričakujem tudi od svojih neposrednih sodelavcev. V tem smislu Estetski center v Rožni dolini nima konkurence. Ko odprem tkivo, razumem njegovo zgodbo, kje so postavljene žile, kje vezi. Ne zato, ker bi se tako dobro naučil anatomije, ampak zato, ker to tkivo opazujem že 20 let. To skušam naučiti specializante. Skušam jim posredovati, kar sem dobil sam od starejših kolegov in od izobraževanj po vsem svetu.

Klinični center se je do estetske kirurgije in mene osebno v tem smislu obnašal izrazito mačehovsko. Zadnjih sedem let ni potrošil za moje izobraževanje niti kovanca, a sem bil kljub vsemu z lastnimi sredstvi večji del časa na poti v tujini. Osnovni zagon za oblikovanje mojih znanj in talenta sem prejel izključno od svojih staršev. Onadva sta me s prodajo izdelkov z njive pošiljala po svetu in ves čas verjela v pravilnost mojega početja. Tako sem dobil znanje, ki ga ne mislim prodajati po tekočem traku estetskih tovarn.

20. Kaj še lahko dosežete na svojem področju?

Težko je reči. Toda to, kar počnem, počnem zato, ker mi je prijetno. Prijetneje od športa, bolj od večine drugih stvari. Moje delo je v resnici zabava, pri njem nikoli nisem sam, uredil sem si življenje tako, da počnem tisto, kar imam rad. Zato sem tudi šel iz UKC. Ko me vprašajo, kakšne titule naj mi dajo ob imenu, rečem, naj napišejo samo človek. To je največja titula, ki jo lahko dobi vsakdo od nas. Kadar ob nekem imenu vidite neskončno število titul, to najbrž kaže na neko motnjo, in zagotovo na prizadeto samopodobo.

Bistvena titula je le ena – ČLOVEK. Ko imaš občutek, da si dosegel vse, se vse skupaj sesuje. Rad bi svojemu sinu Jakobu dal krila. Zato delam. Jakobu moram omogočiti tisto, kar so mi omogočili moji starši. Če si bo to želel, če bo sposoben, bo to dobil. Rad bi svojim kolegom predal znanje, ki sem ga sam dobil. Ne zgolj videnje telesnega, ampak tudi duhovnega. Da bi čutili estetsko kirurgijo, kot jo čutim sam. To, kar sem vam razlagal, ni standard, je posledica dolgotrajnega premišljevanja, čemu vse to.

Dijana Matković

Foto: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol