Gibonni je najbolje prodajan balkanski glasbenik. Človek, ki je rokenrol spojil z dalmatinskim narodnim blagom. Na zadnjem albumu Mirakul je, kot nekdaj Latinci, združil mare nostrum. In ga cepil na ameriški gospel. V domačem Splitu ga častijo kot teniškega igralca Gorana Ivaniševića. Kot rimskega polboga Dioklecijana. »Bog pa je krut,« pravi v eksluzivnem intervjuju za Playboy.

Vaš oče je bil muzikolog.

Tudi dirigent, sicer pa po mojem največji hrvaški etnomuzikolog 20. stoletja. Zapisal je 25, 26 tisoč narodnih pesmi. Ker je še živ, ga ne cenijo. V teh krajih te priznajo šele, ko umreš! Ni se dovolj rinil naprej, ker ni tak človek. Bolj ali manj je pokrival Dalmacijo, od 9. stoletja. Če me je česa naučil, me je tega, naj ne nasedam medijskim manipulacijam – kar je dobro, je pač dobro, ne glede na to, kaj pišejo.

Kako daleč seže družinska glasbena tradicija?

Tudi moj ded in praded sta bila glasbenika. Sicer pa so moji na Hvaru proizvajali med, bili so bogati, ker je bil to pred 2. svetovno vojno velik posel, prodajali so ga Italijanom in Avstrijcem. In naš je bil najboljši hvarski med. Ded je bil učitelj, zato je med vojno, ko so na Hvaru prepovedali hrvaščino in uvedli italijanščino, izgubil delo. Šli so v gozd, s puškami. Potem so se preselili v Split.

In imeli po vojni težave.

Moja družina, oče, strici, se niso vklopili v nobeno zgodbo, ker so bili partizani, ampak verni. Nihče se ni hotel odpovedati veri. In država, za katero so se borili, jih je pozneje strpala na Goli otok. To je bistvo moje družine – človek se mora obnašati kot busola, kompas. Kakorkoli ga obrneš, kakorkoli se svet okoli njega vrti, mora zmeraj kazati enako. Jaz kažem na severozahod.

Kot zadnje čase hrvaška država. Slovenci se, menda, veselijo tega.

Med Slovenci in Hrvati ni nikakršnih težav. Če se naši šefi ne bodo znali dogovoriti, se bo namesto njih dogovoril Vatikan. To sta edina evropska naroda, ki se nikoli nista bojevala z orožjem. In če smo toliko stoletij mirno živeli skupaj, lahko še naprej. To je velik kapital. Večji od Krškega in večji od Piranskega zaliva.

Enkrat ste se izselili

.

Igral sem v Nemčiji, v bendu B2. Težko je biti auslender. Ampak hkrati je bilo fenomenalno. Ker so me naučili, da človek nikoli ne sme imeti načrta B, zmeraj samo načrt A. In zanj je treba izgoreti. Tekmo je treba igrati tako, da daš gol in zmagaš. Ne smeš hraniti moči, ne smeš igrati napol. Zmeraj do konca. Če pišeš komad in zraven premišljuješ, da boš pač odprl fotokopirnico, če pesem ne bo uspela, si pogorel. Ko delaš, se moraš prepričati, da je to strašno pomembno in da vlagaš vse, kar znaš. To je duh zmagovalcev, ki je Dalmatincu blizu. Zato imamo toliko dobrih športnikov. Born to lose, live to win.

Je tako tudi na morju? Jadrate, ne?

Tam je drugače. Premagati morje, obvladati naravo, to so neumnosti. Morje je pametnejše ob tebe, močnejše, več konjev ima. Včasih ti dovoli, da pluješ v nemogočih razmerah in se rešiš in se potem počutiš moško. To je najbolj moški občutek, kar sem jih doživel. Ampak premagati morje je prevara. Imaš občutek, da zmoreš, pa v bistvu ne moreš.

Ampak tistim, ki imajo pogum, da gredo, na koncu morda uspe. Tudi na morju.

Morje te nagradi za norost. Morje je religija. Morda primitivna, ampak je. Na morju smo vsi smešni in majhni.

Zakaj delate na barki?

Barka je moj atelje. Vse pesmi, ki sem jih tam napisal, so nastale nalahko. Same slike, vonji, atmosfere. Ko sem na morju, se počutim, kot da ležim v plodni vodi, v kateri počiva zarodek. S svojimi pesmimi nisem želel nikoli nič povedati. Hotel sem samo neko atmosfero, ki jo čutim, zabeležiti na magnetofonski trak. Smešno je, ko berem kritike, ki pravijo, da sem patetičen. S svojimi pesmimi nisem hotel biti ne pameten ne patetičen, nič. Nič nisem hotel povedati.

Zdi se, da vas ni brez Dalmacije.

Lahko bi šel kamorkoli, ampak zmeraj bi se moral vrniti v Dalmacijo. To je nekakšna magija. Dioklecijan je bil mnogobožec. In sam polbog. Astronomom je naročil, naj mu najdejo najvarnejše in najboljše mesto na svetu, ki so ga takrat sestavljale Evropa, Afrika in Azija. In izbrali so Split. Tam nekaj je. V krogu 100 metrov so rojeni trije tenisači, ki so v vsaki športni enciklopediji: Franulović, Ivanišević in Pilić. V krogu 800 metrov so se rodili štirje igralci NBA … Belci. To mesto ima strašno energijo.

In največje število narkomanov na jadranski obali.

To je enaka energija. Težko govorim o tem. Iz mojega kafiča, kamor sem hodil kot mulc, smo šli na šest pogrebov. Kakšno zlo, kakšno zlo! Ko greš tja in popoldne slišiš, da je ta in ta umrl v tistem veceju, potem zvečer še eden … Droga je največje sranje na svetu. To nam je nekdo podtaknil.

Ste jezni?

Ja, sem … Žal mesto povzroči naslednje: če nisi džanki, si provincialec. Ljudje mi včasih rečejo, da sem licemeren, da so bili moji idoli, denimo, Clapton in Hendrix, vsi na drogi. Ampak če zaslužiš pet milijonov dolarjev na leto, lahko za milijon dolarjev kupiš zid in butaš z glavo obenj. Ti mali džankiji pri nas, običajni ljudje, pa so vsem v breme, očetu, mami, puncam, ki jih skušajo rešiti. To gledam vse življenje, to je bila moja družba. Ko je Clapton zabredel v govno, je smrdelo samo njemu, nam pa vsem smrdi.

Ste kdaj zabredli?

O tem ne bom več govoril.

Ogromno ste napisali za druge glasbenike.

Če bi bil ženska, bi bil prostitutka. Ker nikomur ne znam reči ne. Tako so me vzgojili. V življenju sem napisal preveč pesmi za ljudi, ki ne znajo peti. Ker so me prosili. Bog je krut. Včasih da talent slabim ljudem, dobre pa pusti brez. In potem jim skušaš pomagati in jim napišeš komad. Ampak ko ga pojejo pred deset tisoč ljudmi, ti ne vidijo, da je ta človek dober, ampak samo, da ne zna peti. Za to nimam več časa.

Vas še prosijo?

Še. Ampak iz spoštovanja do njih jim bom raje nosil pohištvo, ko se bodo selili. Ne bom pa pisal pesmi zanje. Ljudje ne razumejo. Zvečer pišem in ko zjutraj preberem, vidim, da ni dobro. In tako 300 dni na leto. Zdi se mi, da je tako z zrelimi avtorji. Gabriel Garcia Marquez je vsako knjigo prepisal desetkrat. Vsakič je ogromno vrgel ven. Potem pride pred nas 130 strani. In potem lahko napišejo, da piše tako, kot da ga vsaka beseda stane tisoč dolarjev.

Zakaj vam je všeč magični realizem?

Zakaj mi je Marquez blizu? Ker je nadresnično resnica. Nikoli nisem napisal tako patetične ljubezenske pesmi, kot je patetična ljubezen sama. Moja babica ni nikoli ljubila mojega deda. On pa jo je hotel oženiti. Okoli Hvara je veslal 30 ur, da bi jo zaprosil za roko. Prišel je napol mrtev. In ona ni mogla odkloniti. Če bi o tem napisal pesem, bi rekli, da sem si izmislil. Pa sta to moja ded in babica. Nikoli ne morem napisati take mehiške limonade, kot je življenje. Največji kič.

Kaj pa kič rokenrola?

Ne vem. Rokenrol nosi s seboj prekletstvo. Rodilo se je v Angliji. Vsi smo sprejeli romantiko Manchestra, Liverpoola, velikih platform. In potem Splitčani rečejo: tudi mi smo veliko pristaniško mesto, ne zaljubljamo se kar tako. In grejo v pub in igrajo bluz in Oh my baby. Temu ne pripadam. Rokenrol sem prilagodil svoji zgodbi. Moja zgodba ni Manchester. V Splitu ni niti enega bluzovskega kluba, kjer bi jaz pel Oh my baby. Zato Split ne more dati Rolling Stonesov in Beatlov. Lahko pa da Oliverja Dragojevića in Gibonnija. Midva sva splitska resnica. Brez Oh my baby.

Ko klapa Gambi poje vaše pesmi a capella, se zdi …

Kot da so stare dvesto let.

Ja.

To je največji kompliment, kar mi jih moreš dati.

Ste skromni?

Ko sem bil otrok, so k nam hodili ljudi v kabrioletih. In čez dve leti so prihajali, ampak brez kabrioleta in zmeraj ob času kosila. Ker niso imeli kaj jesti. To je največja šola, kar sem jih dobil. Materialno je krasna stvar. Meni je glasba dala vse: imam super avto, barko, stanovanje. Ampak če moram, vse to vrnem za glasbo. Če je studio predrag, bom prodal avto. Na to sem pripravljen. Avto lahko kupim na lizing. Za CD mi pa nobena banka ne bo dala kredita. Glasba je kot razvajena ljubica. Marsikaj ti da, ampak neprestano zahteva strašna darila, da bi bila še naprej ob tebi. Nora je, zares. Ne snemam zaradi denarja, ampak potrebujem ogromno denarja, da lahko snemam.

Koliko albumov bi lahko posneli za denar, ki ste ga porabili za zadnji album Mirakul?

Trideset konfekcijskih albumov. Sem hedonist, idealni potrošnik, šoping guru, o nakupovanju bi lahko pisal knjige. Vse bi lahko potrošil. Kompleten sef narodne banke. Ampak nikoli ne bi pustil glasbe, da bi lahko kupoval. Nehal bom kupovati, da bom lahko delal glasbo.

TEKST: Anže Peršin

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel