Gordon Ramsay: "Sem največja sebična rit na svetu."

Ja, vsenavzočega in gostobesednega televizijskega šefa kuhinje razbesnijo razkuhane artičoke, leni someljerji, gostje, ki se bojijo pritožiti, debeli kolegi, odvisniki od drog in vsak, ki je dovolj neumen, da bi ga povabil na večerno zabavo.

Ne razumite tega narobe, ampak ali ste tudi v življenju takšen gnoj ali to samo igrate na televiziji?

Poslušajte, sem strasten tip in včasih to ljudje napačno razumejo. Ko menim, da je nekaj dobro, to tudi pohvalim. Ko pa je nekaj sranje, to lepo povem. Pritisk v profesionalni kuhinji je gromozanski. Ne gre ravno za višjo matematiko, toda ta tempo moraš jebeno zdržati. Ne pravim, da v naših oddajah ni pametne režije. Za šov, kot je Vražja kuharija, snemamo 110 ur, nato pa iz tega dobimo 42 minut. Ne more vse biti v slogu: kuhar Gordon vam bo zdaj pokazal, kako zabeliti solato. Sem najsrečnejši šef kuhinje, ko gredo stvari tako, kot morajo. Ampak ko bi lahko vse šlo k vragu in je moje ime napisano na vratih ali ko vodim kuhinjo na televiziji, ni variante, da bi postregel kakšno sranje. In to velja tudi za tekmovalce.

Toda, ali je najboljša rešitev, da nekoga, ki je razkuhal artičoke, zmerjaš s 'pofukanim oslom'?

Sprašujete napačnega človeka. Takšen je jezik moje branže in to je moj jezik v kuhinji. Če moja žena razkuha artičoke ali zažge pico, ali se obrnem in jo ozmerjam z neumno prasico? Seveda ne. Ampak ko stojim tam – pa naj gre za Kuharskega mojstra ali Vražjo kuharijo – in gre za nagrado 250 tisoč dolarjev, pojavi pa se kreten, ki ne zna skuhati artičok, rad pa bi postal glavni šef kuhinje v hotelu s štirimi zvezdicami, potem mi pa kar verjemite, da se bom znesel nad njim.

Ali vas je kdaj kdo zares udaril?

Nekoč, pred leti, se je zgodilo v eni prvih oddaj Vražje kuharije v Londonu. Neka gos­pa je preveč spila in se je važila in je zamahnila, da bi me udarila. Ampak ne, imam črni pas v karateju. Obožujem boks. Znam sam paziti nase. Ali si želim pretepa? Ne. Naj najprej končamo kuhanje. Tepemo se lahko tudi potem. Ali sem res videti kot takšen divjak?

Včasih. Ali ne gledate svojih oddaj?

Nikoli. Nočem postati obseden sam s seboj in začeti razmišljati o tem, da bi si nadel mejkap, ali da bi oprezal za tem, kako hodim. »Oh, ali je mogoče, da sem res to rekel?« Zajebi to. Tako je, kakor pač je. Raje gledam Smrtonosni ulov (Deadliest catch)
ali grem kam ven na večerjo.

Kaj je tisto, česar lastnik restavracije nikoli ne želi, da bi izvedel njegov gost?

Gostje bi se morali pogosteje pritoževati. Veste, hrana je danes draga, potem pa se pojavijo ti jebeni someljerji s svojimi tisočstranskimi vinskimi kartami in ti jo zabrišejo v naročje. Vedo, da bodo stranke prestrašene in bodo naročile nekaj precenjenega. Ljudem vedno govorim, da jih je treba prizemljiti, jim pokazati, kam sodijo: »Vrnite se z vinom za 30 ali 40 dolarjev. Želim videti, med čim lahko izbiram. Ne hodite k meni z enciklopedijo, v katero se moram zakopati za 20 minut, medtem ko poskušam zabavati svoje goste. To je vaše delo.«

Mar nista z Mariom Batalijem [še enim znanim kuharskim mojstrom] v vojni, potem ko je on vašo kuharijo imenoval zastarelo, vi pa ste ga zmerjali s Fanta Pants [Batali je znan po tem, da rad nosi kratke hlače oranžne barve]?

To je navadno pasje govno. Ljudje tak­šno govno potencirajo, ker bi radi, da bi se z njim pomeril v oddaji Iron Chef.

Pa bi se udeležili Iron Chefa America [izvirno gre za japonski TV-šov, v katerem znani kuharji tekmujejo med seboj]?

Ali bi se ga udeležil? [premor] Ja, mislim, da bi se ga, če povem po pravici. Absolutno. Ali bi izgubil? Reciva takole: dajte mi nekaj sestavin in dajte te iste sestavine še desetim drugim šefom z vsega sveta. Jebenti, zago­tav­ljam vam, da se bom domislil najboljše jedi, brez težav. Vse, kar sem se naučil o kuhariji, izvira iz porazov, ki sem jih doživel, in mojega boja, da sem se vrnil na vrh. Samo streseš prah s sebe in takoj nadaljuješ boj, z boljšim receptom ali s predstavitvijo. Na Iron Chefu bi zmagal, zagotovo.

Kako to, da ne tehtate 150 kilogramov?

Všeč mi je kitajski način prehranjevanja, in sicer s štirimi ali petimi majhnimi porcijami čez ves dan. Menim, da kuharji ne bi smeli biti debeli. Tudi sam sem bil nekoč tak. Naj­ogabnejša stvar za kakšnega kuharja je, da vstopi v restavracijo s svojimi 220 kilogrami in pričakuje, da bodo ljudje jedli hrano, ki jo on pripravlja. Moj oče je umrl star 53 let zardi srčnega infarkta. Sam nisem nikoli kadil. Rad sem fit. Ne maram posedanja.

Gotovo ne. Vodite več kot dva ducata restavracij po svetu, tri televizijske šove v ZDA in tri v Veliki Britaniji, pišete kuharske knjige, se udeležujete predstavitev, imate štiri otroke. Se ne bojite, da bi se preveč razdali?

Ah, bejžte no. Ali mislite, da se Wolfgang Puck [v Avstriji rojena ameriška kuharska zvezda] preveč razdaja s svojim Puck Ex­-
pre­s­­som in podjetjem, vrednim 400 milijonov dolarjev? Jebenti, seveda ne. Za tipa, ki ima 127 restavracij, zgleda odlično in hladen je kot špricer. Samo upam lahko, da bom na tem nivoju tudi sam, ko jih bom štel 62. Ampak on se vsega tega loteva enako kot jaz in enako kot Thomas Keller ali Joel Robuchon ali katerikoli veliki kuhar: zaposluje prave ljudi.

Toda gostje v vaših restavracijah plačajo veliko denarja, da bi pojedli nekaj, kar priporoča Gordon Ramsay. Menite, da niso upravičeni do tega, da bi jim dejansko skuhal Gordon Ramsay?

Takšna sranja poslušam zadnjih 30 let. Če kupite Armanijev suknjič, ne pričakujete, da vam ga je sešil sam Giorgio. Ali je Hugo Boss osebno naredil to majico? Ko sem kupil svojega ferrarija 458, nisem zahteval od Enza Ferrarija, naj nanj osebno natakne jebene gume, da bom lahko z njimi pribil 300 na uro. Kje pa. Dajte mi mir s takimi forami.

So vam všeč ferrariji?

Ljubim ferrarije, lamborghinije, maseratije. Ljubim natančnost in hitrost. Toda to vas lahko spravi tudi v težave. Zadnjič sem se peljal s svojim novim maseratijem gran turismo in zapeljal na napačno stran ceste. Pomislil sem, da sem doma v Angliji. Naenkrat sem imel za vratom losangeleško policijo z utripajočimi lučmi. Ustavil sem in lezel iz avtomobila, policaja pa sta znorela in potegnila pištoli izza pasu. »Takoj nazaj v avto!« Ura pa čez polnoč in jaz brez kakršnegakoli dokumenta. Misleč, da sem jebenega maseratija ukradel, se jima je začelo trgati. Skupina deklet pa stopi iz bližnje picerije in zakliče: »Hej, šef Ramsay, ljubimo te!« Policaja sta debelo pogledala: »Kdo je to?« In sem se vrnil v življenje.

Ste se pa letos malo teže izvlekli iz težav na Kostariki.

Ja, tam je bilo pa malo neprijetneje. Snemal sem dokumentarec o nedovoljeni trgovini s plavutmi morskega psa. Plavut morskega psa nima okusa, je pa znamenje bogastva in moči, če jo imaš v juhi. Gre za industrijo, ki na leto obrne milijardo dolarjev, zgrajeno na popolni objestnosti. Trgovci z ribami so si omislili svoje vojske, ki patruljirajo okoli njihovih utrdb. V eno takšnih smo hoteli z našo kamero, pa smo naleteli na stražo. Naš snemalec je padel iz vozila, mene pa so po laseh in vratu polili z bencinom in nas skušali zažgati. Saj sem vedel, da zmešani šef kuhinje s svojo ekipo ne more ustaviti teh kretenov, da ne bi zdesetkali ribje populacije, ampak sem pač mislil, zakaj za vraga ne bi poskusil. S tem je tako kot z drogami ali čim podobnim. Če sam ne poveš, kdo potem sploh bo?

Anthony Bourdain [še en svetovno znani kuhar] je pisal o razuzdani uporabi drog med šefi kuhinj. Kakšne so vaše izkušnje z njimi?

V življenju se še nikoli nisem dotaknil drog. Opazujoč svojega očeta, kako se je zapijal do samouničenja, in brata, kako je postal heroinski odvisnik, sem vedno bežal pred njimi. Zaradi kokaina sem izgubil šefa kuhinje. In šef kuhinje, ki je nastopal v Kitchen Nightmares [ena od Ramseyjevih oddaj], je lani skočil z mosta. Vsak človek se po svoje sooča s stresom. Nepravično je posploševati in kritizirati. Ali šefi kuhinj potrebujejo kokain, da bi prenesli pritisk? Kje pa! Saj to ni rokenrol. To je jebeno kuhanje!

Ali vaše prijatelje kaj grabi panika, ko se oglasite pri njih na večerji?

Sovražim večerje. Resnično. Zares se trudim, da se jih ne bi udeležil. Predvsem zato, ker ne morem sedeti in se delati, da je hrana odlična, če pa ni. Največkrat je pravi drek. Pretežko je biti diplomat.

Povejte nam za eno samo preprosto stvar, s katero lahko vsak izboljša svoje kuhanje.

Uporabite prevezo čez oči. Svoje šefe vzgajam na nenavaden način. Oni zelo redko sedejo in poskusijo hrano, ki so jo skuhali, pa jim zato pogosto zavežem oči. To je neverjetno. Preveza omogoči vzpostavitev intimnosti s hrano. Vključijo se vsa čutila, začnete se sliniti in povsem se vzburite. Pojavi se skuš­njava, pričakovanje. Počnite to mesec dni, ko sedate k obroku, in vaša usta, jezik, čutila se bodo mnogo bolj navadili okušati. Usta se odprejo užitku.

To zveni nekam erotično.

Pravzaprav je kuhanje zelo podobno seksu. Če ga hočete pripeljati do vrhunca, morate biti sebični. Da bi nosili suknjič šefa kuhinje, morate biti največje sebično govno na svetu. Sebičen sem, ko gre za izjemne okuse in ko gre za perfekcijo izkušanja.
In menim, da sem prav zato jebeno odličen šef kuhinje. Samozavest je pravzaprav seksi in to je tudi zelo pomembna jebena lastnost vsakega šefa. Samozaupanje, pa tudi prefinjenost, nadzor, zavedanje, strast, izpeljava, vizualni vtis, lakota, zadovoljstvo. Ja, kuhanje je kot seks. Jebeno res.

Kakšen je pa vaš odnos do besede 'jeben'?

To je čudovita beseda. Ko komu rečete, naj odjebe, to res pomeni 'pojdi ven' oziroma 'izgini'. Brez ovinkarjenja. In ne zatiskajte si oči – vsi jo uporabljajo. Tudi kraljica preklinja, za božjo voljo! Lahko bi že nehali licemeriti.

In vaši lasje – ali ne bi bilo bolje, ko bi si jih uredili letom primerneje?

Sivim in malo barve, ki jo uporabim, da bi to prikril, lahko razumete kot moj davek nečimrnosti. Ampak potem pa pogledam Roda Stewarta pri njegovih 66 letih, ki prepeva, kot da jutri ne obstaja, spravlja na svet otroke in se še vedno igra s svojimi lasmi. Zakaj pa jaz ne bi smel? Saj se ne sprenevedam, da sem najstnik, priznam pa, da skrbim zase in za svoj videz. Si pulim obrvi? Ne. Hodim na manikuro? Ne. Ali ležim v jebenem solariju? Ne. Zame se urejanje neha z lasmi.

Skoraj bi postali profesionalni nogometaš. Kako bi to spremenilo vaše življenje?

To je bilo pred mnogimi leti, ko sem jih imel 17. Zelo rad sem igral nogomet in v tem sem bil dober. Toda tudi če ga ne bi opus­til in bi nadaljeval kariero, bi bil zdaj že upokojen nogometaš. Predvidevam, da bi bil lahko danes trener. Dober učitelj sem in uživam v poučevanju. Sem pa prav vesel, da sem se poškodoval in končal pri kuhariji. Šlo je za nesrečo, pravzaprav srečo v nesreči.

Bi vas motilo, če bi se vas zapom­nili kot vreščečega televizijskega kuharskega šefa?

Če sem iskren, moram reči, da o tem niti ne razmišljam. Sem takšen, kot sem bil pred tem in kot vedno bom. Nič drugačen nisem kot pred desetimi leti. Še vedno verjamem v iste reči. Seveda, zdaj sem tudi televizijski lik, sem pa vesel, da se vse, kar počnem, še vedno vrti okrog tega, kar imam najraje, in to je hrana. Če se me bodo za­pomnili kot nekoga, ki je počel, kar je ljubil, in to počel bolje od kogarkoli na planetu, potem, jebiga, to sprejmem.

Tekst David Hochman, FOTO Enter the world of Fox's