Za glavno vlogo v filmu V leru (1999) je prejel številna domača in tuja priznanja. Sledili so diploma na arheologiji, poroka, otrok. Leta 2001 se je kot režiser in soscenarist na beneškem filmskem festivalu pojavil s filmom Kruh in mleko, ki mu je kot režiserju prvenca prinesel nagrado lev prihodnosti. Sledila sta kratki film Srce je kos mesa in TV-serija Daleč je smrt. Septembra je bila na filmskem festivalu v San Sebastianu premiera njegovega drugega celovečerca Odgrobadogroba. »Tudi ababrakadabra se piše skupaj. Kdor si bo ogledal film, bo razumel …« pojasnjuje.

Vaše življenje v zadnjem času poteka na Krasu: tu ste snemali svoj zadnji film, tu je bila njegova predpremiera, sem ste se pred kratkim preselili … Obstaja poseben razlog?

Nobenega posebnega razloga ni, podobno je bilo tudi pri Kruhu in mleku. Posneli smo ga v mojem domačem Tolminu, zato je bila tam tudi predpremiera. Odgrobadogroba smo pač snemali na Krasu, zato smo tu naredili enako. Kar se moje preselitve na Kras tiče – v Ljubljani mi je po tolikem času preprosto dopizdilo, tu, na Krasu, pa sem imel na razpolago prazno hišo svoje pokojne none, ki si jo deliva z bratrancem (hišo in nono). Zato smo se z družino preselili sem, zdaj to hišo obnavljam. In to je to.

Direktor beneškega filmskega festivala je dejal, da so se organizatorji dolgo pogovarjali z vami glede predvajanja filma Odgrobadogroba. Film se jim je zdel zelo dober, vendar pa vas letos v Benetkah ni bilo. Zakaj?

Organizatorji so nam že februarja ponudili program Horizonti, ki je drugi največji za tekmovalnim programom, a sem jim povedal, da tega ne sprejmemo. Ali gremo v glavni tekmovalni program ali pa nas v Benetkah ne bo. Nato je bilo okrog tega kar precej kolebanja, film se jim je zdel zanimiv, dober, njihov skavt je bil nad njim navdušen in ga je želel uvrstiti v tekmovalni program. Nato smo imeli posebno projekcijo filma na Lidu s predsednikom festivala in štirimi glavnimi selektorji.

Iz kina so prišli vsi navdušeni, nato so se odšli posvetovat in se vrnili precej bolj zadržani. Začeli so govoriti o programu, da je veliko filmov že rezerviranih, da bodo videli, kako bo in bla, bla, da bodo lahko svojo odločitev sporočili 17. julija. Jaz pa sem imel takrat že ponudbo s festivala v San Sebastianu za predvajanje v tekmovalnem programu, odločitev pa je bilo treba sporočiti dokaj hitro. Če bi čakal na odločitev iz Benetk, bi izgubil San Sebastian, kjer so mi ponudili tudi distribucijo po vseh Španiji in kar precej denarja vnaprej. Tako sem v Benetke sporočil, da odstopam.

Torej obstaja v festivalskem ozadju veliko kuhinje, lobiranja ...

Na velikih festivalih seveda obstaja lobiranje. Če ima film vnaprej zagotovljenega zelo močnega distributerja ali prodajnega agenta, potem je vsekakor precej favoriziran, za njim stoji več kapitala, ki omogoča promocijo … Uspeh na velikem festivalu je dobra odskočna deska, opazijo te skavti drugih festivalov, skavti, ki se ogledujejo za filmi za potrebe televizijskih hiš, za distribucijske mreže … Uspeh na velikem festivalu pomeni zelo veliko. Mi smo šele zdaj dobili svojega prodajnega agenta, to je Irena Taskovski, sicer pa se bodo začele te stvari razvijati po uradni premieri v San Sebastianu.

Vaš novi film na pot po festivalih torej še čaka.

Po San Sebastianu se začne romanje po festivalih. Že prej smo imeli zagotovljena predvajanja, film bo na štirih, petih festivalih na mesec. Vabili so nas različni festivali, da bi ga predvajali v svojih tekmovalnih programih. Čakali smo na razplet z Benetkami, zato smo precej vabil zavrnili. Nismo pa več hoteli nadaljevati v tem slogu, odločili smo se za San Sebastian. V Sloveniji bo premierno predvajanje 27. oktobra v kinu Vič v Ljubljani. Kar se mojih pričakovanj tiče – sam v film verjamem, v tem prepričanju pa me je utrdilo tudi mnenje predstavnikov festivalov, ki so si film ogledali in bili nad njim navdušeni.

V leru, pri katerem ste bili soscenarist, je duhovit film, ki lahkotno spregovori o resnih temah, konec je srečen. Kruh in mleko in Odgro­badogroba, za katera ste sami napisali scenarij, pa nista niti malo taka. Je v filmu V leru prevladal Burgerjev pristop ali ste se v tem času osebnostno toliko spremenili?

Definitivno sem se zelo spremenil. Nekatere stvari, ki so za film in umetnost nasploh pomembne, bistvene, sem takrat le slutil, zdaj pa jih vem. To mi daje danes pri delu občutek varnosti. Zame je bistvo umetnosti približevanje absolutnemu smislu, Bogu … Stvari, ki tega ne počnejo, niso umetnost … Ko delam film, imam pred seboj samo en cilj – gledalcu in sebi pripeljati blizu ali pa vsaj zaslutiti bistvo bivanja. Te stvari res težko povem z besedami … Odgrobadogro­ba v nas­protju s filmom Kruh in mleko nima neposredne inspiracije iz realnega življenja.

Drobci iz resničnosti so kvečjemu za kolor, za žmoht … Scenarij sem pisal po etapah, pri tem se nisem omejeval ne časovno ne prostorsko. Pisal sem ga celo na različnih celinah, ampak samo, ko sem bil v stanju, da se moj razum ni pretirano vpletal v pisanje, ko so stvari pičile direktno iz podzavesti. Nisem hotel delati konstruktov, ničesar nisem hotel ljudem dopovedovati, pojasnjevati, hotel sem, da se scenarij napiše nekako sam od sebe. Med pisanjem nisem imel pred seboj niti končnega cilja.

Vas je kaj skrbelo, da se vam bo zgodil fenomen slabega drugega filma?

Ne, čeprav so me pred tem stalno opozarjali. Morda bodo nekateri razumeli, da sem sam napravil kaj narobe, slabo, jaz pa sam pri sebi vem, da je pač moralo biti tako. Pred desetimi leti bi me morda skrbelo zaradi negativne kritike, morda bi me ta pobila. Danes me take stvari ne morejo prizadeti, lahko me samo razjezijo. To pa ni isto. Vem, katere stvari so bistvene, vem, o čem je smiselno snemati filme, pisati pesmi …

Igralska zasedba v Odgrobadogro­ba je kombinacija poklicnih igralcev in naturščikov. Po kakšnem ključu ste jih izbrali?

Malo po intuiciji, malo po premisleku in izkušnjah, nekatere že poznam … Na primer Draga Milinoviča, njega izjemno cenim in spoštujem kot igralca pa tudi sicer. Skupaj sva igrala v V leru. On ima posebno energijo, zelo čisto. Njemu ni treba biti verbalen, on ima v sebi nekaj, kar seva. Zanj je dovolj, da nekje je, in s svojo navzočnostjo opravi svoje delo. Drugi igralci pa so tudi pravi igralci, resnično so odlični – Sonja, Bako, Mojca, Brane … Sonja Savić je sploh posebna zgodba in je bistvena za ta film. S svojim načinom razmišljanja, duhom, ki ga je prenašala na ekipo in na film …

Ste kot režiser do ekipe, še zlasti do igralcev, zelo zahtevni? Morajo slediti vašim zamislim ali jim dopuščate določeno svobodo in lastni prispevek k filmu?

Različno. Preden se lotimo dela, hočem, da razumejo, kaj hočemo skupaj narediti. Stremim k temu, da bi se pozneje pri snemanju čim manj vtikal v dogajanje, dopovedoval ekipi, kaj mora storiti. Že prej skušam doseči, da ekipa začuti moj filing, da potem čim manj sprašuje, da je čim bolj samostojna. S snemalcem sva, recimo, preživela nekaj idiličnih tednov na Krasu in se pripravljala na snemanje.

Vztrajam pa pri snemanju določenega prizora, dokler se ta zares ne »zgodi«, dokler ne začutim, da se je zgodila stvar, ki jo je težko racionalno dojeti, opisati, a čutim, da je prava. Lahko se zgodi prvič, drugič ali petintridesetič. Nikoli pa sam ne vzamem v roke kamere, to prepuščam snemalcem, tudi v zasebnem življenju nimam ne kamere ne fotoaparata.

Matjaž Javšnik pravi, da mu uspeh Zadnje večerje ni nič pomagal, da bi prišel do denarja Slovenskega filmskega sklada za svoj naslednji film. Tudi vi ste imeli težave s skladom, ko ste snemali Kruh in mleko. Je danes stanje boljše, ste zadovoljni?

S skladom je tako, da včasih gre, včasih ne. Reči moram, da sem se tudi sam moral bojevati, da je bil Odgroba­dogroba posnet v tistem letu, ko smo načrtovali snemanje, to je predlani. Sklad nas je hotel prestaviti na naslednje leto in dati prednost drugim. Zato sem takrat bolj ostro nastopil in smo ga posneli leta 2003 in lani zmontirali.

Kaj pa finančna plat? Se vam delo glede na vloženi trud in umetniško idejo povrne tudi v finančnem smislu?

Burgerjev V leru je bil finančno gledano gverilski film, prav tako Kruh in mleko. Odgrobadogroba pa je z okvirno milijonom evrov za slovenske razmere finančno normalen, za evropske razmere pa še vedno film z nizkim budžetom, da o primerjavi z Ameriko ne govorim. Milijona evrov ne bomo dobili nazaj od prodanih vstopnic, živimo v majhni državi, kjer kaj takega ni mogoče.

Mislim pa, da stvari zaenkrat dobro kažejo. Po projekciji v Cannesu ponudbe na festivale dobesedno dežujejo, dobili smo tudi ponudbe za vnaprejšnje odkupe in distribucijo. Zadnjih nekaj let mi uspeva živeti od filma, lahko rečem, da živim v redu, da sem s stanjem popolnoma zadovoljen.

Do filma Kruh in mleko ste za preživetje delali na arheoloških izkopavanjih, pisali scenarije, občasno posneli reklamni spot … Počnete danes še vedno kaj od tega?

Ne, zelo malo. Na arheoloških izkopavanjih pa sem včasih res veliko delal, po Sloveniji in tudi po bivši Jugoslaviji. Precej prakse imam, a zadnja leta sem precej iz teh stvari. Morda bom še kdaj delal to, nikoli ne veš.

Kruh in mleko je slovenska filmska stroka sprejela dokaj negativno, dokler niste dobili nagrade v Benetkah. Se je odnos po tem uspehu do vas spremenil?

Po pravici povedano – nimam pojma. S temi ljudmi se bolj ali manj ne družim. Tudi prej, ko sem še živel v Ljubljani, nisem imel z njimi kaj veliko stika, zdaj, ko sem se preselil na Kras, pa sploh ne.

Po uspehu v Benetkah ste dejali, da vas Hollywood ali podobno bogata okolja, ki pa ne dopuščajo ustvarjalne svobode, zanimajo le kot jastreba, ki bi šel tja po denar. Ste imeli kakšno posebno vabljivo ponudbo?

Ne, ne, jaz se po teh krogih nisem motal, da bi lahko kaj takega sploh dobil. No, pravzaprav sem imel nekaj ponudb kot igralec – na primer ponudbo, da bi v nekem francoskem filmu za­igral člana odporniškega gibanja, pa sem vse zajebal … Ali da bi igral pri Srdjanu Karanoviću, ki ga zelo spoštujem, ampak mi vloga res ni sedla. In še nekaj drugih. Sicer pa, po pravici povedano, zaenkrat po tem nimam posebne potrebe. Če sem v okolju, kjer živim, pri delu popolnoma svoboden in če lahko tu delam filme, potem bom ostal doma. Če pa me bo začelo to okolje omejevati, bom pač šel drugam.

Kako se je spremenilo vaše življenje po nagradi v Benetkah? Ste po­stali bolj menedžer, kot ste si želeli, vas obremenjujejo stiki z mediji?

Ne, ni se bistveno spremenilo. Te stvari sem zlasti v zadnjem času zelo zreduciral. Če povem samo za ilustracijo – v zadnjem letu sem se skoraj izoliral. Potrebe po nastopanju v medijih in v javnosti sploh nimam, to mi ni v noben užitek. Bom pa te stvari opravil zdaj, ko bo prišel film v javnost, in bom nastopal za potrebe njegove promocije.

Kakšno je vaše mnenje o sodobnem slovenskem filmu? Koga cenite, kdo dela filme, ki so vam kot gledalcu pisani na kožo?

Mislim, da je z našim filmom vse okej, čeprav mnogi mislijo drugače. Vsakdo ima svoje videnje, ampak mislim, da je za vsak film, ki se naredi, dobro, da se naredi. Ne moreš pa seveda pričakovati, da bo vsak dober. Italijani posnamejo na primer kakšnih 50 filmov na leto, pa je morda od teh le en dober. Pri nas pa vsi pričakujejo, da bodo od štirih filmov, ki se posnamejo, vsaj trije dobri. To je sicer možno, je pa zelo malo verjetno. Ampak še zmeraj se to kdaj zgodi. Koga cenim? Cenim na primer Janeza Burgerja, režiserja filma V leru, pa Andreja Žumbergerja, ki je posnel film Nemir, a ta zaradi zapletov še ni povsem dokončan.

Kaj pa slovenski filmarji preteklih generacij?

Veste, jaz slabo poznam film. Cenim, kaj naj rečem … Kdo je posnel Tistega lepega dne? Štiglic? Všeč sta mi Čap in Karpo Godina. Jože Pogačnik je napravil za moj okus en dober film, Grajski biki, drugih njegovih stvari ne poznam. Kar nekaj jih je, tudi včasih smo imeli dobre filme, ampak jaz teh stvari ne poznam najbolje. Moj kritik Klopčič je tudi okej. Zdelo pa se mi je prav smešno, ko se je obregnil obme. On je le velik režiser in zdelo se mi je povsem nepotrebno, da se ukvarja z mano. Želel bi mu srečo pri filmu … in da se morda bolj kot name koncentrira na svoje filme.

Koga od tujih režiserjev posebej cenite, jemljete koga za zgled?

Ne. Bolj kot avtorje cenim posamezne filme. Divji v srcu Davida Lyncha je eden mojih najljubših, zelo rad imam Dom za obešanje Emirja Kusturice, v nasprotju z njegovimi naslednjimi filmi, ki so vsak slabši od prejšnjega. Novozelandski Nekoč so bili bojevniki, prvi del. Drugo pa le slabo poznam, filmu ne sledim.

Kako gledate na svoj izlet na televizijo? Nekateri so mnenja, da vas te stvari niso vredne …

Sam za TV-serijo Daleč je smrt absolutno stojim. Mislim, da se bo šele pokazalo, koliko je vredna. Leta 2002 je bila na največjem in najpre­stižnejšem evropskem televizijskem festivalu Prix Italia nominirana za eno izmed treh najboljših serij leta v Ev­ropi. To so na TV Slovenija po­skušali sistematično zamolčati, ker je serijo pognala Melita Zajc, ki so jo takrat ravno žagali. Kaže, da je pri nas vedno tako, da si zunaj uspešnejši kot doma. Tudi če Kruh in mleko ne bi do­bil tega leva, bi bili do njega še na­prej kritični, tako pa ga zdaj vsi hvalijo.

Je mogoče govoriti o običajnem delavniku Jana Cvitkoviča?

Ne, absolutno ne. Zadnji dnevi so bili recimo povezani z malto in betonom, pač obnavljamo nonino hišo. Že kot otrok sem zelo težko vstajal, in če sem imel kdaj v življenju kak cilj, potem sem si želel delati nekaj takega, da mi ne bo treba zjutraj na silo vstajati. In to mi zdaj uspeva. Razen seveda, ko peljem Tarasa (sina, op. p.) v vrtec. Ampak to je lahko celo prijetno, predvsem če on ne vstane z levo nogo.

Kaj pa vaši načrti za prihodnost?

No, nekatere stvari se mi motajo po glavi. Morda je pesniška zbirka naslednja stvar, za katero si želim, da bi jo objavil. Bomo videli. Želim si malo miru, preveč se mi je že zgodilo.

TEKST: Marjan Žiberna

FOTO: Ivana Krešić