20V: Jarmo Pohjaniemi

V nekem intervjuju ste rekli, da se vam Miami ne zdi najbolj seksi mesto, da je to New York, ker so pozimi tam vse ženske zavite v cunje ...

Da, to je lahko zelo seksi. Ker včasih »seksi« izvira prav iz ugibanja, kaj je spodaj. Kakšna je videti pod vsem tem? Takšnih vprašanj si človek v Miamiju ne zastavlja. (smeh) Včasih sem živel v New Yorku in najbrž sem imel v mislih, da je bolj misteriozen. V Miamiju v tem smislu ni veliko skrivnosti, vse je na površini. Kar vidiš, to dobiš. Manj oblačil in več seksapila. Ne bi mogel reči, da Miami ni seksi mesto. Vse to me bega … (smeh)

Kaj ste doslej, med tremi obiski, ugotovili o Sloveniji in njenih ženskah?

Slovenija je čudovita. Vse se zdi zelo čisto in nedotaknjeno, vsa ta nara­va … Ljudje se zdijo zelo skromni, iskreni in »prizemljeni«. Ženske so po vsem svetu zelo posebne, če primerjam Slovenke, ki sem jih spoznal, z Američankami, pa opazim predvsem povsem drugačen pristop. Ženske so pri vas nekako bolj prepričane vase, a obenem ne prevzetne, ker si ne delajo takoj velikih utvar in fantazij o tem, kje vse da bodo pristale, kot je to v ZDA, kjer si vsaka takoj vbije v glavo, da se bo znašla na naslovnicah in bo velika zvezda v Hollywoodu,

na Broadwayu ali kaj podobnega. V Sloveniji so ženske bolj skromne, z nogami na tleh, iskrene in prijetne.

Kako pa ste se vi iz lepotca s profesionalnih fotografij prelevili v profesionalnega fotografa lepotic?

Fotografiranje sem imel vedno rad, to sem počel od svojega 20. leta. Veliko trikov sem se naučil, ko sem delal kot model. Vedno me je zelo zanimalo osvetljevanje in podobno, kar mi je dalo zelo dobro osnovo. Asistiral sem tudi več zelo znanim fotografom, ki so me včasih tudi najeli kot modela, tako da sem res ves čas menjal delo, kar je nekako oblikovalo moj miselni okvir – da hočem delati nekaj, kar me veseli. Ko se je zgodil resen premik v to smer, pa sem bil pravzaprav v glasbeni industriji.

Nekaj časa sem počel tudi to – produciral plošče … Najel sem prijatelja, da bi mi posnel nekaj fotografij za naslovnico CD-ja. Ko mi jih je pokazal, sem si mislil: »To ni nič! Znal bi narediti kaj boljšega.« In tako sem začel. Vedno sem bil velik ljubitelj Playboya in potem sem se nekega dne pred šestimi, sedmimi leti preprosto odločil, da jih pokličem in dobim na telefon nekoga, s komer se lahko pogovarjam o fotografiji. In dobil sem Jeffa Cohena, ki je založnik v Playboy Editions in je včasih delal za glavno revijo.

Še danes ne vem, zakaj se je sploh oglasil, jaz pa sem rekel: »Obožujem vaše fotografije, toda mislim, da bi lahko naredil boljše.« In on mi pravi: »Všeč mi je tvoj hvalisavi pristop, gotovo je kaj na tem. Posnemi dve dekleti, pošlji mi fotografije in jaz ti bom povedal, kako zelo beden si.« (smeh) Tako sem posnel dva modela in mu poslal fotografije. Čez dva, tri tedne me je poklical in vprašal, koliko hočem zanje. V tem kratkem pogovoru sem bil popolnoma zmeden. Ko je po­vedal ceno, me je zmedlo še bolj, ker je bilo veliko več, kot sem pričakoval. Bilo je zelo dobro. In tako se je vsa zgodba začela.

Pravite, da vas je prvo plačilo presenetilo. Kolikšna so nasploh plačila za vaše fotografije? Ali uspešen fotograf služi toliko, da si lahko privošči luksuz?

O zneskih ne morem govoriti. Ko začneš kot fotograf, začneš pri dnu. Ko pa si počasi utrjuješ pot, se plačila povišujejo. Tisto prvo plačilo, ki sem ga prejel od Playboya, je bilo vsaj za polovico višje, kot sem si preračunaval v glavi in bi zah­teval sam, če me ne bi Jeff prehitel s ponudbo. Zdaj … Ja, Playboyev fotograf zasluži toliko, da si lahko privošči luksuzno življenje.

Je v vašem življenju kaj, čemur bi se lahko reklo »povprečni delovni dan«? Običajni delavnik?

Ne, pravzaprav ne. (smeh) Imamo pa studio na Floridi in dnevi tam so nekako »običajni«. Grem v studio in se dobim z vsemi frizerji, producenti, asistenti … Vsako snemanje pa opravimo na drugem prizorišču, tako da je vse drugače. In dekle je vsakič drugo, kar vsekakor pomeni veliko spremembo v »običajnem delovnem dnevu«. Vsak dan je kot: »Uau! To je božič!« (smeh) Nekateri božični paketi niso tako dobri kot drugi, videti so malce drugačni … (smeh)

Je bil kakšen doslej tako neobičajen, da je posebej vreden omembe?

Ne vem, kaj naj rečem. Čisto vsako snemanje je nekaj posebnega. Kaj posebej …

Lahko poveste prvo zgodbo, ki vam zdaj pade na pamet?

Nekoč smo fotografirali dekle, ki je zelo resno treniralo padalstvo in je za nas golo skočilo iz letala na višini 4000 metrov. V trenutku, ko je pristala na tleh, je začela skakati naokrog, vriskati in ponavljati ime svojega fanta. Bila je Italijanka in najprej nismo razumeli, za kaj gre. Potem se je izkazalo, da je v zraku zaradi vseh tistih zračnih tokov, ki so ji pihali med nogami, doživela orgazem. Tisto snemanje smo si vsi zapomnili – po aerogazmu. (smeh)

Ko sem spremljala vašo bolj običajno fotoseanso, je bil tam cel kup opreme, ki ste jo pripe­ljali iz ZDA, več ljudi, ki vam pomagajo … Vi pa ste po celi uri fotografiranja rekli: »Oh, zdi se mi, da imamo štiri, pet dobrih.« Kaj vse je potrebno, da pridete do peščice dobrih fotografij?

Ne gre le za to, da imaš dobro oko. Da vidiš in narediš odlične fotke, si moraš prislužiti zaupanje. Zagotoviti moramo, da se vsako žensko, ki jo najame Playboy, obravnava z največjim spoštovanjem. Neka­tera dekleta se čisto prvič slečejo pred fotoobjektivom. Nekaterim ni mar, večini pa. Primeš jih za roko in njihove dlani so povsem potne, nekatera dekleta vidno trepetajo. Pomembno je, da ti zaupajo.

Bolj ko jih lahko sprostiš, boljše bodo fotografije. Sicer pa različni ljudje različno razumejo, kaj je dobra fotografija. Iščem nekaj posebnega, ob čemer pomislim: »Imamo jo!« Včasih je dovolj ena sama fotografija, naključno posneta, včasih pa traja več dni, da narediš nekaj dobrih posnetkov. Odvisno je od modela, od svetlobe, situacij … Produkcijski proces pa je dejansko več kot samo snemanje. Producenti, fotografi in garderoberji se dobijo že več dni prej in vse skupaj načrtujejo, postavijo prizorišče …

Včasih celo zgradimo kakšno hišico na plaži ali kaj podobnega, vi pa mislite, da gre za čudovito naravno lokacijo. Potem pridemo v studio, uredimo lase in jo naličimo, kar traja približno dve uri. Postavljamo luči, kar tudi vzame približno dve uri. In potem posnamemo tistih nekaj fotografij. Za ameriška Playboyeva dekleta opravimo nekje od 100 do 200 testnih snemanj. Veliko deklet si želi biti model za Playboy, ampak potrebne so neke kvalifikacije …

Kaj pa so te kvalifikacije?

To je nekaj, na kar ne more nihče odgovoriti. Dejstvo je, da moraš to videti, občutiti … Vsaka ženska ima svojo lastno lepoto, v sebi sami, vsaka nekaj ponuja in včasih po naključju nekaj vidiš: »Uau! Slikajmo njo!« Všeč mi je, vroča je, ona je ta, ki jo hočem … Da moraš biti v dobri formi, o tem ni dvoma. Potrebna je tudi fotogeničnost, ne le lepota.

Človek je lahko zelo lep na ulici, v resničnem življenju, potem pa posnameš fotografijo in je povsem drugače. In prav tako vidiš ljudi, ki niso videti lepi, ko se sprehajajo po ulici, so pa fotogenični, torej jih lahko prikažeš kot lepe. Veliko različnih načinov je, kako to definirati. Za ameriško izdajo Hugh Hefner pogleda fotografije in se odloči, ali ženska ima, kar je treba. Playboya ne bi bilo, če ne bi imel odličnega okusa. Z legendarnim Playboyevim življenjskim slogom …

Kaj je to Playboyev življenjski slog? Ga vi živite?

Ne, absolutno ne. Veliko ljudi pa misli, da gre samo za orgije. Ne, ni tako. (smeh) Najbrž je fantazija vsakega moškega, da bi bil v Playboyevem dvorcu, s pino colado, plavalnim bazenom … Ampak vsakdo ima lahko svoj delček divje plati in za to gre.

Filozofija gospoda Hefnerja o življenjskem slogu … Kot je včasih pisalo na njegovih vratih v Chicagu: »Don’t ring if you don’t swing!« (smeh) Fotografi ne pridemo nujno do te plati. Med nami in potencialnim objektom ostane fotoaparat. Ne bi ravno rekel, da je to, kar živim, Playboyev življenjski slog. Ne.

Nekdo mi vas je opisal kot deloholika.

Oh, absolutno! Veliko ljudi reče: »Pa kdaj boš nehal delati? Zakaj tako trdo delaš?« In jaz rečem: »Kaj?! Nehal sem delati že pred desetimi leti! Zdaj se zabavam!« Gledam na to kot na delo? To je zadovoljstvo, privilegij, da lahko delam s čudovitimi damami, da vidim in izkusim različne dele sveta in stvari, ki jih ne bi, če bi imel običajno službo.

Kako bi rekli temu vašemu svetu? Playworld?

Playworld, da. (smeh) To je Playworld. Upam, da bom lahko v njem še zelo dolgo užival. Zelo razburljivo je, jemljemo pa to igro zelo resno.

Menda se zelo radi ukvarjate tudi z videoprodukcijo. Se vam ob vsem snemanju, zrenju skozi objektiv kdaj zgodi, da vidite svet skozi ne­­­­kakšno namišljeno iskalo, s fokusnimi točkami, merami? Se spomnite, kako je gledal Robocop?

(smeh) Ja, vem, o čem govorite. Vsekakor se dogaja kaj takega. Stvar pri Playboyu je v tem, da nikoli ne nehaš delati. Piješ pivo s prijatelji in tam je čudovita ženska. Pogledaš jo in pomisliš: »Uau! Zanimivo!« kot da bi gledal skozi fotoaparat. Moje življenje je gledanje skozi objektiv, res je, tudi kadar ni zares vključen.

Kar sam se odpre, noro je! (smeh) Ljubim tudi gibljivo sliko, to so super stvari, in pogosto režiram kratke filme iz posnetkov, ki jih ustvari Pekka. Vedno posname vse, kar počnemo, in tudi tokrat je z mano. Playboy nasploh s kamero zabeleži vsa svoja snemanja. Iz nekaterih stvari se naredi DVD-je, ki gredo v prodajo.

Ko je Pekka prišel s kamero blizu dekleta, ki ste ga fotografirali, ste se kar hudo razjezili. Se pogosto pripeti kaj takega?

Da. S Pekko imava odnos ljubezen – sovraštvo. Včasih se totalno navduši, ker je nekaj zelo dobro, in hoče to posneti, pa zato pozabi, da je snemalec zakulisja. Včasih se mu zdi, da snema pravi film. Ampak ne. Ustvarja videoposnetke zakulisja. Ko fotografiram, nočem, da je kdorkoli pred mojim objektivom s tisto ritjo. (smeh) Treba je ujeti čudovit trenutek, ko se dogaja. Nočem, da je kdo pred fotoaparatom. To me razjezi. Ko je trenutek vroč, mi ne hodi pred fotoaparat – prosim!

Kaj je vroče?

Vroč trenutek je, ko dejansko čutiš, kako se ti naježi koža. Pogledaš svoje roke in dlake ti stojijo pokonci in rečeš lahko samo: »Uau! To je to!« Ko je prava svetloba, ko vse deluje preprosto popolno. To je nekaj … Sploh ne vem, kako naj temu rečem. To je zadetost. Ne vem, kaj lahko rečem o takšni zadetosti … Ko se zgodi, pa samo stokaš: »Joooj, prooosim, ne premakni se. Aaaaa … Prooosim, samo ne premakni se!« To ste videli tudi sami, pa sem takrat fotografiral z digitalcem. S filmom je to vse še veliko bolj intenzivno.

Ko poteka fotoseansa, je najprej vse precej mirno, potem pa kar naenkrat steče vročična akcija, v nekaj valovih, vi se zagrejete: »Tako, da! To je vroče! Seksi! Točno tako! Vroče! Še!« Vse skupaj zveni tako, da se člo­vek vpraša, ali se kdaj vzburite.

Ne. Je pa res razburljivo! Fotoseansa, ki gre, kot je treba, ki je prav tam, ko je vroče … Razburljivo je, ker super izgleda. Ja, vzburi me, ampak ne seksualno. Vzburi me zaradi svetlobe, ker ujameš trenutek, prav tam je in vidiš ga na filmu: »Da! To je to!« To nima nič s seksualnostjo. Absolutno nič. Lepo je, ampak … Spomnim se, ko sem bil star 12, 13 let in sem pregledoval Playboye in vzdihoval nad vsem tem. Ko se ozrem na tisti čas, po vseh teh letih – to nikoli ni bila seksualna stvar. Ko pogledam to revijo, je še vedno čudovito, osupljivo …

Ali pravite, da kot najstnik niste uporabljali Playboya za »spolne namene«? (smeh)

Veste kaj? Res ne. Imam ogromne zbirke … No, mogoče imam kakšne posebne revije. (smeh) Toda spomnim se, da sem gledal Playboy … Tega takrat nisem razumel, ampak pozneje sem začel razmišljati, da sem gledal te revije in nikoli ni šlo za seksualnost. Občudoval sem jih. Kako so lahko videti tako lepe?! Nikoli v življenju si nisem mislil, da bo to nekoč postala moja služba.

Po svetu izhajajo različni Playboyi. Ali so vam kateri bliže kot drugi?

To je vprašanje okusa. Ameriški Playboy je nekoliko bolj »sladek«, za evropski okus nekoliko hiperproduciran. Tako mi vsaj pravijo ljudje v teh krajih, kar je razumljivo, ker je slog v Evropi nekoliko drugačen, zdi se nekoliko bolj pust. Malo manj tega in malo manj onega, pa se ti včasih zdi: »Hm, mogoče bi svetloba lahko bila boljša.« Ampak: bi lahko bila ali bi morala biti? Mogoče ne. Mogoče se moramo mi česa naučiti. Nemški Playboy je vsekakor drugačen od ruskega in slovenski je spet drugačen in grški prav tako …

Vsak ima svoj mali slog, so pa vsi ti evropski nekako bolj pusti. Playboyeva fotografija je drugačna kot modna. In zdi se mi, da za Playboye v Evropi fotografirajo bolj modni fotografi, lahko bi rekli, da se bolj pozna modni pridih. Mi se bolj igramo z lučmi in toploto in toni polti, kar ni nujno to, kar počnejo v evropskih izdajah. Toda nihče ne pravi, da je tako narobe in da mi to počnemo prav. Gre samo za to, kaj učinkuje. Včasih je dovolj že ena sama luč.

Zadnjič sem videla nekaj, kar se je meni zdelo kot eden tistih popolnih, čarobnih trenutkov, o katerih ste govorili, vi pa ste se na računalniškem zaslonu ukvarjali s tem, da ste obrazu dodajali in odstranjevali nekaj laskov in bi to lahko, kot ste rekli, počeli več ur.

Včasih lahko izvrstna fotka postane še boljša. In včasih naredi razliko že nekaj laskov in takrat hočem, da gredo stran. Ali pa jih morda nekaj dodam. To je točno to, kar počnemo v postprodukciji. Trudimo se, da kar najmanj, ampak to vsekakor počnemo, tako imenovano retuširanje. Ne preveč, ker da preveč posegov človeku videz, kot da je iz plastike. Vem, da se veliko ljudem v Evropi zdi ameriški Playboy malo preveč retuširan. Ampak to ne drži, ker gre pravzaprav za osvetljevanje. Gospod Hefner hoče vse videti na filmu, tako da mora biti zelo dobro že v studiu, popolno že surovo. Ne­popolnosti niso opcija. Ne re­tuširamo, če ni res nujno.

Menda živite z nekdanjim Playboyevim dekletom, Hiromi Ošima, ki še vedno dela kot model. Kakšen je občutek, da je vaša partnerka za mnoge moške spolni objekt, da jo gledajo s poželenjem?

Spoznala sva se, še preden je pozirala za Playboy. Imeti Playboyevo dekle … Ali pač lepo žensko … Ni mi mar – celo všeč mi je, če jo moški gledajo. Ponosen sem nanjo! Če je gola v reviji, sem še vedno ponosen nanjo: »Poglejte, to je moje dekle!« Ne vem … Nekateri moški postanejo ljubosumni in nočejo, da bi drugi gledali njihove ženske, da bi jih videli na tak način. To je vsekakor stvar negotovosti. Zame so ženske najlepša bitja, ki so bila kdaj ustvarjena. Preprosto ni treba, da je ženska lepota skrita.

Tekst: Neva Nahtigal

Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord