Čelik je tudi glavni urednik in eden od ustanoviteljev arhitekturnega portala Trajekt.org, ki je 2004. prejel Plečnikovo medaljo za prispevek k arhitekturni kulturi. Istega leta mu je British Council podelil naslov vzhajajoča zvezda. Živi v Ljubljani, pred kratkim pa bi se skoraj ­preselil v Maribor, saj je bil tja povabljen za ­direktorja Zavoda za prostorsko načrtovanje, a so se pogovori na koncu izjalovili. Decembra bo odpotoval v New York, kjer bo mesec dni ustvarjal v prostoru s popolnoma novimi izzivi.

Kakšen je sploh namen te knjige?

Slovenska arhitektura je eno od področij kulture, s katerim se je Slovenija v tujini v zadnjem času najbolj uveljavila. Vendar ne moremo reči, da se je to zgodilo z načrtno promocijo, ampak spontano skozi nekatere zasebne projekte. Možnosti, da postanemo prepoznavni tudi po sodobni arhitekturi, še zdaleč niso do konca izkoriščene. V razširjeni

Evropi je pozornost usmerjena v nove države, saj se tu stvari intenzivno spreminjajo. Brez dvoma je ta prostor postal zanimiv. To se je pokazalo že pred mojo knjigo, saj je bilo v tujini že izdanih nekaj edicij o naših arhitektih. V bistvu je bilo samo vprašanje časa, kdaj bomo dobili celovitejši pregled. Da je knjiga komercialno zanimiva za Springer Science+Bussines Media, drugo največjo založniško skupino na svetu, je priznanje vsej naši arhitekturi.

Pravite, da tudi arhitektura daje Sloveniji določeno prepoznavnost. Pa jo ceni tudi širša javnost? Bi se jo dalo bolj približati naročnikom?

Zadnjih 15 let z vsakim novim uspešnim projektom raste tudi zanimanje naročnikov za drugačno in prepoznavno arhitekturo. Gre za precejšnjo razliko od obdobja pred osamosvojitvijo oziroma takrat, ko je ustvarjala generacija AB (generacija, ki je urejala in se združevala okrog arhitekturne revije AB, op. p.). Danes je gonilo razvoja zasebni sektor, medtem ko je prej prevladovalo vlaganje v javni sektor, saj je bilo skoraj vse v državni lasti. Danes si vsak želi ustvariti neko lastno zgod­bo in biti po njej prepoznaven. To zgodbo skušajo zasebni naročniki vse pogosteje ustvariti tudi z arhitekturo.

Kakšni so bili vaši kriteriji pri izboru objavljenih projektov?

V knjigi sem hotel pokazati, kakšne spremembe so se zgodile v zadnjih 15 letih v Sloveniji. Vsak projekt ima tudi ozadje: zakaj je nastal, kako se je razvijal, zakaj je takšen, kot je. Skozi proces nastajanja projektov se vidi, kakšne gospodarske in družbene spremembe so se dogajale. Poglejmo nekaj primerov. Zakaj imamo v Grosupljem novo knjižnico? Vsa satelitska mesta okrog Ljubljane so v tem času opazno zrasla. Število prebivalcev v Grosupljem se je povečalo za 30 odstotkov in Grosuplje je mutiralo v manjše mesto. Potrebovalo je novo šolo, novo knjižnico.

Drug primer je Mercator v Novi Gorici. To obdobje je zaznamoval propad socialističnih industrijskih velikanov. To je sovpad­lo s prihodom velikih trgovcev in opuščena industrijska območja so bila kot nalašč za njih – tako je lahko nastal Mercator Center v Novi Gorici. Pri stanovanjih pa je občutna razlika v odnosu med javnim in zasebnim ter individualnostjo.

Prej, v sistemu, kjer je bilo kolektivno nad vsem, je moralo biti vse zelo uniformirano, zdaj je raznoliko. Vsakega stanovalca se obravnava kot človeka z vsemi posebnostmi in vsako stanovanje mora biti vsaj malo drugačno. Značilno za vso arhitekturo tega obdobja je, da je nastajala na urbanističnih načrtih iz leta 1986, ki so jih občine brez posebne strategije krpale in popravljale na roko posameznim naročnikom.

V knjigi so prikazani samo dobri primeri, kaj pa težave slovenske arhitekture? V čem zaostajamo za svetovnimi trendi?

Značilno za nas je, da so dobri primeri samo vrh zelo velike piramide povprečnih hiš. Radi bi dosegli pred­vsem to, da se dvigne nivo kakovosti teh povprečnih hiš. Vrh piramide bomo vedno imeli in ta vrh se je v zadnjih letih nedvomno povečal. Nedvomno je več dobrih, ambicioznih projektov, kot jih je bilo še pred desetimi leti. Seveda imaš povsod to piramido.

Razlika med nami in zahodom je v tem, da je pri nas spod­nji del piramide, ki je povprečen, precej manj kakovosten, kot je v tujini. Narejen je s precej manj ambicije. Lahko rečemo, da Slovenci v povprečju živijo, delajo, se učijo ... v manjših, manj osvetljenih, neambiciozno oblikovanih ... na splošno manj kakovostnih prostorih.

Kaj lahko storimo, da bi to povprečje izboljšali?

Da bi se to spremenilo, se mora odločneje zavzeti naša vlada. Nihče tega ne more narediti sam: niti samo ambiciozen investitor niti ambici­ozen arhitekt. Povezano je treba delovati na več področjih, kar se začne z vzgojo otrok v šoli in konča z vzorčnimi primeri javnih zgradb. Te bi morale biti maksimalno kakovostne in zgled vsem zgradbam, ki jih gradijo zasebniki. Pri nas pa so prav zgradbe, ki jih gradijo država ali občine, pogosto zgrajene s premalo ambicije, da bi lahko pomenile presežek.

Ko govorimo o slovenski arhitekturi, imamo pogosto občutek, da je še vedno najpomembnejši Plečnik. Kakšen je v današnjem času njegov pomen?

Teza, da je Plečnik največji slovenski arhitekt in da nihče tega ne bo presegel, je problematična. Zakaj ne bi pustili možnosti, da nekoč dobimo še večjega, še uspešnejšega arhitekta? Plečnik je absolutno pomemben. Čeprav nima nobenih zaslug, da smo dobili šolo za arhitekturo, ga štejemo za njenega očeta, saj je nastavil sistem poučevanja, ki je še vedno v uporabi.

Pomemben je, ker je habsburško provincialno Ljubljano s preprostimi, a ambicioznimi posegi spremenil v mesto, ki lahko igra vlogo prestolnice. Po drugi strani pa je njegovo glorificiranje včasih že rahlo neokusno in je velikokrat tudi ovira za resno pogovarjanje o sodobni arhitekturi v Sloveniji.

Včasih dobi človek občutek, da so nekateri arhitekti pri nas precenjeni. Kdo so po vašem mnenju zares kakovostni slovenski arhitekti?

Zelo cenim arhitekte, ki znajo z maj­hnim vložkom ali z majhnim posegom doseči zelo velike spremembe. To je odlika dobrega arhitekta. Zelo dober se mi zdi na primer Aleš Vodopivec. Pokopališče v Novem mestu je korenita sprememba ob občutljivi temi, kot je smrt ali pokop najbližjih. Menim, da sta se na Jesenicah z ureditvijo trga zelo odlikovala Studen in Kučina, saj je bil res velika sprememba za to deprimirano mesto, celoten prostor je drugače zaživel.

Pomembna sta Sadar in Vuga, saj sta s svojimi projekti konec devetdesetih korenito spremenila način razmišljanja tudi pri drugih arhitektih. Zelo dobri so tudi gorski bivaki Mihe Kajzelja, kajti v domačijsko planinsko arhitekturo prinašajo sodobno racionalno estetiko. Težko pa bi rekel, da je danes kdo precenjen. Vedno je treba pustiti času, da se izkaže, katere stvari so res dobre in trajne ter obdržijo kakovost. V bistvu se ene zgradbe zdijo danes veliko pomembnejše, druge pa so v ozadju. Čez 20 let pa bodo mogoče tiste, ki so v ozadju, odigrale večjo vlogo od tistih, ki so danes na prvih straneh. V prostoru se nikoli nič ne izbriše.

Kakšna je pri tem vloga medijev? Arhitekti se danes veliko bolj publicirajo, kot so se denimo pred desetimi leti …

Arhitekti, ki so se izšolali v devetdesetih letih, se zelo intenzivno trudijo, da bi bili opaženi. Starejši kolegi jim pogosto očitajo samopromocijo. Menim, da neupravičeno. Pravzaprav ima samopromocija tudi pomembne zunanje učinke: govori se o sodobni arhitekturi. Več ljudi ko to sliši, bolje je.

In kateri so najbolj zgrešeni projekti v Sloveniji?

V zadnjem času se zdi zelo proble­matično, da je vlada v svoj razvojni in gospodarski program uvrstila megalomanske projekte, ki naj bi vplivali na gospodarsko rast in večali standard prebivalstva, ni pa se vprašala, kakšne učinke bo imela realizacija teh projektov na to, po čemer smo danes prepoznav­ni – da znamo inovativno graditi v naravnem okolju. To so projekti, kot je megazabavišče v Novi Gorici, zabaviščni park pri Ptuju, otok v Piranskem zalivu ...

Ti projekti zahtevajo ogromno investicijo in bodo tista območja trajno zelo zaznamovali in spremenili. To pa so območja, ki imajo že zelo močno prepoznavno zgodovinsko identiteto. Ali res na Ptuju ne znamo ponuditi nič drugega kot še en Gardaland? V Sloveniji nam še ni uspelo zgraditi nič usodno katastrofalnega.

Še najbolj zgrešena je množica hiš, ki jih gradijo mnogi Slovenci sredi najlepših travnikov in gričev, z oponašanjem slogov, ki sodijo na smetišče zgodovine in ceneno imitirajo nekakšne dvorce ali vile. Kdor je danes frajer, ga zanima predvsem, kako bi bila njegova hiša čim bolj eko, skrita med drevesi ... Predvsem pa, da bi čim manj pokurila in onesnaževala okolje.

Lahko rečeva, da je danes diktat sistema zamenjal diktat kapitala. Je dejansko absolutna moč zasebnega kapitala za rezultate v arhitekturi pozitivna ali negativna?

Na gradnjo v Sloveniji danes vplivata samo politika in kapital. Arhitekti lahko le še jahajo na izhodiščih in skušajo iz njih maksimalno iztržiti. Generacija, ki se je izoblikovala in prodrla v osemdesetih, ima zelo kritičen odnos do tega, zato se danes vse teže uveljavlja. Generacija, ki pa se trudi preoblikovati arhitekturo, skuša te stvari vzeti kot pozitivne in jih predstaviti kot svoje strategije razvoja arhitekture. Seveda je to tvegana zgod­ba, za katero se bo šele kasneje izkazalo, ali je bila res uspešna.

Vzemiva za primer Ljubljano. Kako ocenjujete spremembe in konkretne, predstavljene načrte?

Novi župan ima veliko odliko, ker je povezovalec. V svoje delo je vpletel različne strokovnjake, ki imajo postav­ljene jasne cilje in nedvoumno odgovarjajo na vprašanja: katere projekte, do kdaj in kako bodo realizirali. Spremembe, ki so se zgodile do zdaj, so pozitivne. Končno se pešcem ni treba izogibati avtobusom in taksijem na Prešernovem trgu. Nadaljnji načrti v glavnem obsegajo projekte, ki si jih Ljubljana že dolgo želi in nanje čaka. Razlika je v tem, da se o njih zdaj govori brez sprenevedanja, kdaj in kako.

Katero primerljivo mesto bi bilo lahko zgled Ljubljani? Gradec? Župan je recimo omenjal Barcelono …

V bistvu se že dolgo časa zgledujemo po raznih mestih. V tem trenutku bi morali predvsem pogledati, kaj lahko sami potegnemo iz sebe – katere so naše prednosti in po čem smo lahko posebni. To je pomembneje, kakor da neki vzorec prekopiraš. Vprašanje je, ali bi tak vzorec zaživel enako kot drugje. Zares ne želim naštevati zgledov. Veliko jih je, ker Ljubljana do danes ni bila prav zgledno mesto. V bistvu bi morala biti naša ambicija, da Ljubljana postane vzor, ali pa Maribor, ali katerokoli drugo mesto. Jutri smo definitivno lahko mi vzor.

Ljubljanski BTC nenehno raste, center pa stagnira. Kaj menite o tem?

Nimam občutka, da center stagnira. Menim, da se center Ljubljane počasi uveljavlja kot nekaj popolnoma drugega, kot je BTC. BTC je bil atraktiven na začetku devetdesetih, ko je bilo res pomanjkanje trgovin in površin za mala podjetja. Do danes je zraslo veliko takšnih podjetij, kapital se je prerazporedil. Danes BTC vedno bolj izgublja prednosti, s katerimi je zrasel.

V devetdesetih je bilo v BTC-ju bolj praktično parkirati kot v mestnem središču, danes pa je to vsaj tako težavno, če ne še bolj. Konec tedna je v mestnem jedru prav tako živahno. V BTC greš lahko popoldne gledat 3D-film, na igralne avtomate, nakupovat tisto, kar si pozabil med tednom. V staro mesto pa se greš srečevat s prijatelji, uživat v kulturnih dogodkih, poslušat nastop glasbene skupine, otroke lahko pelješ na otroško delavnico … in mimogrede tudi kaj nakupiš. Če bo BTC hotel še naprej rasti in biti konkurenčen, se bo moral začeti ukvarjati predvsem z odprtimi površinami med objekti ter postati pravo mesto, ne pa parkirišče s trgovinami.

Pa preostala slovenska mesta?

V vsej Sloveniji je videti večji premik. Na zadnjih volitvah smo videli, da so župani kar naenkrat začeli tekmovati med seboj s projekti. Začeli so govoriti, kaj bodo zgradili, kaj bo ostalo, kaj bodo spremenili, na katere projekte se bodo prijavili – v nasprotju s prejšnjimi leti, ko so večinoma čistili okostnjake iz omar. V Mariboru so postavili mestnega arhitekta, postali bodo kulturna prestolnica, govorijo, da bodo uredili javne prostore, dobili bodo nov stadion … V Kopru je župan zelo ambiciozen pri urejanju mesta. Podobno je v Celju. V Novem mestu in še kje želijo imeti univerzo …

Katera arhitektura pa se vam zdi zanimiva v tujini? Katere arhitekte cenite, kateri so trenutno najboljši, najuspešnejši?

Bolj kot arhitekti me zanimajo hiše. Velika Britanija mi je zanimiva iz organizacijskega vidika, kako se lotevajo prenove sklenjenih mestnih kompleksov. Umazano pristanišče v nekaj letih spremenijo v mondeno letovišče. Avstrija je zanimiva zaradi posameznih projektov, pedantnosti, izkoriščanja lokalnih virov – pred­vsem lesa. Grčija na splošno deluje predvsem neurejena, ampak kakovost bivanja ima na precej višjem nivoju kot mi – stanovanja gradijo čisto drugače.

Že dolgo imajo zakon, na podlagi katerega lahko omogočiš investitorju, da na tvojem zemljišču zgradi stanovanjski blok, del stanovanj pa pripade tebi kot lastniku zemljišča. Zato nimajo velikih homogenih stanovanjskih sosesk, ki bi jih načrtoval en arhitekt, ampak nastajajo manjše stanovanjske zgradbe s šestimi, sedmimi, osmimi stanovanji. Strop višine 2,70 metra je standard, terase so velike kot polovica dnevne sobe. Zanimiva arhitektura izhaja iz kulture in iz regulative.

Bi bilo treba slovensko sceno prevetriti z arhitekti iz tujine?

Vedno je pozitivno, če se prostor prevetri. Vse do letos smo imeli samo eno arhitekturno šolo, ki je podobno vzgajala vse ljudi. Zelo koristno bi bilo pripeljati tudi drugačna znanja. Menim, da se bo to kmalu zgodilo, tudi če sami ne bomo nič naredili v tej smeri. Evropska komisija je sprejela direktivo o storitvah na notranjem trgu, ki pravi, da je treba do leta 2009 odpraviti vse administrativne ovire za ponujanje storitev na trgu držav Evropske unije.

To pomeni, da nobena država od arhitekta ne bo smela zahtevati posebnih dokazil o tem, da je sposoben opravljati svojo dejavnost. Čez dve leti bodo torej tuji arhitekti lahko začeli normalno delati v Sloveniji. Že zdaj lahko sodelujejo na naših natečajih. Težava je v tem, da se jih nihče ne trudi privabiti.

Razpisi so objavljeni samo v slovenskem jeziku in v ekipi morajo imeti vsaj enega arhitekta iz Slovenije, registriranega pri arhitekturni zbornici. V Sloveniji prispe na en javni natečaj približno 20 predlogov, v sosednji Avstriji 100 – od tega jih je 80 odstotkov iz Nemčije. Konkurenca je v tujini precej večja kot pri nas.

Kako uspešni pa so slovenski arhitekti v tujini?

Večina arhitektov v Sloveniji se ne ozira za poslom v tujini. Imamo pa nekaj arhitektov, ki jim je uspelo v drugih državah: v Italiji je zelo uspešen Aleš Prinčič, ki je tam pravzaprav doma, v Avstraliji Tom Kovac. Za Borisa Podrecco bi težko rekli, da je slovenski arhitekt, saj je enako tudi srbski, hrvaški, avstrijski ali italijanski.

Svojo multinacionalnost spretno izrablja sebi v prid. Za Srbe je rojen v Beogradu, za Italijane je njegova mama Tržačanka, za Avstrijce ima biro na Dunaju, na Hrvaškem je Istran … Treba mu je izreči vse priznanje, ker to tako uspešno počne. Ljudje zelo padejo na to, da je njihovemu rojaku uspelo tudi prek domačih meja. To da človeku neko posebno karizmo. Sam Podrecce sicer nisem dal v knjigo, ker njegovi projekti ne ilustrirajo moje zgodbe, nazornega prikaza sprememb, ki so se v prostoru zgodile zaradi političnih in gospodarskih sprememb.

Pred leti ste bili na razpisu British Councila izbrani za vzhajajočo zvezdo …

Prireditev je pokrivala znanost, finance, medije, arhitekturo in oblikovanje. V vsaki državi pristopnici so morali izbrati eno vzhajajočo zvezdo z vsakega področja. Tedanji direktor Steve Green se je navdušil nad mano, ker sem takrat dokončal stanovanjski blok, ki je bil deležen precejšnje pozornosti, hkrati pa sem vodil delo Trajekta, ki je z razpravami o projektih na internetu takrat odprl nekaj novega v slovenski arhitekturi.

Potem nas je v Londonu sprejel Tony Blair, čez mesec dni pa smo bili vabljeni še na zelo zanimivo delavnico o urbani prenovi z britanskimi strokovnjaki. Posebno zabavno pa je bilo opazovati britanski protokol za strokovnjake iz novih članic: na letališču me je ob prihodu čakal šofer z mercedesom, po sprejemu na njihovem zunanjem ministrstvu pa so nas odpeljali kar na pico in v hotel.

Prej ste se mnogo ukvarjali s projektiranjem, se zdaj več s teorijo?

Ne delam pri izvedbenih projektih, ampak bolj v pripravljalnih fazah, zato da bi v neki drugi dobi projekti lahko nastali. Zdaj sem recimo pripravil projektno nalogo za natečaj, ki naj bi ga organizirali za ureditev veslaške arene in veslaškega centra na Bledu za svetovno veslaško prvenstvo, ki bo leta 2011. Nam arhitektom je vsaka drobna stvar izziv, sem pa bliže začetnim delom projekta, kjer je treba natančno in dobro uskladiti stvari, zato da je rezultat lahko na koncu kakovosten. Ne zdi se mi pomembno, da sem avtor končnega rezultata, ampak da naredim veliko za dobra izhodišča.

In vaši načrti?

Želim si, da bi v Ljubljani naredili arhitekturni center, ki bo stalno živel in poskušal razumljivo razložiti prednosti sodobne arhitekture in načrtovanja vsakemu posamezniku. Ves čas bo poln diskusij, arhitektura in urejanje mesta bosta vsakemu predstavljena nazorno in zabavno. V takšnem razstavišču se bo redno predstavljala živa arhitektura, aktualne spremembe, ki se dogajajo v mestu in zanimajo vse meščane. To je nujno potrebno.

5 najboljših arhitekturnih projektov zadnjih 15 let po izboru Matevža Čelika, avtorja knjige New Architecture in Slovenia:

Kaj: pokopališče v gozdu

Kje: Srebrniče, Novo mesto

Kdo: Aleš Vodopivec (z Neno Gabrovec)

Kdaj: 2000

Zakaj: Zaradi intimne narave smrti je načrtovanje novega pokopališča ena zahtevnejših nalog. Prebivalci Novega mesta so se odločili za novo pokopališče v gozdu. Preproste pokopališke zgradbe so zasnovane kot črta, ki te vodi od vhoda do poslovilne kapele na gozdni jasi. Paviljon z gosto postavljenimi stebri je kot del gozda z drevesnimi debli.

Kaj: supermarket v tovarni

Kje: Nova Gorica

Kdo: Sadar Vuga arhitekti

Kdaj: 2001

Zakaj: Propad socialističnih industrijskih velikanov se je pokril z rastjo velikih trgovcev. V anonim­no dvonadstropno industrijsko zgradbo v Kromberku pri Novi Gorici bi lahko naselili karkoli, zanjo pa se je odločilo trgovsko podjetje. Da bi naredili obe nadstropji enako privlačni za kupce, so arhitekti oblikovali dvonadstropni vmesnik z vhodi, eskalatorji in drugo tehniko, ki z amorfno obliko naredi celotno zgradbo zanimivo in privlačno.

Kaj: najvarčnejša poslovna zgradba

Kje: Maribor

Kdo: Nande Korpnik

Kdaj: 2003

Zakaj: Čeprav je rdeča barva v kontrastu z naravo, je ta zgradba presenetljivo prijazna do okolja. Podjetje, ki se ukvarja z energetskimi sistemi, prijaznimi do okolja, je želelo nov sedež, ki bi bil prikaz njihovih tehnoloških konceptov. Pisarne so nanizane po obodu, da bi bila poraba energije zaradi luči čim manjša. Južna fasada je zastekljena, da bi zgradbo pozimi ogrevalo tudi sonce, vendar je nagnjena navzven, da se v poletnem času izogne vročim navpičnim sončnim žarkom. Vse ogrevanje in hlajenje je zasnovano kot mreža drobnih cevk z vodo, ki so skrite v betonskih stebrih, stropih in tleh.

Kaj: sredozemska subvencionirana stanovanja

Kje: Izola

Kdo: Ofis arhitekti

Kdaj: 2005

Zakaj: Stanovanjska bloka v Izoli sta bila zgrajena po naročilu državnega Stanovanjskega sklada, ki ju je prodal kupcem v okviru nacionalne stanovanjske varčevalne sheme. Ker so se stanovanja gradila z javnim denarjem, je zasnova še posebno varčna. Z barvnimi roloji, ki izmenično prekrivajo balkone in okna pod njimi, pa zgradbi ustvarjata privlačno sosesko, ki sodobno prispeva k sredozemskemu značaju Izole.

Kaj: knjižnica v harmoniji s staro hišo

Kje: Grosuplje

Kdo: A.biro

Kdaj: 2007

Zakaj: Nova knjižnica v Grosupljem je najlepša sodobna knjižnica v Sloveniji, zgrajena v zadnjem času. Število prebivalcev v Grosupljem je v zadnjih 15 letih zraslo za 30 odstotkov in stara podeželska hiša, v kateri so v sedemdesetih letih naselili knjižnico, je postala premajhna. Nova knjižnica lepo kombinira staro z novim. Stara zgradba je popolnoma prenovljena, nova pa je postavljena na zadnji strani kot harmonika, ki se odpira proti mestu. Posebno zanimiva je dobro osvetljena visoka čitalnica z velikimi balonastimi lestenci.

Tekst: Lidija Dragišič

Foto: Bor Dobrin