Vrhovni mož islamske skupnosti v Sloveniji je v preteklih mesecih stopil v ospredje političnega prizorišča z zavzemanjem za že trideset let staro zamisel o gradnji islamskega kulturnega centra v Sloveniji. Ambiciozni mladenič, ki s sinje modrim pogledom in malce tišjim glasom vzbuja na začetku vtis le še enega »krotkega Zemljana«, se med pogovorom razplamti v gorečega zagovornika islama in se – prerešetan z novinarskimi drezanji – vešče odzove na vsako vprašanje. Mufti Osman Đogić. V zadnjem času najbolj medijsko raztrgan cerkveni dostojanstvenik. In najbolj pogumen. Ker je prvi iz cerkvenih vrst v Sloveniji, ki je privolil v intervju za Playboy. In spoznal, da to »ne boli«. Vsa čast.

Če v Sloveniji ne dovolimo gradnje džamije, postavimo pod vprašaj demokracijo. Po drugi strani pa lahko zaradi narave islama, ki ne ločuje cerkve od države, z gradnjo džamije v skrajni točki tvegamo nastanek »države v državi«, islamski center lahko začne voditi kdo zunaj naše države, islamska vera naj bi se širila z ognjem in mečem … Katerega od številnih argumentov proti gradnji najlaže razumete, če se postavite v kožo Slovenca?

Strah. Ali bolje – nezaupanje, ker temelji na bolj razumski osnovi. Če nečesa ne poznaš dovolj dobro, ne moreš zaupati. Nezaupanje je logično, a neupravičeno. Ker večina Slovencev misli, da bo postavitev džamije pripeljala do takšnih dogodkov kot na primer v Izraelu. A džamije so še drugod po svetu, pa ni zaradi njih nobene panike! Zakaj bi se naenkrat to začelo dogajati z džamijo v Sloveniji?! Poleg tega to ne bi mogla postati »država v državi«, kot pravite, ker mi kot država že zdaj obstajamo, bojazni po širšem uveljavljanju šeriatskega prava pa ni tudi zato, ker bi džamija in center delovala v okviru slovenskih zakonov in bi ju lahko uporabljali tudi slovenski državljani.

Mislim, da to negativno mišljenje v zvezi z muslimani in gradnjo džamije ustvarja skupina ljudi, ki je obremenjena z določenimi stereotipi o nas in potem posreduje te slabe signale drugim, ki morda sicer ne bi mislili enako. Razumem tudi strah pred načinom financiranja gradnje džamije, čeprav bi se mi ta zdel razumljiv le, če bi šlo za vprašanje, kdo bo prispeval donacije za gradnjo.

Menite, da bi bili demonizacija in kriminalizacija islama v Sloveniji manjši, če bi muslimani dobili džamijo?

Zagotovo! Džamije ne potrebujejo le muslimani, ampak celotna družba! Muslimani so v številnih državah sveta, ti, ki so v Sloveniji, prezentirajo islam kot vero Slovencem, kar je tudi namen najinega pogovora. Mi bi želeli poleg džamije prostor za seminarje, tečaje, kjer bi se družili. Center bi bil odprt za vse – tudi vi bi lahko prišli na pijačo. Le alkohola ne bi smeli točiti, kar mogoče tudi zavira Slovence pri odločitvi za to …

Če bo odločitev o gradnji džamije sprejeta – boste čutili osebno zadovoljstvo, poklicni uspeh?

Če bi začeli graditi džamijo, bi čutil tako osebno kot poklicno zadovoljstvo. Navsezadnje bi to bil konec tega mojega negativnega porabljanja energije in velika razbremenitev. Namesto tega, da moram premagovati to, da mi mečejo polena pod noge, bi se lahko učil slovenščino ali šel smučat! Če se lahko v tej državi gradijo druge cerkve in objekti, ne morem razumeti, kako da se pri 2,4 odstotka muslimanov, kolikor jih živi v Sloveniji, ne more zgraditi džamija!

Z ženo ste se preselili v Avstralijo med vojno v Jugoslaviji, tam ostali osem let, si ustvarili družino in prišli v Slovenijo. Ali je vaše nadaljnje bivanje tu odvisno od tega, ali bo zgrajena džamija? Se kje počutite zares doma ali v tem smislu nimate korenin?

Ne glede na izid glede gradnje džamije bom z družino ostal v Sloveniji, ker je moje bivanje tukaj dobra kombinacija profesionalnih zadolžitev in tega, da tu lepo živim. Nimam stikov z nekulturnimi ljudmi, ki bi me psovali ali pljuvali po meni, ker se ne strinjajo z menoj. To povedo kulturno, tako da zaradi tega ne trpim. Navadil sem se živeti v tujini. Mogoče bom tu tudi ostal.

Šeriatsko pravo posega v vsa področja življenja, muslimani ste vsak dan vpeti v določena pravila, obrede, molitev petkrat na dan ... Koliko si lahko dovolite spontanosti, užitka, predajanja strastem? To je vendar vse že v kali zatrto!

Islam res človeku v popolnosti diktira življenje, ampak s tem ne zatira njegovih nagonov! To je vera uravnoteženosti, ki le omejuje strasti; prepoveduje predporočne in zunajzakonske spolne odnose, sicer pa jih seveda odobrava, če so med ženo in možem. Glede molitev petkrat na dan pa je tako, da je čas določene molitve premičen – opoldansko lahko opravimo kadarkoli med 12.00 in 14.45. Islam z zakoni uokvirja človeka; dovoljuje mu, kar je zanj dobro, in prepoveduje, kar bi mu škodilo. Vsaka skrajnost je slaba, in čeprav zahodnjaki menijo, da islam podpihuje ekstremizem, je to vera, ki ne odobrava nobenih skrajnosti.

Jih prav zato, ker islam ne odobrava skrajnosti, tudi največ izzove? Več ko je prepovedi in strožje ko so, toliko večja je želja po kršitvi?

Vprašanje, ali je sploh želja! Vsak musliman ve, da bodo kršitvi zakonov sledile negativne posledice. Neomejena svoboda privede do ravnodušnosti, brezdelje do malodušja. Molitev ni pasivnost, ampak aktivnost. Je obveznost vsakega muslimana, pred katero mora opraviti tudi predobredno pranje. Islam narekuje samodisciplino. Če bi bilo to ekstremno – neke religije poznajo mučenja, dolge meditacije, (samo)izolacijo, kjer človek izgubi stik z resničnostjo, s prijatelji, sorodniki … Islam pa je vera družbenega življenja, vera molitve in uravnoteženosti.

Teroristični napadi fundamentalistov na Vzhodu so sicer stvar politike, a tudi političnih idej človek ne ponotranji toliko, da je pripravljen na grozodejstva, če nima za to v svoji psihi že pripravljenega »terena« – vdana poslušnost avtoriteti, predanost nekim višjim ciljem, nenehno odpovedovanje ali zanikanje določenih potreb, želja?

To ne drži, teroristične akcije na Bližnjem vzhodu imajo samo politično ozadje. Nerešena politična vprašanja so še kje drugje po svetu, ne le tam, kjer živijo muslimani. Poglejte, v nekdanji Jugoslaviji so najbolj nastradali prav muslimani! Razpad Jugoslavije nima zveze z islamom kot vero.

Menda je Slovenija ena redkih držav, kjer ne morete kupiti halal hrane – sem sodi tudi meso, ki ne sme biti svinjsko, žival pa mora biti zaklana na poseben način, s puščanjem krvi. Sta se s soprogo res znašla tako, da imata zasebnega mesarja?

Ja, najin mesar je iz Bosne. Halal pomeni dovoljen, haram pa prepovedan. Halal hrano dovoljuje bog; meso ne sme biti svinjsko, ni dovoljeno meso mačk, psov, medvedov, ptic ujed, krokodila … Žival ne sme umreti naravne smrti, ampak mora biti zaklana na poseben način – ob izreki božjega imena in s specifičnim puščanjem krvi (zaradi nepoznavanja je prav tu veliko špekulacij, toda gre za to, da je kri ena izmed prenašalcev nalezljivih bolezni). Prav tako ni dovoljeno uživanje drog in alkohola.

Ramazan, enomesečni post, je obveznost vsakega muslimana. Ali je prva hrana po koncu posta versko zapovedana ali je stvar posameznikove izbire?

Po pravilih so prva jed po postu dateljni. S tem sledijo praksi božjega poslanca Mohameda – ker tako delajo dobro delo, bodo zato tudi nagrajeni. To sicer ni obvezno, a je počastitev v Mohamedov spomin. In jaz se tega držim.

Koran zapoveduje, da se deklice pri šestnajstih odenejo v mahramo (ruto) in džilbab (ohlapno obleko). Ker je ženska lahko privlačna le za svojega moža – ali si lahko po poroki privošči denimo erotično spodnje perilo?

Seveda – med dvema poročenima ni omejitev! (nasmešek) Erotično perilo – zakaj pa ne? Dovoljeno je vse razen analnega seksa.

Muslimanu pa katoličan najbrž najbolj zavida tisto zapoved šeriatskega prava, ki moškemu dovoljuje štiri žene, od katerih lahko vsako trikrat prevara. S tem le legalizirate nekaj, kar je katoličanom prepovedano in zato počno to na skrivaj. Ali je pri vas zato kaj manj skokov čez plot?

Do neke mere to drži; cilj legaliziranja poligamije je monogamija! (smeh) Zahodnjaki si napačno razlagajo mnogoženstvo – islam ga dovoljuje, a ne tudi narekuje! Musliman ima možnost imeti več žena hkrati (kot ima tudi pravico do ločitve), a ni nujno, da jo izkoristi. Res pa je, da določene izjemne situacije (vojne, naravne nesreče) lahko spodbudijo poligamijo. Jaz sem monogamen, nimam nobene potrebe po poligamiji in nikoli ne bi prevaral svoje soproge.

A če bi vas vendarle zaneslo – bi morali ženi to priznati?

Jaz bi ji priznal. In če bi to naredil, bi najbrž ostal brez nje!

Zdi se mi, da je šeriatsko pravo napisano bolj v dobro moškemu, ki se lahko prepusti strastem, ženska pa mora na to pristati pred poroko z njim. Če pozneje spozna, da tega ne zmore, ima »za tolažbo« možnost ločitve in po njej možnost zahtevati karkoli od nekdanjega soproga … Tako Ivana Trump najbrž v očeh muslimank sploh ni taka »ločitvena perla«, kot je za zahodnjakinje?!

Haha! Razložil vam bom: po šeriatskem pravu ima žena po ločitvi pravico do izplačila odškodnine, o kateri se je dogovorila s soprogom že pred poroko. In če ji mož tega ne izplača, je temu primerno negativno sankcioniran. Če pa muslimanska zakonca živita v državi, kjer ne vlada šeriatsko pravo, ločitveni postopek poteka po zakonih civilnega prava države, v kateri živi par. Vse drugo je njuna zasebna odločitev.

Ker ima žena ob ločitvi naenkrat toliko pravic, je to videti kot »tolažilna nagrada«, da vsaj na koncu dobi vse, za kar je bila v času poročne zveze prikrajšana?

Mislim, da po šeriatskem pravu ženska nima manj pravic kot moški. Težko je opredeliti, kaj je svoboda, kaj je pravica. Povsod je vmes politika. Če je ženski neki moški všeč, bo za poroko z njim pripravljena plačati določeno »ceno«, a bo obenem s pravicami glede ločitve dobila tudi zagotovilo, da je mož ne bo izkoriščal ali zlorabljal. Poleg tega ženska ni neenakopravna moškemu tudi zato, ker bo, če se ne drži zakonov po ločitvi, kaznovan. Ampak to so tradicionalni elementi islamskega prava, ki so sicer do neke mere vplivali na današnji odnos med muslimanom in muslimanko, a so kljub vsemu prilagojeni času in prostoru, v katerem živita. Seveda pa so tu pomembni tudi moralni imperativi posameznika. Če bi si denimo jaz, ki z ženo živim v Sloveniji, želel v poligamno zvezo, bi bile vse karte v rokah moje soproge, ker slovensko pravo ne dovoljuje tega. Če bi želel registrirati novo poročno zvezo, bi moral prej razveljaviti staro na občini in imel bi kup sitnosti … Razumete?

Ne bom vam zastavila zelo pogostega vprašanja: kaj menite o krutosti šeriatskega prava – da lahko moški žensko kamenja, če je prešuštvovala z drugim moškim, ker ste se do zdaj odgovoru nanj vi in vaša soproga vedno nekako izognili. Zanima pa me, kako bi se vi odzvali v tem primeru – bi se umaknili vase ali bi se z ženo pogovorili, jo nadrli, pretepli?

Če bi me prevarala soproga, bi bilo to zame izjemno neprijetno. Njene nezvestobe ne bi mogel prenesti. Mislim, da bi to pomenilo konec najinega zakona, ker s prevaro izrabite partnerjevo zaupanje in ga ponižate. Islam pa je vera zakona. Osebno se mi zdi nekaj zelo lepega in naravnega, da sem poročen, in otroci mi pomenijo duhovno ravnotežje. Vsega tega si res ne bi želel izgubiti.

Ko ima ženska mesečni ciklus, ne sme moliti, se ne uči korana, ne sme imeti spolnih odnosov s soprogom, ampak počaka, da je »čista« – se vam ne zdi, da je to malce diskriminatorno do nežnejšega spola?

V času mesečnega ciklusa in štirideset dni po porodu islam ženski ne dovoljuje spolnih odnosov. Ne bi pa rekel, da s tem postavlja žensko v manjvreden položaj. Tudi moški ne more moliti, če prej ne opravi malega pranja (roke do komolcev, noge do gležnjev in obraz), po spolnem odnosu pa mora vedno opraviti gusul, veliko pranje – zapre usta in nos in si opere celotno telo. Torej islam ne diskriminira žensk! Moški tudi sme hoditi gol poleti, ampak mora biti pokrit od pasu do kolen. Tudi na javnih kopališčih poleti. Islam ne želi z zakoni ustvarjati še večjih razlik med spoloma, ker te že tako ali tako obstajajo.

Menda ste bili nekoč navdušeni navijač NK Velež. Se sami ukvarjate s športom?

V osnovni šoli sem nekaj let treniral karate, zdaj včasih tečem, sicer pa nisem preveč športen tip.

Se strinjate, da morajo imeti cerkveni dostojanstveniki, tako kot politični vodje ali pop pevci, poleg retoričnih sposobnosti tudi željo po nastopanju, pozornosti, po občutku moči, ko z besedami in gibi obvladujete množico?

Res je. In pri tem postanete celo malo samovšečni.

Ste si osebno všeč, ste zadovoljni s seboj?

Hehehe, ne, pravzaprav se nisem nikoli tako dojemal … (za trenutek zmeden obmolkne) Na splošno sem zadovoljen s seboj, ker je ključ za to zdravje – mentalno ravnotežje.

Če se vživite v žensko – kaj bi rekla, da je na vas zelo privlačno?

Mislim, da bi ji bila všeč moja načelnost, iskrenost in zdrava mera razumskosti in čustvenosti. Vidite, govorim kot pravi musliman, ker je islam vera uravnoteženosti. Zavedam se, da sem malo bolj čustven in zato poizkušam tudi svoje občasne »izbruhe« nadzorovati. (nasmešek)

TEKST: Nina Orel

FOTO: Primož Predalič

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol