20V: Primož Oberžan

Ustanovitelj skupine The Stroj, ki iz leta v leto bolj pili in nadgrajuje že tako svojevrsten glasbeni izraz in prestopa meje že videnega. Skozi intimno industrijsko revolucijo je našel svoj slog, v katerem se počuti kot doma, ter v pomenu besede steampunk našel definicijo svojega načina življenja in svojega ustvarjanja, katerega rezultat je posebno estetsko zadovoljstvo.

Diplomirani filozof in sociolog kulture, predvsem pa umetnik, ki ga odlikuje zavest o kraju in času delovanja, in človek, ki zavzeto nasprotuje potrošniški družbi. Ob pogovoru je bil zasposlen s Kymatikonom v Centru urbane kulture Kino Šiška, The Strojev singel Laika pa je bil na drugem mestu Top 17 Radia Maribor. Predvidoma jeseni načrtuje izdajo četrtega albuma. Meni pa, da ne zna pisati hitov.

1. Kam se uvrščaš v okviru umetnosti?

Delujem na stičišču različnih ustvarjalnih procesov, poleg glasbene mehanike in zvočnega komponiranja, ki sodita na pod­roč­je estetike, me ne nazadnje zaznamuje tudi filozofija, v smislu igranja z idejami in koncepti. Moje delo je na začetku navadno bolj abstraktno, nadaljuje pa se z rokodelskimi spretnostmi, v delavnici. Estetika mehanskih strojev me navdušuje na podoben način kot recimo pri steampunku.

2. Steampunku?

Steampunk je subkultura, ki se navdušuje nad tehnologijo 18. in 19. stoletja. To je bil čas skokovitega razvoja mehanike in najrazličnejših parnih strojev. Tedanja produkcija še ni vključevala plastike in večino stvari so ročno izdelali mojstri. Zato se izdelki iz tistega obdobja odlikujejo s trajnostjo in funkcionalnostjo. Ta obrtniški in nepotrošniški vidik sta mi blizu, prav tako rad recikliram najdene predmete, kot to počne readymade.

Recimo tako, da 50-kilogramske vijake iz železniških vagonov postavim na glavo in spremenim v stojala za zvočnike. Fasciniran sem tudi nad estetiko mehanizmov, ki je pri mehanskih strojih vedno na površju. V sodobnem svetu so mehanizmi skriti v črni škatli, so vedno bolj procesorji, informacije, drobni elektromotorji ... Stvari, ki so očem nevidne. Meni pa je všeč recimo parna lokomotiva, pri kateri je mehanizem na površju in viden.

Opazovalec lahko tako neposredno spremlja energijske pretvorbe od ognja do vrtenja kolesa na zelo preprostem mehanizmu. Sem vizualen tip. Pri gradnji instrumentov mi je njihov videz enako pomemben kot zvok. V tem smislu sem bliže tradicionalni afriški umetnosti, pri kateri je izdelava inštrumenta že del ustvarjalnega procesa in izraža individualnost tistega, ki inštrument izdela.

V tem se razlikujejo pristopi do glasbe na Zahodu, saj večina glasbenikov v glasbeni svet vstopi s serijsko izdelanim glasbilom, začne torej kot potrošnik. Moje ustvarjanje pa se začne korak prej, sam poiščem in zgradim svoj zvok. Najdem sestavne dele, ki določene zvoke oddajajo, potem pa jih sestavim po principu asemblaže. Se pravi, svoj inštrument bi lahko obesil na steno, saj je sestavljen tako, da funkcionira kot samostojno likovno delo, kot efektor (www.thestroj.net/slo/instruments, op. p.).

3. Kakšna je torej tvoja glasba?

Po mojem mnenju je v ozadju vsakega glasbenega ustvarjanja v veliki meri bolj ali manj zavestna utopija skupnosti. Glasba je močno sredstvo družbene kohezivnosti, komunikacije in izražanja. V tem smislu moje glasbeno ustvarjanje izraža mene samega, obenem pa nagovarja druge, da se mi pridružijo na sebi lasten način.

4. Je v tem ustvarjanju kaj ­uporniškega?

Danes je problematično govoriti o uporništvu. Ta naš hiperkapitalizem ima sposobnost, da v zelo kratkem času vsak tak način življenja, ki negira potrošništvo, prevzame in ga vzpostavi kot nov način spodbujanja potrošništva. To je družbena realnost, v kateri živimo, v taki realnosti pa je zelo težko govoriti o radikalnem uporu. Ali morda revoluciji. Zelo sem osredotočen na to: ne dovoliti pot­rošniški logiki, da me popolnoma preplavi in kolonizira mojo individualnost.

Naša individualnost je namreč neposredno povezana z avtentičnim izražanjem. Bodisi v načinu oblačenja, v gestah ali načinu govora, glasbenem okusu ... In zavest o pomembnosti tega individualnega izraza se mi zdi najsubverzivnejši odnos, ki ga lahko zavzamem do sistema, v katerem živim.

5. Pred časom si v družbi 'stroke' ­sodeloval pri snemanju dokumentarnega filma o hrupu …

... lani spomladi pa na mednarodnem seminarju akustike v Novi Gorici s predavanjem o kymatiki – s kolegom Arnoldom Markom sva udeležencem predstavila kyma­­tič­ne fenomene. Rad sodelujem tudi z drugimi ustvarjalci: z literati, kiparji, plesalci ter na raznih umetniških dogodkih, simpozijih, delavnicah

... Ljudje najbolj poznajo moje delo z The Strojem, ker je za medije najbolj privlačno. Vse več pa delujem tudi na pod­roč­ju izobraževanja, s katerim želim mladini približati stvari, ki me pri delu vznemirjajo. Prizadevam si torej angažirano delovati na področju zvoka in glasbe v najširšem smislu.

6. Za kaj pravzaprav gre pri kymatičnih fenomenih?

Gre za fizikalne učinke, ki jih povzročajo zvočne vibracije v različnih vrstah prahu in tekočin. Z raziskovanjem nenavadnega obnašanja fluidnih snovi pod vplivom zvočnih vibracij se je najbolj sistematično ukvarjal švicarski naravoslovec Hans Jenny konec šestdesetih let, ki je te pojave tudi poimenoval s skupnim imenom kymatika.

Gre za vizualizacijo zvoka, ki ni digitalna, temveč neposredna in materialna. Kot rečeno, se s kolegi kymatiki igramo z različnimi ­vrstami zvočnikov, materialov in frekvenc ter z visokoresolucijskimi kamerami in projektorji te nenavadne pojave predstavljamo občinstvu (vimeo.com/channels/thestroj#2541370, op. p.).

Gre za naravni pojav, ki ga v naravi zelo redko opazimo, bodisi zato, ker se dogaja na mikroravni, ki je s čutili nedostopna, bodisi zato, ker je kot pojav v vsakdanu zelo redek.

7. Torej potrebuješ človeka, da ustvari razmere, da bo taka stvar vidna? Da bo opazna?

Tako je! Ne le človeka, kar manjšo ekipo. Zato smo s kolegi iz The Stroja pripravili projekt Kymatikon, neke vrste kinokoncert, pri katerem smo nastop združili z veliko ­projekcijo v ozadju, na kateri lahko občinstvo spremlja neposredne zvočne učinke naše glasbe.

Kljub na videz preprosti tehnologiji je izvedba takšnega nastopa precej zahtevna. Ob tem spoznavam, da je pridobiti somišljenike, potencialne sponzorje in ­koproducente za projekt, ki se ukvarja z ­nečim, kar je nenavadno in slabo poznano, precej napornejše, kot sem si predstavljal.

8. Bi bilo torej laže pisati hite?

Zame ne! Napisati hit se mi zdi zelo zahtevno, ker imam preveč specifičen glasbeni okus. Veliko bolj suveren sem v postav­ljanju ritmov v glasbo in glasbe na oder.

9. Kako pa nate vplivata prostor in družba, kjer živiš?

Živim v okolju, v katerem je poklic, kot je moj, obravnavan kot popolnoma neobičajen. In v družbi, v kateri je razdelitev vlog tako stereotipna, da se to, kar počnem, skoraj ne jemlje kot poklic. V vsakem več­jem evropskem mestu sem občutil, da je več prostora za poklice ali ljudi, ki ne razmišljajo mainstreamovsko. Lani sem mesec dni preživel v Berlinu in dobil sem občutek, da bi lahko kar ostal ...

10. Kako gledaš na turbofolk? Si kdaj morda pomislil na verjetnost, da je to pravzaprav v človeški naravi, na preprosti primarni ravni?

Absolutno! Pred časom sem spremljal javni diskurz, na katerem si imel zagovornike tovrstne zabave z argumentom 'ljudem dajem to, kar si želijo' in nasprotni tabor z argumentom 'mi, ki se na glasbo spoznamo, želimo dati ljudem dobro glasbo, takšno, kakršno si zaslužijo'. Ta polemika se mi je zdela nekonstruktivna.

11. Zakaj? Ker si je ne zaslužijo?

Ne zato, ker si je ne zaslužijo! Mislim, da je turbofolk zgolj simptom časa in okolja, v katerem živimo, zato je vsako moraliziranje odveč. Kot pojav mi je zanimiv, opazujem ga skozi to, kar ponujajo mediji, in pravzaprav se temu sploh ne morem izogniti. Mi gre pa to zelo skupaj še z nekaterimi simptomatičnimi pojavi v današnjem času – recimo z resničnostnimi šovi.

Poglejmo, kdo danes prevladuje v medijih: največjo gledanost imajo popolni povprečneži, ki so se pripravljeni blamirati. Lahko razumem, da si ljudje želijo medijske pozornosti in so zanjo pripravljeni narediti marsikaj, mnogo teže pa, zakaj takšna množica to rada gleda. Očitno ljudje enostavno uživajo ob gledanju tega, da so drugi še večji bedaki od njih.

Da je lahko turbofolk doživel tak razcvet, da so lahko bebavi resničnostni šovi doživeli tak razcvet, da so razne javne osebnosti ravno tako banalne, vulgarne in neduhovite, je kriva družbena klima instantnega potrošništva, ki je za to ugodna.

12. Pa si toleranten in upajoč na boljše?

Ne zdi se mi konstruktivno pizditi na okolico. Samega sebe poskušam naučiti, da si moraš, ko prideš do točke frustracije zaradi okoliščin, v katerih si se znašel, obenem tudi priznati, da si vse skupaj slabo predvidel. Kadar se stvari ne zgodijo, kot si želiš, se vedno počutiš nekako izigranega, a če vztrajaš, čez nekaj let ugotoviš, da stvari, ki si se jih tedaj naučil, pridejo pozneje nekje drugje do veljave. Težava nastane le, če se ustaviš.

Dokler uspevaš v tem, da ved­no znova najdeš somišljenike in nove načine delovanja, je v ustvarjalnem smislu vse v redu. Ustvarjalni ljudje si sami polagamo račune, sami si postavljamo merila, kdaj smo z delom zadovoljni in kdaj ne. Načeloma je treba zelo modro krmariti med lastnimi ambicijami in možnostmi, ki se ti posta­vijo na pot.

Vse skupaj lahko ponazorim z metaforo vrvohodca: nuja preživetja, računi in položnice so to, kar je pri vrvohodcu gravitacija. To je tisto, kar te vleče k tlom, je tisti del, pri katerem moraš biti zelo paz­ljiv. Drugo pa je to, kar te vleče, da (vedno znova) stopiš na štrik in želiš na drugo stran. In ko prideš čez, boš to znova in znova počel. Vedno se najde razlog, da te zamika ponovno stopiti na štrik. Sicer pa ne mislim tu poudarjati nekega mita o umetniku, menim, da je na splošno danes težko tudi drugim.

13. Vem, da ste z bendom v studiu. Kaj snujete?

Pred kratkim smo končali miks singla Laika. Gre za skladbo, navdihnjeno z odisejado ruske kozmonavtske psičke Laike. Komad je zanimiv zato, ker je to prva posneta skladba The Stroja z ženskim vokalom. Laiko že nekaj časa igramo na nastopih, za večino ljudi, ki dostopajo do informacij prek medijev, pa bo to verjetno prva priložnost, da slišijo aktualni The Stroj. Skladba je v MP3-obliki dostopna na naši spletni strani www.thestroj.net.

14. Pa se cedeje sploh še izdaja?

To se še vedno dela, izplača pa se le redkim. Sam ločim med glasbenimi konzumenti in med zbiralci glasbe. Med drugimi cede še ohranja to vrednost fetiša, ki skupaj z oblikovanostjo ploščka pomeni neki presežek. Pri sami distribuciji glasbe pa se dogaja preskok, glasba je z materialnih nosilcev prešla na nematerialne. S prihodom MP3-ja se je glasba spremenila v informacijo.

Odpadli so ovitki, plastika. Izkazalo se je, da to potrošnikom zelo ustreza. Ne potrebujejo veliko prostora za skladiščenje enormnih količin glasbe, zelo hitro lahko v svojih bankah najdejo komad, glasbo pa lahko poslušajo kar s telefonom. Če pa pogledamo format albuma, mislim, da album za vsak resen bend še vedno pomeni izziv v kreativnem smislu. Da naredi eno uro glasbenega potovanja, ki te ne izpusti od začetka do konca. In to je ta bistvena razlika: če želiš narediti vtis na tipičnega konzumenta, moraš vse, kar znaš, pokazati v treh minutah.

Če pa želiš narediti vtis na poznavalca in ljubitelja glasbe, moraš narediti vtis, dolg vsaj 45 minut. Dramaturgija je pri tem povsem drugačna. Vsi poznamo legendarne albume, ki so preprosto dobri in bodo taki ostali, ne glede na to, kako se bo spreminjala tehnika in način poslušanja.

15. Je morda na poti kak nov medij? Praviš, da je glasba informacija – je možno, da bi v prihodnosti lahko izdal USB-ključek?

Seveda! Resno razmišljam o tem, kako USB-ključ združiti s kakšnim uporabnim predmetom, da dobimo zraven še neko presežno vrednost. Če bi recimo skombinirali vijačni ključ z USB-jem, naše glasbe verjetno ne bi hranili več na disku ali polici s cedeji, ampak v škatli z orodjem. To bi mi bilo res všeč.

16. Če se pojavite z The Strojem v živo na kakšnem festivalu, na katerem je občinstvo od vsepovsod, ljudje večinoma še vedno pričakujejo, da bodo nastopili 'oni, ki tolčejo po sodih'.

Normalna reakcija. Celo desetletje smo funkcionirali kot polgoli mladci, ki udrihajo po sodih. V zadnjih letih se je zadeva razvila naprej, smer je ostala ista, zvok, pristop in metoda dela pa so se razvili v nekaj drugega. Že leta 2003 smo začeli delati precej bolj kompleksno muziko, sodi so bili zgolj najbolj opazen, sploh pa ne več bistven del. Ko se je glasba že zelo spremenila, je javno mnenje, ki caplja nekaj let zadaj, šele dojelo, da smo mi tipi, ki tolčejo po sodih.

Mene je to motilo, ker se s tem nisem mogel identificirati. Zdaj se zadeva ponavlja. Spet imam občutek, kot da me zasleduje zapoz­nelo označevanje, kot so na primer primerjave s StrojMachine. Sam sem kreativen človek in vedno, ko je zadeva enkrat, dvakrat uspešna, si bom poiskal nov izziv. Vse te stvari, sodi, stari The Stroj, potem StrojMachine ... vse to je zame preteklost.

The Stroj sem ustanovil leta 1997, sestavil inštrumentarij, poiskal somišljenike in jih naučil igrati. Naslednjih deset let smo razvijali veliko glasbeno mašino, zelo veliko nastopali doma in na tujem ter prirejali glasbene spektak­le, ki so ljudem najbolj ostali v spominu po nenavadnih prizoriščih in drzni pirotehniki.

Pred tremi leti je večina nekdanjih kolegov čez noč zapustila zasedbo in nadaljevala pod imenom StrojMachine, preostali pa so se posvetili drugim zadevam. Vzel sem si čas, da sem neobremenjeno nadgradil glasbeni koncept, sestavil nov inštrumentarij, eksperimentiral s kymatiko ter poiskal nove sodelavce, s katerimi nadaljujem glasbeno pot.

17. Izdelal si inštrument, združuješ ­celo vrsto zvokov ... kot velika, ­smešna igrača!

Saj je igrača, njena ‘smešnost’ pa je odvisna predvsem od tistega, ki se z njo igra. Efektor se zdi najbolj smešen otrokom, zato jim ga na tak način tudi približam. Pri The Stroju pa ni več heca – ko smo enkrat na odru in polno ozvočeni, se pisalni stroj na njem spremeni v strojnico. Začetek 20. stoletja je bil zelo bogat s prevratniškimi umetniškimi praksami, ki so združevale radikalne koncepte z neobičajnim smislom za humor.

V glasbenem smislu veliko črpam iz futurizma, blizu pa so mi tudi nadrealizem, dadaizem, Duchampov readymade pa patafizika Alfreda Jarryja ... To so bili ljudje, ki so v svojem času zelo suvereno prestopali meje in kršili vsa možna pravila, na katera so naleteli, čeprav tedanja izrazna sredstva tehnološko niso ponujala toliko možnosti kot danes. Pomembno je namreč to: umetniške prakse ne smemo vrednotiti na podlagi količine izraznih sredstev, ki jih ima na voljo, temveč na podlagi tega, kako uspešno izrazi svojo idejo s temi elementi.

Manj ko je na voljo elementov, bolj luciden mora biti koncept umetnika, da se izrazi. Enostavnejši ko je instrument, večji mora biti mojster, ki nanj igra. Pri tem bi omenil še koncept bricoleurja. Pojem prihaja iz antropologije, z njim je C. Levi-Strauss opisoval delovanje mitske misli. Mitologije vseh civilizacij nastajajo na enak način kot moji inštrumenti – iz pripovedi, zgodb, dogodkov in idej, ki so pri roki. Levi-Strauss je skozi izredno lucidne strukturalne analize mitologij svetovnih kultur dognal, da vse operirajo z istimi elementi.

Oče, mati, bog vsemogočni, nebesa, podzemlje, božanstva, vezana na naravne pojave ... Vse kulture so te pojme na podoben način pretopile v simbole, ki jih v mitih med seboj kombinirajo. Levi-Strauss to primerja z bricoleurjem, 'hišnim mojstrom', ki ima majhno delavnico in omejeno zalogo orodja in materiala, zna pa popraviti vse.

V svoji iznajdljivosti torej kdaj uporabi določeno orodje v drugačen namen, prav v tem pa pride na dan njegova kreativnost. Tudi sam sem nekakšen hišni mojster in zbiralec. Po svetu hodim z odprtimi očmi in ušesi, pozoren na različne zvoke in predmete. Določeni me pritegnejo, in če jih je relativno enostavno posneti ali vključiti v inštrumentarij, jih vkomponiram v glasbeno govorico.

Kako v glasbo vključiti te nenavadne zvoke, je zame prvovrsten izziv. Cilj je, da iz poslušalca izvlečeš bodisi emocionalni bodisi motorični odziv. Kar je bistvo vsake glasbene kompozicije.

18. Lahko s svojo glasbo očaraš?

Ustvarjanje glasbe doživljam kot erotično početje. Reciva raje dionizično, stari Grki so mi bolj pri srcu. Glasba je zapeljevanje, čutna zadeva, dotik trepetajočega zraka, ki lahko zdrami močna čustva. Drži tudi stereotip, da ima glasbenik do svojega inštrumenta poseben odnos, da je kitara kitaristu ljubica. Fetišističen odnos do inštrumenta in zvoka je nujen za tovrstno početje. Poslušalec pa je tretji v tem ljubezenskem trikotniku. V tem kontekstu bi lahko rekli, da je koncert uspešno srečanje med ekshibicionisti na odru in voajerji v dvorani. [smeh]

19. Ženska v tvojem bendu je, tipično, blondinka. Zakaj ni divja črna ženska?

Članov benda ne izbiram po barvi las temveč glede na njihovo znanje, odnos do dela in ne nazadnje njihove želje, da so zraven. Barva las je prišla v kompletu z Evo. Toda njen glavni atribut je njena predanost delu, ki je občudovanja vredna in jo ima malo glasbenikov, s katerimi sem kdaj sodeloval. Govorim o izkušnjah, disciplini in profesionalnem odnosu.

Mnogi profesionalni glasbeniki še vedno verjamejo, da je njihova vloga samo dobro odigrati. To drži samo takrat, kadar so v studiu, ne drži pa na nastopih v živo. Ta široka zavest o tem, kaj je vloga glasbenika na odru in kaj vse je še treba postoriti za odrom, da bend uspešno funkcionira in nastopa, se mi zdi pomembna lastnost. In Eva to ima. Ima pa tudi črno lasuljo ... [smehljanje]

20. In ženske drugače?

Pfff ... Kaj bi rad vedel o ženskah? [pomenljivo smehljanje] O njih vem manj kot o glasbi. Več poti, kot jih prehodiš v odnosih z žensko, večja je možnost, da se izgubiš, ker karkoli lahko pomeni karkoli. Sem se pa od nekaterih žensk v življenju precej naučil. Se mi zdi, da so vsaj v čustvenem smislu precej bolj pametne od nas moških. V tem smislu jih jemljem zelo resno.

Govorim seveda o najožjem krogu ženskih prijateljic. Sicer pa ne bi ne posploševal ne sodil. Ljud­je smo si različni in lahko smo zadovoljni že, kadar nam uspe shajati s samimi seboj in z drugimi, drugim pa z nami.

Vasja Semolič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord