Najprej je hotel, da bi bil Kill Bill majhen hommage samurajskim filmom, nekaj za zvezdo Šunda, Umo Thurman. Igrala bi Nevesto, morilko z mečem, ki se dvigne s smrtne postelje, da bi razsekala na stotine hudobcev, ki stojijo med njo in skrivnostnim Billom. Po devetih mesecih snemanja – budžet je presegel 50 milijonov dolarjev (v primerjavi z osmimi, ki jih je zapravil za Šund) – sta iz enega filma nastala kar dva, ki se bosta v kinodvoranah pojavila drug za drugim. Drzna, tvegana poteza. V Tarantinovem slogu. Potem ko je v devetem razredu pustil šolo (in nekaj časa delal kot vratar v pornografskem kinu), je v videoteki na Manhattan Beach v Kaliforniji (tam je delal skupaj s še enim izvrstnim režiserjem in scenaristom Rogerjem Avaryjem) praktično doktoriral iz filma. Videl je na tisoče filmov vseh mogočih žanrov. Njegov najljubši: špageti vestern Grdi, umazani, zli Sergia Leoneja.

Že šest let je minilo, odkar ste posneli Jackie Brown. Govorilo se je, da imate ustvarjalno krizo ...

Nikakršne krize nisem imel. Hotel pa sem, da bi bila zadeva res dobra. Celo leto sem porabil samo za eno veliko borilno sceno v Kill Billu. Ne skušam ponoviti uspeha Šunda, nameravam pa še naprej presenečati. Če bi me vprašali, kaj je tako posebnega pri Šundu, bi rekel, da nič. Preprosto gre za to, da snemam tisto, kar hočem sam videti. Ljudje niso videli vseh filmov, ki sem jih videl jaz, in ne dolgočasijo vseh tako kot mene. Moram snemati lastne filme, da bi lahko v filmih sploh užival.

Kill Bill je postal tako velik, da ste ga razdelili na dva dela. Ni to nerodno?

Nobenih ovir ni bilo. Vedno sem delal filme, ki se jih je dalo prilagoditi. Na primer, vedno sem naredil različne verzije za Azijo, Ameriko in Evropo. Zadnji mesec, ko je prišel na snemanje Harvey Weinstein, je omenil možnost, da bi film razdelili na dvoje. V eni uri sem vedel, kako bi to lahko funkcioniralo. Dva 90-minutna filma, ki bosta prišla ven precej hitro drug za drugim – to ni pretenciozno, ampak ambiciozno.

Bo vsa ta kri v Kill Billu zmanjšala občinstvo?

Všeč mi je, da je film hudičevo nasilen, je pa tudi hudičevo smešen. Ne dogaja se v tem, ampak v filmskem svetu. To je film, ki se zaveda, da je film. Morda vam bo všeč, morda ne. Ampak če ste ljubitelj filma in o filmih veliko veste, si ne boste mogli pomagati, da se tej zadevi ne bi smejali. Na določeni točki je Weinsteina skrbelo, da bo ženske nasilje odvračalo od gledanja. Rekel sem mu: »Ne skrbi. Oboževale ga bodo.« Mislim, da bo Kill Bill 13-letnicam všeč. Rad bi, da bi ga lahko videle. Oboževale bodo Umin lik, Nevesto. Evo, imajo moje dovoljenje, da kupijo vstopnico za kak drug film in se potem vtihotapijo na projekcijo Kill Billa.

Billa naj bi igral Warren Beatty. Zamenjal ga je David Carradine, s čimer ostajate zvesti recikliranju pozabljenih igralcev. Zakaj Warren potem ni igral?

Mislil je, da gre za večjo vlogo, kot sem mu jo dejansko namenil. Bill se skoraj do konca ne pokaže, ampak Warren bi vseeno moral skozi tri mesece kung fu treninga, tako kot vsi drugi. Preprosto ni bil pripravljen na dva meseca v Los Angelesu in mesec dni na Kitajskem. Vivica Fox je morala zapustiti svojo družino, pa je snemala le teden in pol. Tri mesece je vadila, njeno sceno pa smo snemali čez pol leta.

O Kill Billu ste z Umo Thurman razmišljali že na snemanju Šunda. Potem pa sta ona in Ethan Hawke naredila otroka. Morali ste se odločiti, ali jo boste zamenjali ali počakali. Verjetno vas je mikalo, da bi našli drugo?

Definitivno sem kaka dva, tri tedne resno razmišljal o tem. Moral sem se odločiti. Uma je toliko vložila v ta film, tako je bila zaljubljena vanj, da bi ji zlomilo srce, če bi jo zamenjal. Hkrati pa mi je dala vedeti, da mi noče uničiti življenja. Imela je svojega otroka, film pa je bil moj. Pustila mi je, da se sam odločim. In odločil sem se. Morala je biti ona. Če ste Sergio Leone in imate Clinta Eastwooda v Za pest dolarjev, pa zboli, ga počakate. Če ste Josef von Sternberg in snemate Maroko, pa si Marlene Dietrich zlomi nogo, počakate.

Je vaša nenadna slava po Šundu vplivala na to, kako so se do vas vedle ženske?

Še pred Šundom sem začel odkrivati, kako kul je biti režiser. Ko sem začel hoditi na festivale, sem kar naenkrat ves čas fukal. Nikoli sploh še nisem zapustil države, pa so me dol dajale same tujke. Kadar nisem seksal, sem se zalizoval s kako italijansko kopijo Michelle Pfeiffer.

So bile to ženske, o kakršnih ste sanjali, ko ste še delali za drobiž?

Vedno so mi bile res všeč lepe in zanimive ženske. Nikoli nisem hodil naokrog in razmišljal, kakšen čudak sem, ker nikakor ne dobim ženske. Nikoli se mi ni zdelo, da je kakšna punca nedosegljiva, če mi le da priložnost, da me spozna. Ko pa večino časa sposojaš videokasete, težko spoznavaš punce. Zmenke sem imel takrat samo s strankami. Ko sem na festivalih spoznaval dekleta, sem se počutil kot Elvis. Kar malo se mi je mešalo. Rad se poljubljam. Dobro se poljubljam.

Kaj pa masaža stopal, ki ste jo tako popularizirali v Šundu?

Znan sem po tem, da dobro masiram. Z Reservoir Dogs in s Šundom pa je postalo res divje. Kar so luštkani fantje počeli pri dvajsetih, sem jaz doživljal pri tridesetih. Recimo, res nisem pričakoval – me je pa rajcalo – veliko zelo seksi pisem. Nikoli pa nisem dobil golih fotografij. Nekaj slik in pisem je bilo briljantnih.

Ko ste snemali Kill Billu, ste štiri mesece preživeli na Kitajskem. Kako je kaj z zabavo v komunistični deželi?

Nočno življenje na Kitajskem je čisto podivjano. Če ste kdaj videli, kakšna je Šesta ulica v Austinu v Teksasu, tista ulica z vsemi bari, no, v Pekingu imajo pet takih. In bari so odprti vso noč. Delali smo šest dni na teden in tisti prosti dan izkoristili za žur. Ko smo nehali snemati, smo šli ven. Ob sobotah smo bili vso noč pokonci in potem spali celo nedeljo. Kitajska je trenutno svetovna prestolnica ekstazija. Tam imajo boljši ekstazi od LSD-ja. Noro je. Hudičevo dobro smo se imeli tam.

Ste jemali ekstazi?

Ja. Prvič, ko sem šel na Kitajski zid, je bilo vse skupaj kot celonočni rejv. Bili so rokovski bendi, ognjemeti. Kadili smo travo in goltali ekstazi. Bilo je super. Čudovit način, da prvič vidiš Kitajski zid.

Kdaj ste se nazadnje znašli v fizičnem obračunu?

Nekaj časa se je to dogajalo kar pogosto. Zgodil se je tudi incident, za katerega nihče ni izvedel, s taksistom. Bil sem z nekim dekletom in postal je res nesramen. Udaril sem ga, varnostniki kluba so me zgrabili, potem pa me je tip hotel še ugrizniti v joško. Kar dobro je ugriznil, čisto zraven bradavice. Kakšen pofukan kreten! Zjebal me ni samo zato, ker je bil preveč požrešen. Če bi bil to majhen ugriz, bi bil morda danes brez bradavice.

Pretepanje je le del vaše fame. Zakaj ljudi tako zanimate?

Všeč so jim moji filmi. Morda sem jim predstavil filme, kakršnih nikoli prej niso videli. Potem pa je tu še moja lastna ameriška zgodba o uspehu, ki so jo kje prebrali. Odprt človek sem in to, kar vidite, to tudi dobite.

Pri Jackie Brown ste rekli, da ste se najbolj identificirali z likom, ki ga igra Samuel Jackson. Je tudi v vas malo barabe?

Ljudje narobe razumejo, kar sem rekel o Ordellu. Imam pač svojo metodo pisanja. Ko pišem, se vživim v enega ali dva lika. Ko sem delal Kill Billa, sem bil Nevesta. Ljudje so to opazili. Veliko bolj feminilen sem postal. Kar naenkrat sem začel kupovati stvari za stanovanje. V primeru Jackie Brown je bil lik, ki sem ga posvojil, Ordell. Okrog sem kako leto hodil kot on.

Na vrhuncu njegove kariere ste se sprli z Oliverjem Stonom, ker je precej spremenil vaš scenarij za Rojena morilca. Zakaj ste tako sovražili ta film?

Nikoli ga nisem videl od začetka do konca. Gledal sem ga samo po kosih, najprej zaradi kljubovalnosti. Potem pa sem dejansko šel v kino, da bi ga videl. In sem šel ven. Preprosto sem tako sovražil tisti odlomek z Rodneyjem Dangerfieldom. Na mojo željo mojega imena ni med scenaristi, da ne bi ljudje slučajno mislili, da sem jaz to napisal.

Prepirali ste se s Spikom Leejem glede vaše liberalne rabe besede nigger, črnuh, v vaših filmih. Je tudi ta spor šel mirno mimo?

Ne sam po sebi. Pripravljen sem ga bil premlatiti. Nekaj časa, preden sem prišel na sceno, je bilo treba dobiti njegov blagoslov, če ste bili belec in se v filmu ukvarjali s črnskimi stvarmi. Jebeš to! Nisem iskal njegove odobritve, zato me je napadal, da bi ohranil svoj status. Pravzaprav pa sploh ni šlo za to, da jaz ne bi imel pravice reči črnuh, kolikokrat hočem. Šlo je za to, da zakaj imam jaz pravico 37-krat reči črnuh, on pa nima pravice 37-krat reči kike (slengovsko za žid)? Ampak ti besedi nista enaki. Uporabljati besedo kike med židi ni nekaj običajnega. Ta druga beseda pa ima morda dvanajst različnih pomenov, odvisno od konteksta.

Ocenite se na lestvici od 1 do 10 glede vaših sposobnosti kot pisatelj, režiser in igralec.

Če rečem 10, sem kreten. Če ne rečem 10, sem kreten. Odgovoril bom, ampak ne po vaši lestvici. Kar se tiče igranja, mislim, da bi lahko bil izvrsten karakterni igralec. Kritiki so me ostro sodili. Zakaj? Bil sem belo mlado filmsko upanje, mladi auteur, in niso hoteli, da se osredotočam na preveč stvari. Hoteli so, da sedim v sobi in snujem novo veliko reč, ki jo bodo lahko gledali.

Začeli ste igrati kot imitator Elvisa v Zlatih dekletih. Kako je bilo?

Delo je trajalo dva dni in zaslužil sem ogromno. Bil sem čisto brez denarja, kar naenkrat pa dobim 700 dolarjev v kosu. In toliko dobiš spet, ko ponavljajo. Ta del jim je bil tako všeč, da so ga dali v epizodo The Best of Golden Girls. Potem so serijo še ponavljali. In ko sem bil čisto brez denarja, je prišel ček.

To je bilo vaše prvo veliko igralsko delo po tem, ko ste pustili šolo. Kako ste to sploh izpeljali?

Mama in jaz se tega različno spominjava. Kake tri tedne sem šprical šolo in bil sem v tej čudni fazi, ko nisem mogel nazaj, ker bi me kaznovali. Z mamo sva se kregala in v ihti sem rekel: »Saj jo hočem tako ali tako pustiti.« Rekla je: »Ne boš je pustil!« Misli sem, da je to pač to. Čez teden dni, ko se je pripravljala za službo, pa je rekla: »Kar se tiče tega, da bi pustil šolo. Razmišljala sem in pustila ti bom. Moraš pa si najti službo.« Ostal sem brez besed. Mislil sem si: ali ne dojame, da sem blefiral? In tako sem pustil šolo.

Včasih ste hodili z Miro Sorvino, harvardsko diplomantko. Sami pa se srednji šoli še približali niste. Vam je bilo kdaj žal?

Ne, obstaja nek tih ponos v tem, da pustiš šolo in dosežeš, kar sem dosegel. Potem izgledaš kar malo bolj pameten. Ko ljudem povem, so iskreno presenečeni in navdušeni. Tako sem sovražil šolo, da sem jo pustil že v devetem razredu in srednje niti videl nisem. Edino, kar obžalujem - pa v bistvu niti ne obžalujem – je, da sem šolo sovražil tako zelo, da sem mislil, da bo tako za vedno. Nisem dojel, da bo na faksu drugače. Če bi torej moral čez vse še enkrat, bi verjetno ostal v šoli, da bi doživel študentska leta. Prepričan sem, da bi se hudo dobro imel.

Ne moremo končati, ne da bi vas vprašali, kaj se sveti v tistem kovčku v Šundu?

Nikoli ne bom povedal, kaj je bilo v tistem kovčku. Ne zato, ker sem težak, ampak zato, ker ljudje sami pridejo do lastnih razlag, in to je prava razlaga. Hočem vašo interpretacijo. Zato mi vi povejte, kaj je v kovčku. Če mislite, da je to Marsellusova duša in jo je odkupil od hudiča, kakor ugibajo nekateri, potem imajo prav in je to Marsellusova duša.

Ponosen sem, da sem naredil film, ki tako močno buri domišljijo. Veste, katera je moja najljubša izjava iz scene v zastavljalnici v Šundu? Pride, ko se odločajo, koga bodo najprej pofukali. Izberejo Marsellusa in potem gre dialog nekako takole: »Hočeš, da to naredimo tukaj?« Drugi tip pravi: »Ne, odvleciva ga v Russellovo staro sobo.« Ti pa tam sediš in razmišljaš, kdo za vraga je Russell in kako je to postala njegova stara soba? Tudi tu vas puščam ugibati.

TEKST: Michael Fleming

FOTO: Neale Haynes/Rex Features

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec