20V: Robert Kranjec

V času, ko gre zimskim športom za nohte in se vsak na svoj način spopadajo tako s finančno krizo kot s krizo vodenja, navijači potrebujemo športnike, v katere lahko verjamemo. Robert je eden takih. Tudi po rezultatsko manj uspešnih sezonah se je vedno znova vrnil. Tako kot je bil nekoč Peterka njegov vzornik, je gotovo danes on vzornik številnim mladim orlom. O osamosvojitvi od reprezentance ne razmišlja, saj si ne predstavlja, kako bi lahko dobil dovolj sponzorjev, predvsem pa tega, da bi potoval brez drugih članov ekipe.

Robert je pred novo sezono povsem miren. Razlog je odlična poletna sezona. Pravi celo, da ne bi bilo nič narobe, če ne bi opravil treningov na snegu, ker ima tako dober občutek v nogah. V napovedih je zadržan, ne skriva pa želje po olimpijskem zlatu in vrhu v skupnem seštevku. Pravi, da so najslabši navijači Nemci in Avstrijci, ki v nasprotju z drugimi navijajo le za svoje. Podoben užitek kot lebdenje v zraku mu pomeni vožnja z motorjem.

Žal mu je, da na zvezi nimajo več denarja, ker bi le tako lahko bili povsem konkurenčni severnim sosedom. Srečo mu na tekmah prinaša grafika psa Ozzija na čeladi in ženine nogavice. Mejo 200 metrov je v karieri preskočil 78-krat. In še vsaj enkrat jo bo. Takrat, ko bo postavil svetovni rekord.

1. Letošnja sezona bo imela kar tri vrhunce: najprej novoletno turnejo, nato olimpijske igre v Vancouvru in še svetovno prvenstvo v Planici. Kateremu tekmovanju se boste še posebno posvetili?

Zame, kot verjetno tudi za vsakega drugega športnika, je olimpijska medalja na prvem mestu. Zato mi ekipni bron z olimpijskih iger v Salt Lake Cityju brez dvoma pomeni največji dosežek v moji karieri. To torej pomeni, da so letos olimpijske igre moj prvi cilj. Takoj za olimpijskimi igrami je po pomembnosti svetovno prvenstvo v Planici, nato pa še skupni seštevek v svetovnem pokalu, kjer si želim končati med deseterico najboljših.

Gotovo je velik izziv tudi novoletna turneja, vendar se je nanjo skoraj nemogoče v celoti pripraviti, saj gre za specifično tekmovanje, s štirimi tekmami v zelo kratkem razmiku, kjer igra ključno vlogo tedenska forma. Že en dan je za vrhunsko uvrstitev lahko usoden. Novoletna turneja pomeni nekakšen posladek celotne sezone. V skupnem seštevku pa je 30 tekem. Cilj je deseto mesto. Vprašanje je, kako se bo izteklo. Tudi na poletni turneji je bil cilj priti med prvih deset, pa sem bil na koncu drugi.

2. Letošnji poletni grand prix je bil za vas bistveno uspešnejši kot vsi pretekli. Kaj je glavni razlog za tak napredek?

Največji razlog je, da mi je letos trening zelo ustrezal, tako da nisem bil nič zamorjen. Letos smo namreč bistveno več delali na poskokih in eksplozivnosti. Veliko sem treniral tudi sam, na stadionu. Bolj sem poslušal samega sebe, svoje telo. Ne nazadnje sem že dolgo v svetovnem pokalu in sedaj že kar dobro vem, kaj mi odgovarja in kaj ne. Tudi priprave v Lillehamerju so mi zelo všeč, ker je vse na enem mestu. V neposredni bližini bungalovov, kjer živimo, je skakalnica, telovadnica, vse. Poleg treningov igramo še nogomet in se veliko družimo. Vlada neko pozitivno vzdušje, ki veliko pripomore k dobremu uvodu v dolgo in naporno sezono.

3. Torej ste bili v prejšnjih sezonah na treningih zamorjeni?

Jah, no, v prejšnjih letih smo delali veliko na moči. Zato sem imel počasne noge, brez prave eksplozivnosti. Res je, da je neka osnovna pripravljenost v smislu moči potrebna, vendar je bilo tega pri meni preveč. Zaradi tega sem imel ves čas napihnjene noge in posledično še dodatne težave s težo. V zadnjih sezonah smo tudi zamenjali več trenerjev in težko se je bilo privaditi na koncept dela vsakega izmed njih. Skupek vseh dejavnikov je potem dal nekakšno zamorjenost. Sedaj je vse drugače. Počutim se odlično.

4. Teža je pri skakalcu odločilnega ­pomena. Kolikšna je za vas idealna in kako jo vzdržujete? Imate kakšno ­posebno dieto?

Na mojih 175 centimetrov je dovoljenih najmanj 59 kilogramov. To je moja idealna teža v zraku. Če sem lažji, moram imeti krajše smuči. To pa ne bi bilo dobro. Dejstvo je, da že ob malce daljšem in napornejšem treningu, kakšen teden, pridobim kilogram ali dva. Sedaj imam približ­no kilogram oziroma 1,5 kilograma viška. Do prvih tekem se moram znebiti še te razlike. Težo zelo težko izgubljam. To najlaže dosežem z dehidracijo, torej s tekom ali savno. Nekako je pri nas tako kot pri boksu.

Pred tekmo vedno izgubljamo kilograme. Na prehrano zelo pazim, jem pa načeloma vse. Meso enkrat na teden in med pripravami vsaj enkrat na tri dni. Sicer pa veliko ogljikovih hidratov, riž, ribe in podobno. Izvajam tako imenovano ločevalno dieto. Na to pač moram paziti. Jedilnik si sestavljam sam. Na srečo je izbor hrane kar pester, saj smo na prizoriščih skupaj z drugimi reprezentancami, od Japoncev do Italijanov. Po toliko letih točno vem, koliko in kaj lahko pojem oziroma kaj moram pojesti, da zaužijem dovolj ogljikovih hidratov oziroma proteinov.

5. Kaj po vašem mnenju manjka slovenskemu skakalnemu športu? Kaj bi spremenili, če bi lahko? Kaj nam manjka denimo v primerjavi z Avstrijci?

Nedvomno skakalnica oziroma pravi center. V Sloveniji imamo premalo skakalnic in preslabo infrastrukturo za treninge. Če želim opraviti kakovosten trening v tujini, se moram tja voziti pet ur, na primer v Innsbruck. Tudi poletni center, ki je v Kranju, ima samo 100-metrsko skakalnico. Ni na primer 70-metrske za mlade in 120-metrske za nas, člane. V smislu selekcije tekmovalcev se je v preteklih letih veliko spremenilo. Tako je kranjska ekonomska šola ustanovila športni razred, ki ga lahko obiskujejo skakalci iz vse Slovenije in živijo v dijaškem domu.

S tem imajo mladi vsaj deloma omogočeno to, kar imajo v Avstriji že 30 let. Kar se tiče strokovnega kadra, mislim, da imamo dobre, podkovane trenerje, ki delujejo v učinkovitem sistemu. Res pa je vmes, med mojo generacijo in mlajšimi kolegi iz reprezentance, prišlo do generacijske luknje. Pri primerjavi z Avstrijci nam verjetno najbolj primanjkuje denarja. To se odraža predvsem pri nižjih kategorijah, mladincih. Ravno oni bi morali imeti čim kakovostnejše treninge, da bi hitreje napredovali. Letos niso odšli na priprave v tujino, kjer so boljše razmere za trening, ker enostavno ni bilo denarja. In to se gotovo pozna. Enako se dogaja z B-reprezentanco.

6. Je bil Peterka vaš vzornik?

V času, ko sem trkal na vrata reprezentance, mi je bil Primož res vzornik. Nekaj časa sva bila tudi cimra. Večkrat sem ga vprašal za njegovo mnenje. Zdaj vzornika v pravem pomenu besede nimam.

7. Skakalci ste poznani po številnih pijančevanjih. Je to del skakalne folklore ali zgolj hrana za medije, ki takšne zgodbe (pre)napihnejo?

Začelo se je še v času, ko so skakali še s klasično tehniko in je bil naš šport daleč od profesionalizma. Da so se upali spustiti z lesenimi smučmi, 'zajlo' in kapo ter leteti 12 metrov visoko, so ga morali malce cukniti. Še danes me marsikateri od starejših vpraša, ali pred spustom kakšnega ruknem. Sicer pa je povsem normalno, da je bilo tako. Sam se namreč s takšno opremo za nič na svetu ne bi upal spustiti po zaletišču. Sicer pa se običajno ne piše o tistih, ki so v samem vrhu. To se je pri nas dobro videlo pri Primožu. Danes je tega zelo malo oziroma je omejeno na posamezne primere.

Ahonenov primer je treba gledati v luči, da je en dan pred zadnjo tekmo že osvojil naslov prvaka v skupnem seštevku in je to zmago najverjetneje malce proslavil. Sicer pa bi v današnji konkurenci redno pijančevanje pomenilo podpovprečne rezultate in posledično izpad iz reprezentance. Vsak od nas je v tem športu z namenom, da bi kaj dosegel. S pijančevanjem pa to ni mogoče.

8. O dopingu se v skakalnem športu ne govori veliko.

Skakanje je, kar se tega tiče, čist šport. Najverjetneje zato, ker moramo biti itak suhi ter eksplozivni, in ne toliko vzdržljivi. Skakalci tudi nimamo ne vem kako velike mišične mase. Spomnim se primera Vasilijeva, ki so ga dobili pri uživanju nekih tablet, ki so odvajale vodo iz telesa, da je bil tako lažji.

9. Imate pri pripravah na tekmo kakšne posebne rituale?

Na tekmah imam vedno isti podkombinezon oziroma poddres in nogavice. [Z ženo se začneta smejati.] Nogavice so ženine. Njej so bile malce prevelike, pa sem jih vzel za srečo. [Zopet ga žena spomni na božanje rampe.] Sicer nimam kakšnih posebnih ritualov v smislu oblačenja, vrstnega reda zapenjanja smuči, tapkanja po kolenih, vseeno pa vedno pred skokom pobožam rampo. [smeh] Bioenergetik Brane Skubic, s katerim delam, mi je rekel, naj poskušam pobožati rampo. Vedno, ko jo pobožam, se zasmejim, in to mi malce pomaga pri sprostitvi na vrhu zaletišča.

10. Koliko o skoku razmišljate na vrhu zaletišča? Na kaj se osredotočite?

O skoku razmišljam spodaj in mogoče še v startni sobi. Sicer pa pogledam skoke nekaj številk pred svojim nastopom, naredim nekaj poskokov in grem skočit. Na skakalnici sem samo pet minut, gor pridem le 10 do 15 številk pred svojim nastopom. Na rampi pa moraš sam skok odmisliti, saj ne moreš več ničesar izboljšati, dodati, spremeniti. Takrat, ko dobro skačeš, ne razmišljaš o ničemer, ampak se samo usedeš, spustiš in skočiš. ­Čisti avtomatizem. Pri tem sproščanju na vrhu skakalnice igrajo zelo veliko vlogo navijači. Če ti uspe začutiti njihovo energijo in se ji prepustiti, je vse skupaj bistveno laže.

11. Predstavljam si, da navijači v vašem športu navijajo za dobre skoke, ne toliko za svojo ekipo kot denimo v moštvenih športih?

Ne, ni ravno tako. Na Poljskem, Češ­kem, Japonskem in tudi pri nas se resnično navija za skoke, medtem ko v Nemčiji, Avstriji in na Finskem navijajo zgolj za svoje tekmovalce in mogoče še za tiste najbolj znane. Je pa vseeno laže skakati v množico ljudi kot pa v prazno ciljno areno.

12. Kje poleg Planice najraje skačete?

Na skandinavski turneji. Tam imajo dob­re skakalnice, dobra klima je in vedno malce piha, kar mi je še posebno všeč. Da se vsaj nekaj dogaja, je bolj napeto. [smeh]. Nasploh mi je Skandinavija všeč. Tam je skakalna infrastruktura v mestih oziroma v njihovi neposredni bližini, kar je super. Sicer smo vedno v kakšnih gozdovih in na kmetijah. [smeh] Najhuje pa je skakati v polarni noči na Finskem na poletnih pripravah. Štirinajst dni treninga v temi in mrazu. Tam se ti pa resnično lahko vse priskuti in se lahko kmalu vsega nasitiš.

13. Koliko lahko žirija vpliva na razplet tekme? Se je na tem področju v minulih letih kaj spremenilo?

Žirija lahko odločilno vpliva na razplet tekmovanja in največkrat se to tudi zgodi. Schlierenzauer in Aman imata, še preden se spustita po zaletišču, oceno za slog 19,5. Tudi ob popolnoma enakem skoku katerega od naših tekmovalcev mu žirija ne bo dodelila istega števila točk. Je pa res, da si je tak status treba izboriti z dobrimi nastopi. Spremembe so bile uvedene glede naletnega mesta, ki bo sedaj enako za vse in se bodo pri točkovanju upoštevale vremenske razmere. Tudi če bi se žirija v posebnih primerih odločila spremeniti nalet, se skoki ne bodo ponavljali, temveč se bo zadeva uredila mate­matično z dodajanjem ali odštevanjem točk.

14. Ste kdaj razmišljali o svoji ekipi, ­ločeni od reprezentance, kot jo ima ­Jernej Damjan?

Zame to ne pride v poštev. Najprej moraš imeti trenerja, ki mu brezpogojno zaupaš in ki bo vedno ob tebi. To pa je v današnjih časih, ko je skoraj nemogoče dobiti sponzorja, prevelik finančni zalogaj. Poleg tega je za tekmovalca še dodatno breme organizacija. Ne predstavljam pa si niti, da bi moral biti sam v hotelu in na pripravah, da ne bi imel nikogar za pogovor. Sezona traja vsaj 200 dni in zame je družba v tem času še kako pomembna. Damijan se je za to odločil, ker je presodil, da je to zanj najbolje. Zame ni.

15. Trenutni slovenski rekord v najdaljšem poletu je 229, svetovni pa 239 met­rov. Imate v nogah nov svetovni rekord?

V ugodnih razmerah definitivno lahko postavim nov svetovni mejnik, brez njih pa je to za kogarkoli nemogoče. V preteklih letih se je pred tekmami v Planici veliko govorilo o novem rekordu. To so bolj klobasali zaradi boljšega obiska. Razmere bi morale biti fantastične, pa tudi sam let bi moral biti perfekten, da bi bil pristanek pri 240 metrih varen. Letos pa sem videl fotografije izboljšav in svetovni rekord bo v ugodnih razmerah ogrožen. Upal bi si staviti, da bo letos postavljen nov.

16. Kako gledajo drugi tekmovalci na 'žalost' v Planici?

Oni sploh ne vedo, kaj se dogaja. Planice namreč ne vidijo poleti, na tekmovalni vikend pa je vse v snegu. Skakalnica je urejena, organizacija je dobra in tako dejanske težave sploh niso vidne. Edino, čemur se čudijo, je stanje Bloudkove skakalnice, ki je bila ena lepših na svetu. Ni jim jasno, zakaj tako propada.

17. Kaj pravite o primerjavi med kopalkami pri plavanju v primerjavi s kombinezonom pri skakanju? Ali obstajajo možnosti manipulacij oziroma superkombinezona?

V plavanju je mogoče malce drugače, ker so plavalci vezani izključno na čas. Karakteristike vode so predpisane. Res je, da smo mi vezani na metre, vendar se poleg kombinezonov spreminja tudi vreme in ne nazadnje same skakalnice. Tako da bi se težko zgodilo, da bi v nekih novih kombinezonih postavili rezultate, ki bi bili še dolgo nedosegljivi, kot se je to zgodilo na plavalnem svetovnem prvenstvu v Rimu. Je pa dejstvo, da imajo Avstrijci pri kombinezonih vedno neko prednost. Nenehno jih razvijajo in iščejo luknje v pravilih.

V sezoni 2006/2007 so tako imeli kombinezone z izjemno nizkim razkorakom, s čimer so bili bolj plovni. Izkoristili so luknjo v meritvah. To je bila takšna prednost pred tekmeci, da so vso sezono pobirali vse medalje. V zadnjih dveh sezonah so imeli malce drugače zašite rokave, kar jim je spet prineslo nekaj prednosti, saj so bili spet bolj plovni. No, sicer pa kombinezone aktivno razvijajo že od leta 1960.

18. Znano je, da še posebno uživate v poletih. Je za to kakšen razlog? Leta 2001 ste grdo padli – je sedaj še kaj strahu?

Poleti so mi všeč, ker je hitrost večja. To mi bolj ustreza. Na letalnicah se zame vse tako počasi odvija. Počasi se peljem, počasi se odrinem in počasi letim. Ne vem, zakaj, očitno se tako močno vživim. Strahu skorajda ni. Pravi adrenalin doživiš samo pri prvih dveh skokih, ko še spoznavaš napravo. Potem je samo še tekmovalni adrenalin, brez strahu, vendar s spoštovanjem. Dobra stran padca leta 2001 je bila, da se ničesar ne spominjam in me verjetno zaradi tega ni strah. [smeh] Povedali so mi, da sem v bolnišnici igral črnega Pet­ra s pet let staro deklico. [smeh] Tudi tega se ne spominjam.

19. Kako komentirate trenutno stanje na SZS in ali vas glede tega kaj moti?

Moti me predvsem to, da nordijci nimamo svojega transakcijskega računa, ker bi tako imeli bistveno več od vsega skupaj. Imamo odličnega direktorja, brez katerega bi lahko vse skupaj zaprli. To se pri meni na primer odraža predvsem pri številu kombinezonov. Čez vse leto jih imam na voljo pet, Avstrijci pa vsaj 20. Zato sem letos poleti skakal s starimi, saj mi je bilo škoda novih, ki sem jih raje hranil za zimo. En kombinezon je dober za približno štiri tekme, ker je potem preveč raztegnjen. Ker se sredstva znotraj zveze delijo na vse reprezentance, se tudi računi plačujejo z zamiki, čeprav smo do sedaj dobili plačano vse. Na vseh glasovanjih so naši preglasovani, saj imajo večino alpinci. Politika pač.

20. Kaj pa menite o ženskah v vašem športu? Na olimpijske igre so skušale priti tudi po sodni poti, vendar jim ni uspelo.

Nič nimam proti ženskim skokom, vendar se mi zdi, da je trenutno konkurenca premajhna, premalo je vrhunskih skakalk. Med prvo in deseto so prevelike razlike, da o prvi trideseterici ne govorim. Sicer pa na dejstvo, da so nekatere pogumne, kaže že samo to, da je ženski rekord čez 200 met­rov. Za olimpijado pa se mi trenutno ženski skoki še ne zdijo primerni. Že tako je med športi nekaj smešnih disciplin.

Blaž Bolcar, Foto: Ivana Krešić