12. 2. 2010, 08:42 | Vir: Playboy

500!

Lexus

Hišo in vikend vidijo le sosedje. Kako torej naložiti večjo vsoto denarja v lastni imidž pred poslovnimi partnerji, prijatelji, znanci ali le mimoidočimi?

Pri Lexusu leta 2000, ko je bil projekt tega lepotca odobren, še zdaleč niso razmiš­ljali o kakšni krizi, prej nasprotno. To je za ljubitelje avtomobilizma gotovo sreča, sicer lexusa LFA morda nikoli ne videli.

Kot najbrž veste, so tudi avtomobili lahko izdelki v poudarjenem in prenesenem pomenu besede. Astra? Kul avtomobil. 750i? Krasen. A vendarle, četudi vsak na svoj način, konfekcija. Zato pa je izbranemu okusu na voljo butik, kjer vam želeno izdelajo po meri in v omejenem številu kosov. To gre v avtomobilizmu še dlje: inženirji si smejo dati duška pri zasnovi in pri materialih. Preskusite vzorčni izdelek, razmislite in oddate seznam želja. Običajno vas celo povabijo k ogledu izdelave vašega vozila, ki vam ga med delovnim procesom celo ukrojijo po meri.

Približno takole se bo godilo vsakemu lastniku tega lexusa. Ko se bo pozneje z njim peljal po cesti, bo vzbujal pozornost. Ker je LFA nizek in širok, ker je aerodinamičen že na videz, ker je agresiven, ker je športen. Tistemu, ki bo slišal njegov glas, se bodo ustavile misli. Nepoznavalec bo pomislil, da se mimo pelje bolid F1, poznavalec bo ocenil, da je mojster akustike opravil odlično delo. Bejbe bo zanimalo, kdo je lastnik, in številka njegovega mobilnega telefona. Vse pa bo zanimalo, kaj za hudiča je to. Kateri avtomobil.

Zgodbo bi pravzaprav lahko začeli takole: Toyota že tradicionalno obvlada stroje za tkanje, do nedavnega je sodelovala v dirkah formule 1 in je lastnica blagovne znamke Lexus. Zdaj tole povežemo: tkanino iz ogljikovih vlaken za monokok so trirazsežnostno stkali kar pri Toyoti, motor za tale krasni avtomobil je nastal na osnovi izkušenj iz formule 1 in avtomobilu se reče lexus LFA.

Tudi po tem spoznanju bi lahko rekli, da je LFA le še eden v vse daljši vrsti superšportnih avtomobilov. Okej, za nekoga, ki se na tehniko ne razume in ki so mu avtomobili le nuja ali v najboljšem primeru veselje imeti jih in voziti, to celo drži. Pa vendar lfa cilja na tiste, ki se spoznajo ali se vsaj močno trudijo, da bi se na tehniko razumeli. Poglejte: v tem lexusu je motor postavljen zelo nizko in za prednjo premo, torej sredinsko, menjalnik je postavljen zelo nizko in pred zadnjo premo, oba pa sta povezana s togim okvirjem. Največji delež teže je torej med osema in zelo nizko.

Torej dirkaško. Potem so tu obese koles: vsako od njih vodijo trikotna vodila v dveh ravninah. Torej dirkaško. Blažilniki: dirkaški. Zavore: večbatne Brembove z različnim tlakom za vsak bat. Ekskluzivno in – preverjeno – učinkovito. Vse našteto skupaj drži kletka, ki je iz ogljikovih vlaken, le pomožna nosilna okvirja sta aluminijasta. Iz ogljikovih vlaken je tudi karoserija, ki zaradi aerodinamičnih dognanj odlično prodira skozi zrak in je opremljena z režami. Te sicer nežen videz avtomobila spremenijo v športno agresivnega. Seštevek materialov: ogljikova vlakna, aluminij in nekaj jekla, vendar le tam, kjer je to nujno potrebno.

Notranjost? Predstavljajte si v tem hipu zmes najboljše tehnike, toda z dodatkom prestiža. Digitalni merilniki, ki so se sposobni prikazati v več podobah, so edinstveni, a kljub temu odlični in pregledni. Vse naokrog so usnje, ogljikova vlakna, alkantara in nekaj plastike v videzu titana. Pri sedežih ni kompromisov: telo stisnejo, da se v hitrih ovinkih, ki jih LFA zmore, ne premakne skoraj niti za centimeter. Tu ni govora o udobju.

Vedeti je namreč treba: LFA se sicer lahko čisto normalno pelje po cesti. Ima vse potrebno za vsakdanji promet. Toda še veliko bolje se počuti na dirkališču. Takrat lahko motor, podvozje in zavore pokažejo, kaj zmorejo. Če seveda to zmore voznik. LFA je eden tistih avtomobilov, ki mu uspeva na serijskih gumah in s ­svojo veliko konjušnico dokazati, da je hi­trostno mejo mogoče pošteno premakniti navzgor. Najraje to počne na dirkališču, najlepše pri tem pa je, da vozniku vrača zanesljive občutke vodenja vse do meja, ki so se mu morda še včeraj zdele nedosegljive. In pri tem mu nenehno igra mehanska simfonija desetvaljnega stroja, zaradi katere se bo zazdelo 375 tisoč evrov več kot pametno naloženih. To so tisti čarobni občutki, ki jih denar lahko kupi. Pri tem lexusu bo srečnežev le 500.

Tehnični podatki

- motor (zasnova): 10-valjni, V 72°
- gibna prostornina (cm3): 4805
- največja moč (kW/KM pri 1/min): 412 (560) pri 8700
- največji navor (Nm pri 1/min): 480 pri 6800
- menjalnik, pogon: robotizirani (6), zadaj
- platišča: s 9,5 × 20, z 11,5 × 20
- gume: s 265/35 R 20 Y, z 305/30 R 20 Y ­(Bridgestone)
- dolžina × širina × višina (mm): 4505 × 1895 × 1220
- teža (kg): 1580
- največja hitrost (km/h): 325
- pospešek 0–100 km/h (s): 3,7
- cena: 375 000 EUR

Vinko Kernc

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec