Amalfijska obala, Italija

Najatraktivnejša cesta južne Italije se vije po Cataniji, natančneje, po južnem delu Sorrentskega polotoka. Costiera Amalfitana pa ni znana samo po cesti, ampak predvsem po ribjih specialitetah, ki jih lahko ob vinu lacryma christi del vesuvio zobljete na terasah restavracij v Positanu ali Ravellu. Ceste se izogibajte poleti, kajti takrat jo poleg lokalnih divjakov zasedejo turistični avtobusi!

V vsakem primeru se morate seveda najprej prebiti skozi avtomobilsko anarhijo, imenovano Neapelj. Ko si malce oddahnete, si v Pompejih oglejte, kaj se lahko zgodi, ko 'kihne' Vezuv. Deset kilometrov južneje pa se v kraju Castellammare di Stabia začne obalna cesta, imenovana Via Litoranea. Petdeset kilometrov dolga cesta, katere dobršni del je vklesan v strmo skalno obalo, teče mimo Sorrenta (tu lahko sedete na trajekt in se odpeljete na otok Capri) in skozi Positano, Ravello in največji Amalfi. Cesta, ki ni zaman poimenovana 'cesta tisočerih ovinkov', se konča pri kraju Vietri sul Mare, pet kilomet­rov zahodno od Salerna.

Nemška motociklistična cesta, Nemčija

Devet tisoč kilometrov dolga nemška naloga za zagnane ljubitelje cest se začne in konča na skrajnem jugozahodu Nemčije, na najvišjem cestnem prelazu v južnem Schwarzwaldu, 1165 visokem prelazu Blauen v bližini švicarske in francoske meje. Cesta je namenjena tako izkušenim voznikom kot začetnikom, sanje aktivistov, ki so idejo uresničili, pa so, da bo nekoč nemška motociklistična cesta konkurirala legendarni Route 66.

Mirno podeželje in živahna mesta pa tudi metropole, kot sta Berlin in Hamburg, zagotavljajo resnično pestro vožnjo, ki prečka alpske pokrajine, vinorodne predele ter legendarne osrednjenemške pokrajine vse do obal Severnega in Baltskega morja, znanih po vetrovih in dolgih osamljenih plažah. Velja se ustaviti v motorističnem muzeju v Ibbenbürnu in v tovarni motociklov v Zschopauu, dirkaške strasti pa zadovoljiti na dirkaški stezi Nürburgring.

Krožna cesta Hringvegur, Islandija

Cesta 1, ki s 1339 kilometri obkroži severnoevropsko otoško deželo, je hkrati tudi glavna islandska cesta, ki povezuje večino naselbin v državi. Cesta je skoraj v celoti dvopasovna, le na podeželju boste morali paziti pri prečkanju ozkih lesenih mostov. Toda pazljivost bo poplačana z užitki ob opazovanju vulkanov, fjordov, gejzirjev ... pa tudi med vožnjo skozi glavno mesto Reykjavik se ne boste izgubili v prometu.

Še manj na odročnih delih ceste, po kateri na dan pelje povprečno manj kot sto vozil. Cesto so zgradili leta 1974, toda nekaterih delov niso spremenili vse od štiridesetih let prejšnjega stoletja, tako da so polni ostrih in nepreglednih ovinkov. Cesto poleg domačinov prevozi ogromno tujcev, ki vozilo najamejo ali ga na otok prepeljejo s trajektom.

Silvretta, Avstrija

Silvretta-Hochalpenstrasse je bila zgrajena leta 1953 zaradi vodnih zajetij, ki oskrbujejo hidroelektrarne Illwerke. Cesta, ki je odprta le poleti, prečka gorsko verigo Silvretta v Osrednjih Alpah, med Avstrijo in švicarskim kantonom Graubünden. Prelaz, ki je 2032 metrov nad morjem, povezuje avstrijski pokrajini Tirolsko in Predarlsko. Ker se večina vrhov okoli gorske ceste dviguje nad tri tisoč metrov visoko in ker so ti obkroženi z ledeniki, je območje znano tudi kot Modra Silvretta.

Iz izhodiščne vasi Galtür cesta odvijuga deset kilometrov do prelaza Bielerhöhe, nad katerim se vzdiguje najvišji vrh Silvrette Piz Buin. Na poti navzgor je treba premagati le dve ovinkasti pentlji, a počitek ob dva kilometra in pol dolgem akumulacijskem jezeru na prelazu Bielerhöhe naj bo tudi priprava na 30 ostrih ovinkov na poti navzdol po predarlski strani. Užitki v vožnji čez Silvretto kljub avstrijski vinjeti niso zastonj, toda dodatno plačilo cestnine je več kot vredno, saj boste lahko nemoteno uživali v enem najlepših pogledov na Alpe.

Od morja čez planine in nazaj, Črna gora

Tudi naša bivša Juga ima nekaj zelo lepih cest, ki ponujajo, pa čeprav niso v enako dobrem stanju kot prej naštete, prav toliko užitkov, pa še jezikovne ovire (vsaj malce starejšim generacijam) ne delajo preglavic. Iz obmorskega Kotorja se čez 25 kačjih serpentin dvignite do vasi Njeguši, kjer se ne pozabite podpreti z njeguškim pršutom. Od tam lahko nadaljujete pot do najlepše črnogorske razgledne točke, Njegoševega mavzoleja na Lovčenu; lahko pa se dodatni zalogi ovinkov odrečete in jo raje ucvrete proti bivši črnogorski prestolnici, Cetinjam.

Od Cetinj do današnjega glavnega mesta Podgorice je le kakšne pol ure vožnje, od tam pa še 70 kilometrov do Kolašina, ki je izhodišče za odkrivanje visokogorskih lepot Bjelasice in Narodnega parka Biogradska gora, ki je eden zadnjih pragozdov v Evropi. Lubitelji raftinga poznajo nadaljevanje poti ob reki Tari do Mojkovaca in od tam po 44-kilometrski cesti ob kanjonu do Đurđevića Tare, kjer kanjon prečka znameniti 370-metrski most.

Če se tam ne usedete v katerega od čolnov, potem nadaljujte pot do Žabljaka, kjer morate kot pravi Slovenci osvojiti najvišje vrhove Durmitorja, in se obrnite proti Šavniku, od tam pa nazaj proti Podgorici. K morju se vrnite po cesti mimo Skadarskega jezera in se ob koncu obvezno ustavite še v hotelu Splendid v Budvi in podoživite trenutke neverjetnih peripetij Jamesa Bonda.

Pueblos Blancos, Španija

Bele hišice na vrhu gričevja ali pod strmimi stenami, bari s flamenkom, bikoborbe, prazgodovinske jamske slikarije in andaluzijska vina ... Srce južne Španije ne utripa le v Cordobi, Sevilli in Granadi, ampak v vasicah Arcos de la Frontera, Ubrique, ki se je razvila v pomemben usnjarski center, Zahari de la Sierra, ki je zaščitena kot narodni spomenik, in Grazalemi z največjo količino padavin v Španiji.

Če ste razpoloženi za odmerek zgodovine, si ob poti oglejte rimske ostanke Acinipa, ki se danes imenujejo Ronda la Vieja, in približno 25 tisoč let stare jamske slikarije v jamah Cuevas de la Pileta. Biser belih vasi in žal tudi najbolj obljudena vas je Ronda, zibelka moderne bikoborbe, cesta pa se za njo obrne proti Gibraltarju. Iz vasice Gaucín se odpirajo lepi pogledi proti skali Gibraltarja in proti goram severne Afrike. Preden pa cesta zaokroži nazaj do izhodišča, boste naredili še nekaj kilometrov po pokrajini, prekriti z oljkami in plutovci v okolici Jimene de la Frontera. Olé!

Antrimska obalna cesta, Severna Irska

A2 je oznaka stokilometrske ceste, ki je predvsem za motocikliste prava sveta pot. Legenda namreč govori, da si je tu polomil zob sam Joey Dunlop. Po cesti A2 jo iz Larneja mahnite proti severu do ribiškega pristanišča Carnlougha, kjer se začne najspektakularnejši del poti pod strmimi pobočji, zlasti v zalivu Red Bay, kjer vam priporočamo, da vsaj za nekaj ur zapustite vozilo in se sprehodite po dolini Glenariff, še posebej po pet kilometrov dolgi Waterfall Trail.

Še enkrat vam svetujemo, da občutite moč svojih nog: v bližini Ballycastla se namreč morate sprehoditi čez visečo brv, ki povezuje vrzel med pečino in bazaltno skalo Carrick-a-Rede v morju. Postavljena je le poleti, v času lova na losose; prečkanje te 25 metrov visoke brvi je dodaten adrenalinski šok, če je bila morda vožnja za vas predolgočasna. Na koncu vas čakata največji poslastici! Giant’s Causeway iz 37 tisoč bazaltnih, večinoma šesterokotnih stebrov. Pa še tisto, kar ste najbolj nestrpno čakali: v bližnjem Bushmillsu stoji znana destilarna viskija.

TEKST Jasmina Dvoršek

FOTO ANTO/Österreich Werbung/Markowitsch, Buenos Dias, Shutterstock