Agata Zupin: "Najboljši občutek je, ko na koncu treninga vem, da sem dala vse od sebe"

Leta 2017 je postavila slovenski državni rekord s časom 55,96 sekunde in osvojila tudi srebrno medaljo na evropskem prvenstvu do 20 let ter prvič nastopila na članskem velikem tekmovanju, svetovnem prvenstvu, ko se je uvrstila v polfinale in zasedla 21. mesto. Po zelo uspešnem letu 2017 in težki poškodbi se to pomlad z nasmehom vrača v boj s stotinkami.

Je za vas življenje tek na dolge ali kratke proge?

Agata Zupin: Mislim, da je v življenju treba teči na dolge proge.

Kako to, da ste se odločili recimo ravno za tek na 400 metrov z ovirami?

Agata Zupin: V teku na 400 metrov vidim določen izziv, ker je malo drugače, ni odvisno samo od tega, koliko si hiter, odvisno je tudi od tehnike, ki se dobi z leti. Ovire je le treba preskočiti.

Se vidite kot vrhunska športnica?

Agata Zupin: Ne vidim se še ravno kot vrhunska, ampak želim si, da bi enkrat bila. Res je, da je težko, velikokrat se je treba čemu odreči, ampak mislim, da se na koncu, ko je uspeh, vse to povrne.

Koliko povprečno trenirate?

Agata Zupin: Treniram petkrat na teden na stezi in trikrat v fitnesu. Na stezi po navadi trening traja uro in pol, v fitnesu pa približno uro do uro in pol.

Je z boljšimi rezultati tudi več zahtev?

Agata Zupin: Vsekakor, več je tudi psihične obremenitve.

Kako doživljate tekme?

Agata Zupin: Ravnokar sem bila pol leta poškodovana in mi je bilo zelo težko biti doma, medtem ko so drugi tekmovali. Odtrgala se mi je namreč tetiva in je bilo kar hudo. Najtežje mi je bilo, ko so drugi hodili na tekme, jaz pa sem bila doma. Sicer zelo rada hodim na tekme. Res pa je tudi, da se je zdaj po pol leta bilo težko vrniti.

Je leto 2017 bilo vaše leto?

Agata Zupin: Mislim, da so se vsi treningi obrestovali, bili so redni in začeli so se tudi uspehi. Že v dvorani je bila sezona v redu. Poleti sem dosegla slovenski rekord na teku na 400 metrov z ovirami, dobila sem srebrno medaljo za tekačice do 20 let na evropskem atletskem prvenstvu. Sicer sem bila malo razočarana, ampak …

Zakaj?

Agata Zupin: Pričakovala sem prvo mesto. Treba je tako gledati, žal pa je bilo vmes tistih 6 stotink preveč. Že ena stotinka je lahko nič in veliko. Potem sem sodelovala še v Londonu na svetovnem članskem prvenstvu v atletiki. Bila sem zelo vesela, ker sem prišla v polfinale, tako menim, da sem leta 2017 bila zelo uspešna.

Kako ste se počutili v Londonu med vrhunskimi športniki iz vsega sveta?

Agata Zupin: Takoj ko sem stopila na stadion, sem se počutila zelo dobro. Tribune so bile polne, tega na mladinskih tekmah še ni. Želela sem si samo, da bi lahko še enkrat tekla. In sem, uvrstila pa sem se na 21. mesto.

Kdo je vaš trener?

Agata Zupin: Damjan Zlatnar, ki je tudi sam bil atlet (med drugim je tekel na 110 metrov z ovirami). Ima zelo veliko znanja, ki ga zelo dobro prenaša name. To, da je sam bil atlet, je lažje, ker razume, kako je glede poškodb in glede vsega.

Kot je bila zdaj vaša situacija ob poškodbi?

Agata Zupin: Najtežje je bilo, ker sprva niso vedeli, ali bom sploh lahko še tekla. Najprej so mi povedali, da ne bom več tekla. Glede na to, da so treningi in tekme moj način življenja, bi lahko tako rekoč čez noč ostala brez tega.

Kdo vas je tako navdušil nad atletiko?

Agata Zupin: Sprva sem trenirala plavanje, obenem mi je v osnovni šoli na krosu vedno šlo dobro, tudi na 600 metrov sem dobro tekla. Najprej sem sicer vztrajala pri plavanju, potem pa sem zamenjala in sem proti koncu osnovne šole začela trenirati atletiko. Imela sem dobrega trenerja, saj sem čez šla skozi igro. Hodila sem na treninge, ker mi je bilo v redu, vse sem rada delala, tako da je, kot rečeno, šlo čez skozi igro. Zelo dobro je bilo tudi priti na tekmo in dobro teči, ampak mislim, da je šlo čez bolj z nasmehom, kar je tudi bolj pomembno.

Kako ste doživljali konkurenco na tekmovanjih?

Agata Zupin: Najprej mi je bilo super, da sem lahko šla na tekmo, tako da sem bila zadovoljna že s tem, da sem se uvrstila na mladinska svetovna prvenstva. Na začetku sploh nisem toliko razmišljala o tem in mislim, da je bilo tako bolje, ker se nisem obremenjevala.

Kar visoki ste (1,79 m), vas to pri teku ne ovira?

Agata Zupin: Za ovire je dobro, da sem visoka, ker so tako zame dokaj nizke. Sicer se malo pozna pri startu, da imajo nižje tekačice prednost, ampak tega ne jemljem kot breme. Nižje tekačice so bolj eksplozivne pri startu, pri meni pa malo traja, ampak na 400 metrih to nadomestim.

Tekmujete še v katerih drugih disciplinah?

Agata Zupin: Rada tečem na 100 metrov do 400 metrov brez ovir, vse mi je super. Paše mi, da ni vedno ista disciplina.

Kaj se dogaja v vaši glavi med tekom?

Agata Zupin: Med tekom moram razmišljati, kako pridejo koraki, da bo v redu. Recimo do osme ovire naj bi delala 15 korakov, potem menjam na 16 … Tako da na kakšni tekmi, ko sem bila malo živčna, sem kar pozabila, kje sem, saj potem, če ne pridem v korak, je tudi v redu. To vse spada zraven. Ko pa odtečem, je večinoma tako, da se kakšno urico po teku sploh več ne spomnim.

Vas je kaj strah pred tekmovanji?

Agata Zupin: Dobro je priti na tekmovanje, kjer so boljši tekmovalci, ampak malo strahu in trema sta vedno prisotna. Najbolje je sicer iti brez pričakovanj na cilj. Ko se ne obremenjujem, sem bolj sproščena in se tudi vse najboljše poklopi.

S kom se največ pogovarjate o teku?

Agata Zupin: Kar vsi me morajo poslušati, sploh starša. Včasih jim je že težko, saj so že naveličani. Ko sem bila poškodovana, so me morali vsi poslušati. Sicer sem se med poškodbo trudila delati, kar sem lahko, ampak ni šlo vedno najbolje. Zelo je bolelo …

Ste se počutili nemočno?

Agata Zupin: Ja in tudi mislila sem, da ne bo več isto. Tega me je bilo najbolj strah.

Imate zdaj občutek, da bo šlo?

Agata Zupin: Mislim, da bo šlo, le treba bo zelo veliko in trdo delati. Razen tega, da sem se pogovarjala z domačimi, sem tudi trenerja kar dostikrat poklicala. Pogovor, sploh med poškodbo, najbolj zaleže. Na srečo sem upala na najboljše. Prej nikoli nisem imela takšne izkušnje, saj me je kaj bolelo, mišice na primer, ampak ni trajalo tako dolgo.

Vas je poškodba ustavila sredi 'poleta'?

Agata Zupin: Sezono sem dobro začela, potem pa je žal prišlo do poškodbe.

Se pravi, da mi lahko nekaj še tako želimo, treniramo, se trudimo, a je le telo tisto, ki določi mejo?

Agata Zupin: Mislim, da najprej telo pove, kdaj je dosti, le da ga dostikrat ne poslušamo. Tudi do poškodbe je verjetno prišlo zaradi tega.

Ste kaj spremenili pri svojih treningih po poškodbi?

Agata Zupin: Veliko delam za gibljivost, predvsem preventivne vaje. Verjetno nihče ne misli, da se mu lahko zgodi poškodba, pa se mu vseeno. Še vedno se moram kar prilagajati, več tudi hodim na fizioterapije. Ta poškodba mi je dala misliti, da ni čisto vse izvedljivo. Čeprav v športu ne gre, če ne delaš dovolj.

Kako vzporedno s treningi usklajujete izobraževanje?

Agata Zupin: Za zdaj še zaključujem srednjo šolo, tako da glede tega nisem ravno, kot bi bilo treba. Menim, da je treba končati srednjo šolo, moram jo končati. Čez noč se ti lahko vse podre in brez šole ni nič. Sem pa velikokrat, ko je kaj bilo treba narediti za šolo, bila utrujena in sem raje šla počivat, kar ni bila najboljša rešitev.

Ni pri športu pomembno ravno to, da si spočit?

Agata Zupin: Pomembno je in vedno gledam, da grem ob 22. uri spat, da lahko zjutraj vstanem in grem na trening. Po navadi grem dopoldne v fitnes, potem pa popoldne treniram še na stezi. Je kar naporno, sploh ko še ni tekem, so treningi težji, ker je treba nekaj graditi za potem.

Se vidite na kakšni zmagovalni stopnički?

Agata Zupin: To si želim, bomo pa videli, kaj bo. Ne maram napovedati, ker sem pred poškodbo tudi vse stavila na Berlin, ampak se žal ni izšlo.

Ste se poškodovali na kakšni tekmi?

Agata Zupin: Ne, lani med treningom, ko se je sezona ravno dobro začela. Bila sem šokirana, ker najprej sem mislila, da ni tako hudo, ker sem lahko hodila. Rekli pa so, da če se tetiva odtrga, ne moreš hoditi. Bilo je težje, ampak je šlo. Poskušala sem na 100 metrov z ovirami in sem šla verjetno prehitro, je pa kar razlika pri teku na 100 ali 400 metrov z ovirami, saj gre bolj na moč, verjetno sem preveč potegnila na silo in telo ni zdržalo.

Kako pa vam gre s potovanji na tekmovanja?

Agata Zupin: Trenerji in svojci ne hodijo zraven na vsako tekmo. Sicer sem zelo vesela, če kdo gre, ampak je tudi tako v redu. Najtežje mi je na letališčih, sploh, ko se zamenja kakšen izhod … Sčasoma se navadiš, moraš se navaditi. Sicer nas na letališčih počakajo organizatorji. Se pa moraš navaditi, da se sam znajdeš, ker ne bo vedno nekdo stal za mano.

Tako kot na progi med tekmo ne more nihče drug teči namesto vas?

Agata Zupin: Med tekom ti nihče s tribun ne more pomagati. Trener mi je povedal, da je, ko sem tekmovala v Grossetu, bil bolj živčen, kot takrat, ko je sam tekel, ker mi ni mogel pomagati. Stoji lahko tam, pred tekom mi lahko kaj reče, ko pa tečem, sem odvisna od sebe.

Kakšen občutek pa je, ko ste odvisni samo od sebe?

Agata Zupin: Super občutek je. Mislim, da sem zato tudi izbrala individualni šport, in ne ekipnega, kjer se vseeno zanašaš na soigralce. Pri teku, če ni dobro, si sam kriv, moraš napake iskati pri sebi.

Kako pa je, ko nimaš več moči in jo vlečeš iz 'petnih žil'?

Agata Zupin: Takrat je najlažje, če je kdo povsem malo pred mano, ko po navadi povlečem, ker mislim, da ne gre. Tudi ne čutim, ko je adrenalin, da so noge utrujene, nekako kar gre. Potem pa se vprašam, kako je šlo? Sicer opažam, da sem še premalo borbena. Zato mi v dvorani na 400 metrov ni dobro teči, ker gremo vse na isto stezo, pride tudi do prerivanja, medtem ko zunaj teče vsaka na svoji stezi.

So kdaj tudi kakšne nešportne poteze?

Agata Zupin: Mislim celo, da je tega pri puncah malo več. Katera tudi katero porine, spotakne, seveda v borbi.

Si z leti nabirate izkušnje?

Agata Zupin: Lažje je, tudi pri ovirah je lažje glede tehnike in glede vsega. Za ovire moraš imeti kar dosti izkušenj, še veter moraš upoštevati. Mi je pa trener, ko sem začela trenirati z njim, povedal, da je treba teči z nasmehom, ker drugače ne gre oziroma je težje.

Katere so po vašem mnenju lepe plati atletike?

Agata Zupin: Zelo prijetno mi je, ko na koncu treninga vem, da sem dala vse od sebe, to je najboljši občutek, tudi stvari bolj ceniš. Tako da sem se pri atletiki kar navadila delati, ker želim. Atletika je lep šport, ni brez razloga kraljica športa. Jo pa velikokrat podcenjujejo. Vsaj ni toliko priznana kot drugi športi, ni ravno tako kot nogomet. Ne samo, da je tam več denarja, tudi več ljudi ga spremlja. Pri atletiki ljudje že spremljajo svetovna in ta večja prvenstva, diamantno ligo. V Sloveniji za naše tekme niti vstopnin nimamo, na tekme večinoma pridejo družinski člani. Mislim, da je v tujini večje občinstvo.

Se vam zdi, da se mučite?

Agata Zupin: Vem, da se trudim, ampak sama tega ne vidim kot matranje. Saj vem, da se potrudim, in vem, da bom utrujena, ampak ko se navadiš, ni tako hudo. Na koncu se ne spomnim, da sem se matrala sploh, ko se vse poklopi, takrat pozabim na težke trenutke.

Kdaj vas čakajo tekmovanja?

Agata Zupin: Mislim, da bom začela tekmovati maja, in to zunaj. Sicer je glavni vrhunec sezone julija, ko bo evropsko prvenstvo za tekačice, stare do 23 let. Pred tem pa bom šla še na nekaj tekmovanj in bom videla, kje sem. Člansko svetovno prvenstvo v Dohi pa bo konec septembra.

Vam uspe še kaj videti, ko tekmujete v tujini?

Agata Zupin: Če ne bi trenirala, gotovo ne bi toliko videla, kot vidim. Odvisno od tega, koliko časa sem tam, drugače pa si vsaj malo pogledam. Sicer ne bi nikoli šla v Kolumbijo in je super videti, da je drugje drugače in da povsod ni tako dobro kot pri nas. Imamo kar več kot kje drugje. Je kar grozno, ko prideš nekam, kjer so policisti z orožjem. Sploh v Kolumbiji, tam je bilo vse zavarovano, še čudno so me gledali, ker sem bila bela.

Kako pa je z vašim družabnim življenjem?

Agata Zupin: Prijatelji vedo, da treniram in se mi velikokrat ne da iti ven. Raje grem spat, da potem lahko zjutraj vstanem in sem naspana, sicer je lahko več poškodb.

Na hrano pazite?

Agata Zupin: V glavnem jem, kar mi paše, le med sezono gledam, da ne pojem toliko tortic in drugih sladkarij, a se včasih temu ne morem upreti, saj sem sladkosneda. Pazim, da jih ne jem ravno pred tekmo in treningom, sicer mi zna biti slabo.

Koliko ur po navadi spite?

Agata Zupin: Dosti, po navadi hodim spat ob 22. uri, zbujam pa se ob 7. uri. Res veliko spim, tudi po treningu grem po navadi spat. Brez tega ne morem. Na srečo imam precej prijateljev športnikov, tako da to razumejo.

Živite za tistih 55 sekund in nekaj stotink?

Agata Zupin: Verjetno nekateri tega res ne razumejo. Vsi živimo za nekaj, vsem nam se lahko v tistih nekaj sekundah življenje tako ali tako spremeni. Si pa vzamem tudi čas za kavo, malo se moram tudi podružiti.

Imate kakšen hobi?

Agata Zupin: Zelo rada hodim na jahanje, tudi na bazen grem zelo rada plavat. Sicer nisem več toliko vzdržljiva, pri konjih pa prosim za malo starejšega konja, ki ni več tako živahen. Včasih mi je bilo vseeno, zdaj pa pazim. Se pa ob konju umirim. Tudi na sprehod zelo rada hodim in v kino.

Imate sponzorja?

Agata Zupin: Imam, še srečo sem imela, da je sponzor kljub poškodbi ostal z mano. S sponzorjem je lažje, ga je pa težko dobiti. Še sama sem si ga 'zrihtala'. Ni mi bilo lahko, a sem poskušala, saj nisem imela česa izgubiti. Sicer imam štipendijo od Olimpijskega komiteja Slovenije.

Kako se spodbujate, ko vam ne gre ravno?

Agata Zupin: Zame je zmagovalec tisti, ki se vedno pobere!

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografije: Goran Antley