15. 11. 2007, 16:53 | Vir: Playboy

Aljaska v saneh

Ross je sedel na 150-konjskih motornih saneh na robu nečesa, kar se je vsem razen njemu zdelo kot prepad. »Mislim, da bi se dalo skočiti kakšnih sedemdeset metrov v globino,« je povedal kolegom, ki se jim je tak padec zdel odličen zaključek dneva na zasneženih pobočjih gora južne Aljaske. »Morda bi lahko obrnil še salto,« se je pridušal eden izmed njih, medtem ko je snemalna ekipa že drsela proti pričakovanemu doskočišču, da bi zabeležila še en divji skok za nov film o ekstremnem sankanju.

Vrhovi, kipeči naravnost iz morja, metri snega in prvinskost, ki ne pozna nič razen tistega, kar prineseš vanjo. To je Aljaska, dežela divjih sanj, ki pa jih je treba ukrasti neskončnim prostranstvom, prepadnim vrhovom, nizkim temperaturam in lastnim strahovom. Pol ducata sankačev je v popolnem kontrastu s pravljično naravo, ki jih je obkrožala, sedelo v kaotičnem neredu strojev, ostankov hrane in zimskih oblačil ter dokazovalo, da je Aljaska dejansko zadnje zatočišče tistih, ki še verjamejo v svobodo duha.

Ni jih zanimala romantična narava, prav nasprotno – ti fantje živijo za brutalni hrup sani, užitek vlečenja sledov v deviški belini in adrenalin boja s surovimi zakoni narave, z gravitacijo. Njihova imena niti niso pomembna, vsi jih poznajo po imenu prudukcijskih skupin Sledporn in Slednecks, za katere snemajo filme, polne drznih prizorov. Oni so tisti, ki so prvi izvedli salto na motornih saneh, tisti, ki skačejo po sto metrov daleč in ki jim nič ni prestrmo in prenevarno.

In sredi tisočkilometrske praznine smo bili z njimi tudi mi. Ekipa najboljših slovenskih sankačev, zbranih v ekipi Ski&Sea, se jim je pridružila na snemanju devetega dela filma Two Stroke Cold Smoke. K njim smo prišli po nova znanja in doživetja. Tudi po njih same - po največje mojstre prostega sloga, ki bodo v novi sezoni prišli na sončno stran Alp na serijo dirk našega prvenstva v snowcrossu. Zares pa smo prišli k njim v živo doživeti prizore, v katerih sneg šprica v obraz, v kamero, v srce. In to smo dobili.

Nad Slovenijo ponovno viden severni sij

Surovejših razmer in drznejših voznikov ni mogoče srečati nikjer. Zato Aljaska kot ena zadnjih prostranstev neokrnjene divjine s svojimi snežnimi možnostmi predstavlja željo vsakogar, ki v življenju sanja še o čem drugem kot o hiši s psom in veliki pisarni. In zato tudi sam nisem prišel daleč na sever le kot novinar v iskanju zgodbe o letečih norcih na saneh.

Našel sem vse, kar sem si vedno želel, in obenem vse, česar se ljudje običajno bojimo. Hladno praznino za izživljanje svojih najbolj norih želja in prav nasprotno, tople, prijazne, divje in skrajno zabavne ljudi. Možnosti je tu, v tej belini, preveč za eno življenje. Meja sta le morje in nebo. A kljub temu se nisem spraševal, kako lahko prevozim vse to in preživim, ampak predvsem, kako bi lahko živel, ne da bi prevozil vse to.

Zato sem s seboj čez pol sveta tovoril še snowboard, saj bi bilo prav bogokletno ne potegniti kakšne špure z deviških vršacev. Še posebno ker so pot na vrh zdaj lajšale 150 ’konjske’ Skidoojeve motorne sani. Poti navzdol pa se tako ne da razumno in razumljivo opisati. Peščica tistih, ki so kdaj puščali svojo sled po strminah pogorja Chugach, ve, o čem govorim. Ostali kljub razlagi ne bi razumeli.

Hecno je, da v svojem bistvu Aljaska ne ponuja nič zares revolucionarnega. Pravzaprav lahko vse to navidez doživiš tudi kje drugje. Ampak redkokje hkrati v tako samotno divjih razmerah in v takšni družbi. In nikjer tako svobodno. Ko v Sloveniji pelješ čez zasnežen travnik, menda uničuješ travo, in če sankaš na tankovskem poligonu, kjer so granate odgnale vse živali, bojda plašiš srnjad, na smučišču smučarje in na gozdnih cestah gozdarje in lovce.

Tukaj, na skrajnem severozahodnem delu ameriškega kontinenta, travnikov praktično ne vidiš, poligonov ali smučišč še manj, gozdarji in lovci pa so prav tako na saneh in tu je vseeno celo, ali pelješ po cestah ali jezerih, ki jih motorne sani z lahkoto preglisirajo – edina meja je v tebi in v strahovih, ki jih prineseš s seboj! In kar je najlepše: pomladi in poleti sonce na Aljaski tako rekoč ne zaide in tudi sneg ne skopni povsem, zato je mogoče voziti 24 ur na dan.

Kaj drugega v teh belih prostranstvih tako ni mogoče početi. Ni lokalne televizije, ni barov, ni deklet v bikiniju. V edinem lokalu v bližnjem Valdezu je vse zelo bizarno. Povsod sledi vezi, ki se v relativno izolirani populaciji nekaj sto ljudi pletejo že desetletja. Seks, mehke droge in snežni rokenrol na saneh osmišlja severna obzorja. Onkraj šip pobeljeno praznino polnijo le sledovi sani, ki jih tu in tam seka kakšna medvedja. In to je vse.

Divje razmere poskrbijo za vse drugo.

Nam so sredi pobočij odpadale smučke in plastični pokrovi motorja, trgali so se pogonski jermeni, odpovedovale so zavore in zgorele so nam skoraj celotne sani. Zdelo se nam je, da smo našli mejo možnega, a le dokler mimo nas ni priletel fant, ki že dvajset let ne počne nič drugega kot sanka. Sto metrov daleč, dvajset metrov visoko, brez rok na krmilu, z nogami nekje daleč v zraku ... Po plazu, po zraku, po vodi, po kamenju.

Fantje, ki poleg lokalcev prihajajo še iz Jukona in Britanske Kolumbije, ne kljubujejo le zdravemu razumu, ampak tudi fizikalnim zakonom. Resnici na ljubo le navidezno. Res se še nihče ni poškodoval v zraku, toda pri padcu gre velikokrat kaj zelo narobe. Sploh ker nenehno dvigujejo mejo, se zavedajo, da ni vprašanje, ali se bodo poškodovali, ampak kdaj.

Ross si je spomladi zlomil hrbtenico in natrgal kolenske vezi. Zdaj skače tako kot drugi, ki so bolečino očitno povzdignili v statusni simbol. Marka je bilo treba odkopati, ker se je pri padcu zaril globoko v sneg, Mike si je izpahnil ramo, a skrbelo ga je le, kako bo zdravniku to pojasnil zgolj dan pred operacijo ramena. Polomljenih zapestji ne šteje nihče. Pravijo, da je to majhna cena za napredovanje, užitek in svobodo.

Toda njihova svoboda ima še višjo ceno. Ne le zaradi poškodb, ampak zaradi življenja dobesedno na robu družbe. Kot nomadi se selijo za snegom v starih bivalnikih ob starem kruhu in sumljivih klobasah, ki si jih pečejo na posekanih smrekah. Plin je predrag, McDonald'sa ni petsto kilometrov naokoli in ves denar gre za gorivo in travo. Če pol leta ne delaš, se pač ne moreš afnati, pa čeprav si eden najboljših. V realnem življenju kopnega dela leta tudi kralji sank končajo na drugi strani slave, kjer je vsako delo dobro.

Sponzorstvo in denar od filmov v tem športu še nista tolikšna, kot si ju fantje zaslužijo. Dobro plačan (ameriški) nogomet in ostala žoganja tu ne zanimajo nikogar, tu štejejo avanture, v katerih ni time-outa. So neodgovorni, so sebični? Vsekakor! A zato srečni, prijazni in zadovoljni. Strinjajo se, da je njihova prihodnost nejasna, a jih to ne skrbi, ker sploh niso prepričani, da jo bodo ob takem življenjskem slogu dočakali. In kdor se je kdaj spustil po aljaških stminah, ve, da je tako ali tako vseeno.

Najboljše lokacije za motorno sankanje:

Thompson Pass (Aljaska, ZDA) — strmine, naravni skoki in neomejenost naravnih možnosti

Celoten Northwest Territory (Kanada) in vsa Britanska kolumbija (Kanada) – neokrnjena divjina

Whittier (Aljaska, ZDA) — vožnje po skokov polnih pobočjih do morske gladine in tudi po njej

Zaledenela in zasnežena reka Yukon - predvsem v okolici Dawsona (Kanada)

Yellowstone (Wyoming, ZDA) — stotine kilometrov zasneženih cest v narodnem parku

Pogorje Smrekovec - Raduha (Slovenija) s prepadnimi cestami, strmimi vzponi in golimi pobočji

Osrednja Evropa zaradi nerazumevajočih okoljevarstvenikov nima pravih možnosti, razen na progah za motokros. Grenlandija in Sibirija (s Kamčatko) ponujata neskončno možnosti, a je v teh predelih težko dobiti kakovostne sani.