Neja Drozg | 14. 10. 2021, 18:00 | Vir: Story

Anamarija Lukovac: "Kolumne so bile moj ventil za prečiščenje in osmišljenje misli"

S pronicljivim, na trenutke satiričnim skladanjem besed se je novinarka usidrala v srca bralk najbolj priljubljene ženske revije na svetu. Njena najbolj obiskana kolumna Zakaj nimam fanta? je na spletni strani dosegla osupljiv obisk – več kot 100 tisoč klikov.

Aleksandra Saša Prelesnik

Knjižne police je nedavno oplemenitila njena zbirka zapisov z metaforičnim naslovom Cvetenje, ki odstira notranja doživljanja odraščajočega dekleta z nešteto vprašanji – med drugim, kaj pomeni biti ženska v primežu sodobne družbe in kako narediti suveren korak v širni svet.

Izpod prekaljenega peresa Anamarije Lukovac so na papir izlite refleksije osmih let, ki jih je v uredništvu revije Cosmopolitan preživela kot redna kolumnistka, novinarka in naposled tudi kot njena izvršna urednica. Prvo kolumno je napisala pri 19 letih.

S fascinantnim osmišljanjem sveta, ki ga je s tisočerimi neznanci delila vsak mesec, se zlahka poistovetijo bralci vseh generacij, zato je avtorica lovilka in pripovedovalka življenjskih zgodb v pravem pomenu besede. Ob kolumnah je vzcvetela v odraslo žensko, a ne le to – mimogrede je postala tudi neustrašna popotnica, magistra scenaristike in moja cenjena prijateljica.

Med procesom snovanja knjige ste izmed vseh doslej objavljenih kolumn pripravljali izbor tistih, ki so si zaslužile svoje mesto v čtivu. Ste izbirali na podlagi tematik, ki so vas v obdobju pisanja najbolj zaznamovale?

Izpustila sem pravzaprav le tiste, ki se za današnji čas ne zdijo več povsem relevantne. Ena izmed teh se je zdela tema, da morajo mladi hoditi na volitve, saj so predvsem v zadnjih nekaj letih postali bolj politično ozaveščeni. Je bilo pa nekaj takšnih, v katerih se morda ne strinjam več toliko z zapisanim, vendar sem vseeno želela prikazati, da gre za del odraščanja in da se mnenja spreminjajo.

Kakšni občutki so vas prevevali ob ponovnem prebiranju? Je bilo mogoče opaziti preskok od neizkušenega, mladostniškega dekleta do odrasle ženske?

Predvsem je opazen napredek v slogu pisanja in pogleda na svet. Nekoč se je zdel naiven in nedolžen, sčasoma pa je postajal vse bolj iskren in neposreden.

Med branjem sem se sprehodila čez obdobje svojega odraščanja, se natanko spomnila, kje sem pisala katero kolumno, kako sem se ob tem počutila in kateri dogodki so sprožili tematiko. Pri pisanju sem zlasti zato, ker Cosmopolitan takrat ni premogel forme kolumne, imela veliko svobode. Na izražanje je izredno pozitivno vplivalo vodstvo tedanje urednice, ki mi je dovolila zaplavati tudi v netipične cosmo sfere.

V spremni besedi ste sicer zapisali, da je bilo pisanje kolumn unikatno orodje za lažje manevriranje po življenju, za izražanje in osebnostno rast. Vas je kdaj spremljal občutek tega, da svoja notranja doživljanja na pladnju ponujate popolnim neznancem?

Pravzaprav je miselnost, da tisti, ki bodo prebirali moje kolumne, ne vedo, kdo sem, celo pomagala. Tujcem se je včasih veliko lažje odpreti kot bližnjim, zato sem se glede nekaterih vsebin odpirala bolj, kot bi se sicer. Pisanje o občutkih se mi je zdelo veliko bolj anonimno kot razlaganje občutkov neki prijateljici.

Kolumne so torej bile ventil za prečiščenje in osmišljenje misli, saj če ne bi pisala, verjetno ne bi dobro vedela, kaj mislim in doživljam. Je pa res, da sem se včasih zaradi tega počutila razgaljeno. Predvsem pred bližnjimi. Starši so bili namreč pogosto filter za vsebine, o katerih nisem pisala oziroma ob katerih bi mi bilo neprijetno, če bi jih prebrali.

Bi pa to bila na neki način oblika umetniške svobode.

Drži. To je tanek led. Mama je pogosto šele prek kolumn videla moje razmišljanje. Priznam, da mi je pisanje kolumn postala navada, ki mi zdaj, ko ne pišem več, precej manjka. Bile so oblika mojega dnevnika.

V njem ste se poleg mladostniških tegob pogosto dotikali resnejših življenjskih tematik, kot so vprašanja svobode in uspeha, romantični odnosi, tudi panični napadi in tesnoba. Ste med drugim pisali z željo, da ponudite roko bralkam?

Vedno sem menila, da če se bom dovolj odprla in izražala po resnici, bo tudi čtivo ljudem bližje in bodo v branju našli uteho. Z vidika tega, da bi od branja resnično nekaj odnesli, sem poskušala biti čim bolj ranljiva.

V besede ste družbenokritično ovijali tudi dogajanje v svetu. Se z večino napisanega strinjate še danes? Se zdi, da smo kot družba napredovali v zadnjem desetletju?

V nekaterih pogledih smo se zagotovo spremenili na bolje. Napredovali smo na področju sprejemanja drugačnosti, politične zavednosti, po zaslugah #Metoo gibanja smo ženske danes na boljših položajih. pred osmimi leti, ko sem bila v prehodnem obdobju med srednjo šolo in fakulteto, je bil svet tako drugačen, da me je bilo strah, da se ravno zaradi tega razloga mlada generacija ne bi poistovetila s kolumnami. A se je.

Starejša tudi?

Tudi. Celo moj dedek pravi, da je bil pri mojih letih enakega mišljenja. Očitno vsi razmišljamo podobno. Je pa res, da verjetno nihče ne bere in razumeva besedila tako, kot sem ga pisala sama. Vsak aplicira določene delčke na svoje življenje.

Izid knjige sicer obeležuje pomembno prelomnico – ko ste še zadnjič prestopili prag Cosmopolitanove pisarne in se podali novim kariernim podvigom naproti.

Res je. Obdobje dela za Cosmopolitan je bilo sinhronizirano z mlado odraslostjo. Zaključek pisanja kolumn je sovpadal z novo službo in življenjem na svojem, zato se zdi, da je postal poklon delčku osebnega in kariernega obdobja življenja. Ko sem prvič prelistala knjigo, sem dobila tudi občutek, da gre za nekaj čisto mojega in da bo ljudem na policah ostala dlje časa kot revija.

Vstop v opevani svet priljubljene ženske revije se zdi uresničitev sanj marsikaterega dekleta. Ste ga tako doživljali tudi sami?

Težko rečem, da je šlo za uresničitev sanj, se mi je pa podzavestna idealizacija dela novinarke na Cosmopolitanu zaradi 'chick flickov', ki so opevali glamurozen poklic, zdela mamljiva, a ne dosegljiva. To naj bi se dogajalo le v New Yorku.

V letih pred študijem novinarstva je bila prisotna le želja pisati za revijo National Georaphic. Ko sem se prijavila za obštudijsko delo, se torej nisem prijavila zaradi sledenja ciljem, bolj zato, ker mi je oče pridigal, da potrebujem službo. (smeh)

Obstaja rek, da revija Cosmopolitan svojim bralkam, ki potrebujejo življenjski nasvet, predstavlja neprecenljivo prijateljico. Katere modrosti je ta prijateljica podarila vam?

Cosmopolitan je imel zame precej drugačen pomen kot za bralke. Zame je bil prijateljica, ki mi je vlivala samozavest, ponudila možnost izražanja, iskanja talenta in novih poznanstev, mesto v svetu in izobraževanje na področju, ki je omogočilo odpreti veliko kariernih vrat. Bila je nekakšna vstopnica v svet zabavne industrije.

In platforma, ki vam je na papir omogočila preliti tudi potopisne podvige. V srcu ste namreč neomajna solo popotnica in neustrašna ženska, če se ne motim?

Ne vem natančno, od kod izvira ta neustrašnost. Začela se je v obdobju zgodnje mladosti, ko še nisem imela občutka, česa vsega me je lahko zares strah. Znašla sem se v situacijah, ki so se zdele precej varne in ne tako strašne, kot jih je orisoval svet. In danes imam še vedno občutek, da je svet zelo varen.

Potrebujem impulze, doživetja nenavadnih stvari. Življenje želim živeti v celoti in zdi se mi, da bom, če se ne bom izpostavila nepredvidljivim situacijam, spoznala le majhen košček vsega sveta.

A krivično bi bilo dejati, da življenja ne zajemate s polno žlico. Se po dosežkih v letih, v katerih mnogo mladostnikov še vedno išče svoj smisel, že počutite izpopolnjeno?

Nikoli si nisem zastavljala konkretnih ciljev oziroma če že, potem na bolj nezavedni ravni. Prepričana sem, da me bodo stvari, ki jih počnem z veseljem, na neki točki pripeljale do uspeha. Na karierni način se torej na neki način počutim izpopolnjeno.

Ne nazadnje ste magistra scenaristike, novinarka, pisateljica in nekdanja izvršna urednica. Kako bi se opisali sami?

Kot pripovedovalka in lovilka življenjskih zgodb, ki jih prenašam na papir in druge formate

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.