Sir Alec Issigoniss je bil eden redkih srečnežev, ki se jim je uspelo prebiti iz sivega povprečja. Razbil je okvire avtomobilske industrije in si zastavil osnovno vprašanje: kako razporediti mehaniko tako, da bo lahko okrog nje zrasla čim manjša hiška? Danes se zdi odgovor povsem logičen, takrat pa je to zahtevalo um genija. Zakaj bi moral biti motor v avtomobilu postavljen vzdolžno, če je lahko prečno? In to je to!

Vsak avtomobilski poznavalec bo znal našteti vrsto razlogov, zakaj je neki avtomobil postal nesmrten. Ampak s tem je kot z generali po bitki. In navsezadnje sploh ni pomembno. Ob francoskem spačku in nemškem hrošču je mini tretji člen velike trojice, ki ne bo nikoli pozabljena.

Ena tistih minijevih lastnosti, ki jih večina drugih avtomobilov nima, je, da nikoli ni ciljal na določeno skupino kupcev. Minije so čislali stari in mladi, oni in one, bogati in revni, veliki in majhni, rdeči in zeleni, športniki in kuharji. Pomembneži in povprečneži. Frajerji in tepci. In vsi drugi. Hej, tudi gospod Fižolček ne bi bil Mr. Bean brez minija.

Nori na mini

Nostalgija je v zadnjem času zaslužna za lepo število avtomobilskih revivalov – od hrošča, PT cruiserja do maybacha. In seveda minija. Pri slednjem velja zapisati, da se je slavni angleški avtomobilček vdrugo rodil z nekaj nemške krvi. Hladni Germani sami od sebe česa takega, kot je mini, ne zmorejo napraviti, vse bolj površni Britanci pa najbrž sploh nikoli ne bi mogli izdelati tako tehnično poštenega avtomobila, kakršen je mini zdaj. Mini ima torej srečo: otoški zgodovinski izvor in nemški genetski inženiring.

Po nekaj ekonomskih zapletih z že kar opaznimi političnimi razsežnostmi je blagovna znamka Mini prišla v München in tam so se znali obrniti. Tehniko obvladajo (verjetno trenutno najbolje na zemeljski krogli), kar se dizajna tiče, pa so se tudi naučili, da ni dobro biti pretirano pameten. Pravim vam, Nemci so že kar tečni s svojo odličnostjo. Skoraj vse znajo sami. Česar pa ne znajo, se hitro priučijo. Ali preprosto kupijo.

Zato je danes mini takšen, kakršen je. Mami, ki je bila v šestdesetih najstnica, ga takoj prepozna. Sicer se na avtomobile ne spozna, ampak mini je pa le mini! In oče se takoj spomni Issigonissa. Sine, ki je bil morda v miniju spočet, se hitro ogreje zanj. In dekletcu se razširijo očke. Vsakdo ima svoj razlog, a vsi govorijo v prid tezi, da bi bilo minija prav krasno imeti v svoji garaži. Po možnosti stekleni. Ali pa kar pred hišo. Da se vidi in da se ve!

Današnji mini se ne kotali več po 10-palčnih koleščkih in v prtljažnik gre več kot le kaka mala potovalka. Mlada mamica, ki ji pred očmi ves čas hodi otroški voziček, je najbrž edina, ki bo imela pomisleke. Vsem drugim zna mini (spet) ustreči.

Gospodu blizu pokoja zato, ker ne potrebuje več velikega avtomobila, na minija pa ima tako fletne spomine; možu v najbolj aktivnih letih, ker je pač frajerski kot daleč okrog noben drug; mulcu, ker ve, da je bil mini nekaj posebnega že leta pred njegovim rojstvom; gospem in gospodičnam vseh let, ker ni videti neumno, če iz njega prileze dama s klobukom, pudljem in pregrešno miniko; športnim po duši, ker je mini tudi od znotraj tehnično zares dober avtomobil; in vsem skupaj, ker se ga prav prijetno in lahkotno pelje.

Dobro je, da prihajajo miniji v različnih barvah, ker je le tako »British Green« z belo streho mini nad miniji. Saj so vsi okej, ampak tale je videti »Oh, so British!« Četudi vse znanje in lastništvo prihajata iz BMW-ja, to nikjer na veliko ne piše. Nastaja v Veliki Britaniji in ime mu je mini, izvor pa namerno ostaja v ozadju.

Le radijski displej izdaja, da je imel vmes prste BMW, sicer je znotraj mini samosvoj in ekstra. Ogromen merilnik hitrosti sredi armaturne plošče za stare minijeve oboževalce, stikala (ki bi bila lahko tudi iz starih vojnih letal) za nostalgike, merilnik vrtljajev za volanskim obročem za športnike, razigrane notranje oblike za neobremenjene in vrhunska zasnova ter izdelava za vse skupaj. Ga ni, ki ga mini ne bi znal razveseliti.

Zahtevnemu trgu so zdaj ponudili tri: one, ki je bolj slaboten, cooperja, ki je ravno pravšnji, in cooperja S, ki se ne bi ustrašil niti dirkalne piste. Kdor trezno razmišlja, mora izbrati cooperja. V mestu je čudovit, ker je majhen. Med mesti je prijazen, ker je vrhunsko vodljiv. In na dolgih avtocestah je prijeten, ker zmore biti hitrejši, kot se (po večini Evrope) sme biti hiter.

Mini zdaj znova odpira že večkrat zastavljeno vprašanje: je res treba biti velik in nesramno drag, da postaneš želja tudi najbolj bogatega Zemljana?

V njem si zlahka predstavljam kogarkoli – Clintona, Castra, Montoyo, Mandelo (Nelsona ali Winnie), Gatesa (seveda Billa), papeža (če bi bil nekaj mlajši), Capona, Che Guevaro in Broza (če bi bili še živi), Woodyja Allena, Michaela Jordana, Ecclestona (Bernija in Slavico), Micka Jaggerja, Vanesso Williams, Jodie Foster, Ano Kournikovo, Janico Kostelić ali pa Fato iz TV Dober dan. Za nikogar ne bi rumeni novinarji zapisali: »Pha, stopil(a) je iz minija ...«

Danes mini zmaguje. Kako leto bo sicer treba še počakati, da se izkaže, koliko zares veljajo minijeve karte. Avtomobilizem ni poker, zato je bil blef že davno ožigosan z neuspehom, ampak prav mini v ničemer ne blefira. Ima krasen izvor in pravšnjo tehnično podporo. Kombinacija je dobitna, če se bo le izšlo s ceno. Mini pač ni ravno poceni. Njegov dolžinski meter je med dražjimi. Ampak zdaj ga vsaj ne bo treba za vsakim ovinkom popravljati kot nekoč ...

Tehnični podatki – mini cooper

• Največja moč: 85 kW (116 KM) pri 6000 vrt/min
• Mere (dolžina × širina × višina): 3625 × 1690 × 1410 mm
• Hitrost: 200 km/h
• Pospešek od 0 do 100 km/h: 9,2 s
• Cena: od približno 16.000 evrov naprej

Tehnični podatki – dekleti

• Ime: Ana, Špela
• Starost: 20, 18
• Višina: 170, 168
• Prsi/pas/boki: 90/60/90, 85/60/87

TEKST: Vinko Kernc

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord