Betonske obline z Venere

Oscar Ribeiro de Almeida de Niemeyer Soares, rojen leta 1907, še vedno vsako jutro prihaja v biro. »Ljudje v mojih letih morajo biti zaposleni,« pravi, medtem ko v vrhnjem nadstropju stolpnice, z razgledom na sloviti polmesec peščene Copacabane, svetu še naprej podarja vznemirljive forme sodobne arhitekture.

Oscar Niemeyer je že v mladih letih namenoma omalovaževal pravi kot in racionalistično oblikovanje. Medtem ko so evropski modernisti zagovarjali strogo arhitekturo, ki je temeljila na estetiki strojev in standardiziranih oblikah, je Niemeyer razglašal novo estetiko, ki se je razvijala iz prepleta modernistične teorije in brazilske tropske realnosti. Togost internacionalnega stila nasproti plastičnosti brazilskih krivin.

Niemeyer je na mednarodno arhitekturno prizorišče stopil leta 1936 pod skrbništvom dveh velikih mentorjev, legendarnega švicarskega arhitekta Le Corbusierja in Lúcia Coste, pri katerem je po končanem študiju, poln dvomov, preverjal svoj talent. Brazilsko ministrstvo za šolstvo in zdravje je bil projekt, v katerem je Niemeyer privzel Le Corbusierjeve puristične metode in teorije ter jih kmalu preoblikoval v značilno senzualno arhitekturo.

Zaščitni znak Le Corbusierja je pravi kot in Niemeyerjeva krivina. »Oscar, kar počneš, je zelo baročno, ampak odlično narejeno,« ga je zbadal Le Corbusier, s katerim sta med bratskim sodelovanjem in večnim rivalstvom sodelovala tudi pri drugih projektih, na primer projektu za sedež Združenih narodov v New Yorku.

Duhovit, strasten in ponosen je Oscar Niemeyer prijateljeval s pisano množico umetnikov, intelektualcev in politikov, od Jeana-Paula Sartra, Grahama Greena do Fidela Castra, od sovjetskih balerin in vohunov do francoskih poetov. Zlasti pomembno je bilo prijateljstvo z brazilskim predsednikom Juscelinom Kubitschekom, ki je Niemeyerja izbral za arhitekta svojih velikih sanj.

Brazilska moderna arhitektura, ki naj bi postala sinonim za narodov tehnološki napredek, je bila že v tridesetih letih prejšnjega stoletja del nacionalne politike. Skok v moderno dobo si je z gradnjo velikih projektov zamislil tudi Kubitschek in leta 1956 razglasil gradnjo nove prestolnice. Brasília naj bi nastala iz nič, v geografskem središču države, na opustošenem ozemlju valovite puščave.

Na največjem latinskoameriškem projektu sta talenta združila stara znanca, Lúcio Costa in Oscar Niemeyer, takrat že priznan arhitekt. Costa je oblikoval urbanistični plan idealnega mesta, seveda v obliki ptice, ki naj bi narod ponesla v jutrišnji svet. Niemeyer je mesto napolnil z dramatičnimi oblikami monumentalne arhitekture, z vladnimi palačami, sodišči, ministrstvi, spomeniki, katedralo in bloki, polnimi identičnih stanovanj. Toda lesketajoče se mesto v puščavi je zastonj čakalo na enakopravne prebivalce.

Mesto upanja in ultimativni izraz modernizma 20. stoletja je predvsem mesto paradoksov. Projekt, poln idealizma in optimizma, je na socialni ravni popoln polom.

Brasília se je takoj po postavitvi spremenila v dve mesti: izolirano vladno in poslovno središče, v katerem je tisoče uradnikov brez klimatskih naprav garalo pod zadušljivim tropskim soncem, in barakarsko naselje, napolnjeno z instant arhitekturo, ki so ga na obrobju postavili revni delavci. Tisti, ki so mesto zgradili, a niso smeli v njem živeti.

Štirideset let po rojstvu je Brasília še vedno eden največjih arhitekturnih podvigov našega časa. Bleščeč laboratorij v divjini, osamljen spomenik ideologiji. Eden tistih redkih projektov, kjer se je iluzija predsednika in arhitekta uresničila tako intenzivno.

»Zame je arhitektura predvsem invencija,« pravi Niemeyer v enem od intervjujev. »Obiskovalcem Brasílie so njene palače lahko všeč ali ne. Toda nihče ne more trditi, da je kdajkoli videl kaj podobnega.«

V svet plastičnih krivin in nikoli prej videnih oblik so Niemeyerja pripeljale neslutene možnosti prednapetega betona, ki je bil tehnična osnova za arhitekturne podvige. V zasebnem paviljonu, ki si ga je Niemeyer zgradil v tropski oazi nad Rio de Janeirom, je fluidni stil dosegel vrhunec. V magičnem zlitju med zunaj in znotraj, streha, kakor izrezana iz narave, svobodno lebdi nad bivalnim prostorom. Notranjo opremo oblikuje narava, z veliko granitno skalo, vodo in tropsko vegetacijo.

Niemeyerjeva oblika ne sledi funkciji, ampak lepoti, ženskega telesa. Večni zagovornik ideje pravičnega in enakopravnega sveta, osebne in socialne svobode ljudem poklanja vsaj lepoto arhitekture, ki jih lahko za trenutek razbremeni vsakdanjih skrbi. Kot član komunistične partije - palače Združenih narodov na primer ni razglasil za dokončano, dokler niso v generalno skupščino sprejeli Kitajske - je bil po vojaškem udaru leta 1964 prisiljen v izgnanstvo.

V letih, ki jih je preživel v tujini, je svojo arhitekturo predstavil svetu: sedež francoske komunistične partije v Parizu, univerza in ministrstvo za zunanje zadeve v Alžiru, kulturni dom v La Havru ... Toda kljub vedno večji mednarodni slavi ni nehal graditi v Braziliji. V večnem konfliktu med socialno odgovornostjo in monumentalno arhitekturo je ostal zvest predvsem arhitekturi. V lastni utopiji, Brasílii, je zasnoval celo dom svojih sovražnikov, sedež vojske. »Čudno je, kako ob moči lepote pozabimo toliko nepravičnosti.«

Niemeyerjev žareči idealizem še vedno sproža potrebe po novem in popolnoma drugačnem. Pred petimi leti je na svetovni zemljevid postavil še Niteroi, brazilsko obmorsko mesto, prej znano le po lepem pogledu na Rio. Muzej sodobne umetnosti, v katerega je po rožnati klančini z roko v roki popeljal tudi starega prijatelja Fidela Castra, ni neznani leteči predmet, temveč roža, ki je spontano zrasla na ozkem podporniku. Zaobljena kot krivine gora in kopalke spodaj na plaži.

TEKST: Maja Vardjan

FOTO: Roemer van Toorn, fotoarhiv Oscar Niemeyer Foundation

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord