Bitje, ustvarjena za orgAAAAAAzem

Ko se Tracijina roka dvigne nad belo bolniško rjuho, to opazi eden od znanstvenikov in vzklikne: »Orgazem!«

To je iz različnih razlogov popolnoma nepričakovano. Traci je do pasu v napravi za magnetno resonanco (MRI) v Centru za ­slikovno diagnostiko na Univerzi Rutgers-Newark. Soba je hlad­na. Na glavi ima nekaj, kar spominja na visokotehnološko plastično hokejsko masko, ki napravi MRI pomaga centrirati odčitke magnetnega skeniranja.

V tej napravi je že skoraj eno uro, znanstveniki pa beležijo, kateri deli njenih možganov zasvetijo, ko misli na svoje prste na nogah. Nato to primerjajo z mesti, ki zasvetijo, ko se njenih nožnih prstov res dotaknejo s topim plastičnim nožem. Traci ima v ušesih zamaške in povrh še zaščitne slušalke, glavo pa ima fik­sirano s spominsko peno, da bi bila mirna, kolikor je le mogoče – gre za tehniko dr. Barryja Komisaruka.

On je priznani profesor psihologije na Rutgersu in vodilni avtor študije Znanost o orgazmu. Povrhu vsega skupina popolnih neznancev skozi veliko okno spremlja vsak Tracijin gib – tu so laboratorijski tehnik v beli halji, specializant, novinar z diktafonom in asistentka, ki je pravkar izjavila, da bi ji teknili indijski oreški.

Obstaja pa še en pomembnejši razlog, zakaj je Tracijin orgazem presenečenje: zanj ni bilo nobenega vidnega vzroka oziroma ni bilo nobenega fizičnega vzroka. Ona je preprosto le razmišljala.

Komisaruk se skloni k mikrofonu. Star je 68 let in je plešast, s profesorskim šopom las. Spregovori ji z nežnim, očetovskim glasom:

»Si doživela orgazem, Traci?«
»Da, čisto majhnega …«
»Prav pred samim koncem, kajne?«
»Da.«
»Si si predstavljala, da se sama dotikaš klitorisa ali si si predstavljala, da to počne kdo drug«
Traci se smeji. »Ne vem.«
»Okej, to je v redu. Zapisujem si – nedoločeno.«

Komisaruk pokima svoji asistentki, ki sledil gibom Tracijine roke in si beleži vsak signal do sekunde natančno. Ona zabeleži na tablo, da je Tracijin zadnji orgazem trajal končnih osem sekund seanse, ki je trajala deset minut.

»Meni se je zdelo, da je trajal kakšnih šest sekund,« je dejala asistentka.
»Da, toda doživela je miselni orgazem,« odvrne Komisaruk z nasmehom na obrazu.
»Ja, zagotovo ga je doživela …«

To so razburljivi časi za preučevanje vzburjenja. Ne tako dolgo od tega je John Steinbeck dejal, da ve povprečni moški več o Fordovi vzmeti kot o klitorisu. In imel je prav.

Toda nedavni napredek pri slikovni diagnostiki možganov je znanstvenikom pomagal povezati klitoris z največjim spolnim ­organom – možgani. Komisaruk je vodilni pri tem raziskovanju. Rojen in vzgojen v Bronxu, otrok vzhodnoevropskih priseljencev, ki so imeli skromno lekarno v Harlemu, je prejel doktorat iz nevroznanosti na Rutgersu in začel kariero s preučevanjem centrov užitka pri podganah na Inštitutu možganskih raziskav na UCLI.

Ko je postal profesor na Rutgersu, je Komisaruk opazil nekaj nenavadnega: zdelo se je, da spolno vzburjene podgane ne čutijo bolečine. Odločil se je raziskati, ali to velja tudi za vzburjene ljudi, toda soočil se je s silovitim odporom. Njegovi nasprot­niki so menili, da bi takšne raziskave škodovale ugledu univerze. Skoraj v istem času, leta 1982, je njegova žena umrla za rakom.

»To je bilo zelo, zelo težko leto,« se spominja. »V bolnišnici je trpela hude bolečine, sam pa sem se počutil kot lutka, saj sem samo nemočno stal ob njej in ji nisem mogel pomagati.«

Znova odločen, da je njegova misija olajšanje bolečine, je Komisaruk končno dobil dovoljenje univerze za preučevanje nevrologije orgazma. V sodelovanju z absolventom Beverly­jem Whipplom, ki je danes eden najodločnejših raziskovalcev spolnosti, je kmalu ugotovil, da vaginalna stimulacija pri ženskah poveča odpornost proti bolečini za 50 odstotkov.

Orgazem se je izkazal za ultimativno protibolečinsko sredstvo, saj je bolečino povsem izničil. Vendar ne pri moških. Ne glede na močan učinek, ki ga ima orgazem pri ženskah, ni imel prav nobenega učinka na občutenje bolečine pri moških.

Komisaruk in Whipple sta ugotovila, da je razlog v tem, ker se moški orgazem prenaša zgolj po pudendalnem živcu (ki ne prenaša inhibitorjev za bolečino), medtem ko ženski orgazem potuje po pelvičnem živcu (ki jih prenaša). Odkrila sta celo specifičen peptid, proizvaja ga medenični živec, ki je zaslužen za blokiranje bolečine.

Komisaruku ga je uspelo ­poenostaviti in patentirati. Nato se je posvetil preučevanju orgazma pri ženskah s poškodbami hrbtnega mozga. Glede na to, da so pri njih pogosto poškodovani tudi pudendalni živci, so mu te ženske omogočile, da je dobil jasno predstavo o potovanju seksualne ­informacije proti možganom.

S podatki, ki jih je pridobil s temi raziskavami, je Komisaruk izdelal prvo podrobno karto ženskih spolnih reakcij. To je bil dokaz od nekdaj znane človeške modrosti: moški so preprosti, ženske pa muhasto zapletene. »Zdaj vemo, da obstajajo trije različni živci in vsak od njih lahko pri ženski sam aktivira orgazem,« pravi Komisaruk.

»Prav tako vemo, da več ko je stimuliranih živcev, kompleksnejši in močnejši je orgazem. Klitorični orgazem se zdi bolj zunanji in omejen na eno mesto, vaginalni in cervikalni sta globlja in vključujeta celotno telo. Z drugimi besedami, med seboj se dopolnjujejo.«

Zadnji korak je bilo označiti stimulirane dele možganov s slikovno diagnostiko, tehniko, s katero raziskovalci razpolagajo šele zadnjih pet let. Izkazalo se je, da so središča orgazma nucleus accumbens (ki ima pomembno vlogi tudi pri smehu, zasvojenosti in strahu), amigdala (ki obvešča žleze, naj proizvajajo adrenalin), možganska skorja (ki občutenja spreminja v čustva, kot sta ­sreča in nejevolja) in področje hipotalamusa (ki ima pomembno vlogo pri porodu in ­proizvaja misteriozni hormon oksitocin).

Zakaj bolečina in užitek aktivirata ista sre­dišča v možganih? Zakaj isti izrazi obraza in zvoki pomenijo tako bolečino kot užitek? Ali gre za iste nevrone, ki potujejo v različnih smereh? In ali se jih lahko naučimo preus­merjati? Ali bo mogoče v daljni prihodnosti napisati nevrološko kodo užitka in jo vgraditi kot jezik bolečine? To so vprašanja, ki Komisaruka vsako jutro ženejo v laboratorij. In prav zato, ker preučevanje abnormalnosti najbolj osvetli tisto, kar je normalno, se je Komisaruk osredotočil na subjekte, ki so hiperorgazmični – na superzvezde seksualnih reakcij.

Napočil je čas za meritve Tracijinih odzivov na fizične stimulacije, da bi jih lahko ­primerjali z njenimi miselnimi orgazmi.

»Začni dražiti klitoris,« reče Komisaruk.
Pod rjuho se Tracijina roka premika približ­no 25 sekund. Za odštevanje je ­zadolžena asistentka.
»Pet, štiri, tri, dva, ena.«
»Odpočij si,« reče v mikrofon Komisaruk. Odmori so del rutine, med njimi raziskovalci primerjajo aktivnosti Tracijinih možganov med počitkom s podatki med stimulacijo. Po odmoru začnejo znova.

»Začni dražiti klitoris,« reče Komisaruk.

Po določenem času postane jasno, da draženje klitorisa na Traci ne učinkuje kaj prida. Zato se usmerijo na stimulacijo G-točke, kar zahteva ukrivljen stekleni nastavek in lub­rikant, ki spominja na žele. Ko je Traci pri­pravljena, se Komisaruk skloni k mikrofonu in reče: »Okej, prvih 30 sekund počivaj …«

Kmalu je čas za akcijo.

»Začni ciljati G-točko,« reče Komisaruk.
Tokrat mine 24 sekund, preden nekdo vzklikne:
»Orgazem!«

Nato pa se vse začne dogajati z veliko hit­rostjo. Traci vse še enkrat ponovi, asistentka pa začne odštevati in skoraj v trenutku ­vzklikne: »Gor!«

Tracijina roka ostane v zraku, dokler ­Komisaruk ne odobri počitka.

»Prihajalo ji je celih 30 sekund,« pravi ­asistentka.
»Toliko o nezmožnosti doseganja vaginalnega orgazma,« pravi Komisaruk. Štiri sekunde po naslednji stimulaciji je Tracijina roka že spet v zraku.

»Prihaja ji.«

Traci z roko signalizira, da orgazem traja vse do trenutka, ko da Komisaruk znak za odmor. Njegov obraz preleti senca dvoma. »Torej, pravzaprav ji neha prihajati vsakič, ko ji rečem, da je čas za odmor?!«

»Zdi se, da je tako,« odvrne asistentka, »ravna se po navodilih.«

»To je neverjetno. Dobili bomo fenomenalne podatke!«

Če bi Traci srečali na ulici, ne bi nikoli pomislili, kako hitro se lahko vzburijo njeni možgani. Stara 30 let je ljubka, mirna in nevsiljiva, kar spominja na knjižnice in izlete v naravo. Ima dolge ravne lase, nosi očala z ok­virjem iz žice ter pisano obleko z indijanskimi okraski. Zaposlena je v otroškem programu. Ima diplomo iz kognitivne lingvistike in njeni možgani so tako že šli skozi nekatere teste v okviru prostovoljnega preučevanja.

Pa vendar je potrebovala nekaj tednov, preden se je odločila prijaviti tudi na to testiranje. Pravi, da jo je bilo sram. Toda zavedala se je, da ima nenavaden dar in da ima kaj ponuditi znanosti. Dobro se spomni trenutka, ko je to odkrila: 19. julija 2004. Zgodilo se je sredi noči, polne frustracije zaradi razpadajočega zakona. O tem se je odločila potarnati v blogu, zaščitenim z geslom:

»Bolj sem potrebna, kot sem si kdajkoli mislila, da je sploh mogoče. Mislim, da bi mi prišlo, če bi se kdo samo dotaknil moje roke.«

Čez eno uro ji je odgovoril prijatelj:  »Pa, lahko ti ponudim svoje geslo za dostop do nekaterih povsem povprečnih pornografskih strani …«

»Zveni privlačno,« se je odzvala, »toda zdaj hrepenim po resničnem človeškem ­bitju in človeškem dotiku.«

V naslednjih minutah, ko ji je prijatelj ponudil pomoč v obliki opisov nekaterih potencialnih stikov, je Traci začutila potrebo po tem, da se začne sama dotikati. Toda še vedno je bila v zakonu in si je mislila, da se bo, če bo uporabila internetni seks, počutila, kakor da je moža prevarala. Nato pa se je vse skupaj razpletlo v povsem nepričakovano smer.

»Jebenti! Sploh ni treba, da se dotaknem. Prihaja mi že ob branju tvojih besed!«

Bila je druga ura zjutraj. Dobronamerni ­prijatelj jo je še spodbujal in čez dve minuti mu je Traci odgovorila: »OH. MOJ. BOG.«

Čez deset minut jo je prijatelj vprašal, ­kolikokrat ji je prišlo.

»Vprašanje je, koliko časa mi je prihajalo. Najmanj 20 minut brez premora. Vsaj. Ne vem.«

Čez eno minuto mu je poslala še eno ­sporočilo: »Še vedno imam kontrakcije. Ne morem nehati.«

Kmalu po tem odkritju je njen zakon za vedno razpadel, Traci pa je orgazme doživ­ljala običajno in tako svoji na novo odkriti nenavadni sposobnosti ni posvečala večje pozornosti. O tem celo ni razmišljala.

»Opazila sem, da običajno lahko nadaljujem, ko je partnerju že prišlo. Ko začnem o tem razmišljati, lahko nadaljujem še nekaj časa.«

Komisaruk in Whipple sta svoj prvi članek na temo miselnega orgazma objavila leta 1992. Čeprav je obstoječa literatura pisala, da so takšne ženske zelo redke – Alfred Kinsey je ugotovil, da sta tega zmožna le dva odstotka žensk –, sta z veliko lahkoto našla deset prostovoljk, ki so se dale priključiti na tedaj obstoječe naprave.

Ko je Komisaruk čez desetletje začel uporabljati skeniraje možganov, je prvih nekaj let beležil možgansko aktivnost med fizično stimuliranim orgazmom. Nato je ugotovil, da lahko gibi rok zmedejo senzorje in tako kompromitirajo podatke, pa se mu je porodila ideja – če bi subjekt lahko doživel vrhunec, ne da bi se dotikal genitalij, ali pa celo brez premikanja rok, bi tako dobljeni rezultati pomenili popolnoma izoliran orgazem v njegovi najčistejši obliki.

»Naša naslednja naloga je: misliti o stimulaciji G-točke,« je Komisaruk dejal Traci in jo spomnil, naj ima glavo pri miru. Asistentka začne odštevati: »Pet, štiri, tri, dva, ena.«

»Misli na stimulacijo G-točke,« reče Komisaruk.

Stvari se začno spet dogajati s tolikšno hit­rostjo, da raziskovalci z veliko težavo ­sledijo razvoju dogodkov. Traci leži povsem nepomična, toda njeni orgazmi se prožijo kot petarde v nizu in se ne ustavijo, dokler doktor ne zahteva odmora.

Zdaj je na vrsti zadnja disciplina – zdaj je čas za prosti slog: kontinuirana seansa masturbacije, katere cilj je močan orgazem brez kakršnihkoli premorov. To navadno počno, ker je testirankam običajno težko ­doseči popoln orgazem med 'predpisanimi dis­ciplinami'. Toda pri Traci gre zgolj za znanstveno radovednost.

»Imaš raje klitorično ali vaginalno stimulacijo?« vpraša Komisaruk.
»Hm, klitorično. Seveda.«
»Če želiš, ti lahko damo stimulator G-točke, za vsak primer.«
»Okej, to bi bilo odlično.«

Spet se začne odštevanje. Komisaruk ukaže, da je čas za stimulacijo klitorisa, Tracijina roka pa se skoraj v hipu dvigne, kar pomeni, da je doživela orgazem. In se ne spusti, dokler doktor ne reče, da je čas za odmor. Komisaruk je navdušen. »Ko bi bila lahko imela glavo dovolj na miru, bi lahko posneli celovečerni film Orgazem.«

Tri minute in 52 sekund orgazma, tri minute in 30 sekund odmora, dve minuti in 54 sekund orgazma, dve minuti in 30 sekund odmora. Eksperiment se je iz dežele nenavadnega preselil v cesarstvo omamno nepričakovanega.

»O, fant, to je odlično!« Komisaruk prekipeva od zadovoljstva. »Traci, kako ti gre? Odlična si. Se je orgazem resnično ustavil, ko sem ti rekel, da počivaj?«
»Da, bolj ali manj.«
»Fantastična si.«

Na hitro se posvetuje z ekipo, nato se spet približa mikrofonu. »Traci, ti si tako čudovita, pa smo se vprašali ... Ali lahko to še enkrat ponoviš?«
»Ni problema,« odvrne.
Odštevanje se začne. Pet, štiri, tri, dva, ena.
»Neverjetno!« vzklikne Komisaruk, takoj ko se je Tracijina roka izstrelila v zrak kot znamenje orgazma. »Še nikoli nisem srečal takšne ženske!«

In tako naprej, znova in znova, z nekaj glas­nimi »vauu« navdušene publike. »Mis­lim, da bi jo morali po tem počastiti z večerjo,« se pošali asistentka.
»Zdaj počiva.«
»Saj se tudi mora odpočiti.«

Ko Traci končno zleze iz naprave MRI in stopi v sobo, ji Komisaruk čestita: »Kakšna ženska! Imela si moč tudi za alternativni konec. Prosim, aplavz za Traci! Šla si čez mejo! Iz aktivnosti tvojih možganov bi lahko naredili film.«

»Ne me hecat!« reče Traci.
»Zares imaš čudovite možgane.«

Čez dva tedna Komisaruk v majhnem računalniškem laboratoriju v Rutgersu zbere ekipo za analizo Tracijinih podatkov. Fizik Wen-Ching Liu nastavlja računalnik, dokler se na zaslonu ne pokaže slika Tracijinih mož­ganov, na kateri oranžne točke svetijo kot svetle božične lučke. Komisaruk se ­približa zaslonu.

»Torej, kaj gledamo?« vpraša Liu.
»Gledamo 'misli na stimulacijo klitorisa',« pojasni Komisaruk. Vidna je aktivnost v središču za motorične dejavnosti. Zanimivo. Toda, počakajte – aktivnost je tudi v talamusu! Ne vedo, ali lahko temu verjamejo. Sodeč po sliki njenih možganov, je šlo za dotikanje s prsti, čeprav tega v resnici ni bilo. Nevro­logi so se s podobnimi primeri že srečali.

Mož­gani ukažejo telesu, naj se odzove na stimulacijo, ki je v resnici ni. Na primer, ena izmed študij je pokazala, da možganska aktivnost pri shizofrenikih, ki imajo slušne halucinacije, ustreza resničnim glasovom. Njihovim možganom je halucinacijo nemogoče razlikovati od resničnega glasu. Znanstveniki navdušeni preidejo na temo 'misli na bradavičko'.

»To je zares čudno,« pravi Komisaruk. ­Traci misli na stimulacijo bradavičke in deli njenih možganov, ki predstavljajo njeno roko in njeni bradavički, svetijo. »Le misli na to.« In ko misli na stimulacijo klitorisa, se oran­ž­ne lučke na možganih zasvetijo pri delu za klitoris in roko. Misli na dotik klitorisa z roko. Enako je z G-točko.

»Res je izjemno živahno,« reče povsem presenečen Liu.

Tracijine neverjetne orgazmične zmožnosti postavljajo vprašanja o povezavi med ­telesom in možgani. Tracijini možgani lahko pokažejo pot, ki bo znanstvenikom omogočila rešiti največji nevrometafizični misterij: če neposredno vidimo svojo možgansko ­aktivnost, ali nam bo to pomagalo, da jo nadzorujemo? Ali nam bo to omogočilo nadzor nad tistim, kar čutimo?

Čez dva tedna pride v laboratorij prostovoljka Kathryn. Stara je 30 let, ima rdeče ­lase in nosi očala, je programerka z diplomo columbijske univerze. Takoj, ko zleze v ­napravo MRI, se zasliši Komisarukov glas:

»Okej, Kathy, želim, da misliš, kako se ­dotikaš svoje leve bradavičke.«

Delo 'ekipe O' se nadaljuje.

John H. Richardson

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord