Bojana Humar, urednica slovenskega Forbesa: "Javnost pričakuje hitre ter kakovostne informacije in takrat se o prostem času ne sprašuješ"

Bojana Humar ima za seboj dvajsetletno novinarsko kariero. Med drugim se je kalila pri Delu, Financah in Finance Managerju, v drugi polovici letošnjega leta pa je prevzela prav poseben izziv: mesto urednice slovenske izdaje kultnega poslovnega medija Forbes, ki izhaja v več 70 državah in je med drugim poznan po poglobljenih gospodarskih analizah, pa tudi po najrazličnejših lestvicah najuspešnejših ali najpremožnejših posameznikov.

Z njo smo se pogovarjali o tem, kaj lahko slovenski bralci od domače izdaje Forbesa pričakujemo, pa tudi o tem, kako krmari med lažnimi in nepreverjenimi novicami ter hektiko v novinarskem poklicu. 

Za vami je bogata novinarska kariera pri uveljavljenih medijih. Kaj vas je prepričalo, da ste sprejeli izziv pri novem mediju?  

Zagotovo je bil pomemben faktor pri odločitvi ta, da gre za svetovno znano blagovno znamko na področju informacij iz poslovnega sveta. Forbes je na trgu že več kot 100 let in seveda si vsak novinar želi delati za tak medij, saj gre za pomembno referenco. Drugi dejavnik je bil, da gre za svetovno mrežo, ki ti odpira še veliko drugih vrat in širi obzorja, saj iz lokalnega okolja vstopiš v mednarodno strukturo, ki ti po eni strani omogoča dostop do vsebin, ki jih sicer ne bi imel, Forbesovi novinarji imajo tudi dostop do ljudi, ki v svetovnem merilu spreminjajo različne panoge, nenazadnje tudi to, kako živimo in delamo. Mi imamo potem dostop do teh intervjujev in jih lahko prenesemo na Forbes Slovenija.

Tretji dejavnik je bila velika skupnost. V New Yorku je bilo v začetku oktobra srečanje urednikov iz vsega sveta in tam sem zbrala res ogromno kontaktov, ki pridejo zelo prav. Ker kljub temu da so uredništva lokalna, se nekaterih stvari, na primer različnih lestvic ali izborov, lotevamo vsi in prav pride vsaka informacija o tem, kako se tega lotevajo drugi. Sicer pa sem tudi naravnana tako, da se želim ves čas učiti. Ko zaznam, da prihajam v fazo stagnacije, me začne to zelo motiti. Vse to je bilo torej pomembno pri tej odločitvi. Pa seveda, da je izziv. Kakorkoli je zahtevno in seveda je zahtevno, ko ti je ponujena priložnost, da nekaj delaš iz ničle, jo zgrabiš. Če nekaj postavljaš iz ničle, ti to daje tudi toliko več možnosti, da v tem pustiš svoj pečat, svojo noto.

Pravite, da je začeti z ničle izziv. Seveda imaš pri globalni znamki neko ogrodje, na katero se lahko naslanjaš, ampak sestaviti popolnoma novo ekipo in najti začetne teme, s katerimi se pozicioniraš na trgu, je velika odgovornost. Kako ste se spopadli s tem, ste čutili kaj pritiska ali predvsem pozitiven adrenalin?

Ustvarjati medij, ki ni samo ena od spletnih strani, ampak spletna stran Forbes Slovenija, ima veliko težo. In veš, da se od tebe veliko tudi pričakuje. Vedeli smo, da bo javnost pozorna na to, kaj bomo dali od sebe in kako kakovostne vsebine bomo sestavili. Tako da je bilo oboje, adrenalin, zanos in zavedanje, da gremo v nekaj novega, pa tudi pritisk, ki se je proti koncu še stopnjeval, kar je seveda povsem logično. Ker ko začenjaš res z ničle, zame je bilo to prvič, šele vidiš, kaj vse tak projekt zahteva. Ko se podajaš v to, nimaš niti približne predstave, tudi sama je nisem imela. Ko zdaj "čistim" svoj e-nabiralnik za nazaj, ne morem verjeti, kaj vse smo naredili v zadnjem mesecu in pol. Ko berem e-maile o tehničnih stvareh, ki smo jih reševali v zadnjem mesecu, se mi zdi, kot da je bilo to lansko leto. Res je nepredstavljivo, koliko se je vmes zgodilo.

In izpostaviti moram dve ključni stvari, da nam je uspelo, kot nam je. Mislim, da je spletna stran odlična, tako oblikovno kot vsebinsko. Je pregledna, bralcu prijazna, upam pa si trditi tudi, da ima zelo dobre vsebine. To je zaradi novinarske ekipe, ki je pripravila res vrhunske stvari. Veliko smo se pogovarjali, razpravljali, kaj bi bilo zanimivo za bralce in tako dalje in kar so dostavili, je bilo izjemno.

Druga pomembna stvar, brez katere ne bi bilo Forbesa Slovenija v tako kratkem času – ker čas, v katerem smo vse to sestavili, je v resnici rekorden, jaz sem prišla sem avgusta – je ogromna podpora medija N1. Od njih smo tako v vsebinskem kot tehničnem smislu dobili izjemno podporo. Sploh si ne znam predstavljati lansiranja brez tega, saj so oni že izkušeni in so točno razumeli, o čem se pogovarjamo, zame pa je bilo vse to novo.

Vsekakor bi omenila Katjo Šeruga, urednico in direktorico N1 Slovenija, pa tudi Nedo Došenović, ki je oblikovala spletno stran in skrbela za nekatere tehnične zadeve, in Vida Libnika, ki je bil tudi tehnična podpora. Oba z Nedo sta pri tem tehnično-oblikovnem delu prevzela ogromen delež, tako da mi ni bilo treba skrbeti še za to. Seveda je celotna ekipa pri tem aktivno sodelovala, ampak prevzela sta nase veliko breme, da smo se mi lahko bolj posvetili vsebini. Ker če delaš eno, težko enako dobro tudi drugo. Vsi trije so nas tudi bodrili, ko je bilo najtežje, in pomagali na različne načine. Tega se ne pozabi.

Organizacijsko deluje Forbes samostojno ali pod okriljem glavne redakcije N1? Se boste v kakšnih temah morda prekrivali ali se bodo določene tematike z N1 zdaj preselile na Forbes?

Forbes Slovenija je samostojna redakcija, imamo pa nenehna usklajevanja. Ker mi pokrivamo gospodarstvo za vse, je potrebne veliko koordinacije med N1 in Forbesom. Večina gospodarskih tem, ki jih pokrije Forbes, je namreč objavljenih tudi na N1.

Če sem prav zaznala, so tudi nekateri novinarji, ki so prej za N1 pokrivali gospodarstvo, zdaj pri vas?

Tako je. Andreja Lončar in Aljoša Črnko sta bila prej na gospodarski redakciji N1 in sta zdaj na Forbesu, pridružil se je še Marko Rabuza, ki je bil prej del ekipe na N1, in je pokrival tudi nekatere gospodarske tematike, recimo nepremičnine in tehnologijo. Član redakcije pa je tudi Jan Artiček, ki je prej delal na Bloomberg Adria Slovenija, trenutno nas je v redakciji torej pet.

Pa nameravate ekipo še širiti ali bo ostalo, kot je?

Trenutno ostaja tako, za naprej bomo pa sproti videli, kakšne bodo potrebe.

V čem bo slovenski Forbes drugačen od preostalih tematsko podobnih portalov pri nas? Boj za spletni prostor in klike je dandanes neusmiljen. Katere so zgodbe in teme, ki vas najbolj zanimajo in s katerimi boste poskušali pridobiti pozornost bralcev?

Prvenstveno se od poslovnega portala pričakuje, da ima hitre in kakovostne informacije. Tukaj poskušaš teči res zelo hitro, ker to poslovna javnost pričakuje od tebe. Obdelovali bomo globalno in lokalno dogajanje, ki zanima podjetja, poslovneže, in to čim bolj poglobljeno, da dobijo res čim  boljši uvid v to, kaj za njih pomeni, če se recimo sprejme nek zakon, ki jih zadeva. Tipičen primer je bilo recimo ravnokar to štempljanje na delovnem mestu.  

Mislim pa, da bomo res drugačni od drugih tudi v tem, da bomo posel obravnavali predvsem skozi ljudi. Številke so seveda pomembne in nujni del vsake zgodbe, ampak v ospredje pa vseeno postavljamo človeka, ne številk, ker je človek ključen, da je neka zgodba uspešna ali neuspešna. Sama podjetnike na primer vedno rada vprašam, kako so prišli do neke ideje, ker se mi zdi, da se ravno v tem skriva kup zanimivih zgodb. Fascinira me, na kakšne načine vse ljudje dobijo ideje: to ti daje vedeti, da se ti lahko dobra ideja utrne kjerkoli, ni treba biti recimo v razvojnem oddelku.

Tipičen primer je naša zgodba o Mihi Jagodicu, podjetniku, ki je s kolegoma iz Portugalske ustanovil podjetje Bloq.it za paketomate. Idejo je dobil, ko je pri šestnajstih letih počitnikoval na Braču in na plaži opazil stojnico, na kateri je domačin ponujal varstvo predmetov za dva evra, da so šli ljudje lahko v miru plavat, ne da bi se bali, da jim bo nekdo ukradel denar. Povedal je, da se mu je to takrat zdelo zelo zanimivo in uporabno za ljudi in ta misel ga do ustanovitve podjetja enostavno ni več zapustila. Zame osebno je vedno zanimivo, kako ljudje prihajajo do idej, kako razmišljajo, kako gledajo na različne probleme v širšem kontekstu. Tako da bomo tako v poslu kot na vseh drugih področjih v ospredje postavljali človeka, posameznika, kar mislim, da ni pravilo pri drugih medijih.

To je verjetno tudi odgovor na vprašanje, kaj je faktor X slovenskega Forbesa?

Točno to. Seveda so številke pomembne, pomembno je, kako podjetje posluje, koliko ima prihodkov, dobička, koliko zaposlenih ... ampak to je nekaj, kar zgodbo podpira in jo dela celovito, ni pa v prvem planu. V prvem planu so ljudje, ki delajo posel ali pa ministri in ministrice, ki oblikujejo proračun ali kakršne koli druge zakone, ki soustvarjajo poslovno okolje.

V čisto prvem intervjuju ob lansiranju Forbesa na N1 ste povedali, da pozivate tudi bralce, da se vam oglasijo s predlogi o tem, kaj bi radi brali. To verjetno ne bo veljalo samo na začetku, vseskozi si želite ohraniti ta dialog z bralci?

Dialog z bralci je absolutno nujen, ves čas. Tako dobiš informacijo o svojem delu, jim prideš bližje in tudi veliko idej se dobi na tak način. Tudi kritični komentarji so dobrodošli, pomembno je le, da je kritika konstruktivna. Če je samo zato, da se pljuva čez nekoga in ni od tega nobene koristi, nas ne zanima. Pozitivne kritike pa so zame osebno izjemno dobrodošle, ker lahko res dobiš koristne informacije in izboljšuješ produkt, ki ga ustvarjaš.

Se vam je v tem kratkem času že kdo oglasil?

Prva dva dneva po lansiranju je bilo, če sem iskrena, toliko odziva, da smo komaj dohajali. Skoraj nismo mogli prebrati in se odzvati na vse. (smeh) Določen odziv smo gotovo pričakovali, ker če pride nekaj novega na trg, so ljudje radovedni, pridejo pogledat in si ustvarit vtis, kakšen medij bo to, ampak da bodo vtisi tako številčni, si pa v resnici nisem predstavljala. Čeprav gre za Forbes, svetovno znano avtoriteto na področju poslovnih financ, sem pričakovala, da bodo ljudje vseeno malo počakali, da bodo videli, kaj in kako.

Sama sem dobila sporočila na čisto vse možne kanale – od znanih in nepoznanih ljudi. Da je spletna stran zelo dobra, pregledna, teme pa zanimive ... Tudi kakšna kritika je bila vmes, na mestu, za kar sem se tudi zahvalila. Zdaj pa je na nas, da tako nadaljujemo, ni druge. (smeh) Tudi glede branosti moram reči, da smo zelo hitro dosegli številke, za katere smo mislili, da bomo zanje potrebovali malo več časa. Prijetno smo presenečeni, skratka. Seveda je to delno tudi posledica tega, da je bila stran nova in so jo želeli vsi preveriti, naša naloga pa je, da bralce tudi zadržimo.

Kako kot novinarka in urednica krmarite med lažnimi novicami in nepreverjenimi informacijami, ki jih je trenutno na spletu in družbenih medijih ogromno? Kako bo to počel Forbes?

Mi bomo res poskušali delati lastne zgodbe, šli bomo do ljudi, dobili informacije iz prve roke. Če pa do nas pridejo neuradne informacije, to vedno preverimo vsaj iz dveh neodvisnih virov. Nikoli se ne gre s prvo informacijo kar v javnost, ne glede na to, kakšna je, ker je treba informacije pač preverjati in šele nato reagirati. Tretje pa je, da ko povzemamo oziroma se naslanjamo na druge vire, so to res viri, ki so preverjeni in imajo tudi sami razvite sisteme preverjanja in izogibanja lažnim novicam, tako da se nanje lahko zaneseš. V svetu poslovnih informacij so to predvsem Financial Times, Wall Street Journal, Bloomberg, Reuters in drugi portali, tudi specializirani za tehnologije ali startupe, za katere veš, da imajo ugled. Da bi pa kar tako pobirali informacije naokoli in jih objavljali, seveda ne pride v poštev. 

Ob sprejemu nove uredniške funkcije je vaš urnik še posebej hektičen, pričakovanja so visoka. Kako se soočate s potrebo po stalni dosegljivosti, znate odložiti delo ali ste novinarka 24 ur na dan?

Menim, da je vsakdo, ki se odloči za novinarstvo, novinar 24 ur na dan. To seveda ne pomeni, da je ves čas za mizo, piše in je v konkretnem delovnem pogonu. Ampak v glavi ti pa ves čas melje, tudi ko hodiš po cesti, v prostem času in tako dalje. Gledaš, opazuješ in tudi odreagiraš, če vidiš kaj takega, kar je vredno objave. Novinar si, če imaš željo po informacijah, če si radoveden. In ko se odločaš za tak poklic, se moraš tega zavedati in vzeti v zakup. Tudi to, da boš delal takrat, ko se bodo stvari dogajale, čeprav bo lahko večer ali vikend. Ko se dogaja, javnost pričakuje hitre, dobre in kakovostne informacije in takrat se pač ne sprašuješ o prostem času ali zasebnem življenju, ampak jih je treba dostaviti. Zato je novinarsko delo v tem smislu posebno, ker je urnik odvisen od dogajanja. Lahko se nekaj zgodi na hitro, nepričakovano, nepredvideno – tega je v resnici kar veliko. In takrat moraš pač oddelati svoje, ker nenazadnje je to naše delo. Vendarle smo v službi javnosti.

Ko so mirni dnevi, pa seveda lahko to malo pokompenziraš in se več posvetiš zasebnemu življenju. Krmariš med službenim in zasebnim ves čas in v tem smislu ni velike komoditete, zato se je treba, ko se odločiš za ta poklic, tega zavedati. So kakšni drugi poklici, kjer delaš do štirih popoldne in potem odklopiš, ta pač ni eden od njih. Seveda pa je logično in normalno, da si vzameš čas tudi zase. Vsi imamo družine, hobije, veselja in tudi ta del, da prosti čas preživljaš kakovostno, se mi zdi izjemno pomemben. Ker če si to lahko privoščiš, si tudi v službi veliko bolj sproščen in zadovoljen, tako da tudi delaš bolje.

Pa vam nikoli ni bilo težko iti za neko informacijo ob šestih zjutraj ali ob enajstih zvečer?

Seveda si kdaj tudi utrujen. Ampak nekako je v meni, da ves čas, sploh odkar imamo mobilne naprave, preverjam novice, gledam, kaj je novega, se kaj dogaja, če se kaj takega zgodi, razmišljam, kako bi to obdelali ... Tako da moram reči, da kar redno spremljam dogajanje, tudi ko nisem v redakciji, ker moram kot urednica vseeno imet pregled nad tem, kaj se dogaja, zdelo bi se mi neodgovorno, če ga ne bi imela. Z mobilnimi napravami je to tudi bistveno enostavneje. Po drugi strani pa je njihova negativna plat morda ta, da bolj trpi zasebno življenje.         

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord