Borut Pahor: Vse na tem svetu postaja bolj intenzivno, bolj agresivno, bolj surovo, tudi bolj odlično in kakovostno

Kdo ve, kako se bo na jesenskih volitvah iztekla zgodba Boruta Pahorja oziroma socialnih demokratov, ki jim predseduje že celo desetletje, od leta 2004 kot evroposlanec v svojem prostem času. Javnomnenjske raziskave mu napovedujejo mandatarstvo, toda ob tem se človeku nehote pred očmi prikaže Lojze Peterle, ki je prav tako januarja lani optimistično odgovarjal na naša vprašanja, pa vemo, kako se je končalo.

Borut Pahor se je rodil v postojnski porod­nišnici in do študija politologije v Ljubljani živel v Novi Gorici. Končal ga je brez ponavljanj in kot eden najboljših študentov v letniku dobil priložnost nadaljevati v ZDA, a ga je povabilo takratnega predsednika CK ZKS Milana Kučana odtegnilo diplomaciji in potegnilo v domačo politiko. Zvest ji je vse odtlej.

Sprva je bil znan po tem, da se rad lepo oblači, pa si je pri Mladininih novinarjih prislužil vzdevek Barbika. Ne njemu ne stranki ni kazalo pretirano dobro, sodelovali so v LDS-ovskih vladah, naš sogovornik pa na vsakem malo večjem srečanju ali športni priredit­vi. Nihče ga ni jemal preveč resno razen Janinih novinark, dokler se LDS ni izpel in je na prestol prišel Janez Janša.

Človek bi pričakoval, da bo na namigovanja o Janševi vladavini kot katastrofi za Slovenijo od opozicijskega voditelja dobil pritrdilen odgovor, in najbrž ga od Gregorja Golobiča in Katarine Kresal tudi bi, ne pa od Boruta Pahorja, ki si je za svoje osnovno osebnostno in politično vodilo izbral prijaznost. 'Zakaj bi se prepirali, saj smo ja vsi dobri ljudje.' Tako nekako bi se ga dalo strniti. In ker imamo Slovenci to radi, urejenost in prijaznost, in ker si Janez Janša po vsem, kar je v treh letih pokazal, ne more nadeti ovčje kože iz predvolilnega leta 2004, tudi če bi hotel, pa ker sta tako LDS kot Zares prešibki, da bi ga dohiteli (če bo Kučan ostal upokojenec), ima lepe možnosti, da zablesti tudi kot premier.

Letos vas čakajo, če uporabim športno izrazoslovje, neke vrste politične olimpijske igre. Športniki se ponavadi veselijo tekmovanj. Kako je z vami, politiki?

Najprej mi pri odgovoru na vprašanje pride pred oči odgovornost. Dejstvo je, da smo socialni demokrati zlasti v zadnjih letih okrepili priljubljenost, s tem tudi pričakovanja pri ljudeh, to pa je sedaj povezano z našo odgovornostjo, da jih ne razočaramo. Obstaja razlika med športnimi tekmovanji in volitvami. Cilj športnika je zmagati ali pa doseči čim boljši rezultat. V politiki je zmaga šele začetek.

Športniki, če to analogijo še malo nadaljujem, tisti, ki uživajo na tekmovanjih, ponavadi bolje tekmujejo. Ali vi uživate na tekmovanjih, v predvolilnih nastopih?

Volilna kampanja ni nekaj, kar bi me posebej fasciniralo. Vam bom povedal, zakaj. Zato, ker sodim med tiste politike, ki med ljudi ne gredo samo v času volilne kampanje. In zelo dobro poznam razliko v njihovi percepciji politika, ki pride v njihov kraj v času, ko volitve niso blizu, in jih pride tudi poslušat, kaj imajo njemu oni povedati, in politika, ki pride v njihov kraj na predvečer volitev samo zato, da jih prosi za njihovo podporo. Ta razlika je pri ljudeh silovita. Zato me volilni čas ne fascinira. Vem, da je za ljudi, tudi tiste, ki so najbolj srčno privrženi politiki, to čas, ko se sicer poskuša doseči čim boljši rezultat, ni pa to tudi najbolj kreativni čas politike.

»Volitve so praznik demokracije.« Mislim, da je to stavek novoizvoljenega predsednika Türka. Predvolilne kampanje pa to največkrat niso, vsaj če pogledamo ameriško kampanjo, ki dosega nekakšno perverzno razsežnost. Se strinjate z oceno, da so šli tam predaleč v burkaštvu?

Tako kot se vse spreminja na svetu, se tudi kampanje. Vse na tem svetu postaja bolj intenzivno, bolj agresivno, bolj surovo, tudi bolj odlično in kakovostno. Tako tudi kampanje.

Pa tudi dlje časa trajajoče. V sredo (9. januarja, op. p.) ste imeli strankarski vodje na TV Slovenija soočenje, ki bi mu človek pripisal vse razsežnosti začetka predvolilnega boja, do volitev pa je še približno devet mesecev ...

Ja, hm, deloma gre pripisati te okoliščine dejstvu, da je pred slabim mesecem in pol predsednik vlade napovedal celo možnost odstopa vlade. Potem je prišlo do glasovanja o zaupnici, in čeprav je bila izglasovana, je v zaključnem govoru dal vedeti, da morda s tem politična negotovost še ni odpravljena. Zaradi tega so se seveda priprave na volitve začele prej, kot si je večina strank predstavljala in večina ljudi želela. In imate prav, nekako smo že sredi volilne kampanje. Vsaj predvolilne kampanje.

Pa to ne ovira normalnega političnega dela? Politične kampanje zavzamejo četrtino mandata ...

No, saj sposobna oblast zaposli politiko s pravimi problemi, jo angažira pri pravih vprašanjih, jo zaposli s pravimi dilemami, in če jo, ostane toliko manj prostora za to entropijo, ki se sicer pojavlja v politiki. Za majhne prepire, nepomembne diskusije, pri katerih se vse vrti okrog prihodnjih volitev, ker se zdi, da je ta mandat prazen. Torej, bolj ko je oblast sposobna zapolniti politično agendo z zares pravimi vprašanji, toliko manj je prostora za plehko volilno kampanjo ob robu. Seveda pa si morava biti na jasnem, da se izbira volivcev na neki način dogaja vsa štiri leta in da se tudi v primeru sposobne oblasti, ki opozicijo zaposluje s pravimi vprašanji, volivci seveda ozirajo na to, kakšni so odgovori enih in drugih, in s tem seveda nekako že določajo politične preference.

Nekje ste rekli, da ima politika v Sloveniji preveliko moč. Na kaj ste mislili s tem?

Slovenija je po demokratični pomladi ali po slovenski politični pomladi v začetku devetdesetih let oziroma konec osemdesetih sicer postala najprej demokratična in potem tudi samostojna država, vendar pa so neki recidivi bivšega totalitarnega sistema navzoči. Eden od teh recidivov je gotovo izjemna vplivnost politike kot enega od subsistemov na druge subsisteme.

Politika ima še vedno moč, ki dostikrat v drugih subsistemih, v gospodarstvu, v medijih, deluje moteče ali pa je celo nepotrebna. Je pa še vedno tam navzoča, zato ker je bil tak sistem v socializmu. Zato sem dejal, da je eno od mojih dveh strateških stremljenj ali pa obljub, če želite, ki so povezane z nasled­njim mandatom, povezano s postopnim, ampak dovolj odločnim umikom politike iz področij, kjer deluje moteče ali pa je nepotrebna.

Prebral sem tudi intervju, ki ste ga dali, če se ne motim, za revijo Obrazi, v katerem vrhunske politike primerjate z vrhunskimi športniki in umetniki.

V smislu odrekanj.

Ampak ali se vam ne zdi, da ste v Sloveniji politiki edine prave zvezde? Vedno manj je športnikov, vedno manj je vrhunskih umetnikov, igralcev …

To je samo ilustracija moje teze, ki sem jo malo prej postavil, da je politika izjemno navzoča. Če berete slovenske časopise, resne in manj resne, boste ugotovili, da celo v manj resnih časopisih srečate politične obraze. Da o resnih časopisih sploh ne govorimo, v njih ima politika absolutno prvenstvo.

Če pa pogledate primerljive časopise v tradicionalnih demokracijah, tukaj mislim na Le Monde, The Times ali pa The Guardian, boste videli, da je tam politiki sicer posvečeno nekaj prostora, vendar samo o najpomembnejših stvareh. V Sloveniji pa ni tako. So v časopisih, v medijih tudi stvari, ki so obrobnega, nebistvenega pomena za življenje v neki državi.

Tako da to, kar pravite, samo ilustrira tezo, ki sem jo prej razvil. In ko se bo politika začela umikati v tisti svoj prostor, kamor sodi, to pomeni, da bo zakonodajna oblast regulirala življenje z zakoni, izvršna z ukrepi, zato da se bodo ti zakoni izvajali in da bo reševala pragmatične probleme sodobne družbe, da bo procesirala spremembe, ki smo jim priča, potem boste srečali v časopisju, resnem in v manj resnem seveda, manj političnih obrazov. Potem se bo politik, če bo hotel postati zvezda, moral pošteno potruditi.

Vas kot politika to najbrž verjetno ne moti. Tolikšna pozornost?

No, ko sem dobil viktorja – mislim, da sem edini politik, ki ga je dobil – za najbolj elegantno medijsko osebnost, nisem imel nič proti temu. To so bili časi, leto '97, ko sem malo pred tem prevzel stranko, ki je imela nekaj pičlih odstotkov, ki se je borila sama s sabo, da sploh obstane na političnem prostoru, ki je takrat šele začela proces silovitih sprememb v svoji identiteti, v programu, v obnašanju, da je potem prilezla do tukaj, kjer je danes.

Takrat se mi je zdelo pomembno, da sem kot lider take stranke, ki politično ni imela veliko povedati in je tudi tisk ni spraševal, izbral tudi to pot, torej pojavljanja na družbeni sceni. Da sem skozi govor in obnašanje, z življenjskim slogom pripovedoval o tem, da smo moderna stranka in stranka prihodnosti. Ni bilo nepomembno, da sem takrat dobil tega viktorja, ali pa, da sem bil izbran za najbolj simpatičnega Slovenca, ali pa, da sem bil izbran za najbolje oblečenega Slovenca.

To so bile, kako bi rekel, zame pomembne stvari. In za stranko tudi, kajti vse to so bili znaki, da nekdo, ki dobi tako nagrado, ni konservativen politik. Naši stranki se je takrat pripisovalo, da je stranka preteklosti. Seveda sem si zaradi tega prislužil vzdevke, kot so Barbika in tako naprej, ampak to je bila cena, ki sem jo moral plačati, da sem našel nišo v javnem pojavljanju, ki mi je dala možnost, da sem skozi govorico o življenjskem slogu predstavil socialno demokracijo kot stranko, ki počasi oživlja in je moderna stranka.

Šele po letu 2000 sem bil deležen tudi naslovov, kot so Slovenec leta po izboru Nedeljskega dnevnika, Slovenec leta po izboru revije Mladina in tako naprej.

Vas ni motilo, da vas zaradi elegantne pojavnosti in takšnih naslovov mogoče dolgo časa niso resno jemali kot politika?

Tudi ni bilo potrebe za to. Jaz sem vodil peto največjo ali pa najmanjšo stranko in ni bilo nobene potrebe, da bi me mediji resno jemali. Mediji gredo običajno zaradi, bom rekel, prvič, jasnosti za bralca, pomembnosti tem, k tistim, ki na politiko dejansko vplivajo. Mi takrat nanjo nismo bistveno vplivali. Seveda pa, bolj ko je rasel naš vpliv, bolj ko smo napredovali iz volitev v volitve, večjo pozornosti sem si pridobil za čisto politične teme. In danes ne morete reči, da ni tako.

Gotovo socialdemokrati ne samo kot največja opozicijska stranka, ampak kot stranka, ki morda prvič letos streže vladajoči koaliciji, da ji vzame mandat, da zmaga, uživamo drugačno politično pozornost. Razlika med mojim pojavljanjem v devetdesetih letih in pojavljanjem recimo po letu 2000 je očitna. Osredotočenost na politiko je sedaj absolutna.

Vi ste od nekdaj politik, ne?

No, ko sem se rodil, je oče prišel v porodnišnico z žogo in je vprašal, kje je moj nogometaš, tako da od nekdaj nisem. Res pa je, da sem zrelostno dozorel relativno pozno. Zame so bila leta osnovne in srednje šole izgubljena leta. Nisem bil radoveden kot nekateri, bom rekel, pamet­ni sovrstniki …

Kako to mislite?

Radoveden v smislu, da bi čim več vedel in znal, ampak sem rad tekel za lepimi dekleti, se zabaval ... Učil sem se samo toliko, kolikor je bilo treba, da sem opravil maturo s prav dobrim uspehom in da sem se vpisal na fakulteto. Potem pa so se stvari dramatično spremenile.

S prihodom na fakulteto sem tudi osebnostno dozorel, postalo mi je jasno, kakšne so moje vizije, vedel sem, da je pot do teh vizij trda in da vodi prek učenja, prek študija, prek ustvarjalnega dojemanja sveta. In samo zato sem se potem lahko prignal v skupino najuspešnejših študentov na fakulteti, hitro diplomiral, se odpravljal na nadaljevanje študija, na doktorat v ZDA.

Zakaj pa potem politika?

Politika, hmmmmm ... Še takrat, ko sem bil manj radoveden, še v času gimnazije, sploh pa potem, ko je moja radovednost prerasla običajne mere, me je vedno zanimala zgodovina in je še danes moje osrednje, recimo temu intelektualno središče. Zgodovina. Kaj se lahko iz zgodovine naučimo za prihodnost? To je ključna stvar, ki me motivira, da se vedno znova in znova vržem v branje in študij literature, ki je povezana z zgodovino.

Med tem branjem in študiranjem zgodovine sem seveda naletel tudi na vprašanje, na katero naleti skoraj slehernik, ki se z zgodovino ukvarja, in sicer koliko posameznik vpliva nanjo ali pa na okoliščine in koliko okoliščine kot neka morda od njega neodvisna usoda vplivajo nanj.

Vedno bolj in bolj me je intrigiralo vprašanje posameznikovega vpliva na okoliščine in vedno bolj sem spoznaval, da ljudje nismo rezultat, da naša življenjska pot ni rezultat vnaprej napisanih usod, ampak da smo v veliki meri mi stvarniki svoje življenjske poti. Večja ko je naša moč, toliko bolj vplivamo ne samo na svojo življenjsko pot, ampak tudi na življenjsko pot skupnosti. Ta moč, ta vpliv je seveda povezan s politiko. To me je začelo zanimati.

Ste imeli kakšnega vzornika med zgodovinskimi osebnostmi?

No, kadarkoli me kdo vpraša, koga bi izbral kot ime 20. stoletja, nimam s tem nikoli nobenih težav. To je Bill Gates, ki je ob Paulu Allenu človek, ki je po moje najpomembneje vplival na razvoj 20. stoletja in zaznamoval tudi tretje tisočletje. Njegova računalniška revolucija je nekaj, s čimer se v 20. stoletju ne more nič meriti.

Bill Gates je recimo nekdo, o katerem sem prebral vse, do česar sem prišel. V politiki pa je to zagotovo John Kennedy, ki je bil vzornik iz nekega povsem drugega razloga. Zdel se mi je politik, ki je znal navdahniti ljudi za spremembe. To se mi tudi danes zdi najpomembneje. Navadno se ljudje sprememb prej bojijo, kot pa veselijo, zlasti tisti, ki so socialno in drugače šibkejši.

Spremembe doživljajo kot spremembe na slabše. Deloma je to tudi res. Zato se mi zdi, da je za pravega voditelja, za politika, izjemnega pomena, da zmore, če zmore – in o tem seveda odločajo njegova karizma, sposobnost, prepričljivost, jasnost njegovih vizij – navdahniti ljudi za spremembe, da jih vidijo kot upanje na boljše. To je Kennedyju uspelo.

Ampak vi ste za svoje politično udejstvovanje izbrali stranko, ki konec osemdesetih ni bila ne kennedyjevska ne gatesovska. Ste takrat verjeli v historični materializem in brezrazredno družbo ali ste šli k takratnim komunistom, ker so bili pač edini na voljo?

Pakiral sem kovčke, da bom odšel na študij v ZDA. Doktor Petrič, moj mentor pri diplomski nalogi, takratni dekan na FSPN, je pridobil menda prvo štipendijo, ki jo je dala Amerika za študij diplomatskih ved. In ker je bil on veleposlanik, ki so ga ZDA cenile, so se obrnile nanj s predlogom, naj izbere enega od študentov in mu da to možnost. In dal jo je meni.

Pripravljati sem se začel za odhod, potem pa sem tako zaradi osebnih kot drugih razlogov tik pred zdajci spremenil odločitev in se nisem uprl skušnjavi, da bi pogledal v realni svet politike. Naenkrat se mi je zdelo, da bi študij diplomacije še lahko odložil, možnosti, da takoj vpogledam v realni svet politike, ki mi je bila dana z vabilom iz Kučanovega kabineta, pa ne. Kučan je prosil za dva mlada človeka z univerze, enega s FSPN, enega s pravne fakultete, ki bi prišla k njemu za vajenca.

V centralni komite?

Ja. On je bil predsednik. No, in jaz sem to sprejel, deloma zaradi tega, ker sem kot večina svojih mladih kolegov slutil, da prihaja čas sprememb, čeprav bi bil sedaj pretenciozen, če bi rekel, da sem takrat, leta '87, '88, slutil, da bodo tako dramatične, kot se je kasneje pokazalo. Nikoli nisem obžaloval te odločitve, imel sem priložnost biti aktivni del liberalnega dela stranke, ki je omogočila miren prehod v demokracijo.

Imel sem možnost, ki so jo mnogi izkoristili, da bi zamenjal politične barve in odšel k tistim, ki so imeli odprte poti za zmage, pa tega nisem storil. Ostal sem z ljudmi, ki so verjeli vame takrat in mi zaupali pri spreminjanju stranke v moderno stranko, za kar sem si vedno prizadeval. Nisem jih hotel pustiti na cedilu.

Podobno je bilo lani, ko prav tako, kljub želji, da bi kandidiral za predsednika republike, nisem pustil na cedilu ljudi, ki verjamejo vame in mi zaupajo, da bi lahko socialdemokracijo prvič v zgodovini Slovenije, tukaj mislim tudi na meščansko tradicijo izpred vojne, pripeljal do zmage. Upošteval sem njihovo željo in ostal predsednik in bom stranko popeljal na volitve. Hočem reči, da imate prav.

Prav nič ni bilo ne kennedyjevskega ne gatesovskega, razen morda najbolj bistvenega, da smo se takrat tisti, ki smo ostali v vrhu propadajoče stranke, zavedali, da lahko samo z izjemno velikimi spremembami iz nečesa, kar je gnilo, naredimo nekaj, kar bo zdravo. Morda pa je to najbolj kennedy­jevsko in gatesovsko, če malo obrneva stvar naokrog.

Ste imeli pripravljeno kakšno rezervno opcijo, če vam politično udejstvovanje v neperspektivni stranki ne bi uspelo?

Politika je moja ljubezen. Koliko časa jo bom lahko užival, bo odvisno od zaupanja ljudi. Ko bom začutil, da začenjam izgubljati njihovo zaupanje, upam, da bom toliko razumen in preudaren, da se bom umaknil sam, preden mi bodo to ljudje povedali na volitvah.

Vem, da sem sposoben upravičiti visoka pričakovanja skoraj slehernega delodajalca, če le opravljam stvari, za katere se čutim dovolj strokovno usposobljenega. Vendar pa v tem drugem delu, katerokoli delo že bo, ljubezni ne bo. Bo predanost, bo profesionalnost, bo pridnost, bo lojalnost, ne bo pa ljubezni.

Slovenci imamo ambivalenten odnos do politike. Po eni strani smo z njo obsedeni, kot sva že rekla, po drugi strani pa se nam ne zdi to ravno resno delo. Ste morali kdaj poslušati očitke, češ, lotite se pravega dela?

Zdi se mi, da je bilo to veliko bolj navzoče v drugi polovici osemdesetih let, ko je bil ta očitek deloma tudi umesten, in kmalu po demokratičnih spremembah. Zdaj pa moram reči, da teh očitkov ne slišim več tako pogosto. Sprejemanje odločitev, ki so pomembne za celotno skupnost, začenjajo ljudje razumevati kot odgovorno delo, ki ga mora nekdo opraviti. In za to mora dobiti mandat. Da dobi mandat, mora pokazati znanje, vsekakor mora v ljudeh vzbuditi zaupanje, za to se mora potruditi, torej mora nekaj imeti.

Ves čas govoriva o vašem političnem življenju. Toda obstajalo je tudi življenje pred tem ...

O, gotovo.

Odraščali ste v Novi Gorici. Tam ste hodili v osnovno šolo, v gimnazijo. Kako je bilo odraščati ob meji v sedemdesetih, osemdesetih?

Imel sem srečno otroštvo. Srečno zato, ker sem imel po očetovi smrti, bil sem star devet let, ob sebi mamo, ki je imela kljub povprečni izobrazbi, bila je šivilja, instinkt razgledane, zdravorazumske ženske. Vzgojila me je v svobodnega človeka brez predsodkov.

Z mamo sva se, tako kot večina delavskih družin, težko prebijala, vendar jaz pomanjkanja v otroštvu nisem čutil. Res je, da sem tako kot mnogi moji vrstniki že v času gimnazije delal, da sem kaj zaslužil v času počitnic. To toliko bolj velja za čas študija, ko sem resno delal, da sem tudi dobro zaslužil.

Kaj ste pa delali?

V času gimnazije vse tisto, kar smejo delati nepolnoletni honorarno zaposleni ljudje. Ali sem pobiral breskve, ali sem delal v skladišču, ali sem delal v kakšni mizarski delavnici. Kot študent sem opravljal dve zelo luštni nalogi. Bil sem turistični vodnik, v glavnem po Benetkah pa tudi sicer po Evropi, in bil sem učitelj plavanja čez poletne počitnice. No, rumeni tisk se spomni bolj tega, da sem bil maneken.

Do tega je prišlo bolj zaradi mojega ega in nečimrnosti kot pa zaradi dobrega zaslužka ali pa da bi imel od tega kakšne druge koristi. Sta mi pa vodniška služba in to, da sem bil učitelj plavanja in kasneje tudi pravzaprav vodja počitniških programov v Pacugu, dali tudi odgovornost.

Toda vrniva se v otroštvo. Moja mama je bila bolna in zato sem bil dolgo časa pri stricu. Nekoč je bila tako bolna, da so mislili, da je neozdravljivo, in so jo, tega se spomnim, kot bi bilo včeraj, odpeljali v Vipavo v ustanovo, kamor so odpeljali ljudi iz šempetrske bolnišnice, ki so tam umrli. Spomnim se, da je sedela na straniščni školjki, me poklicala k sebi, me prijela tako za obe roki in rekla: »Borut, karkoli se že bo zgodilo, bodi prijazen z ljudmi, zato da bodo ti prijazni s tabo in da bodo skrbeli zate. Bodi prijazen, bodi prijazen z ljudmi.«

Tudi svojemu sinu govorim isto: »Bodi priden v šoli in bodi prijazen z ljudmi, za vse drugo bomo poskrbeli mi.« To je vse. Tako je bilo moje otroštvo.

Omenili ste turističnega vodnika. Naš nekdanji urednik Miran Ališič je bil tudi turistični vodnik, omenjam pa ga zato, ker ima zanimivo izkušnjo. Na iste izlete je vodil različne skupine ljudi, Srbe, Italijane, Slovence, in je rekel, da so bili praviloma najbolj zadovoljni Italijani …

Če je bila dobra hrana, ja.

… za njimi Srbi, najbolj pa so se pritoževali Slovenci. Kakšne so vaše izkušnje?

No, mislim, da imava premalo časa, da bi se lotila resnejše analize tega. Moje mnenje je bilo, da vsak, ki stopi na avtobus ali pa na čartersko letalo, zasluži vso mojo pozornost, ne glede na to, kdo je. Tako sem se tudi obnašal in mislim, da so to ljudje zelo cenili.

Nisem šel s predsodkom, da če prihaja sindikalni izlet, da si zasluži manj pozornosti, manj prijaznosti, manj profesionalnosti kot skupina uglednih profesorjev iz Londona. Do vseh sem poskušal biti enako profesionalen, prijazen. Poskušal sem jim ustreči, zato da bi uživali na izletu, ker so zaradi tega tudi šli na izlet. In ker sem se od tega tudi vedno kaj navadil, ker je bilo treba stvari preštudirati, sem to počel z veseljem.

Kako pa se je začelo manekenstvo?

Dobro, glavni razlog je nečimrnost, samoljubje in ego. Ampak tudi zato, ker je bila moja mama šivilja. Z mamo sva bila velika prijatelja ... Prej sem mogoče pozabil povedati, da mi je znala omogočiti na eni strani izredno svobodo, je pa to svobodo vedno povezovala z veliko odgovornostjo. Nikoli me ni vprašala, kje si bil, kaj si počel, preprosto mi je zaupala. To, da sem priden v šoli, da sem prijazen z ljudmi. Tukaj je bil še tretji pogoj – da se ne dotaknem mamil. »Tega problema jaz s tabo ne bom rešila, če boš vanj padel,« mi je rekla. To je bilo pomembno zato, ker sem se družil z ljudmi, ki so sicer živeli z mamili. Celo obiskovali so me, žurirali pri meni. Nikoli nisem posegel po drogi. Držal sem se dogovora z mamo. Velika svoboda, velika odgovornost. Enako vzgajam tudi svojega sina. Ampak vprašali ste me glede manekenstva.

No, z mamo sva bila velika prijatelja, in ko sem hodil popoldne na gimnazijo, sem se pred tem ustavil pri njej na Idealu. To je bila, ne vem, ali se spomnite, firma, ki je delala ženske plaš­če, precej ugledna konfekcijska tovarna v bivši Jugoslaviji. Mama je bila tam šivilja. Preden sem šel na gimnazijo v Gorico, sem se na poti iz Šempetra ustavil pri njej za pol ure. Bil sem kot nalašč zaradi JUS-a, razen da pač nisem imel prsi, in so zato ženske kar na meni pomerile plašče, ki so jih krojile v delavnici, da jim ni bilo treba klicati sodelavk, ki so bile sicer v Idealu delovne manekenke.

Imel sem torej številko JUS, ki je bila kot nalašč za to, da so lahko na meni pomerili stvari. Nič nisem imel proti temu, da so prišle tudi manekenke iz Ideala oziroma dekleta, ki so bila zaposlena kot šivilje ali pa kot kreatorke, in smo se kdaj skupaj slekli in oblekli. Še vedno mislim, da ni nič lepšega, da narava ni ustvarila nič lepšega kot žensko.

Že ko sem študiral, sem v Ljubljani v časopisu videl razpis za manekena, pa sem se prijavil in potem tri ali štiri leta delal. Nisem bil nič posebnega, za razliko recimo od plavalnega učitelja ali vodnika, kjer se mi zdi, da sem bil dober. Mislim, da sem bil v manekenstvu zelo povprečen ali pa podpovprečen, ampak je pa to zadoščalo, da sem si okrepil samozavest. Ja, to je lep spomin na tisti čas.

Kolikokrat ste nastopili?

Starejši bralci se bodo verjetno spom­nili, da je bilo takrat v Jugoslaviji sicer več odmevnejših modnih dogodkov, eden izmed najodmevnejših pa so bile januarske revije na Gospodarskem razstavišču. To so bili res prvovrstni medijski dogodki, tako kot so vsako leto v Milanu, Parizu, New Yorku, so bili takrat za vso Jugoslavijo v Ljubljani. To je bil tudi osrednji dogodek za slovensko manekensko ekipo. Šli smo pa tudi ven.

V politiko ste torej že vstopili lepo oblečeni?

Za to je kriva mama. Naučila me je, da za moškega velja, še posebej za tistega, ki ima malo denarja, da si ne sme privoščiti cenenih stvari. Ko moški kupuje in izbira oblačila, mora izbrati dobre stvari. Ker samo dobre stvari, se pravi dobra tkanina, kakovostno izdelana obleka ali čevlji, ki so izredno pomembni, in srajce, se bodo odpočile v omari in bodo po recimo kemičnem čiščenju obdržale svojo formo. Vse, kar bo narejeno iz slabšega materiala, tudi če bo modnega videza, bo kmalu izgubilo sijaj. Tega se držim, in ko kupujem moško garderobo ali čevlje, takrat kupujem malo in najboljše.

Pred nekaj leti smo se za Playboy pogovarjali z Bernardo Jeklin. Govorili smo tudi o politiki kot šovbiznisu in prišli do vas. V sebi lastnem slogu je rekla, da ste se pojavili prav na vsaki pasji veselici, najprej v Murinih oblačilih, potem v Armaniju, zdaj pa več ne v čem že, čem boljšem. Je bil vrstni red res tak, Mura, Armani?

No, Murina oblačila sem že nosil, če kasneje ne, na modnih pistah. Tudi sedaj imam nekaj njihovih oblek. Bil sem v Muri in ustrežljive delavke in kreatorke so mi lani naredile tri obleke. Priznam pa, nikoli nisem skrival, da rad posegam po Zileriju, po Canaliju in da, kot rečeno, takrat ko kupim, kupim dobro in takega nakupa nikoli ne obžalujem. Če je dobra, se moška obleka v omari spočije, in ko jo znova vzamete nase, je taka kot takrat, ko je prišla iz trgovine. Treba jo je negovati. Enako velja za čevlje. Tudi pri čevljih sem zelo zahteven in morajo biti dobri.

Ste politik z najbolj dodelano zunanjo podobo v Sloveniji, tudi dober retorik. Ste opravili kak tečaj političnega nastopanja ali je do tega prišlo z leti samo po sebi?

Ne, nikoli nisem hodil na tečaj.

Nobenega govorništva, komuniciranja?

Ne.

Vam gre vzdevek Barbika na živce?

Nekje v teh pisarnah mora viseti potrdilo, ki mi ga je podelilo uredništvo Mladine, da nihče drug v Sloveniji ne sme uporabljati tega slavnega imena. Barbiko sem si zaslužil z življenjskim in političnim slogom, ki sem ga bil skorajda prisiljen gojiti sredi devetdesetih in v njihovi drugi polovici, da sem bil politično opažen. Kot prvak politične stranke, ki je bila po mnenju ljudi izginjajoča, sem pravzaprav moral tako narediti preobrat v percepciji ljudi, jih prepričati, da gre za modno in moderno stranko.

Že večkrat sem rekel, da sem raje Barbika kot baraba. Rad se lepo oblečem, tega nisem nikoli skrival, mi veliko pomeni. Bi me pa lahko srečali tudi v zelo razcapanih oblačilih, ko ne čutim potrebe, da bi se dobro oblekel. Zaradi skrbi za formo je javnost dobila splošen vtis, da sem predvsem politik forme in manj vsebine. Da znam morda nekaj lepo povedati, ampak da povedano ni bistveno.

Morda je to res, morda ne ... Mislim, da prav čisto res že ne more biti, ker sem s svojimi ravnanji vendarle tako korenito spremenil to stranko in z njo vsaj delno tudi del slovenske politike, da je že moralo nekaj biti v teh ravnanjih in besedah, da je vplivalo na življenje naše skupnosti.

Ko dobite jutranji kliping na mizo, preberete vse o sebi?

Ljudi začudi recimo to, da nimam nobenih albumov. Da nimam ničesar sprav­ljenega. Ničesar nimam. To je zanimivost, ki si je tudi sam pri sebi ne znam pojasniti. Mislim, da je spomin več kot karkoli, kar lahko materialno shranim. Tisto, kar hranim, so recimo nagrade, ki sem jih prejel skozi svoje življenjsko delo. To sem dolžan hraniti zato, ker so mi to podelili ljudje in so znak zaupanja v moje delo in štejem kot neko dolžnost, da ta njihov poklon negujem.

Drugače pa recimo, da bi spravljal kakšne svoje članke, kakšne izrezke iz časopisov, da bi hranil kakšne svoje slike ... Ničesar nimam. Kot bi rekel Brad Pitt, zame je zelo pomembno, da se lahko preselim iz enega stanovanja v drugega, da lahko v enem velikem avtomobilu prepeljem vse, kar imam. To je deloma res. Če odštejem športno opremo, ki jo imam doma v domačem zasilnem fitnesu, lahko vse, kar imam v stanovanju, prepeljem z malo večjim avtomobilom.

Tudi stvari, ki se sicer naberejo v stanovanju, ne bom nikoli nesel v novo stanovanje, ker jih ne potrebujem. S tem gre seveda cela vrsta stvari. Mama ali pa Tanja, prijatelji, se temu ne morejo načuditi. Vse imam tukaj v glavi, lepe in grde stvari gredo z mano naprej. Ne čutim potrebe, da bi zbiral nekaj o sebi. Ljudje se začudijo, ker si mislijo, da sem nečimrn, samoljuben, da visijo doma same moje slike. To ni res. Tukaj (v pisarni stranke v Ljubljani, op. p.) imam sliko Sharon Stone, se pravi sliko nečesa, za kar mislim, da je lepo. V pisarni v Bruslju imam prekrasno originalno fotografijo po mojem najlepše ženske vseh časov …

Ki je katera?

Prosim?

Katera?

Čakajte. Kako morete to vprašati?

Ne vem. Michelle Pfeiffer? [smeh]

[smeh] Zdaj sem pa osupel. Kako morete dvomiti o tem, katera je najlepša ženska vseh časov na svetu?

A je igralka?

Igralka. Ameriška. Umrla monaška princesa, Grace Kelly.

Aja, Grace Kelly.

Krasno originalno fotografijo Grace Kelly. Krasno. To od Sharon Stone sem dobil v Parizu na predstavitvi nekega njenega filma, tisto od Grace Kelly smo pa dobili prek neke hiše v Londonu. Originalna fotografija Grace Kelly. V kras­nem okvirju. Ljudi, ki pridejo v mojo pisarno, absolutno uroči. Absolutno. Na umetnost se prav veliko ne spoznam, imam pa rad fotografijo in film. Zakaj sva pravzaprav prišla na to temo?

Vprašal sem vas, ali preberete vse članke o sebi. Zanima me, kako se odzovete na kritike?

Mnenje ljudi o meni me zanima. To ne pomeni, da ravnam tako, da bi jim vedno ugajal. Skušam razumeti njihova pričakovanja. Kot vam lahko sodelavci povedo, želim zjutraj ob prihodu v službo najprej slišati najslabše novice. Najprej so na vrsti slabe novice, rešitve problemov, ki so povezane z njimi, in potem dobre novice.

Tako tudi preberem vse najslabše in najgrše, kar pišejo o meni, in mi ni težko. Razumem, da ima pisec kakšno izkušnjo z mano, bolj ali manj iskreno, ali da želi celo malce iz zlobe napisati tako, kot napiše. Vse to je del svobode tiska, ki jo je treba razumeti. Sem in tja preberem tudi stvari, ki niso res, vendar tudi to razumem kot derivat svobode medijev, kjer politiki nismo popolni in novinarji tudi ne in je treba to spoštovati.

Letos vas čakajo volitve, po dolgih letih posebno zanimive, ker so razmerja precej spremenjena. Menite, da bodo to neke vrste posebne volitve?

Vse so posebne. No, za nas …

Posebno zanimive, morda?

Za nas bodo letošnje volitve morda res nekoliko bolj posebne, zato ker se bomo prvič v zgodovini pomerili za zmago. Do sedaj v slovenski politiki nismo igrali pomembnejše vloge. Preden sem stranko prevzel, je zdrsnila na peto mesto z nekaj odstotki, potem smo se prebili do tretjega mesta, kjer smo pristali leta 2000, in sedaj torej naskakujemo vodilni položaj.

Do takrat je še veliko časa, ali bomo zmagali ali ne, bodo odločili ljudje. Moja naloga je oblikovati stvaren program vodenja države za naslednja štiri leta, sestaviti dobro ekipo in potem naj odločijo ljudje. Zmaga sama po sebi mi ne pomeni nič. Vem pa, da je neizogibna, če želite dobiti mandat za upravljanje.

Napovedali ste že mandatarstvo, tudi ekipo. Mnogi pravijo, da preuranjeno, da je to prepotentno in da ni večjega greha za kandidata, da nastopi kot …

Prepotentno ... Glejte, ni bilo intervjuja od moje odločitve, da ne bom kandidiral na predsedniških volitvah, da me novinarji ne bi najprej vprašali, ali bom v primeru zmage na volitvah jaz premier, torej kandidat za mandatarja. Če so bila ta vprašanja novinarjev znak iskrene radovednosti javnosti, zakaj ne bi javnosti takoj sporočili odločitve, ki je bila povezana s pripravami na volitve?

Če bomo zmagali, bom jaz mandatar. Takšna odločitev čaka tudi druge stranke, res pa je, da ta odločitev ni bila povezana samo s tem, da se javnost seznani z odločitvijo, ampak tudi s tem, da dobim mandat za sestavo ekipe v naslednjih šestih mesecih. Ta čas potrebujem, ker doslej nikoli nismo naskakovali zmage in mi tega ni bilo treba početi. Sedaj seveda moram in mandat sem moral dobiti. To je tvegana poteza, ampak mislim, da je bila dobra, prav gotovo pa zaradi nje ne bomo ne zmagali. Druge stvari bodo pomembnejše.

Kako se boste pa lotili Janeza Janše? S tezo, da je vladajoča struktura katastrofa za Slovenijo?

Ne, ne. Jaz mislim, da je treba njegovi vladi priznati uspehe in da je treba priznati, da so bili tudi neuspehi. Mislim, da je temeljni problem njegove politike v tem, da ni izpolnil pričakovanj, tudi mojih, po spremembi dveh bistvenih stvari. In to je, da bo postavil sposobnost pred lojalnost in da bo omejil vpliv politike. On se je očitno odločil, da okrepi pomen lojalnosti v politiki in da okrepi vpliv politike v družbi. Oboje je po moje narobe, zavira razvoj talentov, ustvarjalnosti in tako naprej.

Duši družbo. In tukaj mu pač predstavljam alternativo. K vodenju vlade me ne žene nagon po oblasti sami in tistih drobnih privilegijih, ki jih oblast prinese s sabo. Imel sem jih priložnost izkusiti že kot predsednik državnega zbora, ta mala udobja in ugodja, ki jih prinašajo visoki državni položaji. Ampak sem se tokrat odločil, da bom postavil dejansko na kocko ves svoj ugled in vpliv, ki ga bom imel, da bi poskušal stvari spremeniti tako, kot mislim, da je za bodočnost Slovenije pomembno.

Se pravi Slovenijo tako in drugače odpreti, jo sprostiti, tukaj moram ponoviti obljubo Janše. Mislim, da je bila obljuba o sproščeni Sloveniji relevantna leta 2004 in je relevantna tudi leta 2008. Njemu ta poskus ni uspel. Jaz bom pač postavil na kocko svoj ugled in vpliv, da bi to dosegel bolje kot on. Da bi sleherni od nas lahko, kolikor je to mogoče, razvil svoje talente, svojo ustvarjalnost.

Slovenijo vidim kot zelo dinamično družbo, ne brez problemov, kot je razslojevanje, ampak kot zelo dinamično družbo svobodnih ljudi s čim manj predsodki in nestrpnosti, ki razume spremembe v sodobnem svetu, se jim zna hitro prilagajati, ker je majhna družba, je majhna ekonomija, in v kateri je dovolj solidarnosti, da tudi v trenutkih kriz preživimo tako v socialnem kot nacionalnem smislu kot skupnost.

Ste zadovoljni s takšno nacionalno RTV, kot jo imamo sedaj?

Ne, sem že povedal, da imam glede tega jasne namere. Bil sem proti sprejetju zakona o RTV. Če bomo dobili mandat za vodenje vlade, potem bom v zelo kratkem času prosil strokovnjake, naj pripravijo nov osnutek zakona o RTV s prošnjo, da se zgledujejo po britanski BBC, javni televiziji izjemne kakovosti. Mimogrede, ko sem v Bruslju, se ne morem načuditi, da ob 42 zasebnih kanalih, ki jih imam, ob večerih večino časa prebijem na BBC, na enem od njegovih treh kanalov. Da ne govorimo o jutranjem programu, ki je z 'breakfastom' daleč najboljši.

Torej, BBC bi vzeli kot vzor. BBC je vzor namreč tudi zato, ker britanska politika tako rekoč ne more bistveno posegati v njeno vodenje. Poznate afero, ki je bila povezana s tem ne dolgo tega. Predlog zakona, ki bi ga strokovnjaki po teh navodilih pripravili, bi koalicijsko uskladili in ga potem dali v javno razpravo.

Najprej strokovno, potem pa tudi opoziciji. Preden bi šli z njim v proceduro. In če bi nam uspelo prepričati strokovno javnost, laično javnost, zlasti pa opozicijo, da imamo iskren namen vzpostaviti RTV kot javno televizijo visoke kakovosti, ki mora opravljati tudi funkcije, ki so manj zanimive za komercialne televizije, da ne gre samo za drugačen način vplivanja naše politike na uredniško politiko RTV, potem bi šel ta zakon tudi v proceduro in bi bil sprejet.

Če pa bomo naleteli na ugovore strokovne javnosti ali pa opozicije, da gre prav za to, samo za drugačen način poseganja v programsko podrejanje RTV, potem bom umaknil roke in rekel: prav, potem bomo ostali pri takem zakonu, kot je. Vsekakor pa ne samo pri RTV, tudi pri drugih medijih lahko vnaprej povem, da vladnega vtikanja v programe, v uredniške politike ne bo. Če bi se to dogodilo in bi mediji na to opozorili, bi to vzel kot veliko javno sramoto za vlado.

Omenili ste že drobne privilegije, ki gredo politikom, sploh na višjih položajih. Ti privilegiji so večini Slovencev že počasi nedosegljivi, čeprav …

Na kaj recimo mislite?

Recimo na redno službo, na subvencionirano prehrano v parlamentarni menzi, na parkirišča, ki so zagotovljena, mislim na možnost dodatnega in plačanega izobraževanja, vseh teh stvari …

To je tudi v veliko drugih institucijah, zasebnih in javnih.

Ampak vedno manj, bi rekel.

Saj je tudi v politiki vedno manj.

Vas ne skrbi, da kot politik, ki živite v tem urejenem svetu, ne razumete več ljudi, ki vsega tega nimajo?

[premor]

Imate tajnico, ki ureja vaše zadeve, imate strokovnjake, svetovalce ... Ljudje se moramo v svojih službah večinoma znajti brez njih.

Saj se tudi jaz, veste. Ne mislite, da moje zasebne stvari ureja kateri od mojih sodelavcev.

Ne mislim zasebne, tudi službene.

No, dobro, ampak to velja tudi za kakšen drug poklic, ne samo poklic politika. Menedžer ima gotovo asistenco. Ne vem, ali se sedaj dobro razumeva. So nekatera ugodja in udobja zelo visokih državniških položajev, ki recimo drugim ljudem ne pritičejo.

Recimo, policijsko spremstvo na poti iz Ljubljane v Maribor, na poti z ene prireditve na drugo. Tega običajen državljan prav gotovo nima. To je ugodje in udobje, ki pa je povezano ne nazadnje tudi s številnimi obveznostmi, ki jih ima zelo ozek krog zelo visokih državnih funkcionarjev. Če mislite na to, potem te stvari seveda so.

Odplačujete kak kredit, recimo? Večina v tej državi ga.

Ne. Sem lastnik tretjine hiše v Šempetru pri Gorici. Drugih nepremičnin nimam. Sem lastnik renaulta 4, katre. Ves denar imam na banki.

Kako pa to, Renault 4?

Katra? Zato, ker mi je všeč. Imel sem fiča, ampak potem, veste, se človeku zazdi, da lahko z leti pride na boljši avto. Jaz sem se odločil za katro.

Se sedaj zafrkavate?

Ne, resno vam govorim. S katro opravim vse poti, ki jih vi opravite. Grem z njo na dopust …

Uporabljate jo?

Seveda.

Za družinske prevoze?

Seveda. Tanja ima tudi svoj avto, to je Fiatova tempra ali kaj že je, ampak Luka se najraje pelje z mano s katro, se mu zdi kulsko, da greva na tenis s katro. Katro lahko pustim kjerkoli nezaklenjeno. Je sive barve, in če se želim h komu izmuzniti na manj očiten način, je katra dober zaveznik za tak zmenek.

Ne daste kaj dosti na opozorila avtomobilske industrije, da bi si morali omisliti varnejši avto? Katra ne sodi med tristo najvarnejših avtomobilov na svetu.

Ne, gotovo da ne. Če se bo kaj zgodilo, bom verjetno obžaloval to, da mi je ta retro pri avtomobilih všeč. Gotovo katra ni varen avto, to Tanja vedno pojamra, ko Lukca vzamem s sabo. In potem ji vedno rečem, kako si prijazna do mene, zanima te sinova varnost, jaz pa lahko grem, kakor hočem. [smeh]

»Ti si že zadosti star, da bi to lahko sam razumel,« pravi. Je pa seveda res, da ne bova zganjala kakšne demagogije, da se bom jutri na strankin seminar v Velenje in v nedeljo na prireditev v Dražgoše odpravil s službenim vozilom. Z Renaultovo laguno.

Ali ni bila Renaultova laguna tisti avto, ki se vam je vžgal v predoru?

Ja, Renaultova laguna.

Kaj so ugotovili? Kaj je bilo narobe?

Mislim, da je bila preprosto prestara.

Bi sodelovali z Janezom Janšo, če bi zmagali na volitvah?

Hm, sem že povedal odločitev stranke, ki je o tem odločala leta 2005, po tistem pa za zdaj svoje odločitve ni spremenila. Takrat sicer rezultati še niso kazali, da bi utegnili sestavljati vlado. So pa že kazali na to, da bi utegnili v vladi sodelovati. Odločili smo se za dva kriterija, ki sta pomembna pri sprejetju odločitve pri sodelovanju v vladi, zlasti pa za vodenje.

Eno je relativna programska sorodnost koalicijskih strank, se pravi, da obstoji dogovor, kaj so dejansko prednostne naloge vlade v naslednjih štirih letih, in ta, da lahko s partnerji sestavimo kompetentno vladno ekipo. To je še vedno pogoj. In kdor ga bo izpolnil, bo koalicijski partner.

Vas Janšev 'škorpijonski' značaj ne skrbi? Se strinjate s tem, da ima škorpijonski značaj?

Ni moja stvar, da ocenjujem osebni značaj politikov.

Ampak ali ni politika odvisna predvsem od …

Tudi če je, ni moja stvar, da ocenjujem osebni značaj. To bi bilo zelo predrzno. Lahko pa se opredelim do njegovega političnega značaja, to sem pa že storil skozi intervjuje.

No, potem bom pa tako vprašal: se vam ne zdi, da bi s sodelovanjem z njimi za nazaj legitimizirali vse to, kar počnejo narobe, kot pravi Vlado Miheljak?

Zakaj mi pripisujete to odločitev? Saj je nismo sprejeli.

Prav. Lani vas je zapustil eden najbogatejših ali pa najvplivnejših gospodarskih članov stranke, Boško Šrot. Končalo se je z dopisovanjem. Zakaj je bilo sploh potrebno to dopisovanje? Saj smo vsi v bistvu vedeli, za kaj gre.

Gospod Šrot je vstopil v stranko, ne da bi napisal pismo o razlogih, zakaj je to storil. Cenim, da je vstopil v stranko leta '91, ko jo je večina ljudi zapuščala. Stal ji je ob strani, čeprav ni bil zelo dejaven in vpliven član, ves čas, do lanskega leta. Potem pa se je, zaradi razlogov, ki jih je čutil za potrebne napisati v posebnem pismu javnosti, tudi zapustil.

Ti razlogi me niso pustili ravnodušnega in sem zato sklenil odgovoriti na njegovo pismo z deklaracijo. Po deklaraciji voditelj stranke poseže takrat, ko želi v javni izjavi izreči več kot samo komentar nekega aktualnega dogodka. Ko deklarira politiko. V tej deklaraciji sem jo deklariral. V nasprotju od pričakovanj gospoda Šrota, da bomo pobrali vrženo rokavico konfliktne politike Janeza Janše, sem zapisal, da tega ne bomo storili in da bomo z zmerno politiko zmagali ali pa zgubili na naslednjih volitvah, odrekli se ji pa ne bomo.

Ali ni zapustil stranke zato, da bi pomagal svojemu bratu?

To je že mogoče, ampak to v pismu ni pisalo. V pismu je pisalo, da jo zapušča zato, ker moja politika ni dovolj jasna ali pa ostra do napadov predsednika vlade.

Z Bojanom Šrotom dobiva Janez Janša na svoji strani igrišča precej močnega tekmeca. Se strinjate z mano?

To bo pokazala prihodnost. Gotovo se je ljudska stranka odločila za zamenjavo zato, ker – videli bomo, ali je imela pri tem srečno roko – želi sezidati zid, varen in trden, dovolj visok, ki bo preprečil, da bi Janez Janša za svojo relativno zmago črpal glasove iz njihovega volilnega bazena. Torej zid med volilnim bazenom SLS in SDS. Janši je namreč leta 2004 uspelo, da je na desni sredini uspešno počrpal glasove tudi iz volilnih bazenov drugih strank in tako postal relativni zmagovalec, saj drugače relativni zmagovalec niti ne moreš postati.

Z zamenjavo na vrhu, ki je bila sprejeta konsenzualno, se je ljudska stranka odločila postaviti po robu tej nameri Janeza Janše in zato se seveda ne čudim, da je med ljudsko stranko in SDS tihi konflikt, ki ga mi ne opazimo, mislim pa, da je navzoč.

In vam seveda pride prav?

Veste kaj, to so lahko za koga prazne besede, jaz pa njemu ali njej svetujem, naj jih vzame iskreno. Ne poskušam graditi svojega uspeha na porazu drugih. Ne morem reči, da bi se odrekel razočaranih glasov drugih strank, ne. Seveda da ne. Ampak da bi poskušal svojo zmago graditi samo na neuspehih in krizah drugih strank in na pridobivanju teh razočaranih glasov, pa ni moja politika.

Moja politika je, da skušam počasi – zato sem si tudi vzel kot voditelj stranke deset in več let – organsko zgraditi zaupanje ljudi, ki so prepričani v politiko, ki jo vodim. Samo tako si tudi želim zmagati. Da zmagam s politiko, ki je politika za, ne politika proti.

To je vse res, ampak ne morete pa zanikati, da se je vaša stranka okrepila prav po krizi LDS.

Seveda, to so seveda politične realnosti, tako kot se je Drnovškova stranka okrepila v času hude krize naše stranke v začetku devetdesetih let.

In da sta potemtakem vaši glavni tekmici na prihodnjih volitvah pravzaprav levi stranki, Zares in LDS.

Nekako je res tako, da so vaši najbližji zavezniki hkrati tudi vaši najbližji tekmeci. To je politika, ki dela politiko umetnost.

V ta doslej popolnoma moški svet voditeljev strank je lani vstopila ženska, Katarina Kresal. Kaj pravite na to?

[premor] Nerad komentiram dogajanje v drugih strankah, nekako se me to ne tiče, ampak bom tokrat to vseeno rekel. Mislim, da je napravila liberalna demokracija po letu 2004, ko je izgubila volitve, veliko napako. Svojo krizo ali pa poraz je vedno razumela kot personalno krizo, zato je vedno znova iskala nove voditelje, ki pa seveda niso prinesli rešitve, ker kriza ni bila personalna, pač pa strukturna. Zakaj lahko to rečem?

Zato, ker sem v začetku devetdesetih let šel skozi strukturno krizo naše stranke in sem se pravzaprav stalno čudil zelo inteligentnim kolegom v LDS, da tega niso prepoznali. Morda je Katarina Kresal ne samo prva ženska na čelu liberalne demokracije, ampak morda tudi tista osebnost, ki razume, da ima opravka s strukturno krizo stranke, stranke, ki ni obsojena na propad ali razpad, ampak stranke, ki potrebuje jasno politično identiteto in ki se bo znala ponovno umestiti v jasno politično poslanstvo. Da je stranka, ki ima vse možnosti, da se vrne kot velika zmagovalka v center slovenske politike.

Vam je všeč? Plavolasa je že.

Atraktivna?

Ja, kot Grace Kelly.

Zdi se mi zelo privlačna, ja.

Kakšne ženske so vam pa sicer všeč?

Zdaj ne vem, ali smem to reči, ker ne vem, kje se začenja nadlegovanje in kje se neha, ampak če mi gospa Kresal ne zameri, potem nimam težav povedati, da se mi zdi zelo privlačna.

Tudi sicer, zdaj ste že omenili dve blondinki, ki sta vam všeč, Sharon Stone in Grace Kelly ...

No, večina mojih ljubezni je bila blond. Tanja je pa črna kot oglje. [daljši premor] Tako lahka vprašanja ste mi postavljali skozi celoten intervju, sedaj na koncu pa tako težka [smeh]! To ni fer, ker sva oba utrujena.

Ste kdaj v življenju gledali, brali Playboy?

Ja, seveda.

Kdaj? Sedaj? V študentskih letih?

Veste kaj, živel sem ob meji z Italijo. Če ste z balkona naše hiše močno zalučali kamen, ste morda zadeli kakšnega Italijana na drugi strani. Živel sem v tem multikulturnem svetu, z velikim veseljem odraščal v njem, užival radosti, ki mi jih je dajala odprta meja. Mi smo zelo zgodaj hodili gledat porniče v italijansko Gorico, v kino Vittoria, tega se zdajšnje generacije mladih ljudi ne spomnijo, pa tudi ne razumejo, zakaj je bilo treba gledati porniče v kinu, saj so vendarle na vsakem DVD-ju in na plačljivih programih na televiziji, kakršnih takrat ni bilo.

Prav tako smo imeli na srečo Berlusconija, ki je s Canale5, Retequattro, Italia 1 pripeljal pornografske filme kmalu po polnoči tudi na naše ekrane. Če ste takrat recimo vstali, kar smo radi počeli, in ste pogledali po mestu, ste videli, da se po stanovanjih prižigajo luči.

Gotovo, tako kot drugi totalitarni sistemi, je imel tudi naš precej rezerviran odnos do spolnosti kot užitka. In itak veva, da je, kako bi rekel, tretiranje spolnosti kot užitka nekaj, kar je v nasprotju z moralno večino, v kateri živiva. Spolnost je bila za moralno večino predvsem instrument reprodukcije, zame pa ni. Zame je predvsem in najprej predmet velikega užitka.

Rekreacija?

Užitka, užitka.

Politična moč velja za enega najmočnejših afrodiziakov. Poglejmo samo našega premiera. Ali sami opazite to, da ...

Zakaj ste tako nesramni do njega?

A je bilo to nesramno?

Zakaj ne bi Janez Janša dobil tako lepega dekleta tudi, če ne bi bil premier? Mislim tudi, da jo je dobil, da sta se spoznala, ko še ni bil.

Ampak že takrat je imel politično karizmo. Pa saj s tem nisem mislil nič slabega …

Aja, potem je pa v redu. Potem vam je pa oproščeno.

Ali opažate, da se ženske zanimajo za vas tudi zato, ker ste politično vplivni? Da jih to privlači?

Bodite prijaznejši in dopustite, da živim v iluziji, da ni tako. [nasmešek]

Na vaši spletni strani sem prebral, da je vaš hobi triatlon. Kdaj pa najdete čas za triatlon? To so pravzaprav trije športi.

Jaz sem, to nerad priznam, odvisen od športa, šport je moj problem, ni več razvedrilo, je moj problem, ki ga moram počasi rešiti, sicer bom postal njegova žrtev. Tako kot človek postane zasvojen s to ali ono stvarjo, sem jaz sčasoma, z leti, postal zasvojen s športom.

V kakšnem smislu zasvojen?

Da mora biti toliko garanja takega ali drugačnega na dan, da zadovoljim svoje telesne apetite, sicer imam slab občutek, ne morem mirno spati. Vse tisto, kar se dogaja človeku, ki je zasvojen s kakšno drugo drogo.

Pa saj to je zdravo, a ni?

Ni zdravo. Ni zdravo zato, ker moje poklicne obveznosti le niso tako majhne. So povezane z Brusljem, z Ljubljano. Zjutraj moram vstati ob petih zjutraj, potem popijem kozarec vode, spijem precej močne vitaminske tablete, grem na steper, sem na njem 99 minut, kolikor pač traja film, ki si ga ogledam. Potem se stuširam, pojem obilen zajtrk.

Ker čez dan ne morem pojesti sedmih rednih obrokov, moram jemati prehranska dopolnila, s katerimi pridemo do kemije. Če je čas, opravim trening tudi zvečer. In da zbudite telo ob enajstih, da gre v fitnes ali da gre laufat, kaj naredite? Vzamete red bull ali druga poživila, sicer vsa dovoljena, ampak poživila. In kaj naredite, da zaspite? Posežete po uspavalnih tabletah. Ves ta ciklus teh napornih treningov, ki trajajo iz dneva v dan ... Telo regeneriram samo takrat, ko mi službene obveznosti tako zapolnijo dan, da preprosto ni mogoče niti ob dveh zjutraj opraviti enournega treninga v fitnesu ali teči ali plavati.

Počnete to s kakšnim rekreativnim tekmovalnim ciljem?

Sprva je bila to rekreacija, ki je bila namenjena temu, da recimo zdravo živim in ohranjam normalno telesno težo. Potem je postala stvar enega treninga, da bi dosegel simpatične rezultate, vedno boljše na maratonih, na triatlonih. V zadnjih letih pa je prerasla v obsesijo, ki jo moram stalno hraniti, da sem zadovoljen s seboj. Ta prob­lem s športom moram prej ali slej rešiti, sicer me bo pokončal.

Je pa tudi odlično sredstvo …

Regeneracije preprosto ni dovolj in vi ne morete z vitaminskimi tabletami, s prehranskimi dopolnili, s kemijo reševati tega problema. Navsezadnje sem le star 44 let in se moram navaditi na to, da se bo telo normalno regeneriralo, ne pa s kemijo.

Je pa šport tudi odlično sredstvo politične promocije. Sodelovanje na množičnih tekih, triatlonih.

Tukaj mi morate verjeti, da ne gre za to. Ne, ne. Morda je res tako, vendar pa to ni motiv, ni motiv.

Vaš najboljši čas na kratkem maratonu je 1:42 …

1:40:02.

Saj to je zelo dober …

… povprečen rezultat. Lahko bi bil glede na treninge boljši, ampak kaj mi preprečuje? To, da recimo, za razliko od večine udeležencev maratonov, jaz sedem dni prej ne opravim potrebnega počitka. Tudi dan prej opravim enako zahteven trening kot vse druge dni v letu, kar seveda ne more rezultirati v nadpovprečno dober rezultat. Zakaj že eno leto odlagam problem s kilo, čeprav jo čutim in me malce boli?

Ker si ne znam predstavljati, da bi lahko preživel mesec, ne da bi se ukvarjal s športom. Ne vem, kam bo privedlo. Sploh ne vem, kako bom preživel ta čas, a veste. Imam srečo, moram potrkati, da sem zelo zdrav, ampak ko mene napade viroza, ko imam gripo, samo zmanjšam obseg treningov, jih pa vseeno opravim. Jih vseeno opravim. Kar potem pomeni, da se viroza podaljša, ampak tudi z virozo grem v fitnes ali teč.

Boste sodelovali na oktobrskem maratonu v Ljubljani?

Torej, zdaj bom najprej na Kraškem, s tem začnem, potem pride moj najljubši, Radenci, potem običajno tudi na Ljubljanskem. Moja želja je, da bi bil po 60. letu v kondiciji, da bi končno šel na Ironmana. To so nekako moje sanje. V času, ko se bo gro moje kariere nekako polegel, ko bom že postal dedek, upam, da bi se takrat lahko še pravilneje posvetil športu, da ne bi bil obsesija, ampak zdrava dejavnost. In da bi bil sposoben opraviti kvalifikacije za Ironmana.

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere