Čisto vsakdanje opravilo

Samo oni tam zgoraj, ki je našemu prapredniku Adamu vzel rebro iz telesa in iz njega lastnoročno zdizajniral še Evo, ve, da ni lepšega časa za posedanje po terasah in vrtovih gostiln, kot je prav poletje. Po uredništvih, uradih, fabrikah in kar je še teh institucij, je tedaj zadušljiva, pritiskajoča vročina, ki je nobena klima ne more pregnati, pa četudi termometri in temu podobne naprave kažejo čisto znosno stanje.

Klicu lenobnega posedanja v ustanovah, kjer se razblinijo naše vsakodnevne muke in tegobe, kjer postane naenkrat vse nekam znosno in sčasoma celo smešno, se človek, ki še ni čisto zatolčen, pač ne more upreti. Še zlasti zato ne, ker letni vrt gostilne, ki jo izberemo, ni le mesto za debate o fuzbalu, politiki in vremenu, pač pa predstavlja tudi letni kino - mimo njega se namreč sproščeno, lenobno in ljubko samovšečno gibljejo prelestne Evine naslednice.

Brezhibno porjavele, sfitnesirane in potaknjene v oprijete kavbojke, to najbolj erotično tekstilijo, ki jo je po hkratnem navdihu onega zgoraj in njegovega padlega pribočnika Luciferja izumil človek, izza tega džinsa pa je videti le trakec tangic …

No, pa pomodrujmo

In kaj je lepšega (no, kakšna stvar pa že) kot sedeti s prijatelji v senci, počasi zlivati hladno pivo po goltancu, si ogledovati te mimobežne stvaritve in pustiti domišljiji prosto pot, opletati z jezikom in tu pa tam kakšno jedko pripomniti na račun pravkar mimoidoče, pa četudi je vsa brezhibna.

A spomniti se moramo, da je tudi lisica menila o nedosegljivem grozdju visoko na drevesu, kar je pač menila … In tako, dragi bralci, smo točno tam – pri opravljanju, obrekovanju in kar je še teh stvari, ki jih moški silno neradi priznamo in jim zato nadevamo druga imena; zato, denimo, naši dolenjski rojaki temu menda pravijo modrovanje …

Suha kabinetna definicija pa pravi, da je opravljanje govoriti o kom kaj resničnega, a slabega. Če si kot moške šovinistične svinje privoščimo ogledovati mimoidoče ženskice in pripomniti, da bi si ta lahko omislila malo daljše noge in ona druga namesto dveh simetričnih komarjevih pikov poštene joške, smo morda navadni opravljivci. Ali pa nemara že kar obrekovalci.

A natančna razmejitev je hudo zmuzljiva, saj nas Slovar slovenskega knjižnega jezika pouči, da je obrekovanje dajanje neresničnih, zlonamernih izjav, s katerimi se komu jemlje ugled. Stvar je torej precej relativna. In subjektivna. Kar se nekomu zdi lepo, je drugemu kičasto ali grdo, kar je za nekoga kratko, je morda za soseda, ki pravkar zliva pivo v glavo in ima zato nekoliko drugačen zorni kot, dolgo kot ponedeljek po prekrokani noči, tiste otekline od pikov, četudi dejansko majhne, pa so lahko pravi estetski presežek.

Jaz?! Z njim?!

No, opravljanje, tračarjenje, čenčanje in še kakih ducat izrazov je, ki opisujejo eno in isto stvar, je vsekakor zadeva, ki nam krajša urice, nas razvedri in je tudi nasploh benigna; ona, ki je prišla mimo, ne bo zaradi tega utrpela nobene škode, nič daljših ali krajših nog ne bo imela in njeni buhtlji bodo ostali takšni, kot pač so.

Čisto nekaj drugega pa bi menda bilo, če bi kdo v družbi prijateljev, katerih zavidanja in potrditve si želi, zatrdil, da se je oni dan znašel z njo pod kovtrom, kjer pa da je bila pravi štor, ki se brez smisla in posluha neritmično zaganja gor in dol po posvečenem špagetu. Kajti če bi ta izmišljotina po tej ali oni poti prišla gospodični na uho, bi lahko povsem upravičeno vložila tožbo zoper klevetalca, ki da je razširjal o njej lažne govorice in blatil njeno dobro ime, ugled in dekliško čast.

Kakorkoli že obrnemo, mislim, da s prijateljčki včasih veselo in docela neškodljivo opravljamo. Šimfamo šefe, ki ne uvidijo, da za mezdo, ki nam jo odrinejo, vse preveč garamo in se izčrpavamo; oglodavamo prijatelja, ki ni ravno prisoten, da bi se lahko branil; se občasno škodoželjno poveselimo kakšne tuje nesreče, denimo rogov, ki jih je znancu nataknila ženica; in podobno …

A kar se obrekovanja tiče, si samovšečno mislim,

za kaj takega res nimamo posebne potrebe, saj smo, konec koncev, s svojimi življenji v svoji skromnosti bolj ali manj zadovoljni in nam tuja nesreča zadostuje že, če se zgodi brez naše pomoči.

Takole samovšečno pač lahko o teh stvareh premišljuje človek, ki za to ni poklican, Mojca Ramšak, doktorica antropologije, pa je o opravljanju, obrekovanju, govoricah in kar je še tega, napisala vsega spoštovanja vredno knjigo Žrtvovanje resnice, precej resno in mestoma znanstveno suhoparno študijo o tem, kako se na

Slovenskem opravlja in kako te pomembne dejavnosti potekajo v nekaterih drugih deželah ter vse, kar sodi zraven za boljše razumevanje teh stvari. Za popestritev navaja tudi primere slovenskih vaških opravljanj, obrekovanj, »iskanj pravice« na sodišču …

Dobro znane so te stvari (in tudi silno hecne, če niste ravno vpleteni vanje), saj majhnost slovenskih krajev, kjer so največja mesta komaj kaj večja od vasi, anonimnosti in zasebnosti ne omogoča nikomur in vsak vsakemu z največjo slastjo gleda v spalnico, krožnik in čez mejo vrta, glede katere se s sosedom itak močno razhajata.

Hudičevo delo?

Dr. Ramšakova v knjigi navaja tudi stališče nemške psihologinje Birgit Althans, ki meni, da je lepši spol dobil etiketo opravljivosti zaradi monotonih, dolgotrajnih in težkih fizičnih del, ki so jih morale ženske opravljati, težavnost teh pa so lahko kompenzirale ravno z govorjenjem, trači, opravljanjem. Psihologinja posebej izpostavlja nekatera predindustrijska opravila, kot so bila predenje volne, krpanje oblek in javno pranje obleke, vključno s spodnjim perilom, kjer je bilo veliko snovi za govorice, če so se našli na njem sledovi krvi ali sperme …

Stvar ima bržkone svoje temelje, morda tudi povsem drži, a takole neobvezno poletno premišljujoč ob pivu menim, da je govorjenje pri ženskem spolu nujnost, podobno kot je pri miškah nujna potreba, da stalno nekaj grizejo in si tako brusijo nenehno rastoče sekalce, ki bi jih sicer sčasoma začeli čedalje bolj ovirati. Ko namreč opazujem te stvari skozi oči očeta majhnih otrok, ki jih je treba nenehno zabavati, jim nekaj dopovedovati in brbljati, sem prepričan, da gre za naravno prilagoditev.

Za prilagoditev, ki ženskam omogoča uspešno opravljanje vloge ljubeče matere. (Kolikor je meni znano, moški tistega neskončnega, potrpežljivega govorjenja, ki pomiri in zabava otročiče, nismo zmožni. Čast seveda izjemam.)

A potreba po vrtenju jezika, tako se zdi, obstaja tudi v času, ko otrok še ni, in tudi, ko so ti že tako veliki, da bi dali vse, da bi mama vsaj malce utihnila. Bržkone pa prav »verbalno ventiliranje« pripomore tudi k manjšemu številu lukenj v ženskih želodcih. In v povezavi s tem se mi dozdeva, da nas, dedce, ki tega ventila običajno nimamo prav razvitega, tudi zato pogosteje najdejo na podstrešju, kjer še zadnjič zabingljamo med šunkami.

No, in ko smo že pri ženskah, za katere menda dandanes ugotavljajo, da niso nič bolj opravljive kot moški, moram priznati, da sem si tisto panjsko končnico, na kateri sta upodobljena peklenščka, ki brusita babi jezik, napačno razlagal.

Menil sem, da ji ga brusita zato, ker ima predolgega, torej za kazen in zato, da ne bo z njim delala škode tudi v bodoče. A sem prav iz knjige dr. Ramšakove ugotovil, da zlodeja ženski

zlonamerno ostrita njen jezik in da je ženska potreba po govorjenju pravzaprav delo temnih sil …

Zanimivosti:

• Opravljati: pripovedovati kaj resničnega, a slabega o kom.

• Obrekovati: dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled.

• Moški opravljanje neradi priznamo. Neka ameriška raziskava med uporabniki mobilnih telefonov je pokazala, da so ženske opravljanje večinoma poimenovale s pravim imenom, moški pa so se raje izmaknili z besednimi zvezami »izmenjava informacij« in »ostati v stiku«. Moški nasploh neradi priznajo opravljanje in se pri tem skrivajo za evfemizmi, besedami, s katerimi se izognejo izrazu, ki ga imajo praviloma za nečastnega.

• Slovenci smo zelo občutljivi. Ko se nam zazdi, da sta ogrožena dobro ime in čast nas ali naše družine, se hitro spustimo v tožbe. Najredkeje se zaradi žalitve časti tožijo Primorci.

• Na primer nastanka čenče kaže reklo, znano na slovenskem Koroškem in v Zgornji Savinjski dolini, »Strela je udarila v transformator«, kar je sopomenka srbskega »Baba čula baba rekla«. Domnevni očividec udara strele je novico posredoval naprej, a je ta že takoj doživela predelavo v »Strela je udarila v Frančevo mater«, v naslednjem koraku pa že v »Strela je ubila Franca in mater…«

Marjan Žiberna

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord