Cvetovi narave

Če bi ljudem rekel, naj fotografirajo žensko mednožje, bi odvrnili, da se iz tako natančno definirane teme ne da narediti nič novega.« Tisti, ki med ženskimi nogami »ne vidijo samo luknje, ki jo lahko nabijejo«, pa lahko v objektiv ujamejo vrata raja in izvir življenja, tulipan in magnolijo. Ne bodo prvi. Rajko Bizjak je z bibličnimi motivi vse prehitel že pred petimi leti v seriji Kanaan, literarno simboliko cveta pa zadnjih nekaj let oživlja s kolekcijo Cvetovi.

Dvanajst udarcev konservativnosti, ki mednožje zaklepa z deviškim pasom, dvanajst načinov, kako premagati vulgarnost, ki na silo vdira vanj. Dvanajst cvetov dvanajstih apostolk – dvanajst Bizjakovih vrelcev življenja. Ker je zanj »seksualnost nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi v življenju«, je tik pred nedoločljivimi mejami banalnosti, vulgarnosti, erotike in pornografije, potegnil ročno zavoro.

Erotičnost mednožja tako sicer prežema vse fotografije, vendar je Bizjak z užitkom sklenil, da bo njegov pogled segel onstran klišejskih pristopov erotične fotografije in akta. Dolgočasijo ga. »Njihova vrednost je v tem, da na razstavi pokažejo kako žensko rit ali joške. Za ljudi, ki tega v življenju sicer ne vidijo.«

Bizjak občasno razstavlja v Galeriji Kapelica, januarja bodo Cvetovi zadišali v ljubljanski Mestni galeriji, večjega komercialnega uspeha pa si ne obeta. Izza okroglih očal in z resnega obraza spregovori ironija: »Mehiške limonade bodo vedno uspešnejše od zahtevnejših filmov.«

Bizjak želi izpolnjevati poslanstvo umetnosti, ki »govori z vizualnim jezikom« – in ta je za večino galerij in kuratorjev latovščina. »Bojijo se, da bo kdo vprašal, kakšno sranje je to. Vedno jih lahko kdo 'jebe' na moralno noto. Kako se bodo branili, če sami nimajo pojma?«

Fascinacija nad estetiko telesa – in za to (pri) Bizjaku gre – si moraliziranja ne zasluži. Ker pa se vsi ne strinjajo, da so deli telesa med seboj enakovredni, je Bizjaku fotografija lahko le duševna hrana. Za »kruh in mleko« služi z znanjem iz Zagreba, kjer je študiral filmsko kamero. Med vojno je snemal po Primorski, pozneje na hrvaških in bosanskih bojiščih. Zdaj je laborant na AGRFT.

Do mesta asistenta mu manjka diploma, ki jo bo končal, upa, še ta mesec. Pred izidom Playboya? Zdi se mi, da se je prvič nasmehnil: »Glede na to, da sem januarja upal, da bom diplomiral januarja, februarja, da februarja, raje ne rečem nič.« Sama ga razumem. Vedno, ko hoče diplomirati, pred očesom njegovega fotoaparata nabrekne nova pomlad.

TESKT: Neva Nahtigal

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ