Danes sem isti, a vendarle drugačen (piše: Kamenko Kesar)

Pogrešam čas, ko v restavraciji sedim na stolu, ne da bi se spraševal, kdo je pred mano sedel na njem. Pogrešam vino iz kozarca, ki ga nisem sam kupil in je nekdo ta dan že pil iz njega. Pogrešam čas, ko kuharju stisnem roko in obljubim, da bom spet prišel.

Pogrešam ponedeljke, ko se s sodelavci zjutraj zberemo v kuhinji, si naredimo kavo, narežemo sadje in se do solz režimo Sanjinim prigodam čez vikend.

In nikomur se ne da oditi, ker nam je lepo skupaj, pa prvo kavo nadgradimo z drugo, podaljšano do kosila in čez, vse tja do odhoda domov. Seveda delamo, veliko dni kot norci in še več, ampak v tisti kuhinji nikoli ne zmanjka energije. Kot nikoli ne zmanjka dobrih idej, kave, sadja in zabavnih zgodb.

Pogrešam čas, ko v podjetje stopi kurir z veliko škatlo v rokah in med nami završi. Je prinesel Yoox zame? Mogoče Asos za mojo ženo?

Na škatli se bohoti napis Bestsecret.

“Yeeeees, že dva dni jih čakam!” se Anja prerine mimo nas, “parfume sem dobila za 70 posto dol. V vrsto, narod, čas je, da se punce nadišavimo!”

Pogrešam frizerja in odbojko.

Mislil sem, da bom pogrešal mestno življenje, pa ga ne. Živimo na Rakitni, v hiški na robu gozda. Imamo les, imamo elektriko, imamo tekočo vodo. In imamo trgovinico Barbara, ki ima vse, kar imajo veliki. Če nima, nabavi. Če se ne da nabaviti … no, to se še ni zgodilo.

Ne pogrešam nakupov. Zdi se mi kraljevsko, da nekdo namesto mene nabere izdelke.

Seveda dobim kdaj izdelek kakšne druge blagovne znamke, kot sem je vajen, pa ugotavljam, da se zaradi tega svet ne podre. Moka je moka in sol je sol. Kruh je, tako ali drugače, dober.

Mislil sem, da bom imel veliko časa za branje, pa sem se uštel. Dnevi kar letijo mimo. Veliko je dela za podjetje, veliko je usklajevanj s sodelavci, računovodstvom, veliko je novih načinov poslovanja, ki niso nobena znanost, a jih nismo vajeni.

Pri tem delu od doma gre veliko časa v kuhanje. Še nikoli nisem prekinil poslovnega pogovora z izgovorom, da moram nekaj dati iz pečice. Danes sem to storil dvakrat. Pečica je sicer junakinja naše kuhinje. Kruh jo potrebuje, tudi biskvit za torto, da ne omenjam najljubše hrane najmlajših najstnic - pečen krompir.

Danes sem se še posebej zavozlal v enačbo, iz katere sem se komaj izvlekel, ker sem na vse omenjeno pridodal še - pečenko. Če bi lahko v naslednjem življenju izbiral, ne bi bil rad pečica. Tudi pomivalni stroj ne, ker ta pri nas dela od jutra do mraka, pa močno dvomim, da samo pri nas.

Do danes sem mislil, da rabim čas zase. V resnici ga ne. Dovolj imam samega sebe. Čas rabim za peko, za otroke in za ženo. Še posebej za ženo. Ko tole pišem, je ura 21:20. Žena me že eno uro čaka, da skupaj pogledava serijo Breaking Bad. Moram končati. Imejte se radi in bodite zdravi.

Kolumna izraža stališča avtorjeve žene in ne odraža nujno stališča avtorja ali uredništva Metropolitan.si. Še več zgodb najdete na Kamenko.si, vsak zadnji petek v mesecu pa tudi na Metropolitan.si.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord