28. 5. 2021, 06:00 | Vir: STA

Direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman: Brez dialoga in sodelovanja ne gre

Daniel Novakovič/STA
Direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman: Brez dialoga in sodelovanja ne gre (foto: Daniel Novakovič/STA)

Vodenje Muzeja novejše zgodovine Slovenije je februarja prevzel Jože Dežman. V dopisnem intervju je bil ves čas kritičen do prejšnje direktorice muzeja Kaje Širok, ki ji med drugim očita, da so v času njenega vodenja zamrli nekateri projekti, spregovoril pa je tudi o načrtovanem Muzeju slovenske osamosvojitve.

Ob novici o vašem imenovanju za direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije (MZNS) se je decembra lani ponoči na ploščadi pred muzejem pojavil napis "sramota". Podobni napisi so se pojavili tudi pred Muzejem sodobne umetnosti Metelkova in Slovensko kinoteko. Kakšen je vaš komentar nanje in na aktualno družbeno klimo nasploh?

Ko sem leta 2005 prihajal v MNZS, so kampanjo proti meni usmerjali strokovni kolegi, objavili so tudi protestno izjavo. To pot je kampanjo vodil kar Oto Luthar, predsednik sveta MNZS. V Delovi Sobotni prilogi je 31. decembra lani ozmerjal tako mene kot ministra za kulturo Vaska Simonitija in strokovne kolege, ki razdirajo titoistični sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Zame je uporabil precej sočne izraze: na temni strani razuma, ljubiteljski zgodovinar, nekompetentni kandidat, bebec in konvertit ... Vse skupaj je zabelil z nekaj nametanimi navedbami iz mojih besedil in antijanšistično histerijo.

Sam sem o Lutharjevih strokovnih napakah in površnem poznavanju nekaterih tem, ki se jih loteva, pisal že večkrat. Njegovih vsebinskih odgovorov še nisem dočakal. Tudi na njegovo zmerjanje v Sobotni prilogi sem odgovoril z nekaj vprašanji. Tudi to pot odgovora nisem dočakal. Luthar bi me kot predsednik sveta MNZS lahko počakal in mi dokazoval, kaj vse naj bi bilo z mano narobe. Imel je vse možnosti, da bi kot predsednik sveta ustavil moje razdiralno početje. Toda namesto dialoga in soočanja je rajši strahopetno odstopil.

Da napis "sramota" pred MNZS ni bil slučajen, je potrdila kar prejšnja direktorica muzeja Kaja Širok sama. V Mladini je bila 15. februarja objavljena fotografija, na kateri na dveh iztegnjenih sredincih drži napis "sramota", ki je umeščen v simbolne prvine logotipa ministrstva za kulturo.

Tudi njej sem odgovoril v Mladini, jo opozoril na nekatere njene netočne in tudi lažnive trditve. Odgovora ni bilo, njeno medijsko promoviranje pa se je nadaljevalo. Še dvakrat sem v spletnih objavah opozoril na njena zavajanja, predvsem pa na njene direktorske in strokovne stranpoti. Tudi ona ni odgovorila.

Pojav, da zmerjaš, izkoriščaš za zmerjanje privilegiran medijski položaj in se po zahrbtnem napadu odeneš v cesarska nova oblačila, imenujem "nemci v hosti" - torej ljudje, ki bežijo pred dialogom, soočenjem argumentov. So nemi in izven demokratične kulture. Sam upam, da bodo počasi prišli iz hoste in pristali na dialog. Da se bodo odpovedali svojim sramotam.

Lahko poveste nekaj besed o programu, s katerim ste kandidirali na razpisu za direktorja MNZS

V programu sem izhajal iz tega, na kar so me opozorili vsi, ki so me prosili, naj se vendar prijavim na razpis za direktorja muzeja, ker da še enega mandata Kaje Širok ne bodo zdržali. Obenem sem poudaril tisto, kar je v zadnjih desetih letih v MNZS zamrlo.

Naj opozorim, da v letnem programu za 2021 ni bilo odlične ilustrirane zgodovine Osamosvojitev, ki jo je izdala založba Miš. Avtorja sta kustodinja muzeja Nataša Strlič in ilustrator, slikar Damijan Stepančič. Ta knjiga, ki ni bila vredna omembe v programu MNZS pod Lutharjem in Kajo Širok, je in bo eden najodličnejših dosežkov letošnjega praznovanja tridesetletnice Republike Slovenije.

Ker razstava o treh desetletjih Republike Slovenije ni bila vsebinsko razdelana, smo takoj začeli razvijati tako notranji dialog z razširitvijo delovne ekipe, obenem pa smo se odločili za dialog s Slovenijo. Nagovorili in prosili za pomoč smo več sto posameznikov in ustanov. Odzivi so bili več kot prijazni. Pravzaprav lahko rečem, da s tem nastaja tudi nova temeljna strateška usmeritev MNZS za obdobje 2023-2027. Republika Slovenija kot žarišče delovanja MNZS.

Kaj bo še sledilo v nadaljevanju?

Drugi del priprav na sprejem nove strategije MNZS bodo prispevki zaposlenih, ki jih bomo objavili kot del zbornika v počastitev 70-letnice Vaska Simonitija.

Pod Kajo Širok je zamrl projekt zbiranja življenjskih zgodb Moja zgodba. Zdaj nam je ministrstvo za kulturo odobrilo dodatna sredstva za snemanje življenjskih zgodb tistih, ki so pomembno zaznamovali slovensko demokratizacijo in osamosvojitev - tako civilnodružbenih kot političnih, vojaških in drugih.

Tudi spletna stran Slovenska pomlad je zastala. Zdaj sodelujemo s Petrom Jambrekom, Dimitrijem Ruplom in drugimi ustvarjalci Enciklopedije slovenske osamosvojitve, da bomo nadgradili obstoječo Slovensko pomlad, predvsem z enciklopedičnim pregledom volitev 1990 in njihovih posledic v političnem sistemu. V okviru evropskega projekta Identitete na prepihu se zanimivo in dinamično razvija njegov slovenski del pod naslovom Odjuga. Obenem iščemo možnosti za nove evropske projekte.

Urejamo tudi razmerja MNZS v depojih nacionalnih muzejev Pivki in na gradu Rajhenburg. V Pivki smo 17. maja podpisali sporazum o sodelovanju med narodnim in tehniškim muzejem ter Parkom vojaške zgodovine. Prav tako se pogovarjamo glede vsebin, ki bi jih predstavljal MNZS na gradu Rajhenburg. Da bi nadgradili zamisel, da se na enem mestu predstavi nasilje in represijo kot enega od ključnih fenomenov 20. stoletja v vsej različnosti in podobnosti represivnih praks in sistemov.

Glede na investicijsko zanemarjenost MNZS smo pripravili vloge za rešitev pritličja. Gre tako za zaščito stavbe, ki jo ogrožajo vodni tokovi s Šišenskega hriba, kot za sanacijo pritličja - torej razstavnih prostorov, avle in pedagoške sobe.

Zadnjih nekaj let MNZS ni več sprejemal predmetov iz prikritih morišč in grobišč, tudi zaradi nasprotovanja Lutharja in Kaje Širok. Zdaj bomo predmete začeli prevzemati in jih ustrezno obdelali ter jih shranili in predstavili v depojih v Pivki. Po več letih smo se lotili tudi odbiranja arhiva, ki ga bomo izročili Arhivu RS in tudi pri tem odkrivamo do zdaj preveč skrite hišne zaklade. In še mnogo drugega, a brez dialoga in sodelovanja ne gre.

Vodenje muzeja ste prevzeli s 1. februarjem. Česa ste se najprej lotili?

Začeli smo z dialogom. Z zaposlenimi in vsemi, ki z MNZS sodelujejo. Potem smo se lotili uresničevanja programa za leto 2021.

Iz MZNS so ob menjavi vodstva sporočili, da v letošnjem programu glede načrtovanega ne pričakujejo večjih sprememb. So vendarle kakšne in če, zakaj in katere so?

Verjamem, da so spremembe odziv na koruptivne praske, ki so posledica neodzivanja tako kolektiva kot drugih, ki so nerazumno prenašali nezakonito in nestrokovno početje Kaje Širok. Obenem pa tudi tiste dobre novosti, ki jih je Kaja Širok vpeljala v MNZS, ohranjamo in razvijamo. Prav gotovo sta njeno odpiranje hiše evropskim projektom in njen zagnani aktivizem dovolj zanimiv izziv tudi za prihodnje čase. Predvsem pa temeljno pozornost posvečamo dobremu izročilu bogastva dediščine in strokovnih dosežkov v muzeju.

MNZS ste sicer že vodili med letoma 2005 in 2010. Kako ocenjujete dediščino Kaje Širok, ki je muzej vodila dva mandata v vmesnem času?

Sem proti čarovniškim procesom, v katerih bi se vloge delile že po tem, kateri minister je koga imenoval. Sam bi raje konkretne odgovore na konkretna vprašanja. In Kaji Širok sem jih večkrat javno postavil. Gre tako za nasilje nad zaposlenimi, gre za to, da je bil MNZS hiša direktoričinih monologov in uveljavljanja oz. hiša umorjenega dialoga, da si je prilaščala funkcije, za katere ni imela pogojev, da je strokovno povsem zavozila tako slovenski delež kot skupno razstavo nekdanjih jugoslovanskih republik v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Mauthausen in podobno. Glede njene trditve, da je za nadaljnje sodelovanje z MNZS dobila nespodobno ponudbo, pa naj ponovim, da smo jo večkrat prosili, naj ponudbo oblikuje kar sama. In jo je in bila je res nespodobna, in to ne samo enkrat.

Z vsemi temi ugotovitvami je bila seznanjena slovenska javnost. Ni videti, da bi bili novinarji, ki so Kako Širok kovali v zvezde in napihovali medijsko balonček njene varljive slave, pripravljeni, da jo povprašajo o teh dejstvih. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da niti Kaja Širok niti njen mentor Luthar nista sposobna vsebinskega dialoga o teh zelo pomembnih vprašanjih. Vprašam se lahko tudi, ali je lahko Kaja Širok ob teh dejstvih še naprej pomembna funkcionarka, omenimo predsedovanje ICOM, oz. ali ji bodo kljub tem dejstvom še naprej kar na slepo zaupali nove funkcije?

Burne odzive je sprožila tudi napoved vlade o ustanovitvi Muzeja slovenske osamosvojitve. Lahko predstavite vaše stališče? Nenazadnje obdobje osamosvojitve ter dogajanje ob koncu 80. let in v času po nastanku nove države s svojimi zbirkami pokriva tudi MNZS.

Tisti, ki so se najbolj spravili nad ustanavljanje Muzeja slovenske osamosvojitve, so skušali ustvariti vtis, da naj bi se muzeji in še kdo množično in na veliko ukvarjali s procesi slovenske demokratizacije in osamosvojitve. Žal temu ni tako. Še najbolj izstopajoč dosežek je postavitev razstave o vojni za obrambo Republike Slovenije v Parku vojaške zgodovine v Pivki in dva razstavni sobi v MNZS, ki sežeta do leta 2008. Vendar pa je to še daleč od tega, da bi bila ta prelomna osvobodilna leta slovenske nacije ter Republika Slovenija ustrezno in temeljito raziskana in predstavljena javnosti.

Pripravila Tatjana Zemljič

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.