Direktorica TMS Barbara Juršič: Tehnika je v vseh porah našega življenja

Sedemdeset let je lep jubilej. Lahko izpostavite nekaj mejnikov iz zgodovine muzeja?

Najprej je v gradu Bistra v okviru Gozdarskega inštituta LRS deloval manjši Gozdarsko, lesni in lovski muzej, nato je bila 3. aprila 1951 v uradnem listu objavljena uredba o ustanovitvi TMS in leta 1953 so za javnost odprli prve muzejske zbirke. Te so bile v začetku na ogled na približno 80 kvadratnih metrih, danes razpolagamo z več kot 6000 kvadratnimi metri razstavnih površin.

Čeprav je bil grad Bistra sprva mišljen kot začasna lokacija, je muzej ostal v njem in širil svoje zbirke ter ustanavljal nove. Izjemno pomemben je leta 1960 ustanovljen elektrotehniški oddelek, kjer denimo hranimo parni stroj in generator iz Mestne elektrarne Ljubljana iz leta 1898. Naslednji pomemben mejnik je leta 1972 ustanovitev zbirke cestnih vozil. V 80. letih minulega stoletja je muzej pridobil zbirko limuzin, ki jih je uporabljal jugoslovanski predsednik Tito, od 90. let dalje smo si intenzivneje prizadevali pridobiti še primerke vozil domače motorne industrije, zlasti tistih, ki so plod domačega znanja.

Leta 2006 je bil ustanovljen tiskarski oddelek in ker ima muzej prostore v nekdanjem kartuzijanskem samostanu, kjer je nekdaj deloval tudi pomemben skriptorij, smo v najstarejšem delu pripravili razstavo o zgodovini kartuzije Bistra. Leta 2015 smo naše zbirke dopolnili z modeli domačih letalskih konstrukcij, potem pa smo v stalne zbirke vključili še obdelovanje kovin.

V okviru TMS deluje tudi več dislociranih enot.

V Polhovem Gradcu deluje Muzej pošte in telekomunikacij, v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je na ogled razstava Bohinjci in usnje. Na gradu Bogenšperk so prikazani grafična delavnica Janeza Vajkarda Valvasorja, njegov pogled v naravo in slovenska geodetska zbirka, v Drgančevju v Novem mestu pa je bila v sodelovanju s partnerji postavljena Muzejska zbirka IMV, ki prikazuje razvoj avtomobilske in prikoličarske industrije na Dolenjskem.

Ogledne depoje imamo v Soteski in v Pivki, kjer v Parku vojaške zgodovine eksponate iz naših zbirk predstavljamo skupaj z Narodnim muzejem Slovenije in Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Depoje pa imamo še v Kočevju in na Ptuju.

V enem od intervjujev ste sicer povedali, da si prizadevate za pridobitev dodatnih depojskih prostorov.

Tako je in idealno bi bilo, če bi bili ti depoji v urbanem okolju, da bi jih lahko uredili kot ogledne. V ta namen smo tudi že predlagali ministrstvu za kulturo, da bi za potrebe muzeja odkupilo t.i. Koblerjev mlin v Bistri, kjer trenutno najemamo prostore, in zemljišče ob njem, da bi na njem postavili primerno konstrukcijo, na primer hangar, kjer bi lahko poskrbeli za ustrezne klimatske razmere in ki bi bil dovolj velik za predstavljanje večjih eksponatov tehniške dediščine. Od Ljubljanskega potniškega prometa, s katerim odlično sodelujemo, smo denimo pridobili Lobetov tramvajski voz, ki bi ga zelo radi predstavili v Bistri, a nimamo prostora.

V depojih sicer hranimo številne zanimive predmete naše tehniške dediščine in da bi jih prikazali javnosti, smo zagnali cikel Zakladi iz depojev ter lani kot prvo pripravili razstavo pisalnih strojev. Kot zanimivost naj povem, da je bilo na njej mogoče videti tudi pisalni stroj znamke TOPS slovenske izdelave, pisalne stroje pa so pred tem izdelovali v ljubljanski tovarni Rog, ki je sicer bolj znana po proizvodnji koles. Letos pa smo pripravili razstavo Medicinski instrumenti in pripomočki, na kateri prvič na samostojni razstavi predstavljamo eksponate s področje medicine.

Že dalj časa je v načrtu celovita prenova muzeja v Bistri. Trenutno so sredstva zanjo predvidena v načrtu za okrevanje in odpornost. Bi se dalo o tem povedati že kaj več?

Kot mi je znano, je prenova muzeja na seznamu, vlada pa mora načrt za okrevanje poslati v potrditev Evropski komisiji do konca aprila. Če bo projekt potrjen, bi morala biti po mojem vedenju dokumentacija pripravljena do konca prihodnjega leta, prenova pa zaključena do konca leta 2026.

Prenova samega muzeja v Bistri bi seveda za seboj potegnila tudi prenovo zbirk.

Že lani smo po tehtnem premisleku in pogovorih vodstvo in strokovni delavci skrbno pripravili idejno zasnovo vsebinske prenove zbirk ter kako jih umestiti v prostor. V najstarejši, samostanski del, kjer so prostori manjši, bi umestili manjše eksponate, novejši, gospodarski del, bi namenili večjim predmetom.

V vsebinskem smislu pa bi bila rdeča nit tehnika in znanost, ki ju človek ustvarja za človeka in s tem vpliva na okolje in način življenja. Tehniške dediščine več ne želimo predstavljati po področjih, po več ločenih zbirkah, ampak jih želimo povezati med seboj. Naše izhodišče je interdisciplinarnost ter povezovanje različnih strok in vidikov. Želimo pripraviti celostno, trajnostno in tudi zabavno predstavitev tehniške dediščine ter vanjo vključiti vse deležnike.

V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu smo, denimo, razstavo že prilagodili slepim in slabovidnim in tako bi naredili tudi v Bistri. Videčim bi lahko ponudili tudi senzorialno izkušnjo, poleg tega bi vključili več virtualnih vsebin.

V povezavi z ohranjanjem tehniške dediščine ima verjetno pomembno vlogo tudi ohranjanje in prenos znanj.

V ta namen pripravljamo številne prikaze in delavnice, naša pedagoško-andragoška služba je zelo aktivna in uspešna. V aktualnih epidemioloških razmerah jih seveda ne moremo izvajati, smo pa ogromno vsebin preselili na splet, kjer denimo redno objavljamo miselne uganke pa tudi zabavnejše vsebine. Do 3. aprila smo vsak dan predstavili po en predmet iz naših zbirk, skupaj smo jih za 70 let muzeja predstavili 70. Ob občasnih razstavah obiskovalce vabimo k sodelovanju; s to izmenjavo želimo poudariti, da muzej soustvarjamo vsi, tako mi, ki smo v njem zaposleni, kot tisti, ki nas obiščejo. Tehnika je v vseh porah našega življenja in želimo, da ljudje to tudi izkusijo, ko pridejo k nam.

Ko je govora o povezovanju in sodelovanju, koliko ste vpeti v mednarodna sodelovanja?

Že tradicionalno sodelujemo s Hrvaško, z zagrebškim tehniškim muzejem in Zajednico tehničke kulture na Reki, za lani pa smo bili dogovorjeni, da bomo z razstavo Znanje brez meja gostovali v ZDA, v Clevelandu, Washingtonu, Milwaukeeju, a nam je načrte prekrižala epidemija. Vendar nismo obupali in smo razstavo prestavili v letošnje leto. Si pa vsekakor želimo povezovanja z drugimi tehniškimi muzeji po svetu.

Pomembno vlogo pa ima tudi povezovanje z izobraževalnim sektorjem.

Vsekakor. Redno sodelujemo z vrtci in šolami, za katere smo pripravili različne programe. Pomembno je tudi sodelovanje s fakultetami, s katerimi pripravljamo dneve znanosti in tehnike. V aprilu so na vrsti dnevi meroslovja, ki jih bomo tokrat izvedli preko spleta, tu pa so še dnevi elektrotehnike, strojništva in fizike. Lani smo uvedli Teden robota, a ga zaradi covida-19 žal nismo uspeli izpeljati in upamo, da ga bomo letos. Uvedli pa smo tudi biotehniške dneve v sodelovanju z BIC - Ljubljana. Tovrstna sodelovanja so izjemno dragocena, saj otroke in mlade navdušujejo za tehniške poklice ter jim zbujajo radovednost na tem področju in jih osveščajo glede pomembnosti tehnike v odnosu do družbe in naše identitete.

Obeleževanje 70-letnice ste začeli s panojsko razstavo, ki je bila v marcu na ogled na Krakovskem nasipu v Ljubljani in bo ob ponovnem odprtju muzeja na ogled v Bistri. Na njej ste predstavili nekatere najpomembnejše eksponate iz zbirk, v soboto ste pripravili program na spletu. Kaj bo še sledilo do konca leta?

Za soboto smo sicer načrtovali brezplačen vstop v muzej in vodstva po razstavah, česar zaradi trenutne situacije žal nismo mogli izvesti, smo pa med drugim na spletu ponudili krajši film ob jubileju, ki ga nameravamo razširiti. Ob razstavi medicinskih instrumentov in pripomočkov načrtujemo še razstavo Tehnika v gospodinjstvu, ki se navezuje tudi na Slovenijo - Evropsko gastronomsko regijo 2021, ter v navezavi na 30-letnico mobilne telefonije in 30-letnico samostojne države v Muzeju pošte in telekomunikacij občasno tematsko razstavo in natečaj za poštno znamko za otroke. Sicer pa upamo, da se bo situacija vsaj delno normalizirala, da bomo lahko izvedli praznovanje v živo.

Širša javnost vas je doslej poznala predvsem kot prevajalko. Kako to, da ste kandidirali za direktorico TMS?

Za kandidaturo sem se odločila, ker sem želela uresničiti svojo vizijo na tem področju, saj sta me tehnika in dediščina od nekdaj zelo zanimali, poleg tega sem prepričana, da lahko s svojimi znanji in izkušnjami veliko prispevam k razvoju muzeja in k njegovemu povezovanju z različnimi področji. Več let sem bila zaposlena v državni upravi, delala sem v diplomaciji, imam bogate izkušnje iz vodenja, sem avtorica didaktičnih pripomočkov pa tudi strokovnih in znanstvenih člankov, pridobila sem naziv docentke na ljubljanski Filozofski fakulteti in predavala v tujini.

Na svoje književno prevajalsko delo, ki sem ga vselej opravljala v svojem prostem čas, sem izjemno ponosna. Prevedla sem več kot 30 romanov svetovno znanih avtorjev iz španščine, portugalščine in francoščine. Nazadnje sem prevedla Leto smrti Ricarda Reisa portugalskega nobelovca Saramaga in klasiko Zločin očeta Amara Ece de Queirosa. Diplomirala sem namreč iz španskega in francoskega jezika s književnostjo ter na Klasični univerzi v Lizboni magistrirala iz romanskih študij, doktorirala pa sem iz humanistike in družboslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Menim, da bi moral imeti vsak direktor širše znanje in vizijo, da mora biti sposoben mreženja, dogovarjanja, sodelovanja ter da mora imeti ustrezne značajske lastnosti. Zelo sem vesela, da me je kolektiv kljub javnim napadom določenega kroga ljudi ob mojem imenovanju lepo sprejel, za kar sem mu resnično hvaležna. Z njim lahko uresničujem svojo vizijo, ki je sedaj postala naša skupna vizija.

Pogovarjala se je Tatjana Zemljič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord