»Dirkanje me v resnici sploh ne zanima. Nikoli ne gledam formule 1 in ne spremljam nobenih dirk. A kljub temu mi je tole vse skupaj pisano na kožo. Nor sem na pospeške in poleg tega dobiš tukaj še zadostno mero druženja z zares odlično ekipo,« je med snemanjem svoje vtise strnil Borij, eden izmed šestih fantov, ki so ob prav toliko dekletih dobili priložnost, da nastopijo v novem, tako rekoč prvem avtohtonem resničnost­nem šovu na Kanalu A.

»Predvsem sem se želel navaditi občutka, da te na vsakem koraku spremlja kamera, kar mislim, da mi bo pri nadaljnji športni karieri še kako koristilo,« pove Borij, ki je sicer zagrizen atlet, njegova disciplina je tek na 110 metrov z ovirami, preizkuša pa se tudi kot športni novinar.

»Priznam, da sem izredno tekmovalen tip in v vsaki stvari iščem izziv. Iskreno povedano, od samega snemanja ne pričakujem veliko. Zame je velik uspeh že to, da sem od 140 končnih kandidatov prišel med 12 finalistov. Četudi bom moral po prvi izločilni oddaji spakirati kufre in se odpraviti domov, to zame ne bo kazen. Dobil sem svojo dozo zabave in kar bo več kot to, bo samo nagrada.«

Bum!

Vsi navzoči vsaj še zdaj, na začetku, izražajo veliko poguma in odločnosti, in ko sem jih na snemanju povprašal po občutkih in strahu, ki je stalni spremljevalec dirkačev, sem vedno dobil jasen odgovor, v slogu: »Ma, kakšen strah, stari … ni me niti malo strah, komaj čakam, da zlezem v yarisko in pokažem, kako se tišči plin …«

Tekmovalci se vsak konec tedna preselijo v najeto skupno stanovanje, tik ob dirkaškem poligonu v Logatcu, kjer friki iz produkcijskih in postprodukcijskih skupin Trigon in Pogon pod budnim očesom idejnih vodij Anje Rebek in Igorja Bratoža ter pod režisersko taktirko mladega Jureta Matjažiča snemajo Dirko. Jasno, nad vsem skupaj bdi frontman Tovarne vizij, nekdaj zelo televizijski Iztok Aberšek:

»Priznam, prvič smo se vrgli v snemanje reality showa in povsem smo padli v dogajanje. Zgrabilo nas je bolj, kot smo pričakovali, in s tem želimo nadaljevati.« Aberšek je bil brutalno iskren: »Reality showi so nova in hudičevo učinkovita oblika oglaševanja in nedvomno bomo tudi po dirki nadaljevali v to smer. Všeč mi je, da smo prav mi postavili na noge prvi slovenski avtorski reality show.« Med najinim pogovorom so tekmovalci v totalnem nalivu manevrirali in predvsem podirali stožce v dveh dirkaško predelanih toyotah.

Resničnostni šovi niso novost, vsaj v svetu ne. Pri nas se je vse skupaj začelo z zamudo, z izposojenimi formati Bara in Sanjskega moškega oziroma ženske. »Gre za značaj naroda. Pri nas nihče … no, zelo malo jih je, ki imajo jajca. Preizkusiti nekaj novega pomeni odgovornost. Torej je pri nas še vedno bolje čakati na preizkušeno varianto, kot pa se lotiti česa novega. In ko so po desetletju uspehov vseh realityjev po svetu tudi naši televizijci spregledali, da to močno vleče gledalce, je prišlo do buma tovrstnih oddaj, kakršnega doživljamo sedaj.«

Bitka med spoloma

Televizijska jesen bo minevala v znamenju novega-starega Bara, trenutno absolutnega zmagovalca slovenskih resničnostnih šovov, ki ga bo težko preseči, in Dirke, ki je dejansko plod domačih sivih celic. Prvi čisto podalpski resničnostni šov se snema samo za konec tedna, saj je večina nastopajočih čez teden pač v službi ali kako drugače zasedena. To je morda lahko hendikep v primerjavi z Barom, kjer tekmovalci ves čas, od začetka do konca, preživljajo skupaj in pod budnim očesom TV-kamer. Rdeča nit dirke? Bitka med spoloma. Ergo: tekmovanje. Torej: dirka.

Z veliko dinamike, adrenalina in hitrosti je bil tako zasnovan niz 12 oddaj, v katerih izdatno sodelujeta tudi slovenska dirkača Brane Kuzmič in Andrej Jereb, inštruktorja vseh tekmovalcev. Voznika, prvi nekdanji, drugi še vedno aktiven, sta vsak v svojem obdobju s svojimi uspehi in prevlado v državnem reli prvenstvu konkretno zaznamovala slovensko dirkaško sceno.

Medtem ko učita fante in dekleta vsega potrebnega, od tega, kako se sploh pravilno sedi v dirkaško predelani toyoti yaris, do tega, kako se drsi čez zavoj, vleče ročna zavora ali odpelje ovinek z levo nogo na zavori, se ti sami med seboj izločajo in redčijo. K sekanju glav, kar bo prišlo na vrsto kasneje, pa ste vabljeni tudi gledalci, ki boste lahko s pošiljanjem SMS-ov izdatno soodločali o tem, kdo bo ostal in kdo bo pakiral dirkaško negorljivi Sparcov kombinezon in čelado ter odšel domov.

»Mater ... Ko takole gledam, me kar zagrabi, da bi se še sam preizkusil. Moram prepričati Jereba, da me s svojo civilno zverino zapelje kak krog po progi,« je bil zakurjen voditelj Dani Bavec, čigar glas poznate z radia Hit, ljubiteljem nogometa pa je znan tudi po izvrstnih komentarjih nogometnih tekem. »Če bi lahko počel, kar si želim, bi prek zime komentiral nogomet ali pa imel službo, kakršno ima Miran Ališič. Prek poletja pa podim jadrnice po Jadranu in tega ne zamenjam za nič na svetu.«

Tako prva polovica voditeljskega para, medtem ko Maja Rejec, druga, lepša polovica, ki ste jo lahko občudovali tudi na straneh naše revije, vestno piše »plonk« listič, s katerega bosta voditelja prebrala razdelitev kazenskih točk za opravljeni test zaviranja na mokri podlagi.

Ton! Kamera! Akcija!

Ko zacvilijo gume, se tekmovalcem vidno naježi koža. Nihče ne ostane hladen in vsakdo si želi čim prej preizkusiti dirkaški volan. »Komaj čakam! Ljubim hitro vožnjo. In ponorim, kadar kdo reče, da ženske ne znajo vrteti volana. Mi treniramo na snežnem stadionu pod Pohorjem, ko zapade sneg, se vozimo, drsimo in vlečemo ročno zavoro. Noro!!!« je navdušena Edita, ki pravi, da fantu ni najbolj všeč, da sodeluje v šovu. No, sicer sta se prijavila oba, a njega niso sprejeli ...

Dirka se po uvodnih oddajah preliva v vedno bolj zanimiv finiš. Tako, kot se za dirko tudi spodobi. Od sedme oddaje ni milosti. Poleg voženj z dvema toyotama se udeleženci med seboj bojujejo tudi z dokazovanjem v kartingu, avtoštopu in še marsičem, kar diši po avanturi in avtomobilizmu. Dan pred našim obiskom so se na primer tekmovalci, premočeni od jesenskega deževja, z gumijastim strelivom lovili in streljali po bližnjih gozdovih.

Dirka je torej nekaj za ljubitelje dirkanja in štirikolesnih jeklenih konjičkov, saj je zasnovana tako, da lahko tudi naključni gledalci, ki jim po moško ni mar za romance, peripetije ali spore med tekmovalci, dobijo svojo dozo »resničnosti«. No, ko smo že pri romancah: od tekmovalcev sem dobil namig, da se nekaj plete. Simon in Maja se baje zeloo rada videvata! Sklenem preveriti zadevo.

»Ne, ne, nič od tega ni res. Vem za govorice, ampak ne držijo. Z Majo se poznava že od prej in sva samo dobra prijatelja,« govorice zanika Simon, adrenalinski zasvojenec, ki se preživlja kot vodič pri raftingu in kanjoningu na Soči, sicer pa spremlja reli, vozi avtomobil in motocikle ter prav rad pritisne na plin. Ampak v prometu le zmerno, zato ne zbira položnic in tudi nesrečo je do danes doživel le enkrat, pa še to ne po svoji krivdi.

Na zmago!

Od dirke boste lahko odnesli marsikateri atraktivni posnetek in se med drugim naučili kaj koristnega, kar boste lahko sami uporabili v vsakodnevni vožnji. Dirka je torej zasnovana kot nekakšna šola varne vožnje in dirkaških spretnosti za vse udeležence in gledalce; tekmovalci se vseh potrebnih veščin najprej naučijo, in ko dosežejo zadostno stopnjo znanja, se med seboj še pomerijo. Jasno, zmaga najboljši. Hej, a ni bilo nekako tako že v Baru?

Resničnostni šovi pač temeljijo na izpadanju, izločanju, stopnjevanju napetosti do konca, ko zmagovalec pobere, kar se pobrati da (v tem primeru nov avtomobil, dva kompleta gum, brezplačen bencin za deset tisoč prevoženih kilometrov, kasko zavarovanje). Vsem drugim ostane spomin na pet minut slave in tako rekoč nova dirka, v kateri bodo poskušali vse to kar najbolje unovčiti. Na koncu bo seveda nekaterim vseeno uspelo zmagati, drugi pa bodo končali v pesku ob stezi z razbitim dirkalnikom.

TEKST: Gaber Keržišnik

FOTO: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord