Kranjska Gora je zaspala. In to ne včeraj, predvčerajšnjim, ampak pred dvema desetletjema. V zadnjih letih smo lahko opazili nekaj gradbišč, prebrali nekaj idej, vse skupaj pa ni seglo dlje od predimenzioniranega kompleksa sredi vasi, ki napol prazen grozeče opozarja na zgrešene ideje razvoja vasi. Nihče ne ve, kaj bo s to veliko in visoko stavbo, ki bi se je sramovali celo v ljubljanskih Fužinah ali na Jesenicah. Njen lastnik je SCT, ki je bojda noče prodati oziroma zanjo zahteva več denarja, kot ga je občina pripravljena plačati. Toda ne za obnovo in dokončanje, temveč za rušenje. Obdržali bi radi le garaže pod njo ...

Gora zmazkov

Tudi če pozabim na ta zmazek sredi vasi, bi težko naštel veliko novih gradenj ali zgradb, ki bi Kranjsko Goro spreminjali v moderno in mondeno turistično središče. Relax z igralnico je umaknjen in se ne zliva z jedrom Kranjske Gore kot denimo igralnica v Kitzbühlu, ki je sredi vasi, v delu, rezerviranem za pešce. Hit ves čas povečuje svojo igralnico in se je šele zdaj, ko se na nekajurno zabavo čez mejo podaja mnogo manj Italijanov in Avstrijcev kot nekoč, zavedel, da bo moral živeti tudi od turistov, ki bodo v Kranjski Gori dopustovali. Toda kaj naj pozimi smučarji tam pravzaprav počno?!

Naprave so povsem zastarele, pred nekaj leti so resda začeli zasneževati pobočje ob vasi, z novo večsedežnico pa niso naredili prav veliko, saj lahko na njeni že stari progi narediš vsega nekaj zavojev. Druge naprave so le še za v smučarski muzej – in Kranjska Gora ga seveda nima. Ima le Liznjekovo domačijo, ki je sicer zelo zanimiva, za razvito smučarsko središče pa vsekakor premalo. No, že nekaj kilometrov onstran meje je zgodba povsem drugačna.

V Trbižu se sveti povsem nova kabinska žičnica na Višarje, na Mokrinah se lahko vozite le še z večsedežnicami in kabinskimi žičnicami, ves čas dodajajo nove proge, iščejo strmine, urejajo smučišča vse više ... V Kranjski Gori pa lahko le kupite smučarske vozovnice za vsa ta smučišča. Sama pa nima modernih naprav, ni zanimivih smučišč, ni veliko snega, ni povezav med dvema deloma smučišča, skratka, to je zdaj smučarska raven, kakršno smo pred dvema desetletjema poznali v Bolgariji ali Romuniji.

Nič, nič, nič

Hoteli so v Kranjski Gori stari veliki socialistični kompleksi. Kljub desetim letom samostojnosti kaj dosti takih, ki bi lahko držali korak s sosedi, pač nisem videl. Izjema je morda Kotnik, ki je počasi dograjeval svoj penzion, tudi penzion Lipa ima tradicijo, toda to niso majhni hoteli s štirimi in petimi zvezdicami, ki jih boste našli že v Bad Kleinkirchheimu. Tega v Kranjski Gori preprosto ni.

Tudi ni centra mesteca oziroma vasice, ki bi bil zaprt za promet in kjer bi se bohotili butiki s smučarsko opremo, zlatarne, urarne, banka, delikatesa, kino, še kakšen hotel, gostilne, slaščičarne, kavarne ... Je le glavna ulica, v kateri ni nič. No, ja, tam so nov hotel Sava in apartmaji za nakup, ena gostilna in muzej. Pa gasilski dom.

Niti ene trgovine, nobena hiša ob cesti ni posebno urejena, ni niti pločnika. Zato pa večina trgovcev vztraja s trgovinami v konstrukciji iz sedemdesetih, ki kot celota spominja na bife ob samopostrežni trgovini, v katerem se grejejo pjančki in počasi srebajo pivo ali špricer. Nočne zabave ni. Gorenjci imajo pač radi mir, iz redkih »kafičev« pa doni, kakor da bi bili sredi Straduna ali na Rivi v Splitu.

Julijci za tolažbo

Nekaj pa Kranjska Gora vendarle ima: prekrasno kuliso, pogled na Julijske Alpe, ki se kopljejo v popoldanskem soncu. Toda od tega v turizmu že dolgo ni mogoče živeti. To ve tudi župan občine Kranjska Gora Jože Kotnik, ki je pred več kot dvema desetletjema spoznal, da je odličen posel v dobri gostilni, piceriji in majhnem hotelu.

»Ob možnostih, ki jih imamo, smo zadovoljni,« je začel pogovor krepkorasli šestdesetletnik, ki vasico vodi že osmo leto. »V tem času smo naredili veliko, najpomembnejša pa je čistilna naprava!« Morda res, toda to je premalo, to je šele začetek. »Ne smete pozabiti, da ljudje tu nočejo takšnega turizma, kot bi nam ga radi vsilili v Ljubljani,« je bil odločen Kotnik, »saj so pri sosedih mnogo naravnega uničili. Kranjska Gora bo ponujala naravo, ne pa ostalega.

»Del krivde za to, da na Gorenjskem ni več dobrih gostov, ki bi uživali in veliko zapravljali, je v dejstvu, da Slovenija nima svojega imidža. Nihče z veliko denarja ne bo prišel k nam, domačini pa tega niti ne želijo. Živijo dobro, občina je zelo bogata, takoj za nekdanjo Ljubljano Center.

Občasno domačini prodajo nekaj zemlje ali gozda, pa imajo spet za nekaj časa. Ne zanima jih trdo delo, vlaganje, odrekanje, najemanje kreditov, tveganje ... Svoje hiše v središču vasi želijo takšne, kot so, nočejo jih spreminjati, čeprav smo zdaj ustanovili sklad, v katerem bo nekaj denarja za pomoč pri obnavljanju fasad v starem jedru vasice.«

Kranjske obljube

Obljubljajo, da bodo tlakovali stari del vasi, kjer naj bi se potem počasi začelo bolj živahno življenje, jasno pa je, da bo lastnike hiš, vsaj mnoge med njimi, težko prepričati, da bodo začeli spreminjati svoje mirno in lagodno življenje.

»V Kranjski Gori je še mnogo tržnih niš, dejavnosti, ki bi lahko prinašale dobiček, toda ljudje jih ne poznajo. Ne hodijo po svetu, ne poznajo blišča Tirolske ali Švice. To so bili koroški pastirji, ki so se pred stoletji naselili tukaj. Vsi, ki nas v Kranjski Gori zanima posel, smo prišleki,« je povedal Kotnik, ki je prišel z Bleda. »Ljudi bi morali v tej smeri bolj izobraževati, zaseka in klobasa sta danes res premalo,« je bil slikovit župan. Veliko si obeta od term, ki naj bi jih zgradili sredi vasi.

Termalna voda bo spremenila Kranjsko Goro, so prepričani domačini, »a ne bomo je izkoriščali tako, kot bi si mnogi želeli. Zato zdaj tega tudi ne bomo kar prodali nekim tujcem, ki bodo potem naše bogastvo le izkoriščali.« Svoje rešitve pa nimajo. Investicija v terme naj bi bila težka najmanj sedem milijonov evrov. »Imamo 33 investitorjev, ki so pripravljeni vložiti denar v ta projekt. Pričakujemo pa slovenski kapital, ker ga bo zanimala Kranjska Gora, tujce zanima samo naša voda in njeno izkoriščanje.«

No, zgodba s propadom Kranjske Gore kot turističnega centra se je začela že davno. Kajti že pred več kot dvema desetletjema se je začela vas spreminjati v postajališče tranzitnega turizma. Italijani so hodili po bencin, Avstrijci jest, oboji po radensko, pozneje se je v to vključila še igralnica.

Smučišča so propadala, naprave prav tako, v vasi pa z grenkim priokusom govorijo o trideset let trajajoči vladavini direktorja žičnic Božidarja Pristavca, ki naj bi zamudil odlične razvojne priložnosti v začetku osemdesetih. Kotnik trdi, da so banke ponujale ugodne kredite, ki pa tedaj niso zanimali nikogar, saj so vsi živeli dobro, žičnice so še prinašale denar, vlaganje pa je bilo preveč tvegano. »Nihče ni gledal naprej, časi so bili pač takrat predobri!«

Ob tem sem lahko v Kranjski Gori izvedel, da predstavlja smučarija le še 20 odstotkov njihovega turizma. Tudi z njo imajo seveda načrte. »Vrh Vitranca moramo oživiti za smučanje in ga nameniti bolj zahtevnim smučarjem, saj ne bomo preživeli brez smučišč nad okrog 1500 metrov nadmorske višine. Vršič je prav tako ena od možnosti za razvoj smučišč, imamo načrte, to je projekt za naslednja desetletja. Domačini smučanja kljub Triglavskemu narodnemu parku v okolici ne ovirajo, to je pozitivno. Potrebujemo še 70 hektarjev smučišč v visokogorju.«

Besede so kar letele, ko se je župan Kotnik razgovoril, ni pa znal povedati, kje bodo dobili dodatnih 20 milijonov evrov, če hočejo v prvi fazi urediti poligon v Podkornu, oživiti vrh Vitranca in se s sedežnicami povzpeti na Vršič. »Najprej bo na vrsti poligon, ker brez dveh novih sedežnic ne moremo več sodobno organizirati tekem svetovnega pokala v smučanju. To bo stalo okrog pet milijov evrov,« pravijo v Kranjski Gori, kjer je Kotnik tudi eden glavnih organizatorjev tekem za pokal Vitranca.

Za smučarske vajence

Večina gostov Kranjski Gori so mlade družine, ki jim lahko ponudijo največ, saj so položni kratki tereni idealni za učenje smučanja, za zahtevne smučarje pa Kranjska Gora že zdavnaj ni več zanimiva. Ti lahko le kupijo smučarsko karto za Tromejo in Trbiž. Prav po tihem pa so mi v Kranjski Gori povedali, da bo tudi s slovenske strani morda že čez nekaj let na Tromejo peljala kabinska žičnica, za katero naj bi sredstva dobili od Evropske unije.

»V Trbižu jim je laže, tam jim je kabinsko žičnico na Višarje zgradila država iz sklada za razvoj odmaknjenih in nerazvitih regij, pri nas pa na kaj takšnega ne moremo računati,« so v Borovški vasi, kot je staro ime za Kranjsko Goro, potožili nad oblastjo v Ljubljani.

Imajo že nekaj lukenj igrišča za golf, v kakšnem letu pa bo narejenih vseh devet, kolikor jih za zdaj načrtujejo ... Jezero pri Jasni bodo poglobili, da bo poleti primerno za kopanje, ob hotelu Larix bo nastal odprti bazen, hotel Erika pa naj bi postal majhen luksuzen hotel. Vseh teh idej za zdaj v Kranjski Gori ni čutiti, vaščani pa se najbolj bojijo, da bodo ideje odšle skupaj z županom. Letos se mu bo iztekel drugi mandat in Jože Kotnik ne namerava znova kandidirati.

Nikola Perkolič, ki je nekoč vodil Kotnikov penzion, ima že dolgo svoj penzion Lipa, s politiko pa se ukvarja le postransko. »Sodeloval sem pri nekaterih projektih, toda stvari se ne premaknejo z mrtve točke. Veliko govorimo, manj pa smo storili. Vsak seveda išče in gleda na svoje inetrese,« je bil oster gostinec in Kotnikov konkurent, »toda le v gostinstvu, ne pa tudi v politiki.«

Z mnogo tega, kar je povedal Kotnik, se je strinjal tudi lastnik Lipe, ki hkrati že razmišlja o svojem novem projektu: »Morda bom zgradil majhen, a luksuzen hotel!«

V Kranjski Gori si nekateri vendarle želijo gostov, ki jih ni. Želijo si vseh, ki ostajajo pozimi na Tirolskem, v Dolomitih ali v Švici, poleti pa kar ob Vrbskem jezeru.

A kaj, ko jim Kranjska Gora razen načrtov, dobre pice in solidne hrane ne more ponuditi nič. Naj ponovim; ni butikov, ni izložb, ki mamijo, in notranjosti teh trgovin, ki kar sama prazni denarnice, ni kavarn, majhnih alpskih hotelov, ni promenade, ni smučišč, ni prijetnih koč na smučišču, ni lokalov z glasbo, kjer bi se mladi lahko zabavali po smučanju, ni strmih prog, ni naravnega snega, ni tega, kar ponuja prav vsaka avstrijska vasica ...

Če ne verjamete, si vzemite čas in nekaj denarja ter se zapeljite do Kitzbühla, Madonne di Campiglio ali St. Moritza, ki jih alpski svet prav tako kot Kranjsko Goro pozna po odmevnih in slovitih tekmah svetovnega pokala, pa vam bo vse takoj jasno. Kakor da bi se tam čas zavrtel za četrt stoletja naprej ali pa bi se v Kranjski Gori ustavil takrat, ko je umrl Tito. In zato bo verjetno vse več Slovencev hodilo smučat le še v Avstrijo ali Italijo, načrti naše resda lepe in nostalgične alpske vasice pa se bodo še naprej prašili v občinskih arhivih ...

In največja lumparija? Smučarske vozovnice, ki stanejo v Kranjski Gori skoraj 5000 tolarjev, le deset ali 15 odstotkov manj kot pri sosedih, glede na ponudbo na smučiščih tu in tam pa bi morali smučarji Kranjskogorcem za dnevno vozovnico odšteti največ 1500 tolarjev. Če bi jim zaradi prednosti domačega terena malce pogledali skozi prste …

TEKST: Miran Ališič

FOTO: Bor Dobrin