Drnovšek bo letal kot arabski šejk!

Verjetno ga ni Slovenca, ki ne bi vedel za spopad med Slovenijo in Romunijo, ki je našim prinesla vstopnico na svetovno nogometno prvenstvo (brez katere so, spomnimo se, ostali denimo Nizozemci), Romunom pa vzela selektorja. Je pa med nami mnogo takih, ki stalno pozabljajo, da »tam zunaj« strašijo nekakšne privatizacije bank, usklajevanje državnega proračuna in navsezadnje tudi ustanavljanje hitrih sodišč za teroriste. Ne zanima jih opletanje s pojmi, kot sta »razprodaja slovenskih podjetij« in »nacionalni interes«.

Pa še to: raziskave na temo prisotnosti bolezni norih krav so pokazale, da Slovence prva lokalna nora krava ni presenetila. Še naprej bodo prebavljali govedino. Iz tega je mogoče ugotoviti: da so ljudje neobveščeni ali pa da jim je čisto vseeno. Vseeno zato, ker vlada tod samo po sebi umevno prepričanje, da je nekdo v Sloveniji plačan za to, da nadzoruje in bdi nad stvarmi, za katere navadni državljani nimajo časa ali pa se nanje ne spoznajo. Vendar pa: jim lahko zaupamo?

Kdorkoli že je nadzoroval nakup vladnega falcona, se pred davkoplačevalci ni najbolje izkazal. Še več: enega je tako razjezil, da je na ljubljanskem okrožnem sodišču vložil ovadbo proti svoji vladi. Meni, da mu je z nakupom 35 milijonov ameriških dolarjev težkega letala povzročila večjo gmotno škodo.

Ter ponižala njega in slovenski narod. Sicer je pogodba o nakupu že podpisana, slovenska vlada pa naj bi prav na znameniti nogometni tekmi dobila brco v glavo, ko je Ion Tirac, poslovnež in nekdanji teniški igralec, na tekmi svojim poslovnim partnerjem pripovedoval, kako se nam zavoljo nesrečnega aviončka smeji ves svet. Zaradi recesije naj bi tako Swissair svoje airbuse prodajal za polovico falconove vrednosti. Država bi z malo pazljivosti lahko v svoji malhi obdržala 15 milijonov dolarjev. Kar ni drobiž.

Približno 14 milijonov tolarjev pa bi lahko davkoplačevalcem in delničarjem Telekoma prihranil tudi Mobitel, ki si je omislil razkošno prednovoletno prireditev za poslovne partnerje. S tem smo dobili nov dokaz, da državljani nadzornikom državnega proračuna nikakor ne moremo zaupati. Mobitel je za skoraj štiri milijone najel obe dvorani Slovenske filharmonije in naročil čarterski let za slavni 15-članski orkester peterburških solistov, da je zabaval njegove goste.

Vse skupaj je torej navrglo približno petnajst milijonov, tisti, ki so to sešteli, pa pravijo, da je ta ocena stroškov precej prizanesljiva. Koliko je namreč od Mobitela dobila še organizatorka prireditve, Agencija 41, ni znano. Delničarji so bili precej nezadovoljni, še zlasti zato, ker Mobitelova mama Telekom že dolgo ne posluje tako, kakor bi bilo treba.

Če bodo že vsega navajeni davkoplačevalci tole mirno požrli, vsaj delničarji ne bi smeli. Predvsem zato, ker je tudi Telekom priredil novoletno zabavo za poslovne partnerje, niso pa je priredila nekatera druga večja slovenska podjetja, ki poslujejo bolje, vendar z – ah, nesreča – zasebnim kapitalom.

Če izpustimo dobro znane povezave med nadzornimi sveti in upravami zelo različnih, vendar pa, sodeč po ljudeh, ki v njih sedijo, tako zelo enakih slovenskih podjetij, se je vendarle treba vprašati, kako bo, glede na ne najboljše izkušnje, tekel nadzor nad poslovanjem Stadiona, d. o. o.? Podjetje je ustanovila vedno bolj poslovno korajžna ljubljanska mestna občina.

Vprašanje je le, ali ne gre spet za metanje denarja skozi okno. Dokaz, da se bo projekt ekonomsko zares izšel, bo gotovo sodelovanje zasebnih vlagateljev. Marjan Rekar, vodja projekta in varuh »podjetij v razvoju«, je prepričan, da mu bo zasebnike uspelo pritegniti k projektu. Načrtuje celo, da bo Stadion, d. o. o., posloval z dobičkom.

Pa poglejmo še k nekaterim drugim nadzornikom, ki neposredno ne nadzorujejo in varujejo denarja, posredno pa imajo z njim precej opraviti. Nad osumljenim, ovadenim, obtoženim in na koncu obsojenim nekdanjim državnim sekretarjem Borisom Šuštarjem bo odslej bedela Neva Miklavčič Predan in Helsinški monitor Slovenije. Šuštar je tej ustanovi že izročil »konkretne primere in predloge kazenskih ovadb vodilnih politikov in funkcionarjev v Sloveniji«.

Tako je sicer, a ne poimensko, s prstom pokazal na kazniva dejanja izdaje uradnih tajnosti v ministrstvih in vladi, nezakonita financiranja vladnih strank, zlorabe uradnega položaja, podkupovanja in okoriščanja. Če se to res dogaja, potem je prav, da se vendarle prikaže resnica in krivci plačajo. Da se bo vedelo, kako in kaj.

Žalostno pa je, da očitno Šuštarju, po njegovem pravnem statusu sodeč, verjameta le žena in Miklavčič Predanova. Kaj je že pripomnil novinarski kolega ob nastopu Bajukove vlade? Ah, seveda, da »bomo zdaj vsaj imeli kaj pisati, saj so desni mnogo manj spretni pri prikrivanju napak kot levi …«

TEKST: Pika

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord