Kakšna je možnost, da boste kot četrti sodnik vendarle odsodili katero od tekem na EP?

Sam se takšnega scenarija ne nadejam. Četrti sodnik namreč stopi na igrišče zgolj ob poškodbi glavnega sodnika, tega pa svojim stanovskim kolegom nikakor ne privoščim.

Kakšne so potemtakem vaše naloge ob igrišču?

Moje delo je predvsem nadzor obeh klopi z rezervnimi igralci in trenerjev, ki se lahko gibljejo samo v posebej označenih prostorih. Ob tem skrbim za nemotene zamenjave igralcev in nenehno opazujem igro ter po brezžični zvezi glavnemu sodniku tudi sporočam morebitne večje kršitve pravil, ki jih sodniška trojka na igrišču spregleda.

Torej nima smisla, da bi se igralci udarjali in pljuvali glavnim trem sodnikom za hrbtom?

Ne, vsak tak hujši disciplinski prekršek takoj sporočim naprej in kazen neotesancem ne uide.

V vaši kartoteki je na vrhu prijatelj­ska tekma med Francijo in Argentino na Stade de France pred 70 tisoč gledalci ...

Res je, soditi takim asom mi je bilo v nepopisno veselje, a tudi finale prvenstva U-21 ni bilo od muh. To so tekme, ki si jih zapom­niš za vse življenje. Pritisk s tribun? Seveda je poseben občutek, ko te zmerja taka gromozanska množica navijačev, a mene to še posebej podžge in menim, da ne podležem ambientu.

Bržkone tudi sami kdaj odigrate nogomet – se takrat valjate po tleh kot nogometaši, ki želijo na pravih tekmah od vas izsiliti prekršek ali pa rumeni karton?

[smeh] Po atletskih treningih, ki nas ohranjajo pri kondiciji za naporno tekanje po nogometnih igriščih, večkrat res tudi sodniki odigramo kako mini nogometno partijo, ker se tako najbolj na­učimo čutiti igro in igralce. A za valjanje po tleh in simuliranje prekrškov nam pri tem res ne ostane časa ...

Kakšen ugled uživate slovenski nogometni sodniki pri UEFA, glede na to, da naša reprezentanca zadnje čase ne blesti, pa tudi ekonomsko nismo posebej zanimivi?

To nima nobene neposredne zveze. Z Darkom Čeferinom veljava za dobra sodnika in to, da reprezentanca ni v evropskem vrhu, na najin položaj ne vpliva. Poglejte na primer Luboša Michela iz Slovaške, ki je piskal finale lige prvakov: njegova reprezentanca nikoli ni igrala na velikih tekmovanjih, pa so mu dodelili to odgovorno nalogo. Kdor je dober, lahko pride do vrha, kdor ne, ga pač ni zraven.

Kdaj bomo torej gledali v finalu evropskega prvenstva slovensko reprezentanco in slovenske sodnike?

Hkrati prav gotovo nikoli ne, ker sodniki in igralci ne smejo prihajati iz istih držav. Zase lahko rečem, da se z nadaljnjim dobrim delom da priti še stopničko više, med najboljših 24 sodnikov v skupini elite (najvišji rang sodniške organizacije, op. p.), a to se lahko zgodi čez eno leto, lahko pa nikoli. V primeru nogometašev pa z novimi stadioni in izboljšano celotno nogometno infrastrukturo tudi lahko upamo na lepše čase. Mariborova tekma pred 12-tisoč glavo publiko ob odprtju prenovljenega štadiona dokazuje, da lahko evropsko nogometno vzdušje pričaramo tudi doma.

Rok Bulc

foto; Guliver Image, Getty Images

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ