Urša Zgojznik: Ekologija ni le stvar ministrstva, ekologija je v nas

Je društvo Ekologi brez meja širši javnosti postalo prepoznavno z akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, ki je potekala leta 2009/2010?

Urša: Društvo je bilo ustanovljeno prej, ampak akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu je nastala iz civilne iniciative, ki je, da bi akcijo lahko izpeljala pravno in formalno, potrebovala organizacijo in društvo je akcijo posvojilo. Pravzaprav je prej bilo neaktivno in akcija je bila prva resna in hkrati velika stvar, ki jo je društvo speljalo.

To je bil največji prostovoljski projekt v Sloveniji, sploh okoljevarstveni. Z akcijo smo zajeli vse segmente prebivalstva, od najmlajših v vrtcih, osnovne šole, fakultete in upokojence, udeležencev je bilo 289.000. Ena od ključnih strategij projekta je bilo povezovanje. Vključili smo več kot 40 organizacij, vse krovne zveze pri prvi akciji in drugi, vladne in nevladne, od vojske do gasilcev, ribičev, lovcev ...

Se je akcija izkazala za smiselno?

Urša: Imela je velik smisel in pomenila je velik preboj. Cilj je bil čiščenje divjih odlagališč in sprehajalnih poti. Mi kot država, sploh glede divjih odlagališčih, nismo prej o tem rekli niti besede. Z akcijo smo ta problem izpostavili in naredili register divjih odlagališč, ki obstaja še danes.

Danes je odlagališč več kot deset tisoč, takrat pa je bilo registriranih več kot 15 tisoč, čeprav za danes ta številka ni povsem jasna, ker se več ne dela toliko na posodabljanju. Za to je treba izvajati aktivnosti in imeti sredstva, ki pa jih nimamo. Pri prvi akciji leta 2009/2010, ko je bil prvi popis narejen zelo strukturirano, so se območja pregledovala tudi s pomočjo letalskih posnetkov in takrat so bila zaznana večja odlagališča. Teren je bil res prečesan, čistila so se odlagališča, stara 20, 30, 40 let, saj pred toliko leti nismo imeli nobenega sistema ravnanja z odpadki in se je temu primerno odlagalo.

Namen vzpostavitve registra divjih odlagališč je bil takšen, da se to uporablja. Prostovoljci tega ne bodo zares uporabljali, potreben pa je odprt sistem, da lahko prihaja do vnosa novih odlagališč in se tako aktualno spremlja, kaj se na tem področju dogaja. Po akcijah smo ta register predali Ministrstvu za okolje in prostor, ampak tu se je vse skupaj ustavilo in ni bilo narejenega koraka naprej.

Želite z imenom društva izpostaviti, da se dotikate vseh segmentov življenja?

Urša: Drži, že ime pove, da ni mej, da ekologija ni stvar, ki se dotika le ministrstva oziroma države, sploh odpadki. Vse, kar se tiče okoljevarstvenega področja, se dotika vsakega posameznika. V društvu Ekologi brez meja smo se osredotočili na področje odpadkov in aktivizem, kar je zapisano v naši viziji.

Kar pa se tiče drugih okoljevarstvenih področij, pri nas obstajajo tudi druge okoljevarstvene organizacije, ki se zelo aktivno ukvarjajo s podnebjem, ekološkim kmetijstvom, z onesnaženim zrakom v mestih, odpadki pa so bili pred nami zelo v ozadju. Ravno odpadki pa so tisti, ki jih vidimo, se pravi povsem nekaj drugega kot onesnažen zrak, ki ga lahko le občutiš, odpadek pa te moti takoj in prej prisili k aktivizmu.

Ali obstajajo javna podjetja, ki k problematiki odpadkov pristopajo s preventivnim delovanjem?

Urša: Ja, so, recimo Snaga in druga komunalna podjetja, ki so v hierarhiji ravnanja z odpadki primarno bolj na koncu verige: skrbijo za ravnanje z odpadki, ko že nastanejo. Treba pa je delovati že malo prej, da se sploh ne nabere toliko odpadkov in se razmišlja, kaj se z odpadki, ki se zbirajo ločeno, zgodi. Kako je nastavljeno recikliranje in ali se sploh ločeno dobro zbira.

Tudi to se redkokdaj vprašamo. Namreč možni so tudi koraki prej, kot sta preprečevanje in zmanjševanje odpadkov. Pozneje se lotiš okoljevarstvene problematike, dlje časa traja, da se problem naredi znosen ali rešljiv. Zato to ne more biti stvar le ene organizacije. Je pa super, da so se Snaga in druga komunalna podjetja tudi začele truditi na svoj način s preventivo in ozaveščanjem posameznikov, ker je tudi nujno in dolgoročno najbolj uspešno.

Kako lahko društvo vpliva na nas?

Urša: Spremljamo dogajanje po svetu in okrog sebe, smo neodvisni in smo na neki način zagovorniki okolja. Zato zaznane težave spreminjamo v ozaveščevalne projekte in kampanje, prikazujemo dobre prakse, skrbimo, da se o problematiki govori, so v medijih članki, pripravljamo konkretne projekte, akcije in dogodke. Rečemo, da največ dosežeš s tem, ko pokažeš nekaj konkretnega.

Kot je recimo bil vaš projekt z vrečkami?

Urša: Pri vrečkah mi je vedno znova zelo zanimiv odziv medijev in ljudi, ko omeniš plastično vrečko.

Kakšen je?

Urša: Noro, veliko jih je proti, so zato, da se jih prepove. Ne maramo jih, zavedamo se, da so problem, jih je preveč in se z njimi ne ravna dobro.

Projekt Vrečka na vrečko opozarja na problem prekomerne uporabe in nepravilnega ravnanja s plastičnimi vrečkami v Sloveniji. Po nekaterih podatkih naj bi odrasel prebivalec Slovenije na leto v povprečju porabil med 130 in 150 plastičnih vrečk, ki po končani uporabi, po navadi po 30 minutah, največkrat končajo med mešanimi odpadki ali v naravi, kamor ne spadajo, saj se jih da reciklirati.

Plastične vrečke se razkrajajo tudi do 1000 let in predstavljajo grožnjo za naravo ter za zdravje ljudi in živali, saj so narejene iz neobnovljivih surovin, kot sta nafta in zemeljski plin. Po drugi strani jih vsakodnevno zelo uporabljamo, čeprav vemo, da v roki držimo problem. Prvi projekt Vrečka na vrečko smo speljali leta 2011.

Naša pošast 'bagfoot' je skakala po ljubljanskih ulicah, odziv je bil zelo dober. Imeli smo tudi veliko hobotnico z lovkami, ki so se razprostirale daleč naokoli po Ljubljani, mimoidoči pa so na lovke natikali plastične vrečke. Na koncu smo hobotnico peljali v Bruselj pred parlament, ker smo bili nominirani za nagrado v tednu preprečevanja odpadkov. Morda je zdaj zaznan rahel napredek v pravo smer, ampak ko smo začeli, so vsepovsod v trgovskih centrih in trgovinah na blagajnah delili brezplačne plastične vrečke. Danes to ni več samoumevno, brez jasnih usmeritev, da morajo to narediti, so sami šli en korak naprej.

Imate v mislih papirnate vrečke, tiste iz razgradljivih materialov in iz blaga ter to, da jih je treba plačati?

Urša: Alternative so, ampak marsikje še vedno niso enakovredne. Pri nas v društvu ponujamo možnost, da namesto plastičnih vrečk za sadje in zelenjavo uporabljamo vrečke iz blaga – za dolgotrajno uporabo. Sicer pa je vrečk, ki so biorazgradljive, na trgu precej. EU je predpisala en standard za te vrečke, ki je primeren za uporabo, čeprav obstajajo tudi pomisleki, da ni popolno razgradljive bio plastike. Drugi problem pa je to, da se ta plastika dela iz hrane. Kakor se začnemo pogovarjati o okoljskih problemih, si zelo hitro na ravni planeta ali vsaj na ravni ene celine, to ni nikoli državni problem.

Se še ne zavedamo, da je planet naše dvorišče?

Urša: Ne, kakor tudi ne, da gre za krogotok. Pri plastičnih vrečkah je težava, ker so narejene iz hrane, mi pa rešujemo in dajemo razvojno pomoč državam, kjer je težava lakota. Po drugi strani se tu s problematiko rabe plastičnih vrečk ukvarjamo, v nerazvitem svetu pa jih je vsepovsod tako veliko, da se včasih zdi problem globalno popolnoma nerešljiv. O tej temi bo treba še veliko razmišljati.

Sploh o ekologiji. Kaj sploh je ekologija?

Urša: Ekologija ima danes celo zelo slabšalen prizvok, ker se zlorablja tudi v komercialne namene. Temu rečemo 'greenwashing', saj je to tudi nekakšna modna muha, kar pa ne more biti res. Ekologija pomeni korak k spremembi in je že povsem nujna, saj je zelo logično, da so naravni viri omejeni in da ima planet svoje omejitve. Tam, kjer surovin ni, bomo zelo težko v prihodnosti ustvarjali nove in nove reči, če nam na primer tuji trgi nekoč zaprejo dobavo. Konec koncev pa se v predmetih, ki jih že danes uporabljamo, skriva ogromno surovin.

Smo že tam, ko bi nujno morali temu primerno reagirati?

Urša: Vsi okoljevarstveni problemi so kompleksna tema. Da razložiš, zakaj je problem v onesnaženem zraku, prideš do tega, da razlagaš o trdih delcih v zraku, kaj pomenijo kovine v telesu ...

S tem drezamo tudi v zadeve, ki so povezane z denarjem in željo po čim večjem zaslužku s čim manj vložka?

Urša: S tem se pri okoljevarstvenih težavah srečamo velikokrat. Na eni strani je ustaljen sistem kapitalizma z ustaljenim sistemom nenehne gospodarske rasti in proizvodnje. Je le težnja po večji proizvodnji in posledično po več dobička, več vsega. Pozabili pa smo, da se je vse začelo z idejo, da nam bo ob tem bolje. Pa to res še drži? Na drugi strani imamo tudi vprašanje: "Kdo bo skrbel za planet, za ljudi in naše zdravje?"

Mar nimamo za to Ministrstva za okolje in prostor?

Urša: Imamo, ampak na koncu to ni stvar tega ministrstva. Je tudi stvar gospodarstva, izobraževanja.

Zakaj?

Urša: Ker je okoljevarstvena problematika kompleksna. V preteklosti smo preveč strmeli h gospodarski rasti, po novih delovnih mestih ...

In ob tem nismo razmišljali o okolju in posledicah gospodarske ekspanzije?

Urša: Res je, da ima država vzvode, s katerimi lahko to regulira, ampak če je prepočasna, je zelo težko, težje je nekaj naknadno spreminjati. Recimo sistem ločevanja odpadkov se je v Sloveniji začel vzpostavljati približno pred 20 leti. Očitno je bilo, da je to potrebno, tudi zaradi tega, da smo si zniževali stroške odlaganja na odlagališčih. Takrat je obstajala nekakšna splošna direktiva, ampak vsaka komunala se je tega lotila po svoje, ker ni bilo enotne usmeritve. In danes so v različnih krajih Slovenije različni sistemi ločevanja odpadkov.

Konkretno ponekod odpadke ločujejo na mokre in suhe, drugje na več različnih skupin. Tako danes, ko prihajamo do tega, da je zelo težko meriti, kje smo, in statistično delati analize, poročila, kako boš spreminjal sistem, ki se je gradil 20 let in je vsa infra struktura temu primerno podkrepljena. Zdi se mi, da smo zdaj morda prvič v zgodovini na točki, ko imamo možnost vse skupaj zapeljati v isto smer, kjer bodo uravnovešeni gospodarstvo, okolje in delovna mesta. Gre za model krožnega gospodarstva.

Na katerem nivoju se pogovarjate o krožnem gospodarstvu?

Urša: Na evropskem, zdaj tudi na ravni države, sicer so na svetovnem nivoju tudi poskusi, ampak mi pripadamo okolju EU. Hec je v tem, da se mogoče sliši kot nov pojem in je tudi to zdaj moderno. Pravzaprav pa ni nič novega, ker je to nekaj, kar že obstaja v sami naravi. Če je kaj, je v naravi zelo jasno, kaj pomeni zapreti ta krog. Drevo zraste, se uporabi, gre tudi v gospodarski tok, ustvari se dodana vrednost, preostali del oziroma po izrabi se direktno vrže v naravo, da gre nazaj v krog biološkega razpada, komposta. Tak krog je potreben, saj gre za obnovo gozdov. Če vprašate gozdarja, se gozdov ne sme popolnoma čistiti, ker gre za samoproces, ki je obenem tudi hranilo. Ta princip bi se naj prevzel tudi na ravni gospodarstva. Da se nekaj, kar ustvarimo, in je potem izrabljeno ter se na nobeni točki ne da uporabiti na nov način, vrne nazaj v proces. To pomeni, da je odpadek nova surovina.

Govorite o reciklaži?

Urša: To je zagotovo več kot reciklaža. Nekateri enačijo reciklažo s tem procesom, to je napačno mišljenje. Krožno gospodarstvo je nad recikliranjem, včasih z reciklažo tudi izrabljamo snovi. Pri reciklaži papirja in plastike je v vsakem novem krogu predelave material slabši, ker nikoli več ne dobiš nazaj iste surovine. Pri papirju je sedem do osem krogov predelave, potem je zadnja faza in razpade. Pri steklu je možna neskončna reciklaža, a ga premalo recikliramo. V Sloveniji ni predelovalcev stekla, v tujini pa imajo ponekod tudi zabojnike za zeleno, belo in rjavo steklo, ker vsako steklo reciklirajo posebej po barvah. Pri nas mešajo steklo vseh barv in tega nikoli več ne dobiš narazen. Steklo se v fazi recikliranja pri nas največkrat uporablja za nove surovine, kot so fasadni sistemi in drugi materiali. To je ponovna uporaba, ampak s tem se njegova vrednost izgublja. Razumem pa, da je naš trg še vedno premajhen za postavljanje novih linij, pri tem se moramo ozreti preko meja.

Kako lahko na to vplivamo mi?

Urša: Z izbiro dobrin pri nakupu, se pravi, masovno resnično lahko vplivamo na spremembe izdelkov, seveda tudi njihovih cen. Rešitev je v zmanjševanju porabe, ampak ne za ceno ugodja. Na to temo zelo dobro pove Janez Potočnik, nekdanji slovenski evropski komisar v EU, ki je predsedoval komisiji za okolje. Njegova zgodovinska vrednost je v tem, da je povezal več sektorjev, ki so pripravili paket krožnega gospodarstva.

Krožno gospodarstvo ni le okoljsko vprašanje, je okoljsko in gospodarsko vprašanje. Dokler ne bomo na to temo vsi nekaj delali, ne bo nič. In on ni startal iz okoljskega področja, ampak je vključil vse različne spektre, tudi izobraževanje. Rekel je, da za ceno, ki jo danes plačujemo, mora naše udobje ostati isto. To pomeni, da lahko prej naredimo tako, da je gospodarski sistem takšen, da upošteva ekologijo in udobje.

Kakšna je ideja vašega društva?

Urša: Naša ideja je ozaveščati, govoriti o temah, jih približevati ljudem, da jih razumejo, da vedo, zakaj se tičejo tudi njih. Tudi krožno gospodarstvo se dotika vsakega podjetnika, da razmisli, kje in kakšne vire bo uporabil. Naš način je, da vedno znova, karkoli počnemo, okoljske teme vsem ljudem prek projektov predstavimo poljudno in preprosto. Nekaterih tem in rešitev ni treba izumljati povsem na novo, če je to že nekdo razvil. Včasih je nekaj dovolj le prenesti na svoj sistem ter prilagoditi. V Sloveniji imamo dobre primere tudi s področja krožnega gospodarstva, pa tega ne vemo.

Recimo?

Urša: Recimo M Sora iz Žirov, kjer delajo okna. Tudi podjetje Julon deluje po principu krožnega gospodarstva.

Skratka odvečnih materialov ni treba metati?

Urša: Ne, ampak je treba pogledati prakse drugih in na njih graditi, pogledati, kaj lahko z njimi napravi nekdo drug oziroma kaj bi odvečni material lahko pomenil v novem procesu. Zakaj bi danes imeli neskončen problem, ki ga je nekdo že rešil. Saj je svet vse skupaj ena mala zemlja.

Pa to malo zemljo obvladamo?

Urša: Očitno slabo.

Kaj pa svoja mala življenja, jih obvladamo?

Urša: Saj ne gre toliko za uničevanje planeta, uničujemo predvsem človeštvo. In ekologija se začne v vsakem od nas.

Se pravi, da je treba vlagati vase, v človeka. Se danes res vlaga v človeka?

Urša: Vsekakor je treba vlagati v človeka. Če določena vprašanja niso rešena, je slabša kakovost življenja. Štos je tudi, da imamo visoko raven udobja, urejene sisteme, sploh se več ne sprašujemo, ali imamo probleme, ampak kaj bi bilo, če bi danes nehala delati ena komunala? Recimo da se ne bi posodabljal sistem s pitno vodo. Po drugi strani pa imamo področja, ki so daleč od tega, da so super.

V Sloveniji imamo precej onesnažen zrak. Kar se tiče vlaganja v človeka, je zdravje tisto, v katero moramo vlagati. Kaj pa se nas bolj tiče kot zdravje? Ampak to je na dolgi rok. Če ti danes nekdo reče: "Poglej, v kakem mestu živiš, kakšen zrak vdihuješ, ali lahko sam kaj za to prispevaš?" si misliš, da se te ne tiče, kaj bo čez 20, 30 let. Ampak toliko časa traja, da se nekaj sploh razvije, tako v slabem kot tudi v pozitivnem smislu.

V nasprotju z vašim društvom, ki je hitro opozorilo nase.

Urša: Zakaj je bila akcija Očistimo Slovenijo tako uspešna? Ker je zelo razumljivo in jasno, kaj moraš narediti, če ti nekdo reče: "Pridi, vsi bomo tam, pa poberi odpadek." Povsod pa ni tako preprosto.

Je premalo samoiniciative?

Urša: Vsekakor, zatiskamo si oči pred nekaterimi problemi, ki bodo mogoče šele nekoč problem.

Kje je Slovenija v ekološkem smislu?

Urša: Slovenija ima grozno veliko prednost v tem, da je majhna in ima dobre naravne pogoje. Na svetu je le nekaj deset takšnih držav. To je nekaj, kar nam je dano. Ali nam bo to uspelo ohraniti, pa je nekaj povsem drugega. Ali nam bo to uspelo ohraniti, temelji na vprašanju: "Kaj bomo naredili danes?" Vsak posameznik, še bolj pa tudi na državni ravni z regulacijami, da se izognemo vsej tej birokraciji in se zares povprašamo o smislu in viziji. Zakaj ne bi bili drugim državam smerokaz glede okolja, varstva narave, ekosistema, ki ga imamo in deluje? Velikokrat se zadovoljimo s povprečjem, kot da se bojimo pokazati, da znamo še veliko več tega. V resnici nam nekatere države marsikje sledijo.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley