Evro

Mesec dni po tem, ko je predsednik Evropske centralne banke Williem F. Duisenberg svetu prvič predstavil evre, so priprave Evropske centralne banke na uveljavitev enotne evropske valute v polnem teku. Denar se kuje in tiska, tovornjaki so iz dveh tiskarn v Nemčiji in po ene iz vsake druge države (izjema je Luksemburg) že zapeljali prve šope novih bankovcev do trezorjev centralnih bank. Kovance kujejo že od maja leta 1998.

Del jih še vedno leži v trezorju Evropske centralne banke, del jih že hranijo države same. Prvega januarja 2002 bo v obtoku natanko 50 milijard kovancev, vrednih od enega centa do enega evra. Bankovcev bo slabih 15 milijard, največ oranžnih petdesetakov z renesančno temo. Oblikoval jih je Robert Kalina iz avstrijske narodne banke.

Za evro se je od skupaj petnajstih članic odločilo dvanajst držav. Britanci, Danci in Švedi ostajajo zunaj. Prvi se preveč bojijo za svoj funt. Zadnjih nekaj let je razmeroma stabilen, medtem ko evro vse od predstavitve januarja leta 1999 vztrajno pada. Z začetnega dolarja in 18 centov za evro je njegova vrednost padla na vsega nekaj več kot 90 centov. Konec lanskega leta je bil vreden celo 10 centov manj, le 0,83 dolarja. Tudi ECU, ki so si ga kot predhodnika enotne evropske valute zamislili snovalci združene Evrope na maastrichtskem vrhu februarja 1992, je bil pred njim sila nestanoviten.

Prav tako evru ni naklonjeno britansko javno mnenje, saj kar 78 odstotkov Britancev, v nasprotju z entuziazmom premiera Tonyja Blaira, ki 100-odstotno podpira pristop Velike Britanije k enotni valuti, nasprotuje prevzemu enotne valute. Danci in Švedi so prav tako uporni. Severnjaki se integracije bojijo, proevropsko gibanje v teh državah je po moči skoraj izenačeno z evroskeptiki. Švedi so leta 1995 v Unijo vstopili po tesnem referendumu, Danci leta 1992 v prvem poskusu niso potrdili sprememb Maastrichtskega sporazuma.

Obe državi sta gospodarsko močni, z bruto družbenim proizvodom na prebivalca krepko nad 20.000 dolarji, zato Portugalci, Španci in Grki zanje niso primeren partner. Bojijo se, da bo evro devalviral, posebno še, ko bodo v Unijo sprejete nove članice.

Merila, ki jih je Evropska centralna banka postavila novim članicam Evrocone, so zelo stroga. Po mnenju nekaterih celo preveč. Del jih namreč ne uresničujejo niti članice same. Inflacija je lahko vsega odstotek in pol višja od povprečja treh evropskih držav z najnižjo. V tem trenutku nekje nad petimi odstotki.

Dolgoročne obrestne mere so lahko vsega dva odstotka višje od povprečja v treh evropskih državah z najnižjo. Tudi omejitve glede deviznega tečaja so stroge. Država v Evrocono ne sme, če je njena valuta devalvirala v zadnjih dveh letih. Evropska centralna banka tudi meni, da za evro ni primerna država z visokim proračunskim primanjkljajem. Če je ta višji od treh odstotkov BDP, z evrom ne bo nič. Prav tako mora biti v bodočih članicah skupni javni dolg nižji od 60 odstotkov bruto družbenega proizvoda.

Od držav kandidatk vseh pogojev ne uresničuje nobena država. Slovenija le dva: proračunski deficit in skupni javni dolg. Inflacija je s skoraj 10 odstotki občutno previsoka, obrestne mere so revalorizirane, tečaj tolarja pa s posegi na trg vsaj deloma ureja Banka Slovenije. Na evro Slovenija tudi z vstopom v Unijo ne more računati, vsaj za zadaj. Na Poljskem, Češkem, v Romuniji in Bolgariji jim do meril manjka še več.

Huda ekonomska kriza Romuniji, kjer je BDP na prebivalca le nekaj nad 4000 dolarjev, članstva v Evroconi še lep čas ne obeta. Podobno je v Bolgariji. Češka je sicer dobro na poti, a oblast s posegi inflacijo umetno drži celo pod evropskim povprečjem. Poljska je svetla izjema, toda brez strukturnih reform v gospodarstvu, še zlasti železarstvu, v združeni Evropi ne bo šlo.

Z Nemško natančnostjo so v Evropski centralni banki izdelali časovni razpored uvajanja evra. Po datumih. V Belgiji, Franciji, Italiji, Luksemburgu in Španiji bodo že 15. decembra začeli »uvajati« ljudi. Dva dni pozneje se bodo pridružile še druge članice z izjemo Grčije. Duisenberg takrat obljublja pakete za začetnike, da bo 300 milijonov Evropejcev 1. januarja 2002 pripravljenih na premik k evru.

Korak je po mnenju evropskega prvega bančnika potreben, saj se ljudje zamenjave valute še ne zavedajo dovolj. Več kot polovica Francozov in Italijanov denimo sploh ne ve, da bo prvega januarja franke in lire zamenjal evro. Še več. Več kot 40 odstotkov jih pravi, da so o evru, njegovem uvajanju in posledicah, ki jih bo imel na njihovo življenje, zelo slabo obveščeni.

»Evro je več kot zgolj denar,« je osvetljen od fotografskih bliskavic nadaljeval Duisenberg: »Je simbol evropskega združevanja v vseh pomenih besede. Skozi optiko gospodarskega združevanja je simbol uspešnega podjetništva, ki je prerasel meje in odstranil ograde. Ko gre za politično združevanje, je znak stabilnosti in enotnosti.«

Naj kritiki evra, uporni Britanci, Danci in Švedi ali drugi evroskeptiki trdijo karkoli, evro je tu. Čez dva meseca bo v denarnicah, v blagajnah prodajaln, na bankah, v menjalnicah … bo del življenja Evropejcev. Na silvestrski večer bodo imeli nove evre vsi, tako Avstrijci, Belgijci, Finci kot tudi Nizozemci, Irci, Italijani in Portugalci. Nove valute bodo polne banke v Franciji, Grčiji, Luksemburgu, Španiji in Nemčiji.

Kako se bodo na začetek dobe evra odzvali državljani, kako se bo odzval denarni trg, kako se bo odzval dolar, predvsem pa, kdaj bo evro izpolnil vlogo, ki mu jo je med predstavitvijo namenil guverner Evropske centralne banke, so vprašanja, ki bodo evropskim bankirjem v prihodnjih mesecih krepko krajšala spanec. A eno je gotovo: skoraj natanko desetletje po Maastrichtu se bodo tihe želje vizionarske dvanajsterice, ki je na Nizozemskem za mizo začrtala osnove ekonomsko in monetarno združene Evrope, uresničile. No, vsaj deloma.

TEKST: Denis Oštir

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ