Ko se po napornem koncu tedna sestavim, prebolim zametke depresije in utrujenost, me doleti novica o prvi smrtni žrtvi ekstazija v Sloveniji.

Iz česa je tabletka, ki me za par ur odtrga od resničnosti, lahko pa mi jo za večno vzame? Ekstazi vsebuje od 70 do 120 mg MDMA ali MDEA (adam in eva) psihoaktivnih substanc, ki na telo delujejo poživilno in »nežno« halucinogeno. V njem so še MDA, MBDB, kofein, amfetamini, v zadnjem času tudi pma, dxm in ketamin. Nekateri so trdili, da je primešan tudi strihnin, vendar to ne drži. Po podatkih različnih raziskav uporaba ekstazija v svetu narašča, čeprav občasno terja smrtne žrtve.

V Sloveniji je doslej uradno znan en tak primer, medtem ko so jih Britanci zabeležili že najmanj sto, to je sedem na leto, kar je v primerjavi s 500.000 zaužitimi tabletkami v enem tednu še vedno razmeroma malo. V Sloveniji se s tovrstnimi statistikami ni še nihče ukvarjal, po mnenju opazovalcev tehno populacije pa številka ni majhna. Deloma se lahko opremo le na podatke slovenske policije, ki je prve tabletke zasegla že v letu 1992, nato pa šele v letu 1995.

Količina je močno narasla leta 1996 (18.068), ko se je razcvetela tudi sama tehno kultura. Nato je število prestreženih ekstazijev strmo upadalo do konca leta 1999 (le 1749), čeprav so v tem letu policijske enote na Primorskem izvajale vsakotedenske akcije. Lani so jih odkrili daleč največ, kar 27.928. Podatek je razumljiv, če upoštevamo, da je za nami leto z največ tehno prireditvami doslej.

Čeprav ekstazi za zdravega človeka teoretično ni smrtno nevaren – možno je celo izračunati mejo nevrotoksičnosti –, so dileme kljub vsemu navzoče. Nikoli namreč ne vem, ali se v mojem telesu skrivajo še neodkrite bolezni, denimo alergija na določeno sestavino tabletke. K sreči so tovrstni primeri redki, pomembnejši problem je vsebnost aktivnih substanc v ekstaziju, ki niha od serije do serije, teh pa je ogromno. Četudi mi preprodajalec zagotavlja, da je bila prejšnja zaloga zvezdic neoporečna, ne morem biti gotov, da gre za enak izdelek, saj mi v isti sapi pove, da so tile novi in zagotovo še veliko boljši. Ekstazi je pač dobičkonosen ilegalen posel, uporabnik kot potrošnik pa povsem nezaščiten.

Med najbolj rizične uporabnike ekstazija sodijo astmatiki, ljudje z obolenji srca in s psihičnimi motnjami. Stisne me pri srcu, ko se spomnim lastnih otroških astmatičnih napadov. Panično pomislim, da sem le po sreči ubežal verjetni smrti. Znanec iz zdravniških vrst me vendarle pomiri, da obstaja nevarnost reakcije le pri tistih, ki jemljejo določena zdravila za lajšanje te bolezni. Srčnim bolnikom ekstazi nevarno zviša tlak in pospeši utrip, duševno prizadetim pa poslabša stanje. Na površje privleče tudi prikrite bolezni. Takšen primer so epileptični napadi, ki sem jih na partyjih že večkrat strahoma opazoval.

Večina doslej znanih smrti iz Velike Britanije je bila sicer posledica mešanja drog, ki povzročajo različne učinke. Tako koktejl ekstazija in amfetaminov (speeda) poviša telesno temperaturo, čemur sledi vročinski udar. Mešanje z alkoholom povzroča hitrejšo dehidracijo, z GHB-jem pa nezavest in zastoj dihanja. Po raziskavi, ki jo je med domačimi obiskovalci partyjev izvedel DrogArt, se tako s smrtno nevarnostjo spogleduje kar 36,7 odstotka plesalcev, z mano vred, ki sem občutke ob slastni izkušnji podkrepil s kar nekaj kozarci piva!

Drugi možni razlog smrti pri ekstaziju je zastrupitev, ki je teoretično merljiva, zato jo poizkusim izračunati kar na sebi. Povprečno vsebnost psihoaktivnih substanc v tabletki (100 mg) razporedim na 80 kilogramov svoje teže. Toksičnost se pojavi pri približno 5 mg/kg telesne teže, v mojem primeru je to 400 mg oziroma štirje ekstaziji. Toda le teoretično. V resnici se mi ne sanja o količini aktivnih substanc v tabletki, ne vem, ali je moje telo prejšnjo že izločilo, kar bi se sicer moralo zgoditi po enem tednu, ni pa nujno, tu so še drugi dejavniki … Izračun ostane le na papirju. Razlogi za zaplete so tudi dehidracija, vročinski udar in prehidracija (preveč tekočine).

Z letakov, ki jih dobivam med obiskom vsakega večjega partyja, izvem, da je priporočljivo pitje do pol litra tekočine - najboljši so izotonični ali hipertonični napitki, ker nadomeščajo izgubljene soli - na uro in vmesno zaužitje slanih prigrizkov. Ironično se mi zdi, da se v zadnjem času veča število smrtnih žrtev zaradi ekstaziju sorodnih tabletk, ki vsebujejo bolj strupene sestavine. Vse več snovi, potrebnih za produkcijo, je prepovedanih in teže dosegljivih. Zato izdelovalci uporabljajo nadomestne, uporabniku bolj škodljive sestavine. Znani so smrtni primeri iz Avstrije in Avstralije.

Na enem izmed partyjev sem se pridružil delovni ekipi združenja DrogArt, ki se pri nas ukvarja z zmanjševanjem škodljivih posledic uporabe rekreativnih drog. Na prireditvah ekipa postavi šotor, v katerem delijo brezplačno vodo, sadje in letake, hkrati pa imajo tudi aktivno ekipo z medicincem, ki po potrebi pomaga. To noč smo se ukvarjali z nekaj manjšimi in enim resnejšim primerom, ki je zahteval odhod v bolnišnico.

Največkrat ljudi le zagrabi panika, saj se ustrašijo močnih učinkov mamila. V takšnih primerih je pomagal že pogovor. Huje je, če obiskovalec izgubi zavest, se ne odziva na dražljaje in ima krče, kar je posledica prevelikega odmerka, mešanja ali česa tretjega. Povedali so mi, da je povprečno število primerov na prireditev šest. Eden ali dva se končata s hospitalizacijo. Podatek velja za prireditve s tri ali več tisoč obiskovalci.

Največkrat imajo težave najstniki, ker zaradi nepoznavanja scene in plitke denarnice posegajo po cenejših, manj kakovostnih plesnih drogah. V ZDA so ugotovili, da so starejši pri izbiri veliko previdnejši in zahtevnejši. Mlajši tudi raje tekmujejo med seboj v slogu »kdo nese več«, kar je lahko usodno.

Največ ali 45,4 odstotka jih zaužije eno ali dve tabletki na noč, 16,5 odstotka jih poje tri ali štiri in 3,9 odstotka pet ali več. Po neuradnih virih se najekstremnejši primerki zmorejo približati osemnajstim, vendar gre za ljudi, ki so razvili močno odpornost proti tabletkam in jih menda sploh več ne »zagrabijo«.

Na nevarnosti ekstazija opozarjajo tudi po internetu, zlasti na tiste z nevarnimi primesmi. V zadnjem letu so izločili bele ferrarije, različne serije židovskih zvezdic in GHB, t. i. tekoči ekstazi, ki ga je težko dozirati in je zelo nevaren, žal pa zaradi cenovne dostopnosti tudi popularen.

Njihovo delo je oteženo, saj ekstazijev ne morejo konkretno testirati. Mamila namreč ne smejo posedovati. Preprost kislinski tester je mogoče naročiti po internetu iz tujine, pri DrogArtu pa pravijo, da jih bo kmalu mogoče dobiti tudi pri nas.

Povsem očitno je, da je uživanje plesnih ali drugih drog nemogoče preprečiti z restrikcijo, zato se v svetu in pri nas uveljavljajo »harm reduction« programi, ki skušajo škodljive posledice uživanja zmanjšati z obveščanjem.

Za zaužitje določene prepovedane substance se naposled odloči vsak posameznik sam. Kaj ga je do tega pripeljalo, sodi v njegovo osebno zgodovino, ki se piše od rojstva, in ne od najstniških let, kot zmotno mislijo starši in družba. Ukvarjati se s problemom, ko postane očiten, je prepozno.

Ob vsakem javno opaženem primeru zdravniške intervencije zaradi čezmernega zaužitja plesnih drog v Sloveniji mediji zaženejo paniko in gonjo proti kulturi plesne glasbe. Vendar se z izpostavljanjem posameznikov in iskanjem krivde le zabrišejo sledovi dejanskega problema, razvrednotenja vrednot, ki vse bolj pesti sodobno družbo.

Še vedno menim, da je najbolj varna uporaba neuporaba!

Burna zgodovina ekstazija

Prvič so ga sintetizirali že leta 1910. Nanj so pozabili do leta 1939, ko so ga uporabili v raziskavah o adrenalinu. V petdesetih so odkrili njegove psihedelične učinke. Z njim je nato eksperimentirala ameriška vojska. V javno uporabo je prešel leta 1967 kot »ljubezenska droga«, uporabljal se je še za hujšanje in psihoterapijo. V ZDA so ga prepovedali šele leta 1985, ko je prešel v množično rekreativno uporabo študentov, izobražencev, homoseksualcev in višjih slojev.

TEKST: Andrej Rebrov

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord