Preden lahko odgovorimo, je treba povedati, kako je mastodont, imenovan Evropska unija, sploh nastal. Po drugi svetovni vojni, ko so sestradano Evropo bolj ali manj hranili Američani, je bilo treba preprečiti, da ne bi po njej še kdaj pustošili Nemci. Zato je šest držav – t. i. »ustanovnih članic« – leta 1957 v Rimu podpisalo pogodbo, ki je vzpostavila Evropsko gospodarsko skupnost. Njen cilj je bil predvsem ekonomski – ustvariti skupni trg s štirimi svoboščinami, prostim pretokom blaga, storitev, delavcev in kapitala.

Ustanovili so skupne nadnacionalne institucije, ki naj bi varovale in uresničevale določila pogodbe, in odprli pot nadaljnji integraciji. A zaradi nezavzetosti in državnega protekcionizma so se pri uresničevanju teh ciljev pojavile ogromne težave. Nekdanji predsednik Francije De Gaulle jih je stopnjeval z nepripravljenostjo, da bi prenesli pristojnosti na skupnost, pridružili so se mu še večno evroskeptični Britanci – in ideje o monetarni ali politični skupnosti, ki bi ekonomsko dimenzijo skupnosti poglobile, so bile hitro pozabljene.

No, leta 1985 se je vse skupaj spremenilo. S podpisom nove pogodbe se je takrat že 12 članic zedinilo, da bodo – zdaj pa zares – uresničile enotni evropski trg do leta 1993. Ko jim je to – a še zdaleč ne povsem – uspelo, so na krilih uspehov sile integracije želele še več. Z Maastrichtsko pogodbo se je tako rodila Evropska unija, ki temelji na treh stebrih. Prvega predstavljajo vse tri ekonomske skupnosti (EGS, EURATOM, ESPJ), drugega skupna zunanja in varnostna politika ter tretjega sodelovanje pri pravosodju in notranjih zadevah. Čeprav sta slednja dva stebra medvladna in ne nadnacionalna, so se s tem rodili zametki politične unije in visoko zveneči pojmi, denimo »biti državljan Evrope«.

Pot k monetarni uniji je bila določena in skupni denar, evro, je pred leti zamenjal nekatere nacionalne valute članic. Vse to kaže, da je Evropa v 50 letih prešla ogromno pot. Od z vojnami razklane celine do Unije, ki ima svoje lastne zakone in neodvisne institucije, ki je zaradi Schengena brez meja in v kateri lahko z isto valuto plačuješ od Lizbone do Dunaja. V tej Uniji bomo živeli od letošnjega maja tudi mi. Super, lahko smo ponosni!

A kako naprej?

Idejni boj med integralisti, katerih cilj je doseči Evropo, ki bi čim bolj spominjala na federacijo (Jugo?!), in intergovermentalisti, ki želijo obdržati tisto malo pristojnosti, ki jih nacionalna država še ima, je zdaj, ko smo pred evropsko ustavo in širitvijo, na vrhuncu. Zapleteni zakonodajni postopki, slabo razumljivi še samim evrokratom, demokratični deficit, pregovorna birokracija in nezadostno poznavanje, kaj Unija sploh dela in ureja, so – kot kažejo tudi ankete – pripeljali do tega, da je EU večini Evropejcev neke vrste tujek.

Veliko jih meni, da Unija zapravlja preveč denarja za francoske kmete in nerazvite, in jih je strah, da bodo po »naši« širitvi zahod preplavili Romi ter poceni delavci z vzhoda. Slika postaja zapletena – in, glej ga zlomka, malo res spominja na »Beograd«.

Go East!

Gotovo je poleg ustave in proračuna trenutno najbolj pereča tema prihodnja širitev. Zdi se, kot da so se nekateri Evropejci šele zdaj zavedli, v kakšno avanturo so se v bistvu podali. Novi prišleki, ki delajo v EU, imajo baje slabo določen status in prostorske težave, prevajalci, vsaj po poročanju nekaterih čeških medijev, pa gledajo v strop. Vlada nekakšen strah, da bodo novinci preglasni in da bodo delali le kaos v utečenem stroju zatohle evropske birokracije. Namesto sreče, da s širitvijo prihaja toliko novega duha in entuziazma, je čutiti na hodnikih institucij rahlo napetost med novo in staro Evropo.

Poleg tega kot nekakšni drugorazredni državljani od dveh do ponekod tudi sedem let v Evropi ne bomo smeli iskati dela pod enakimi pogoji – pa čeprav bo, kot kaže, na koncu izobraženih ljudi iz novih držav še celo primanjkovalo! Kdor bo hotel pometati ceste in tlačaniti za »male pare«, pa je to lahko na črno počel že doslej. Pravnika ali ekonomista srednjih let boš že brez teh omejitev komaj spravil iz domače Slovenije – ali Češke, če hočete. No, te težave bodo, upajmo, po določenem prilagoditvenem obdobju in ko se bomo bolje spoznali, zagotovo izginili.

A EU je še pred težjo prelomnico drugje. Če želi, da bo Unija s 25 članicami sploh lahko odločala, se mora nujno posodobiti in prilagoditi ter poenostaviti svoj celotni ustroj. Tako se počasi že prenavlja komisija, želijo enostavnejše odločanje v svetu, v katerem male države ne bodo več »sitnarile« in zaustavljale integracije večjih. Če ne bo tako, Nemčija in Francija – ta motor integracije, ki zdaj očitno tudi zaradi njunih napak peša – razmišljata o Evropi dveh hitrosti oziroma o jedru, ki bo sam brzel naprej in druge pustil (daleč?) zadaj. No, Evropa dveh hitrosti, menijo nekateri, pri evru in Schengenu že obstaja ...

A tudi ko bo Unija s težavami ali brez previharila to širitev, ne kaže, da se bo pohod na vzhod zaustavil. Leta 2007 naj bi prišli še Romunija in Bolgarija z le 25 odstotki povprečnega evropskega bogastva. In v čakalnici se drenjajo še Turčija, Hrvaška, Srbija, Gruzija, Ukrajina, Belorusija, Moldavija ... Evropska celina pač nima jasno začrtane meje in s tem tudi EU ne … Veliko skeptikov, tudi pametnih ljudi, se sprašuje, ali prezgodnja širitev ne bo zadušila Unije. Joj, saj res! Tudi Jugoslavija je razpadla, mar ne? Se to dogajanje lahko primerja ali enači, so nevarnosti podobne?

Kaj vse se bo urejalo v Bruslju?

EU ima kvazi federalni značaj, institucije so od držav članic neodvisne, z lastnimi prihodki, in državljan se lahko na evropsko zakonodajo sklicuje neposredno pred domačim sodiščem. Zakonodaja, ki jo sprejema in nadzoruje Bruselj, je nadrejena domačemu pravu. Čeprav EU ni federacija, prav tako ni zgolj mednarodna organizacija, kot so Združeni narodi. Je supranacionalna tvorba, na katero so se članice v skupno – in torej tudi svoje – dobro odpovedale delu svoje suverenosti in jo na določenih področjih popolnoma in drugje delno prenesle na raven Unije. Tako drži, da se bo o nekaterih pomembnih vprašanjih odločalo v Bruslju in da sama Slovenija ne bo smela storiti nič, kar bi bilo s tem v nasprotju.

Tako ima Bruselj izključno pristojnost v kmetijstvu, ribištvu, zunanji trgovini in – za evrodržave – monetarni politiki. Drugje ima Unija večjo ali manjšo vlogo koordinacije državnih politik in izdajanja smernic, s čimer države še vedno obdržijo določeno mero pristojnosti (ekonomska politika, konkurenčnost, potrošniška politika, regionalna politika, socialna in zaposlitvena politika, okoljevarstvo, raziskovanje, kultura, davki, socialna varnost ...). Trend povečevanja pristojnosti Unije je vedno bolj navzoč tudi pri sicer medvladnem drugem in tretjem stebru.

Tako se zdaj govori o zunanjem evropskem ministru in skupni obrambi, azilantska in imigrantska politika pa je že prešla v nadnacionalni okvir prvega stebra EU. Pri drugem in tretjem stebru imajo komisija, parlament in sodišče manjšo vlogo kot sicer, poudarek pa je na institucijah z okrepljenim medvladnim značajem, kakršna sta evropski svet in svet EU.

Kdo vse to plača?

Unija se financira sama, saj ji gre del DDV-ja, carinskih dajatev in določen odstotek BDP-ja držav članic. Iz tega proračuna se potem financirajo skupne politike in projekti Unije ter administracija, ki »požre« le pet odstotkov. Države, ki dajo v Unijo več, kot iz nje dobijo, so tako na koncu neto plačnice (npr. Nemčija in Velika Britanija), preostali pa neto prejemniki. In kje bo Slovenija? Predvideva se, da bomo nekaj let denar še dobivali, a ga bomo morali baje pozneje zaradi svoje dokajšnje razvitosti in ponesrečene regionalne razdelitve v Unijo dajati več, kot ga bomo direktno dobili. Zveni znano?

Se torej vračamo v Beograd?

Odgovor je – ne. Čeprav smo nalašč poudarili nekaj podobnosti med delovanjem EU in Jugo ter težav, ki so nam zdijo znane iz preteklosti, Unija nikakor še ni na ravni federacije. Tako nam ostane vrsta politik, kjer bodo odločali le slovenski poslanci brez zunanjega vpliva. Vojska ostaja slovenska, sodstvo neodvisno in Slovenija samostojna pravno priznana država – ki pa del pristojnosti v svojem lastnem interesu prenaša na Unijo. Res je, da se lahko vse skupaj zaplete ali pa, obratno, poglobi do nekakšne politične unije, a tega ne more nihče napovedati.

Unija tako danes temelji na demokraciji in človekovih pravicah, česar včasih ni bilo ravno v izobilju. Slovensko gospodarstvo, ki je že zdaj usmerjeno v Evropo, bo konkurenčnejše, čeprav bodo tisti, ki se ne bodo prestrukturirali, trpeli ali celo propadli. Potrošnik bo tudi na koncu profitiral. Glede na to, da bo (če bo) bodoča ustava predvidela celo izstop iz Unije, le-ta ne bo tako težaven, kot je bil v Jugi. Bruselj torej ni Beograd. In mogoče lahko Slovenci s svojimi izkušnjami poskrbimo, da to – vsaj v negativnem smislu – tudi nikoli ne bo postal. Bodimo torej evrooptimisti, pomagajmo zgraditi še boljšo Evropo, v njej pa ponosno in ekonomsko močno Slovenijo. Ta priložnost nam je bila dana, to priložnost smo si prigarali – izkoristimo jo!

Pomembne pogodbe

• 1951 – Pariška pogodba – ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ), podpisale so jo Nemčija, Francija, Italija in države Beneluksa.

• 1957 – Rimska pogodba – ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in skupnosti za jedrsko energijo (EURATOM).

• 1987 – Enotni evropski akt – izklesal je načrt in zavezo za ustanovitev enotnega trga.

• 1993 – Maastrichtska pogodba – pogodba o Evropski uniji, ki velja poleg rimske pogodbe in ureja drugi in tretji steber Unije.

• 1996 – Amsterdamska pogodba – malce je spremenila obe pogodbi in vkorporirala znani Schengenski sporazum.

• 2000 – Pogodba iz Nice – kompromis, ki ga nihče ne mara. EU naj bi pripravil na širitev.

• ???? – USTAVA – po dolgoletnih pogajanjih je decembra 2003 propadel dogovor o novi pogodbi, t. i. ustavi, predvsem zaradi trmoglave novinke Poljske. Predvideva temeljite spremembe, ki bi pripeljale Unijo bliže svojim državljanom – enotno pogodbo, evropskega zunanjega ministra in poenostavitev zakonodajnih postopkov. Mogoče se bodo uspeli o njej celo kmalu zediniti.

Katere sploh so nove države?

Eno je gotovo: čeprav nas v Bruslju jemljejo kot blok deset novih držav, druga drugo bolj slabo poznamo. Slovenci znamo več povedati o Italijanih in celo Francozih kot na primer o Latvijcih ali Slovakih. Zato jih skušajmo na hitro spoznati. Vse opise so prijazno prispevali oni sami. In skoraj vsi so poudarili, da so znani po najlepših ženskah. Če to ne bo prepričalo skeptikov širitve, ne vem, kaj drugega bi jih lahko.

Estonija – Država ob Baltskem morju z več kot tisoč petsto otoki in napol pokrita z gozdovi. Estonci so delavni, zadržani in načelni ljudje. Javno izkazovanje čustev, na primer poljubljanje v javnosti, ni običajno in sprejemljivo. Najboljši stvari v Estoniji sta e-administracija, prek katere lahko brez nepotrebnih komplikacij vse urediš, in bele noči od junija do julija. Najslabša stvar je vreme, saj je večino leta temačno, vlažno in blatno, tako da včasih sami sebe sprašujejo, ali so njihovi predniki sprejeli pravo odločitev, ko so se namestili tukaj. Trenutno je najbolj vroča politična tema kandidatura supermodelke Carmen Kass za predstavnico v evropskem parlamentu. To bo gotovo dvignilo moški del populacije, da bodo odšli na volitve.

Madžarska – Madžari so ponosni na svojo zgodovino, odprti, prijazni in optimistični, toda kljub temu nikoli zadovoljni s tem, kar imajo. Veliko se smejijo in jokajo, včasih kar oboje hkrati. Slaba plat so majhne plače in visoke cene ter razdelitev države na dva politična dela, ki razbija cele družine.

Poljska – Največja novinka s kar štiridesetimi milijoni ljudi. Pripravljeni so se nagonsko bojevati za to, v kar verjamejo, saj ležijo med velikankama Nemčijo in Rusijo. Zato bo z njimi tudi tako težko delati v EU. Veliko Poljakov je domovino zaradi komunizma in iskanja boljšega življenja zapustilo, tako da jih zdaj najdeš od Chicaga do Japonske. Najbolj značilna je njihova gostoljubnost. Noben gost pri njih ne bo stradal, saj ima država okusno kuhinjo z znanimi pierogi, bigosi, piščančjo juho in seveda vodko, ki je popijejo ogromno, saj je del njihove kulture. Lepe stvari na Poljskem kvarijo le politika, birokracija in korupcija.

Litva – Ponosni so na naravne lepote, ljudje pa imajo tudi sicer močan odnos do narave. Čeprav je država katoliška, nekateri menijo, da je košarka njihova druga religija. Država se ponaša s prelepimi dekleti in poceni pivom, njihovi največji težavi pa sta neprepoznavnost in upadanje populacije. Trenutno najbolj vroča politična tema zadeva njihovega predsednika Paksasa, ki ne želi odstopiti, čeprav je obtožen šestih kršitev ustave.

Češka – Imajo slavna piva in prelepe ženske. Čehi se mogoče zdijo sprva zaprti, toda čez čas se odprejo. In takrat dobiš prijatelja za vedno. Ljudje na splošno nimajo izoblikovanih lastnih mnenj in vedno iščejo, da jim jih ponudi neka višja avtoriteta.

Slovaška – Znani po Tatrah, pivu, slivovkah in mineralnih vrelcih. Ljudje so delavni, topli in radodarni, a malce nevoščljivi. Obožujejo odlične jedi, kot je »bryndzové halušky« – rezanci s posebnim ovčjim sirom in slanino. Velike težave so korupcija ter nezaposlenost in malo priložnosti za mlade, tako da se nekateri po 1. maju bojijo bega možganov na Zahod. Trenutno imajo veliko težav z Romi.

Ciper – Mali sredozemski otok je bil pod vladavino Rimljanov, Bizantincev, Angležev, Benečanov, Turkov in potem spet Angležev. Neodvisnost je pridobil leta 1960, a je zdaj razdeljen na severni, mednarodno nepriznani del, na katerem žive ciprski Turki, ter južni, grški del. Ljudje so sproščeni, se radi pogovarjajo o življenju drugih ljudi in uživajo v izredni naravi in hrani. Največja groza za otočane je nevzdržna julijska in avgustovska vročina.

Latvija – Obožujejo morje in odprte prostore, saj imajo dolgo baltsko obalo. Ljudje so odprti in obsedeni z vrtnarjenjem, s katerim zapolnijo večino prostega časa. Vrtovi se tako bohotijo tudi na takih mestih, kot so pokopališča. Prav tako ne najdeš Latvijca, ki ne bi znal peti in plesati, saj to počno že od malih nog in je ukoreninjeno v njihovi kulturi. Verjamejo v usodo in naravo, a tudi slabo srečo. Poseben zaklad so mladi, ki so vedno bolj svobodni in samostojni, v nasprotju s starejšimi generacijami. Težave imajo zaradi različnih elit, ki zavirajo kreativnost in svobodo mišljenja, ter izredne nevoščljivosti.

Glavne evropske institucije

Komisija – varuhinja pogodb, predlagatelj in nadzorovalec izvajanja zakonov in edina zares popolnoma evropska institucija, kjer nacionalni interesi ne smejo igrati nobene vloge. Baje v njej ogromno delajo, čeprav nekateri zdolgočaseni birokrati pravijo drugače. Za zdaj je njen predsednik Romano Prodi, naš komisar Potočnik pa bo ob sedanjem komisarju Verhaugenu pol leta skrbel za nadaljnjo širitev Unije.

Svet EU – dom nacionalnih interesov, saj v različnih formacijah v njem odločajo ministri iz držav članic. Sprejema zakonodajo, velikokrat sicer skupaj s parlamentom, a še vedno velja za politično najmočnejšo od institucij. Vsakih šest mesecev mu predseduje nova država – trenutno je to Irska. Ne mešaj z evropskim svetom, kjer se štirikrat na leto dobijo šefi držav EU, da se vsi skupaj gasilsko poslikajo, potem ko so sprejeli najpomembnejše smernice Unije, sploh pa ga ne zamenjuj s Svetom Evrope, ki je lociran v Strasbourgu in ne sodi v okvir Evropske unije. Generalni sekretar sveta EU je Javier Solana.

Evropski parlament – edini predstavnik demokratičnosti v Uniji, saj ga volivci neposredno izvolijo. Škoda samo, da jih bolj malo sploh pride na volitve, a mogoče bomo Slovenci popravili povprečje, saj bomo junija letos volili tudi mi. Včasih je svet parlamentarce samo povprašal za mnenje, zdaj pa ta organ včasih kar zateži in se brez njega želena zakonodaja sploh ne sprejme. Čez mesec sedijo skoraj vsi zaposleni v stekleni palači v Bruslju, a se potem zaradi vztrajanja Francije na natrpanih vlakih skupaj z vsemi svojimi zapiski za en teden preselijo na uradni sedež parlamenta – v Strasbourg. Tam ga poslanci in pripravnice v četrtek po napornem delovnem tednu žurajo v baru Aviator! Predsednik parlamenta je za zdaj Irec Pat Cox. Šušljalo se je, da bi ga lahko zamenjal celo Peterle.

Evropsko sodišče – v Luksemburgu interpretira evropsko pravo in odloča o kršitvah institucij ter članic. Izredno močan motor integracije, saj je s sodbami velikokrat zaoral ledino in države članice prisilil k spoštovanju pravil.

Kako se zaposliti v EU?

Ena od alternativ (dokler ne dočakamo prostega pretoka delovne sile) je zaposlitev v evropskih institucijah. V Bruslju in Luksemburgu je že zdaj zajetna druščina Slovencev, ki kot prevajalci, pravniki ali administratorji na podlagi začasnih pogodb pripravljajo EU in nas same na vstop Slovenije v integracijo. No, tisti, ki se bodo želeli po 1. maju v EU redno zaposliti, bodo morali najprej opraviti selektiven, izjemno težak preizkus znanja in logike, imenovan »concours«. Če ste letošnjega zamudili, ne obupajte, ker bo baje kaj kmalu spet nov.

Tu boste radi delali, če uživate v mednarodnem okolju, ste malo evrofila in vas ne moti skoraj neobdavčena plača, ki naj bi se baje gibala okrog 3500 evrov za najnižjo stopnjo administratorja. Ljudje, ki so navajeni delati v gospodarstvu, in nekateri naši nezbirokratizirani birokrati bodo imeli težave s pregovorno zakompliciranimi in dolgotrajnimi evrokratskimi postopki.

TEKST: Marko Prijatelj, Bruselj

FOTOMANIPULACIJA: Goya

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord