Ko to pišem, nosi zadnja nevihta s točo, ki je prizadela slovenske kraje, datum 16. junij, a ker je do izida revije še kar nekaj časa in ker so napovedi za prihodnjih nekaj dni: plohe, nevihte, plohe, nevihte ... se bojim, da ne bo zadnja. Takrat je neurje v dveh glavnih smereh od zahoda proti vzhodu prečkalo Pomurje in streslo svoj ledeni tovor nad 40 tisoč hektarjev površin v Prlekiji in Prekmurju, ki so po ocenah Kmetijsko-gozdarskega zavoda za Pomurje od 30- do 90-odstotno poškodovane.

Tolikšne škode po neurju v teh krajih ne pomnijo. Poleg tega je predvsem v pasu ob Muri poškodovalo drevje na približno 8000 hektarjih gozdov – poškodovanih ali izruvanih je bilo okoli 17 tisoč kubičnih metrov lesa ali petina dovoljenega letnega poseka v pokrajini.

V Kungoti je toča poškodovala strehe stotih hiš, da o pridelku ne govorimo. Dolgo bi lahko naštevali. Murska Sobota, Gornja Radgona, Maribor, Kungota, Lenart, Ormož in tako dalje. Kraji, ki jih je prizadela toča, in ljudje, ki nemočno strmijo v svoj večinoma nezavarovani in potolčeni pridelek. Pa se človek vpraša: zakaj odgovorni niso ukrepali? Zakaj letalo, ki je v Sloveniji edina obramba proti toči, ni poletelo? Saj, v tem je težava. Letalo je poletelo.

Toča za telebane

Preden se lotimo ugotavljanja krivde, si oglejmo, kaj toča sploh je in kako nastane. Modrosti povzemam s spletne strani Agencije RS za okolje, na kateri piše, da so to ledena zrna, ki nastajajo v oblakih vertikalnega razvoja in včasih padejo na tla.

V Sloveniji dosežejo velikost oreha, izjemoma tudi kurjega jajca, ponekod v svetu, predvsem v Severni Ameriki in v Indiji, pa celo pomaranče. Toča nastane v vročini, pri nas torej v polet­nih mesecih, ko se čez dan nekatere zemeljske površine močno segrejejo. Zrak nad njimi se ogreje bolj kot zrak v okolici, se zredči in zaradi vzgona začne dvigati. Na višini, kjer se vzgornik dovolj ohladi, se začne vodna para v njem zgoščevati v oblačne kapljice – te se naberejo okoli majhnih jeder nečistoč v oblaku (kondenzacijskih jeder).

Oblačne kapljice zaradi kondenzacije rastejo, hkrati pa se tudi ohlajajo, in ko pripluje tak oblak na svoji vertikalni poti do temperatur pod ničlo, se para ne kondenzira več v kapljice, ampak v ledene delce. Ko ti postanejo dovolj debeli in težki, da jih vzgornik ne more več dvigovati, padejo proti tlom kot toča. Če je vzgornik šibak, nastanejo drobna zrna, ki se stalijo, preden priletijo do tal, če pa je dovolj močan, pač ne in priletijo na tla v obliki omenjenih orehov ali jajc. Za nastanek hudih neviht s točo je pomemben tudi veter.

Nevihte v brezvetrju so praviloma šibke in dajo malo toče, saj padavine pri padanju skozi vzgornik tega same ohlajajo in tako zadušijo. Težave nastanejo, če se nevihtam pridruži še veter, saj takrat ne padajo skozi vzgornik, ampak mimo njega, nastanejo lahko večcelične nevihte (obnavljajoči se skupek enoceličnih neviht) ali celo supercelična nevihta, katastrofalen par vzgornika in zdolnika, ki je najnevarnejša.

Protitočna obramba za telebane

Kaj storiti, da toča ne bi padala? Teoretično sta možnosti dve. Ker toča raste s primrzovanjem podhlajenih vodnih kapljic na zametke ledenih zrn, bi jo lahko preprečili tako, da bi zmanjšali število teh kapljic, ali pa tako, da bi se kapljice slabše lepile na ledena zrna. Kako preprečiti vodnim kapljicam pot v zgornji, ohlajeni del vzgornika? Preprosto tako, da jih 'poredimo'. Če bi bile kapljice spodaj dovolj težke, da bi premagale vzgornik, bi padle iz oblaka, še preden bi se spremenile v ledena zrna.

To bi lahko dosegli na zelo naraven način, denimo, da bi v ta del oblaka vnesli debela higroskopična jedra (jedra, ki vpijajo vlago), na primer kristalov navadne soli. V naravi se to dogaja nad morji. Težava pri tej metodi je, da je v razvitih oblakih vzgornik lahko hitro močnejši od teže kapljic. In ko te lepo zrejene prispejo do območij zmrzovanja ...

Potencialno grozečih oblakov se lahko lotimo še na en način. Lahko poskušamo preprečiti razvoj podhlajenih kapljic v ledena kurja jajca. Kako preprečiti, da bi se podhlajene kapljice lepile na zametke ledenih zrn?

Tako, da jih spremenimo v ledene kristale. Ti se namreč slabo lepijo na ledena zrna. Če bi torej na območju rasti toče umetno pretvorili dovolj veliko količino podhlajenih kapljic v ledene kristale, bi lahko rast ustavili ali omilili, namesto kurjih jajc pa dobili veliko količino drobnih ledenih zrn, ki bi se na svoji poti do tal stalila. To lahko dosežemo z vnosom zaledenitvenih kristalov primerne snovi v podhlajeni del oblaka. Tak regent je srebrov jodid.

In zdaj k našemu letalu

Letalo, ki je 16. junija z mariborskega letališča poletelo nad točonosne oblake, je iz svojih cevi bruhalo srebrov jodid. Poletelo je dvakrat, toda – kot vemo – toče ni preprečilo. »Z enim letalom nam ni uspelo vsega obdelati,« pravi Jernej Vaupotič, predsednik Letalskega centra Maribor. »Poleg tega se je oblak razcepil na dve jedri, z enim letalom pa ne moremo biti na dveh mestih.«

Letalski center Maribor, ki edini v tej državi izvaja tak­šno protitočno obrambo, si od države že dlje časa prizadeva dobiti sredstva za nakup drugega letala, s katerimi bi bili, tako pravijo, pri svojem delu uspešnejši, in za primerjavo ponujajo sosednjo Avstrijo, kjer enako velik prostor branijo z več letali. Minister za kmetijstvo Milan

Pogačnik je tovrstni obrambi proti toči naklonjen (saj ne nazadnje ni odpravil vsakoletnega prispevka, ki bo letos znašal 90 tisoč evrov), Slovenska ljudska stranka je ob zadnjem neurju pozvala vlado, naj jo okrepi ... Rabljena cessna 206, ki bi zadostovala za te potrebe, stane od 130 do 140 tisoč evrov, pa dodajmo še 30 do 40 tisoč evrov za elektroniko, agregate ... Malenkost v primerjavi z eno samo patrio. V čem je torej težava? Zakaj država ne kupi tega letala, zakaj pravzaprav ne predelamo neuporabnih pilatusov in jih pošljemo nad nevihtne oblake? Zato, ker strokovnjaki te iste države pravijo, da ne.

Ali deluje?

Kar nekaj poskusov je bilo doslej opravljenih po svetu, odkar so v šestdesetih letih minulega stoletja v Sovjetski zvezi začeli posipavati oblake z zaledenitvenimi jedri. Tega so se lotili z radarji in raketami ter trdili, da so pri tem 90-odstotno uspešni. Sovjetom so kmalu sledili njihovi sateliti in v sedemdesetih letih tudi Jugoslavija in z njo Slovenija. Obramba je sprva potekala v okolici Maribora, pozneje pa se je razširila na vso Slovenijo.

Sprejeli smo jo brez predhodnega eksperimentalnega preverjanja, ki je zahtevno in drago, pa tudi nasprotnikov takrat ni imela. Obrambo je plačevala država, izvajal jo je – ironija – tedanji Hidrometeorološki zavod, ki je danes del Agencije za okolje. Drugod po svetu se način obrambe z raketami, izstreljenimi s tal, predvsem zaradi gostega letalskega prometa ni prijel, hkrati pa so se pojavili tudi dvomi o njeni uspešnosti.

V ZDA je v letih 1972–1976 ameriški center za atmosferske raziskave (NCAR) izvedel poskus NHRE (National Hail Research Experiment). Trajal je tri leta, čeprav je bil sprva načrtovan kot petletni, saj so ga zaradi negativnih rezultatov opustili.

Oblake so posipali iz letal in poskušali čim bolj posnemati sovjetsko metodo dostave zaledenitvenih jeder v podhlajeni del oblaka. Ugotovili so, da zlasti v superceličnih nevihtah tak dotok vlage v območje rasti toče nevarnosti ne odpravi, celo poveča jo. V Švici so v letih od 1977 do 1982 tamkajšnji raziskovalci ob pomoči kolegov iz Francije ter Italije poskušali preveriti rusko metodo in za to uporabili enake rakete, radarje in metodologijo kot v Sovjetski zvezi.

Najprej so poskus nameravali izvesti v petih letih, pa so ga, da bi vzorec povečali, podaljšali še za eno leto. Zbrali so vzorec 216 nevihtnih oblakov, od katerih je bila približno polovica posipana. Ugotovili so, da posipanje oblakov po sovjetski metodi ni povzročilo statistično značilnega vpliva na kinetično energijo izpadle toče, dodatne analize pa so pokazale, da posipani oblaki dajejo od 30-odstotno zmanjšanje in 75-odstotno povečanje števila ledenih zrn.

V Ameriki so izvedli še en poskus, ki pravzaprav še traja in ki daje nekaj snovi zagovornikom aktivne obrambe proti toči. Poskus NDCMP (North Dakota Cloud Modification Project), katerega glavnina je potekala v letih 1976–1988, je ocenjeval škodo na poljščinah na branjenih in nebranjenih območjih, za izhodišče pa vzel zavarovalniška poročila. Ugotovili so, da se je škoda po toči na branjenem območju zmanjšala za 40 odstotkov. So pa te ugotovitve predvsem zaradi posrednega ocenjevanja delovanja obrambe manj zanesljive.

Tudi pri nas je bila izpeljana študija o uspešnosti obrambe, ki jo je izdelala ­Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo na Univerzi v Ljubljani skupaj s Hidrometeorološkim zavodom. Za podlago so bili podatki o padavinah, toči in škodi na ­poljščinah v dveh obdobjih: pred uvedbo obrambe in med njenim izvajanjem. Rezultat: obramba ni vplivala ne na količino ­padavin ne na število dni s točo na meteoroloških postajah.

Posipavati ali ne

To torej ne bi smelo biti vprašanje. Še zlasti, ker nihče ne ve, kako raztapljanje 'neškodljivega' srebrovega jodida v podtalnici vpliva na kakovost pitne vode. Saj veste, kaj vse je v preteklosti že veljalo za neškod­ljivo. Od DDT-ja dalje. Tako je na podlagi stalnega spremljanja znanstvenega in tehnološkega razvoja na področju vplivanja na vreme Svetovna meteorološka organizacija, ki deluje pod okriljem ZN, opozorila, da je treba dodatno proučiti morebitne škodljive posledice takih posegov v okolje, ki se pogosto izkažejo kot škodljivi šele s časovnim zamikom.

Toda. »Ministrstvo za kmetijstvo projekt sofinancira že od leta 1999,« razlaga kmetijski minister Milan Pogačnik. »Ker s prihodnjim letom pogodba poteče, menim, da je zdaj pravi čas, da podrobno preučimo vsa ta vprašanja. Tudi zaradi tega, ker del stroke (del?, op. p.) razlaga, da obramba proti toči z letali ni učinkovita. Prav zato smo na ministrstvu pregledali literaturo za 15 let nazaj in ugotovili, da na to temo sploh ni bila opravljena nobena raziskava. Te, na katere se sklicuje Agencija za okolje, so namreč stare že 20 let in več, zato me čudi prepričanost posameznikov, da takšna obramba ni učinkovita.«

Človeka ob tem seveda čudi, kako to, da so leta in leta financirali takšno obrambo, ne da bi preverili, ali sploh ima smisel. Kmetijski minister je pač predvsem politik in govori tisto, kar ljudje radi slišijo. In ker mnogi ne razumejo ali nočejo razumeti, da je nevihtni oblak močnejši od še tako naklonjene oblasti ali človeške pameti, bodo letala z neškodljivimi kemikalijami še letela proti njim. Še zlasti, če zanje plačujejo drugi. In toča bo še padala ...Tako kot 16. junija.

Tadej Golob

Foto: Shutterstock, Ivana Krešić, Letalski center Maribor

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ