Človekovo spolno vedenje je v veliki meri socialno strukturirano. V antičnih Atenah je bil najpomembnejša figura odrasel moški državljan in spolnost je bila organizirana tako, da je zadovoljevala njegove potrebe. Ni se delila na homo in heteroseksualno.

Obstajala je le ena oblika – poželenje odraslega državljana, usmerjeno na žensko ali fanta. Ženske, sužnji, tujci ali adolescentni aristokratski dečki so imeli v spolnosti enako kot v družbi vedno podrejeno vlogo. Medtem ko so moški veseljačili, se udeleževali javnih razprav, filozofirali, v »gimnazijah« pri telovadbi opazovali gole dečke in izbirali bodoče partnerje, je bilo vedenje njihovih žena, če so le stopile iz hiše, že moralno vprašljivo. Mesto krepostne žene je bilo doma.

Tam so šivale, kuhale, nadzorovale sužnje. In rojevale in vzgajale otroke, saj je bil edini namen spolnosti med možem in ženo potomstvo. Ko je bilo otrok dovolj, je bilo spolnosti za ženo, ponavadi v zgodnjih dvajsetih, konec.

Grški moški so se raje zabavali z aristokratskimi dečki in prostitutkami. Moška prostitucija v zgodovini ni zaostajala za žensko. Vsak odrasel Grk, ki je kaj veljal, je imel svojega eromena. Zapeljevanje med odraslim moškim in mladeničem, erastom in eromenom, je potekalo po točno določenih konvencijah, deček pa si je ponavadi izbral takega erasta, ki mu je lahko ponudil izobrazbo.

Prostitucija je bila v zibelki naše civilizacije nekaj vsakdanjega in sprejemljivega. Ravno prostitutke (»za visoko družbo«) so bile med vsemi ženskami stare Grčije najbliže temu, kar bi imenovali emancipirana ženska. Antipod »krepostne žene«, ki je skrbela za dom, so bile hetere, »najpomembnejše prostitutke, ki so hodile po obličju Zemlje«.

S temi bolj kot ne edinimi izobraženimi in ekonomsko neodvisnimi ženskami starogrške družbe so se lahko družili le najvplivnejši in bogati moški. Aspazijo, ki je ustanovila šolo za hetere in poučevala retoriko in filozofijo, je ljubila cela vrsta pomembnih Grkov, tudi Sokrat. Platon je poveličeval Arheanaso, za najlepšo Atenko je veljala Frina.

Ob heterah, ki so predstavljale najvišji razred grških prostitutk, so bogate grške uživače na simpozijih, pivskih gostijah, z glasbo, s plesom in spolnimi uslugami kratkočasile tudi auletride. Posebno nadarjene in lepe igralke na flavto so očarale marsikaterega ugledneža, aulertidi Lamii so njeni ljubimci celo sezidali tempelj.

Navadni grški državljani pa so si finančno lahko privoščili le dikteriade. Te so delale v templjih, po zgledu katerih je kasneje vladar Solon postavil prvi državni bordel. Javne hiše, dikterioni, so imele nad vrati svoj znak – kamniti falus. Zaslužek, ki so ga prinašale delavke, ponavadi sužnje, pa je polnil državno blagajno.

Medtem ko so Grki odkrito stregli svojim potrebam, so bili Rimljani bolj sramežljivi. V bordele so hodili skrivaj, kljub temu pa so bili prvi, ki so skušali registrirati prostitutke in jih obdavčiti. Poleg 'navadnih' prostitutk so v Rimu živele prodajalke ljubezni, ki se po zunanjosti in obnašanju niso ločile od spodobnih rimskih matron. Sukale so se v visoki družbi starega Rima in imele celo svoje sužnje.

O prostituciji v Rimu pa govori tudi ena izmed razlag legende o Remu in Romulu, ki ju je vzgajala volkulja. Volkulje naj bi sicer imenovali prostitutke na ravni grških heter. Mati začetnikov Rima naj bi bila po tej razlagi volkulja, ki je imela v lasti sedem gričev, na katerih je nastal Rim.

V Rimu so imeli javne hiše, dokler krščanstvo ni postalo uradna religija in so jih za nekaj časa odpravili. V Bizancu pa je po dekadenci Rimskega imperija cesar Justinijan za zvodnike predpisal smrtno kazen, za prostitutke pa skupaj s svojo ženo Teodoro, bivšo prostitutko, ustanovil poboljševalnice. Teodorin dom za »padla dekleta« je bil prvi tovrstni dom v zgodovini in predhodnik kasnejših poboljševalnic.

Svečenice ljubezni in sveta prostitucija

Kjer se eros uvršča med božanske sile, tam se razblinja razlika med verskim zanosom in spolno ekstazo, pravi G. R. Scott v svoji knjigi o prostituciji. Prodajalke ljubezni svoje obrti niso opravljale le za denar. S svojim telesom so služile božanstvom, sveta prostitucija pa je najprej vzniknila v Babilonu.

Po zgodovinopiscu Herodotu je morala v tem mezopotamskem mestu, danes sinonimu za razuzdanost in razvrat, vsaka ženska vsaj enkrat počastiti boginjo ljubezni Milito s tem, da se je v njenem templju vdala kakemu tujcu. Ženske so tako posedale pred templjem in čakale, simbolično privezane z vrvjo, da si jih poželi kakšen mimoidoči in vrv pretrga.

Manj privlačne so lahko tako več mesecev ždele v templju, dokler se jih ni kdo usmilil in odrešil. Pri tem je lahko šlo tudi za žrtvovanje devištva, kot je bilo v navadi v sosednji Siriji. Tu je sakralna prostitucija cvetela, dokler ni cesar Konstantin podrl svetišča Astarte in na mestu tempeljske ljubezni postavil njeno popolno nasprotje. Krščansko cerkev.

V templjih so se ženske lahko prodajale le začasno, da so si na primer zaslužile za doto (Bližnji vzhod), druge pa so bile poklicne prostitutke. Svečenice ljubezni, kot so jih imenovali, so imeli tudi v Rimu in Egiptu. V Kleopatrinem času so patricijske družine bogu Amonu izbrale najlepšo hčerko. Kot mlada prostitutka, svečenica ljubezni, je uživala velik ugled, opravljanje poslanstva pa ji je prinašalo ogromen zaslužek. Ko je prišla v leta, se je, ravno zaradi svoje preteklosti še bolj zaželena, poročila s kakšnim veljakom.

Medtem ko v svetu zahodne civilizacije sakralna prostitucija zveni arhaično, se je v Indiji ohranila do leta 1950, ko jo je vlada uradno prepovedala. Prvorojene hčerke, ki so jih starši posvetili bogovom, so tako kot drugje plesale in prepevale starodavne pesmi, se za denar vdajale vernikom in bile ljubice svečenikov, svoje poslanstvo pa tudi pragmatično izkoristile na porokah, rojstvih in drugih slavjih. Še leta 1927 jih je bilo v državi Madras dvesto tisoč.

V krščanskem svetu seksualni obredi niso našli svojega prostora. Svete prostitucije krščanska cerkev ne pozna. Strogost bogoslužja zahteva celibat. Kar pa za spolnost znotraj cerkve tako kot danes tudi v preteklosti ni bila ovira. Lutrov sodobnik Geiler naj bi v svojem protikatoliškem zanosu dejal: »Raje bi videl, da moja sestra postane pocestnica, kakor da bi odšla v kak razuzdan samostan.« V Lizboni so samostani veljali za »domove svobodne ljubezni«,

v Avtentičnih spominih na portugalsko inkvizicijo (1769) pa beremo, da je »sam kralj Ivan V. imel za ljubico eno teh posvečenih vestalk,« kot piše Scott.

Ne tako mračni srednji vek

Čeprav se je s stoletji položaj prostitutk slabšal, pa sicer temačni srednji vek za najstarejšo obrt ni bil tako zelo mračen. Cerkev je sčasoma sprejela nujnost prostitucije kot poklica. Enako, kot je to napisal že stoletja pred tem sveti Aguštin, je v 13. stoletju spoznal tudi Tomaž Akvinski – brez prostitucije bi bila družba okužena še z večjo moralno pregreho, moški bi nadlegovali ženske, tudi z ženo bi spali zgolj zaradi zadovoljitve potreb, ne pa v imenu prokreacije.

Hitro nastajanje mest je doprineslo k povečanju prostitucije, mestna zakonodaja pa jo je omejila na določene mestne predele. Kljub temu da se je prostitucija zdela nujna za družbeno stabilnost (tako naj bi bile krepostne žene varne pred moško slo), pa je bil odnos do prostitutk še vedno sovražen. Posilstvo prostitutke, na primer, ni bilo kaznivo dejanje.

V 14. stoletju so prostitutke prvič občutile pozitivno naravnanost politike do svojega poklica. Nastajati so začele prve četrti rdečih luči, njihov namen je bil večji nadzor, prostitutke pa so tako prišle pod kraljevo zaščito in dobile svoje mesto v skupnosti. Kljub temu pa ob tej institucionalizaciji krona in mestne oblasti niso imele v mislih toliko dobrobiti javnih žensk kot interes javnega reda in miru. Seveda pa je oblasti kaj kmalu v oči zbodel tudi ekonomski potencial javnih hiš in četrti rdečih luči.

Najbolj logičen naslednji korak so bile javne hiše v državni in mestni lasti, od katerih je imela dobiček oblast, ne pa zasebniki. Ivana Neapeljska je tako – enako kot drugi vladarji – leta 1347 ustanovila bordel, v katerem so bile zaposlene kristjanke, ki so morale redno zahajati v cerkev, sam bordel pa je nosil spodobno ime Opatija. Hkrati je prepovedala, da bi se obrt opravljala na ulicah. Za prostitutke je mestni nadzor, v nasprotju z zasebnimi bordeli, pomenil večjo osebno varnost, obenem pa je dekriminaliziral poklic in same prostitutke.

Kriminalizacija prostitucije

Za prostitucijo so se z novim vekom začeli slabi časi. Širiti se je začela do tedaj neznana bolezen – sifilis. Reformacija je zavrnila toleranco katoliške cerkve do prostitucije »kot nujnega zla«. Oblasti so prepovedale javne hiše, kar pa ni zavrlo obolenj, saj so bordeli še vedno, sicer nezakonito, delovali, zaradi prepovedi pa prostitutke niso imele več rednih zdravniških pregledov. Cerkev in oblast sta začeli prostitutke preganjati in jih kaznovati z rezanjem ušes, striženjem, stebrom sramote, javnim bičanjem, celo s smrtjo. S tem dolgotrajnim preganjanjem prostitutk je v obdobju »moralne prenove« sovpadlo tudi sežiganje čarovnic.

V 16. in 17. stoletju so se začele pojavljati kurtizane. Živele so v spoštovanih soseskah, bile dobro oblečene, izobražene in se, podobno kot njihove daljne prednice hetere, družile s cvetom evropskega razumništva. V nasprotju s svojimi revnimi sestrami z ulice so bile prostitutke višje družbe varne pred preganjanjem. Ob koncu sedemnajstega stoletja, ko se je zanos krščanskih moralistov unesel, pa so vse evropske prostitutke spet svobodneje zadihale. Obdobju preganjanja je tako zopet sledil čas strpnosti.

V Napoleonovi dobi so se morale vse pariške prostitutke, ki so bile zaposlene v maisons de tolerance, registrirati in se dati redno pregledovati zdravnikom. Trideset let kasneje je to postal državni zakon, ki je veljal za vsa francoska mesta. Takšen sistem reglementacije se je uveljavil tudi drugje po Evropi, razen v Angliji. Na Otoku sta se proti njej borila združenje moralistov, ki se jim je reglementacija zdela nezdružljiva s krščansko moralo, in borke za ženske pravice, za katere so bili zdravniški pregledi prodajalk ljubezni žalitev ženskega spola.

Medtem ko so sicer bile po evropskih mestih javne hiše spet v razcvetu, jih je v Berlinu pobožni Friderik Viljem VI. pozaprl, zaradi česar sta se povečali poulična ter kavarniška prostitucija.

V naslednjih sto letih so zaprli vrata bordelov tudi drugod po Evropi, vendar pa prostitucije niso zatrli. Z zatonom zakonitih javnih hiš je bila prostitucija kriminalizirana in odrinjena na rob družbe bolj kot kdaj koli prej. V Sloveniji je bila prostitucija prepovedana leta 1933.

Prostitutke postajajo podjetnice

Še danes je pri nas za vdajanje prostituciji po Zakonu o prekrških zoper javni red in mir zagrožena kazen do dveh mesecev zapora. Vendar pa trend dekriminalizacije prostitucije v Evropi v zadnjih letih ni obšel naše male države. Od leta '97 je prostitucija registriran poklic, pred letom pa je evropsko sodišče odločilo, da je prostitucija ena izmed gospodarskih panog.

Po zgledu nekaterih držav EU, na primer Nemčije in Nizozemske, kjer so uvedli sistem zelo ohlapne regulacije z registracijo in nadzorom te dejavnosti ter zdravstvenim, socialnim in pokojninskim zavarovanjem, so tudi člani stranke LDS na čelu z Romanom Jakičem podali predlog za dekriminalizacijo prostitucije.

Ta naj bi – ob večjem nadzoru – omogočila tudi večjo zaščito žrtev zlorab, prisilnega prostituiranja, novodobnega suženjstva in trgovine z belim blagom. Vprašanje pa je, ali bo predlog to tudi v resnici omogočil, saj bi bila za zaščito prisilnih prostitutk potrebna še vrsta dodatnih zakonov in uvedba posebnih programov za njihovo resocializacijo. Za zaščito in pomoč prostitutkam je bila konec novembra ustanovljena tudi nevladna organizacija Ključ – center za boj proti trgovini z belim blagom.

Medtem ko število prostitutov ostaja neznanka, policija ocenjuje, da je v Sloveniji okrog 1900 prostitutk, njihove usluge pa uporablja med približno štirideset in šestdeset tisoč stalnih strank. V tem poslu naj bi se obračalo prek 19 milijonov nemških mark. Med prostitutkami je okrog 300 tujk, po nekaterih virih celo tisoč. Največ jih je pridobilo dovoljenja kot plesalke v lokalih z artistističnim programom in kot pomožne delavke, druge pa so v Sloveniji ilegalno. Največ prisilnih prostitutk je ravno med tujkami in opozoriti je treba, da so to najprej in predvsem ljudje, ki so se znašli v brezizhodnem položaju in so oropani vsakršnih človekovih pravic in dostojanstva.

Nezanemarljivo je v Sloveniji število občasnih prostitutk, ki jim prodaja spolnih uslug pomeni le postranski zaslužek. Pojavljajo se nove oblike prostitucije, mobiprostitucija in prodaja »vikend paketov«, ko na primer študentke ponujajo moškim spolne usluge od petka do nedelje za okoli 150 tisoč tolarjev. Prostitutke in prostituti se za to odločijo prostovoljno in nimajo posrednikov, čeprav marsikoga po pričanju nekaterih kaj kmalu »zavohajo« zvodniki in prislijo v »delovno razmerje«.

Nivo prostitucije v Sloveniji je visok, pocestnih prostitutk skoraj ni in bojazen, da bi se njihovo število po dekriminalizaciji povečalo, je odveč, saj bi bila ta dejavnost še vedno sankcionirana. Če z dekriminalizacijo prostitucija ne bi bila več prekršek, prostitutke in prostituti pa bi, kot zatrjujejo predlagatelji, dobili možnost, da se sami odločijo, ali se bodo prostituirali ali ne, to – čeprav dekriminalizacija ne zajema kaznivih dejanj zvodništva in posredovanja! – še zdaleč ne pomeni rešitve problema najbolj prizadete skupine: prostitutk, večinoma tujk, v suženjskem razmerju.

Ekonomska prizadetost vzhodnoevropskih držav in razpad družbeno političnega sistema bosta namreč še dolgo omogočala priliv novih in novih suženj na zahod. Zahodno tržišče namreč vsako leto zahteva približno 200 tisoč novih žensk in mladoletnih deklet. Prav tako je vprašljivo, koliko občasnih prostitutk in prostitutov bi bilo sploh pripravljenih registrirati svojo dejavnost in se tudi uradno uvrstiti v kategorijo na novo priznanih podjetnikov in podjetnic.

TEKST: Sonja Prosenc

ILUSTRACIJA: Goya

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec