Niti ne. Po statistikah zvišanje cene umetnine le redkokdaj izpolni pričakovanja lastnika – letno prinaša le 1,5-odstotni dobiček, kar je polovica realnega donosa državnih obveznic ali vezanih vlog. Možnost zaslužka? Ponuja se predvsem pri nakupu del mladih, perspektivnih in neuveljavljenih avtorjev, žal pa je takšna naložba zelo negotova.

Zagotovila za dejanski uspeh umetnika čez leta namreč ni in tako ste lahko kaj hitro brez želenega dobička. Nerazvitost slovenskega trga z umetninami je le še pika na i. Lahko se sicer zgodi, da cena tega ali onega objekta v enem letu zraste celo za 50 odstotkov, poleg tega lahko pretirano vneto čiščenje kakšne podstrehe ali zapuščenega depoja razkrije dolgo pozabljeno zbirko, kar povzroči na trgu hud padec vrednosti in cen del istega avtorja. O priročnosti trgovine z umetniškimi deli in s starinami za pranje denarja pa morda kdaj drugič.

Pravi in resni zbiratelji so tako ali tako le redkokdaj špekulanti, ki računajo zgolj na dobiček pri preprodaji. Praviloma nabirajo antikvitete in umetnine iz nekoliko sentimentalnega nagnjenja ali želje po dopolnitvi zbirke z najboljšimi možnimi predmeti. Od kod takšna želja? Zbiratelji opisujejo močno čustveno, skoraj religiozno izkušnjo ob posedovanju predmeta, ki ga je imel v rabi recimo pripadnik častitljive rimske ali grške kulture. Objekt služi kot dokaz nadaljevanja in mogočnosti človeka in njegove družbe ali kot način simbolične komunikacije s preteklostjo.

Skozi zgodovino

Čeprav se vam morda zdi, da gre pri zbiranju umetnin in starin predvsem za novejšo modno muho zdolgočasenih premožnežev, lahko z gotovostjo trdimo, da gre za početje, ki je tako staro kot sam človek. Že od samega začetka smo zbirali in kopičili predmete z materialno ali zgolj osebno, sentimentalno vrednostjo.

Samo zbiranje umetnin in starin je imelo od nekdaj pridih intelektualnosti in akademskosti, tema pa venomer priljubljena v pogovorih vseh višjih družbenih slojev po svetu.

Čast in ugled zbiratelja sta rasla premosorazmerno z redkostjo in posebnostjo nabranih umetniških igrač ter seveda velikostjo zbirke. Posebno Angleži so skozi zgodovino, vse do današnjih dni, zasloveli kot strastni zbiratelji vsega, česar se drži kanček preteklosti. Petičnežev prefinjenega okusa, ki so se razvajali ter preganjali dolgčas z zbiranjem, pa se je kar nekaj našlo tudi drugod. Eden takšnih je bil član razvpite italijanske družine Medici, Cosimo, ki si je v začetku 15. stoletja nabral eno izmed še danes najbogatejših umetniških zbirk. Na njej si lahko napasete oči v prestolnici zgodovine in umetnosti, Rimu.

Prva množična zbirateljska sla se je razpasla po Otoku v elizabetanskem obdobju Velike Britanije in dražbene hiše so že od svojega nastanka v 18. stoletju posredovale takšne ali drugačne umetnine. Po razmahu reformacije in nato uveljavitvi kapitalistične miselnosti v zahodni Evropi, posebno na Nizozemskem, si je poizkusila privoščiti vsaj eno grafiko ali sliko tedanjih avtorjev tudi vsaka tamkajšnja družina. Umetnina je nato visela na vidnem mestu v hiši in opozarjala na razgledanost in svetovljanstvo družine. Umetnine so tako postale statusni simbol, z višino njihove cene oziroma vrednosti pa je rasla pomembnost lastnika – in tako je tudi danes.

Kam v šoping?

Danes so največji in najpogostejši prodajalec oziroma trgovec s starinami in umetninami dražbene hiše, prodajne galerije in starinarnice. Medtem ko vam bodo v starinarnici predmet, ki ga želite prodati, vzeli na komisijsko prodajo ali odkupili, včasih predali v roke hišnemu restavratorju in ga nato prodali kupcu po najvišji možni ceni, avkcijske ali dražbene hiše in prodajne galerije delujejo zgolj kot posredniki pri prodaji.

Strainarnice in prodajne galerije boste našli, posebno v prestolnici, na vsakem vogalu, medtem ko je dražbenih hiš, ki se ukvarjajo s prodajo umetnin in starin pri nas malo. Njihov zaslužek se skriva v odstotkih ali premiji, ki jo bodo zaračunali prodajalcu ali kupcu predmeta. Predvsem avkcijske hiše so danes vir najlepših in najdražjih zbirk umetnin.

V nasprotju s postopkom, skozi katerega je treba iti ob nakupu s posredovanjem dražbene hiše, je nakup predmeta v starinarnici mnogo bolj preprost. Če ste nezahtevni in predmet kupujete zato, ker vam je predvsem vizualno všeč in si želite na njem zgolj spočiti oči, lahko nakupujete v bližnji starinarnici podobno kot v Mercatorjevi trgovini. Če pa se boste odločili za nadaljnjo prodajo objekta, naj bo to v bližnji ali daljni prihodnosti, ter ste si (nadvse modro) ob nakupu zaželeli tudi potrdilo o izvoru predmeta ali vsaj podatke o nekaj preteklih lastnikih, se bodo stvari zapletle.

Praviloma imajo v srednje veliki starinarnici od sto razstavljenih kosov le trije nujno potrebno potrdilo o izvoru, lastniku in poročilo o opravljenih restavratorskih postopkih, kar pomeni, da je izvor predmeta neznan. Svetujemo vam, da ob nakupu zahtevate takšno potrdilo, če pa se odločite za nakup brez pedigreja, kot se imenuje potrdilo o izvoru, ne smete izključiti možnosti, da ste kupili ukraden predmet. Podobna pravila veljajo ob nakupu v prodajni galeriji. Če kupujete dela še živečih in manj priznanih avtorjev, so možnosti sumljivega izvora umetniškega dela bistveno manjše, kot če kupujete dela francoskih avtorjev, denimo Matissa …

Razpoke in porumeneli lak zavajajo

V želji po posedovanju najboljšega in najimpresivnejšega dela na trgu si je že marsikdo grdo opekel prste. Celo strokovnjaku se lahko zgodi, da se odloči za napačen nakup, in za ponaredek nevede odšteje hudo previsoko vsoto. Tako kot na svetovnem se tudi na malem in v plenice povitem slovenskem trgu pojavljajo ponaredki priznanih del. Zaradi majhnega števila strokovnjakov in velikega števila nadebudnih in manj ukih zbiralcev še raje in pogosteje kot v tujini.

Zavajanje kupca je izpeljano in premišljeno do najmanjše podrobnosti. Ponaredki se pojavljajo s potrdili in z izjavami »strokovnjakov«, da so dela pristna in vredna vsakega tolarja, ki ga bo zanje odštel kupec. Celo pri nakupu od galerista pozornost ni odveč: tudi ta vas lahko pošteno potegne za nos, osuši vašo denarnico in nato izgine neznano kam. Največja pazljivost tako ne bo odveč pri delih največjih francoskih in nemških avtorjev, kot so Picasso, Kokoschka, Van Dyke, Matisse, Monet in seveda naš vedno popularni Zoran Mušič.

Pogosto gre za popolnoma zakonito in strokovno izdelane kopije umetnin velikih mojstrov, ki jih tuje galerije in muzeji prodajajo kot nekoliko dražje spominke za petične turiste. Takšne kopije nepridipravi nato uvozijo v Slovenijo, dodajo lažno potrdilo o pristnosti umetniškega dela in ga prodaj(aj)o po ceni originala. Porumeneli lak in razpoke na površini slike naj vas pri nakupu ne zavedejo in naj nikakor ne bodo osnova, na kateri temelji vaše prepričanje v pristnost dela. Tehnike umetnega staranja so današnje dni tako zelo izpopolnjene, da utegnejo prelisičiti tudi velike poznavalce.

Podstreha babičine hiše je prava zakladnica

Najpozneje neposredno po drugi svetovni vojni je domove na slovenskih tleh zapustilo veliko premožnežev modre krvi. Svoje imetje so mnogi pustili za seboj. Solidarni in prijazni sosedje so večino tega premoženja razgrabili, nato pa ga skrili v kleti in najtemnejše kote podstreh. Tam je ostalo pozabljeno do današnjih dni. Če se naslednji konec tedna odpravljate na obisk k babici na kmete, pobrskajte po podstrešju!

Morda se bo našlo kaj zanimivega. Pred prodajo najdenih kosov jih je treba oceniti, da bo volk sit in koza cela, ali z drugimi besedami – da boste kos lahko prodali po najvišji možni ceni. Za cenitev predmeta, od katerega pričakujete, da se bo izkazal z visoko vrednostjo, vam svetujemo oceno strokovnega cenilca. V stik z njimi boste najlaže stopili preko starinarnice ali galerijie, kjer vam bodo povedali za pravi naslov. Če je pričakovana vrednost predmeta nižja, pod 70.000 tolarjev, se cenitev predmeta pri uradnem cenilcu ne izplača. Tak predmet vam lahko brez večje škode ocenijo kar v starinarnici ali galeriji.

Ocenitev predmeta torej skoraj vedno stane, zato bodite kar pripravljeni najprej razvezati mošnjiček, preden bo vanj kapnil kak tolar. Cenilcu praviloma nikoli ne smete dopustiti, da bi vam za cenitev zaračunal odstotke od vrednosti ocenjenega predmeta. Nekatere dražbene hiše in starinarnice vam bodo predmet ocenile brezplačno, če se boste odločili, da ga prodate prek njih.

Katera bo naredila največji vtis?

Z nekaj trgovske in mešetarske žilice lahko dandanašnji zaslužite s prav vsem, od pohištva in slik za bolj konservativne do porcelanastih lutk, nalivnih peres in jedilnikov restavracij za malce bolj ekstravagantne zbiralce. Na evropskih tleh datirajo danes najbolj priljubljeni predmeti za zbiratelje v obdobja staronemškega sloga (»altdeutsch«), bidermajer, secesijo in barok.

Slovenski trg s starinami in umetninami dela trenutno še vedno prve korake, celo dražbenih hiš, ki bi se ukvarjale z draženjem starin in umetnin, je malo, čeprav so v tujini skoraj najpogostejši vir najlepših in najbolj dobičkonosnih zbirk.

V Sloveniji boste po starinarnicah našli malo morje nabožnih podobic, razpel in srebrnih cerkvenih svečnikov različnih vrednosti. Sicer pa se na naših tleh trenutno najbolje prodajajo male grafike bolj ali manj (pri)znanih mojstrov ter uporabni predmeti, kot so večji ali manjši kosi pohištva. Grafike so zaradi načina izdelave relativno poceni in tako dostopne tudi nekoliko širšemu krogu ljudi, ki sicer niso tako premožni, da bi se lahko z vso resnostjo in primerno finančno podlago posvetili zbiranju, vendar se vseeno želijo postaviti pred prijatelji in znanci. Po zmernih cenah boste tako morda lahko dobili lepe grafike Kregarja in Tisnikarja.

Med zbiratelji so zelo iskani akvareli in risbe slovenskih impresionistov ter slike Zaplatila, Mihelčiča in Spacala. Največ povpraševanja je bilo v zadnjih letih nedvomno po delih Zorana Mušiča, medtem ko so najvišje cene dosegale slike Jakopiča, Strnena, Jame, Šubica ter Groharja. Cene teh segajo danes tja do 700.000 tolarjev. Za nekoliko bolj specializirane zbiralce so zanimiva razpela, ki dosegajo ceno tja do 2 milijona tolarjev in več. Starejša, bolje ohranjena, s pedigrejem so lahko tudi dražja.

Za tiste Slovence, ki veliko dajo na dediščino svojega naroda, je morda zanimiva pogorska glažuta, na posebno privlačen in intriganten način obdelane steklene kupe, katerih cene nihajo od 7 tisoč pa tja do 70 tisoč tolarjev, odvisno pač od načina izdelave in ohranjenosti.

Ukradeno in prodano

Po poročilih Generalne policijske uprave so tarče tatov s prefinjenim okusom predvsem fizične osebe, ukradene umetnine, katerih vrednosti segajo tja do nekaj milijonov tolarjev, pa največkrat v zasebni lasti (po statistiki jim sledijo sakralni objekti, kot so cerkve in kapelice). Zelo znana ukradena dela visoke vrednosti imajo odjemalca praviloma že pred samo krajo, tako da neposredno po kraji skoraj vedno romajo neposredno k naročniku in se ne pojavijo niti na črnem trgu.

Širši javnosti manj znani predmeti pa se najpogosteje prodajajo na črnem trgu, tako v Sloveniji kot v tujini. Po besedah nekega našega poznavalca so posebno navdušeni nad našo kulturno dediščino italijanski in avstrijski kupci. Zgodi se lahko tudi, da ukradena dela pridejo na legalni trg, a le redko, saj praviloma takšni predmeti nimajo urejene dokumentacije, možnost za razkritje dejstva, da gre za ukraden predmet, pa tako zelo velika. Kje, kdaj, v kakšni količini in za kakšno ceno se bodo ukradeni predmeti pojavili na trgu, brez dvoma narekuje povpraševanje kupcev.

Po besedah policijske uprave je nemogoče ugotoviti, v kolikšni meri se na slovenskih tleh ponareja umetniška dela, povedali pa so nam, da so v preteklem letu obravnavali 20 kaznivih dejanj, pri katerih je šlo za sum goljufije, kjer naj bi bila kopija prodana kot original. Žal je bila le polovica kaznivih dejanj, povezanih z umetninami, uradno raziskana, pogosto pa so se našli predmeti, ki jim je bilo nemogoče najti lastnika, saj so bili ob ob kraji prijavljeni brez ustreznega opisa in fotografije po kateri bi jih lahko zanesljivo prepoznali.

Potek dražbe v avkcijski hiši je večini znan le s filmskih platen ali televizijskih zaslonov. Drdranje dražilca, mahanje dam v krznenih plaščih z oštevilčenimi loparčki in občasni udarec s kladivcem: prestižno, aristokratsko. Toda kako v resnici poteka dražba? Pred udeležbo na dražbi morate avkcijski hiši sporočiti svoje ime in priimek, naslov, telefonsko številko in seveda številko bančnega računa.

Na dan dražbe se morate dvajset do trideset minut pred začetkom vpisati v register, tam dobite tudi oštevilčeni loparček, s katerim lahko zapravite vse svoje premoženje. Če se dogodka ne morete udeležiti osebno, lahko za to pooblastite koga drugega ali dražite po telefonu. Mnoge avkcijske hiše zahtevajo najavo pooblaščenca ali telefonskega draženja 24 ur pred dogodkom. Ob nakupu predmeta prek dražbene hiše vam bo ta zaračunala kupno premijo, ki znaša največ 20 odstotkov.

Slovarček dražbene ali avkcijske hiše

• Lot – posamezen predmet, ki je naprodaj na dražbi.

• Dražba – javna prodaja lastnine pravne ali fizične osebe, na kateri so predmeti prodani najboljšemu ponudniku.

• Bid ali ponudba – vsota, ki jo kupec ponudi za posamezen lot.

• Ponudnik ali bidder – pravna ali fizična oseba, ki na dražbi ponudi določeno vsoto denarja ali bid za posamezen lot.

• Dražilec ali dražitelj – vodi dražbo, predstavi lote in njihove cene, sprejema ponudbe za posamezne lote ter razglaša lote za prodane najboljšemu ponudniku.

• Izklicna cena – najnižja možna cena za posamezen lot.

• Dražiteljeva knjiga – knjiga, v kateri so vsi uradni zapiski vsake posamezne dražbe, od izklicne cene vseh lotov do njihove nakupne ali končne cene, pa tudi številke uspešnih dražiteljev ali bidderjev.

• Ocena – pisna ocena vrednosti posameznega lota ali predvidena cena, ki naj bi jo dosegel lot na dražbi.

• Kupec – najuspešnejši ponudnik, torej bidder, ki je ponudil najvišjo vsoto denarja za ta ali oni lot.

• Premija kupca – največ 20-odstotni delež vrednosti kupljenega lota, ki jo plača kupec avkcijski hiši za posredovanje.

• Končna cena ali hammer price – kupna cena posameznega lota brez premije kupca.

Celi dve toni srebrnikov in ducat zlatnikov, vrednih več kot milijon dolarjev, je leta 1993 na dnu svojega vodnjaka našla neka revna afganistanska kmetica. Afganistan je zadnjih nekaj let izredno priljubljena lokacija za kopičenje starin. Bližnji pakistanski pešavarski črni trg z antikvitetami, s katerimi je Afganistan zaradi svoje bogate preteklosti nedvomno izredno bogat, je eden novih in redkih virov zaslužka za tamkajšnje prebivalce. Starine s tega trga čez mejo praviloma prenesejo skupaj s pošiljkami drog.

Nasveti policije

• Ob nakupu umetniškega dela pozorno preglejte dokumentacijo. Le-ta mora vsebovati vse podatke o provenienci oz. izvoru dela od nastanka pa do danes, v nasprotnem primeru se lahklo pojavi sum, da je delo na nelegalni poti oz predmet nelegalnega dejanja (posebno pazljivi bodite pri nakupu del iz vzhodne in južne Evrope)

• Če se vam cena dela zdi nenavadno nizka ali nenavadno visoka v primerjavi s cenami slik istega avtorja, ki se pojavljajo na legalnem trgu, imate razlog za nezaupljivost.

• Preverite vse račune in pogodbe, ki spremljajo umetnino in jih po možnosti shranite.

• Preverite, če ima umetnina na skritih delih (hrbtna stran platna ali kipa) oznake avtorja, ki bi utegnile govoriti o njenem izvoru in starosti (serijske številke bi utegnile pričati o tem, da je bilo delo izločeno iz zbirke. Ukradeno?)

• Natančno preglejte, kakšne posege ima za seboj umetnina. Lepljenje novejših kopij na starejša platna, kaširanje novejših platen, nameščanje novih in umetno postaranih podokvirjev so načini, na katere lahko nepridipravi hitro zavedejo kupce z izgovorom, da gre za restavratorske posege. V primeru, da le-teh ni na seznamu restavratorskih posegov, ki ga mora imeti vsaka umetnina, ki je bila kadarkoli restavrirana, bodite še posebno pozorni.

TEKST: Mateja Pivk

FOTO: Ivana Krešič, Mateja Pivk

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol