Forum: Krhkost našega spomina

Hja, težka bo. Tako kot so obrazi s fotografij naših dedkov že porumeneli skorajda do nerazpoznavnosti, se lahko zgodi, da vaši vnuki preprosto ne bodo vedeli, kam hudiča vtakniti ta čudni okrogli plošček.

Digitalno

Nedvomno je v naravi (mogoče gre kar za nagon) homo sapiensa, da skuša svoje zgodbe in sporočila arhivirati, jih ohraniti v izvirniku za prihodnje generacije – od jamskih slikarij, hieroglifskih zapisov, vklesanih v skale, kaligrafskih umetnij na pergamentu in papirju do zapisov na filmskem traku in optičnih medijih. Kar mu je seveda bolj ali manj uspevalo, saj z arhiviranimi viri danes precej laže razumemo preteklost in kakopak tudi sedanjost.

Pa ni pomembno, ali gre za zgodovinske, državotvorne, leposlovne ali strogo dokumentarne zapise. Četudi so prvi in drugi precej pogosteje tarča ideoloških in zgodovinskih reinterpretacij … Pa pustimo to raje za kdaj drugič.

»Na skener, v obdelavo in na cede! Tako to gre! Ne me farbat s papirji, kožo, skalami in kamni. To je za neandertalce,« poreče prenekateri v digitalnem opoju živeči zemljan. Tako se je v dobi digitalizacije zgodil temeljni zasuk, da zapise panično preurejamo v ničle in enice ter z zavezanimi očmi skačemo na glavo v … neznano!

Jap, v Digitalni srednji vek, kot so celovečerni dokumentarni film, sestavljen iz obiskov najrazličnejših strokovnjakov križem in počez po zemeljski obli, poimenovali nemški avtorji. Najbolj presunljiv prizor? Definitivno obisk skladišča rabljene računalniške opreme, odrešitelja podjetij in posameznikov, ki svoje dragocene podatke hranijo v zapisih na ostarelih medijih. Eden takih že zastarelih je mehki (floppy) disk, ki smo ga tako veselo vtikali v PC še ne tako davno. Težava je za zdaj resda še simptomatska, toda z leti bi lahko postala kronična.

Brez pretiravanja, postala bo neozdravljiva. Kot bi imeli sprane možgane, slepo zaupamo v zapise z ničlami in enicami. Zakaj? Povsem preprosto, pojavita se namreč kar dve gromozanski oviri. Prva je, da v resnici nikakor ne moremo vedeti, koliko časa bo takšen digitalni zapis res še zapisan, in druga, da so se že do sedaj oblike shranjenih podatkov spreminjale, kar pomeni, da se bodo v prihodnje še toliko bolj.

Brez programa, ki bo razumel zapisano obliko, bo namreč tudi najsijajnejši procesor prihodnosti mrzel. Razbrati ne bo mogel popolnoma ničesar, razen vrste električnih impulzov brez pomena. In kot veste, se v digitalni dobi vse stara hitreje kot kdajkoli prej. Kar ni od jutri in najnovejše, je prestaro.

Pa čeprav ima pet let star zavržen prenosni računalniki več, opa, več procesorske moči, kot so jo imele celotne ZDA, ko so poslale človeka na Luno! In ima večjo moč, kot jo je imel ves svet med drugo svetovno vojno! Uau! Pa je vseeno zastarel. In že jutri bo zastarel današ­nji procesorski hit ... In tako lepo naprej po t. i. Moorovem zakonu: vsakih 18 mesecev se zmogljivost procesorjev podvoji in posledično vsako leto in pol dobimo novo generacijo računalnikov. Potrošniško pač, še bolj digitalno, še bolj hitro, še bolj množično …

0101 ...

Dilem, povezanih z digitalizacijo podatkov, ni malo: kaj digitalizirati, na katere medije shranjevati in v kateri obliki te zapise sploh digitalizirati? Prof. dr. Borka Jerman Blažič, predstojnica Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Inštitutu Jožefa Stefana, meni, da je arhiviranje digitalnih vsebin aktualen tehnološki in družbeni problem: »Velike knjiž­nice, kot je Kongresna knjižnica v Washingtonu, shranjujejo svoje papirnate dokumente na elektronskih medijih.

Podobno počnejo tudi internetna podjetja (Google, Yahoo, MS), ki digitalizirajo kulturno dediščino za poznejšo uporabo ali trženje, ko se iztečejo avtorske pravice. Nekatere članice EU so tudi sprožile projekte digitalizacije lastne kulturne dediščine. Tukaj se nujno postavi vprašanje: koliko in kaj arhivirati? Digitalizacija je en postopek, popolnoma drug je hranjenje gradiva na elektronskih medijih.

Tehnologija bo vedno dala odgovore za prenos digitalnega gradiva z enega zastarelega elektronskega medija na nov medij, pri tem pa se spet zastavi vprašanje, koliko in kaj je vredno prenašati in arhivirati ter kakšna je trajnost konkretnega medija. Digitalizacija je pomembna, ker omogoča učinkovitejšo hrambo: stisnjene podatke, učinkovite metode iskanja gradiva in podobno.«

Preprosta dostopnost gradiva, hitra pot s kliki in vnosi iskalnih parametrov je definitivno največja prednost digitalizacije. A seveda obstaja tudi druga plat medalje, velika slabost, ki jo najbolje poznajo tisti, ki so svoje strokovno delo posvetili prav ohranjevanju zapisov na papirju in same strukture tega medija. Ta slabost je, kot pravi dr. Jana Kolar, vodja Laboratorija za kulturno dediščino pri Narodni in univerzitetni knjižnici, »da ohrani le informacijo sámo, ne pa tudi izvirnika.

Nadalje je vzdrževanje digitalne informacije za zdaj precej dražje kot vzdrževanje knjig, saj je povezano s stalno migracijo na nove medije. Poleg tega so standardi za trajno hranjenje digitalnih informacij še v razvoju. Zato so knjižnice in arhivi povečini precej konservativni pri uporabi novih tehnologij. Moje osebno mnenje je, da je za zdaj smiselno izrabiti dobro dostopnost digitalne informacije in prenesti na nove medije tiste vsebine, po katerih je veliko povpraševanje. Sicer pa je smiselno z mnogo cenejšimi stabilizacijskimi postopki ohraniti čim več izvirnih izvodov naše pisne kulturne dediščine.«

Arhiviranje originalnih izvodov je prav tako pomembno za Arhiv Republike Slovenije, kjer so se tudi usmerili v digitalizacijo. Direktor Arhiva RS dr. Matevž Košir pravi, da so precej zbirk »že digitalizirali (na primer zbirko listin, zbirko diplom, katastrske karte itd.), katastrske karte so dostopne tudi na spletu, preostalo digitalizirano gradivo pa je za zdaj le v naši čitalnici. Digitaliziramo tisto gradivo, ki je najpomembnejše, in tisto, ki je največ v uporabi. Seveda pa hranimo izvirnike še naprej, saj bi bilo njihovo uničevanje tako strokovno kot tudi zakonsko nedopustno.«

Hja, odlično, dostopnost in ohranjanje arhivskih virov, kaj pa hekerji? Previdnost pri zaščiti digitaliziranih podatkov je več kot na mestu. Dr. Borka Jerman Blažič meni, da je evidenca pomembna pri pravnih dokumentih, ki so digitalno podpisani in za katere je pomembno, da jih hranimo v času, ki ga za posamezen dokument določa zakon.

»Zakaj? Ker so digitalni podpisi vezani na veljavnost javnega ključa in potrdila, ki to veljavnost dokazuje. Potrdilo, tako kot osebna izkaznica, ima rok veljavnosti. Ko ta rok poteče, dobimo novo potrdilo z drugimi označbami in vsebinami. Za ohranitev veljavnosti originalnega dokumenta potrebujemo sistem za arhiviranje, ki to veljavnost ohranja navkljub roku veljavnosti javnega ključa, ki ga najdemo na digitalnem potrdilu, s katerim preverjamo podpis in dokazujemo avtentičnost podpisnika.

Tak je sistem e-Keeper, ki je bil razvit v Zavodu za varne tehnologije SETCCE v sodelovanju z Laboratorijem za odprte sisteme in mreže Instituta Jožefa Stefana. Internetni protokol, ki ta sistem arhiviranja omogoča, je internetni standard (RFC) in je rezultat slovenske pameti.«

Papir

Če smo že začeli od zadaj, pri digitalnih arhivih, se zdaj preselimo še malce v preteklost. Najprej je bil … hm, ja, papir že ne. Tudi papirus ne, pa vseeno. Je pa najbolj razširjen medij večstoletnega arhiviranja zagotovo stari dobri papir. Proučujejo, hranijo in restavrirajo ga v Laboratoriju za kulturno dediš­čino pri Narodni in univerzitetni knjižnici. V zadnjih letih so celo zgradili poseben prostor, trezor, kot ga vidite v filmih, v katerem hranijo najdragocenejše gradivo.

Poskrbljeno je za varnost, s klimatsko napravo pa tudi za optimalne razmere hranjenja. Sicer je najstarejša knjiga, ki jo hranijo v osrednji slovenski knjižnici, nastala v 9. stoletju. Napisana je na pergamentu, ki je bil v tistem času prevladujoča pisna podlaga in ki svoja leta zelo dobro prenaša. Po 12. stoletju pa je na piedestal arhivskih medijev prišel papir, ki je vse do danes ostal najbolj množičen medij.

S tem se strinja tudi dr. Jana Kolar. Hkrati opozarja, da je nepravilno ravnanje s papirjem v preteklosti, pa tudi danes, močno ogrozilo obstojnost arhiva, spisanega oziroma shranjenega na papirju. »Tako pergament kot tudi pravilno izdelan papir sta izjemno obstojna, kar dokazujejo številni lepo ohranjeni srednjeveški rokopisi.

Njihovo trajnost ogrožajo predvsem korozivna črnila. S spremembo tehnologije izdelave papirja v 19. stoletju – začeli so mu dodajati kisline – pa je trajnost papirja močno padla in je omejena na stoletje ali dve, odvisno od kislosti papirja. Kljub opozorilom kustosov, knjižničarjev in arhivskih delavcev so tovrstni neobstojni papir izdelovali vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Tako se danes srečujemo s kilometri knjižnih polic, polnih neobstojnega gradiva, ki je že krhko ali pa bo tako postalo v naslednjih nekaj desetletjih. Da bi rešili spomin civilizacije, ki obsega čas dveh svetovnih vojn, revolucionarnih znanstvenih odkritij in izjemnih umetniških dosežkov, potrebujemo poceni rešitve, ki jih lahko hitro uporabimo na tonah ogroženega gradiva. To je predmet raziskav, ki jih trenutno koordiniramo v okviru evropskega raziskovalnega projekta.«

Veliki šum

Predvsem v zadnjem stoletju se poleg papirja uporabljajo tudi drugi, strojno berljivi zapisi. Sem sodijo mediji, pri katerih za reprodukcijo informacije potrebujemo določeno napravo. Gre seveda za gramofonske plošče, magnetofonske in videotrakove, cedeje in devedeje, računalniške diskete ali diske in tako dalje. In kot že zapisano zgoraj, njihova trajnost ni odvisna le od ohranjanja izvirnika, temveč tudi od strojne in programske opreme ter oblike zapisa.

Tako je računalniška igrica za ZX spectrum, denimo, danes nedostopna, čeprav je morda sam magnetni trak še 'berljiv'. A ZX spectruma nimamo več. Ohranjanje sodobnih digitalnih informacij je zato v prvi vrsti odvisno od rednega presnemavanja informacij na nove nosilce in od pretvarjanja v nove formate. Kar pa se nosilcev samih tiče – kasete so najmanj obstojne, kar ste na svoji koži izkusili že prenekateri, ko ste želeli podoživeti svojo mladost z glasbo, pa ste razočarani slišali le veliki šum …

Kaj je arhiv, nam je razložil direktor Arhiva RS, dr. Matevž Košir: »Je izvirno in reproducirano (pisano, risano, tiskano, fotografirano, filmano, fonografirano, magnetno, optično ali kako drugače zapisano) gradivo, ki je bilo prejeto ali je nastalo pri delu pravnih oziroma fizičnih oseb in ki ima trajen pomen za znanost in kulturo.« Da ne bo vse tako administrativno, dodajmo, da na policah Arhiva RS najdemo tudi številne dokumente, ki nosijo oznako 'državna tajnost', in tudi tiste, ki izvirajo iz preiskav gestapa, fašistov, OZNE in VOS-a. In da ne bomo tako skrivnostno obveščevalni, napišimo še, da v tej ustanovi hranijo tudi fragment karolinškega bifolija, najstarejše gradivo, ki izvira iz 9. stoletja.

Precej obsežna arhivska zbirka zaobjema večino državnih oblik, skozi katere je šel slovenski narod. »Če povzamem: od gradiva zemljiških gospostev, rokopisov, rodovnih debel plemiških diplom prek zbirk zemljiške knjige in zemljiškega katastra do arhivskega fonda nekdanje zloglasne Službe državne varnosti. Ne smemo pa pozabiti še na Slovenski filmski arhiv.

V številkah to pomeni, da Arhiv RS hrani približno 20 kilometrov gradiva na papirju (približno 200 milijonov dokumentov), 160 tisoč fotografij, 4000 mikrofilmskih kolutov, 8300 mikrofišev (posebna, trpežna oblika mikrofilma), 26 kaset mikrofišev, 22 tisoč kosov zapisov na drugih nosilcih ter druge vrste arhivskega gradiva (listine, diplome, katastre, zemljevide, karte, kasete, diskete …). Vse gradivo je hranjeno na približno 26 kilometrih dolžinskih polic,

v predalnikih, kovinskih omarah, kartotečnih omarah …

Magnetni nosilci

Zvočne kasete in videokasete ter prav tako že zastarele računalniške diskete imajo v drobovju svojega bistva magnetni trak. Večinoma je narejen iz železovega ali kromovega oksida, ki ga z različnimi vezivi prilepijo na poliestrsko filmsko podlago. V drugi polovici 20. stoletja pa vse do nedavnega je bilo razširjeno mnenje, da imajo magnetni trakovi dejansko neomejen rok trajanja. Seveda ni čisto tako. Priporočeno je presnemavanje na vsakih nekaj let, ne le zaradi uničenja samega nosilca, temveč tudi zaradi snemalnih in predvajalnih tehnologij.

Analogni zapis, ki ne potrebuje programja za razbiranje arhiviranega materiala. Kar je na traku zabeleženo, zlahka razberemo s primerno predvajalno glavo. Če magnetne trakove pravilno hranimo (okoli 15 °C in okolje s 30- do 40-odstotno relativno vlažnostjo), lahko pričakujemo življenjsko dobo informacij do vsaj 20 let. Izogibati se moramo predvsem neposredni sončni svetlobi in previsokim temperaturam oziroma temperaturnim spremembam.

Prav vezivo je zaradi oksidacije in hidrolize nagnjeno k poškodbam in različnim okvaram. Pri hrambi je pomembno, da so trakovi ločeni od magnetnih sevanj; kaset in drugih magnetnih trakov denimo ne smemo hraniti v bližini električnih naprav. Nevarno je tudi prašno okolje. Prašni delci privlačijo vlago in pospešujejo proces hidrolize, prav tako lahko poškodujejo oksidni del traku, na katerem so spisane informacije, in samo glavo snemalnika.

Filmski trak

Obstajajo tri vrste: nitratni, acetatni in poliestrski, vsi so bili uporabljeni tako pri negativih kot pozitivih in mikrofilmih. Nitratni trakovi so danes del zgodovine, a še vedno množično navzoči v arhivih. Izdelovali so jih od leta 1889 do 1951. Acetatni so prevzeli pobudo konec tridesetih let prejšnjega stoletja in so vladali vse do prihoda t. i. varnih filmov s poliestrsko podlago.

Če acetatni film, tisti, na katerem je največ znanih gibljivih slik iz produkcije drugega dela 20. stoletja, tako profesionalnih kot amaterskih, hranimo v primernih razmerah (18°C in približno 35-odstotna relativna vlažnost), lahko pričakujemo, da bodo podatki preživeli do 90 let. Z zmanjševanjem stopinj in s podobno vlažnostjo lahko zdržijo dlje. Pri –4 °C naj bi takšni trakovi zdržali in zadržali napis vse do 1500 let. Poliestrski, varni filmi so kemijsko stabilnejši od nitratnih in acetatnih.

Nitratni trakovi kot pomemben del zgodovine filmskega razvoja so danes sicer že upokojeni, predvsem zaradi nestabilnosti in nevarnosti vžiga. Znani so neverjetni požari, ki so v hipu posrkali ves kisik iz skladišča in okolice (izbruhnili so tudi v kinodvoranah) in uničili številne arhivske zbirke. Tudi acetatni filmi se pri sobni temperaturi počasi razkrajajo in oddajajo pline, ki jih zaznavamo kot vonj po vinskem kisu. Ta ne le smrdi, ampak tudi uničuje osnovno podlago, ki se začne krčiti. Vprašanje podlage in emulzijskega dela pa je ključno tudi pri poliestrskih filmih. Ker se osnova v tem primeru ne krči tako hitro kot emulzijski del, je realna grožnja, da se lahko emulzijski del v daljšem časovnem obdobju loči od osnovnega nosilca.

Gramofonska plošča

V tridesetih letih minulega stoletja so bile večinoma v uporabi acetatne plošče, ki so bile relativno slabo obstojne in smo jih v naslednjih desetletjih zamenjali z vinilkami.

Verjetno največja pozitivna lastnost je trajnost. Pri primerni hrambi lahko pričakujemo, da bodo zapis na plošči lahko poslušali tudi čez sto let. Pomembno je, da so plošče postavljene pokonci, da jih torej ne položimo drugo na drugo. Za vaše plošče je najbolje, da jih hranite v notranjih ovitkih iz mehkega polietilena, in ne v papirnatih ali PVC-ovitkih. Izogniti se je treba neposrednim virom svetlobe in toplote. Sicer so plošče odporne proti gobasti rašči, dobro se obnesejo tudi v okoljih z visoko vlago.

Precej glomazne zadeve za današnji čas, zato sodijo nekako bolj v spominski prostor, ki je povezan z nostalgijo. Težava je tudi pri samem zapisovanju vsebin na gramofonsko ploščo, sploh pri domači uporabi. Čeprav so vinilne plošče precej stabilne, njihov rok trajanja ni neskončen. Narejene so iz polivinil klorida (PVC), močno ranljivega, če ga izpostavimo ultravijolični svetlobi oziroma toploti.

Tekst A. P. & A. K. & S. R.

Fotomontaža: Goya

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord