Forum: Med dvema ognjema

V svetu, kjer se vse deli na moško in žensko, dobro in slabo, hetero- in homoseksualno, nekaj vmesnega, kot naj bi bila biseksualna spolna opredelitev, težko najde svoje mesto.

Tako so bili tudi biseksualci ob vzniku in kasnejšem razcvetu gejevskih aktivističnih gibanj povsem v senci svojih 'velikih bratov', ki so odločno razglašali svojo identiteto in se postavili na drugi skrajni pol Kinseyjeve lestvice spolne usmerjenosti, pri kateri 0 označuje heteroseksualnost, 6 pa homoseksualnost. O vsem, kar je bilo vmes, tudi o biseksualnosti, se v svetu manihejske logike in črno-belega pogleda na svet ni govorilo. Bilo je nepojmljivo in zato nevidno. Vse do današnjih dni, ko je biseksualnost postala 'in'.

Kdor je 'bi', je 'in'

»Biseksualnost takoj podvoji tvoje možnosti za zmenek,« je dejal Woody Allen. Kaj lepšega se človeku sploh lahko še zgodi v času, ko se seks prodaja za med in ko se zdi, da promiskuiteta doživlja vrhunec? Spolna eksperimentiranja vseh vrst postajajo vsakdanji del družbene scene.

Gejevstvo in lezbištvo sta tudi pri heterosek­sualni večini čedalje bolj sprejemljiva oblika spolnega vedenja, o trojčkih, torej seksanju v troje, se več ne le govori, temveč to marsikdo tudi prakticira v svoji spalnici, svingerstvo oziroma spolni odnos dveh zakonskih parov pa tudi že zdavnaj ni več fantazija, temveč kar nova institucionalizirana oblika spolnega življenja. Že kratek pogled na današnjo medijsko in klubsko sceno, tudi pri nas, nam pove, da so meje med 'dovoljenim' in 'nedovoljenim' tako zabrisane, da predsodki in moralne dileme na trgu seksualnih podob sploh ne obstajajo več.

»V današnjem času, ko vzgoja ni več tako avtoritativna in smo kot potrošniška družba postali vse bolj dovzetni za trende, ki jih narekujejo mediji, so še posebno mlajše generacije mnogo manj obremenjene s prtljago predsodkov. Tako postajajo tudi ljudje bolj 'bi' radovedni,« pravi novinarka in fotografinja MARTA LAMOVŠEK, poznavalka slovenske klubske scene.

Marta opaža, da se biseksualnost pojavlja predvsem med ženskami. »Mnoge od njih želijo eksperimentirati, saj je vse, kar je drugačno, bolj popularno kot pa tisto, kar počne večina. Na partijih in v klubih je ta trend še posebno viden, saj je za mnoge to prostor, kjer se počutijo svobodno in si upajo več, kot bi si sicer. Prisotnost drog, poživil in alkohola seveda k stvari prispeva svoje. Mnoge od njih imajo sicer izključno moške partnerje, a ženska jim pomeni izziv, češ 'upala sem si, šla sem čez mejo',« pravi Marta. Obenem opozarja, da je biseksualna ženska med heterosek­sualci čedalje bolj priljubljena. Zakaj?

»Kar še posebno prispeva k takšnim in drugačnim izletom v bi-try, je seveda pozornost moških. To privede ženske v tovrstni ekshibicionizem. Pozitivno sprejetje biseksualnih žensk v moški heterosek­sualni družbi je logično, če pomislimo, da velika večina moških nima nič proti, če se ženska ljubi z žensko. Pri dveh ženskah se moški ne počuti ogroženega, hkrati pa uživa v uresničitvi svoje ultimativne seksualne fantazije. Tudi ženske so to sprejele kot del 'igre',« meni Marta.

Žrtev hedonističnih fantazij

Takšne izlete v biseksualno eksperimentiranje lahko razumemo kot posledico sodobnega imperativa hedonizma, v okviru katerega bi takšno 'moderno' biseksualnost lahko imeli zgolj za eno od oblik uresničevanja seksualnih fantazij. Toda v ozadju se gotovo skriva še vse kaj več.

Znani sociolog in seksolog dr. ALEKSANDAR ŠTULHOFER z zagrebške filozofske fakultete sicer meni, da »bo biseksualnost postajala čedalje močnejša in s tem nekaj povsem normalnega zaradi potrebe po premikanju seksualnih meja in zaradi komercialnega izkoriščanja seksualnosti, ki seksualno ekspresijo poriva v svet trajne in dolgoročno frustrirajoče pornografske fantazije,« vendar se pri tem bolj kot na hedonistične vzroke za biseksualnost sklicuje na v družboslovju uveljavljeno queer teorijo, ki odklanja uveljavljena, umetna sociološka kategoriziranja ljudi na podlagi spola in spolnih praks, ki nas tlačijo v posebne predalčke in od nas zahtevajo, da se odločimo, kaj in kdo smo, ter se temu primerno v postelji tudi obnašamo.

Ali drugače: medtem ko nas družbeno uveljav­ljene norme silijo, da se izjasnimo, kateri spol nas privlači in s kom želimo seksati, nam queer teorija veleva, da je odločanje nepotrebno in nesmiselno, saj je naša spolna identiteta (in s tem spolno vedenje) spremenljiva.

»Queer ideologija pravi, da je vse, kar je določeno in ustaljeno na tej ali oni ravni, dolgočasno in politično konservativno. V tem smislu je biseksualnost ali, točneje, neheteroseksualnost res hip in kul. Dvomim pa, da je biseksualnost v primarnem smislu poveličevanje seksualnega užitka. Prej se mi zdi, da je to posledica želje po nekonformizmu oziroma želje, da se živi v skladu s progresivno, queer teorijo.«

Da na biseksualnost zmotno gledamo kot na obliko hedonizma, je po mnenju dr. TATJANE GREIF, koordinatorke lezbične sekcije ŠKUC-LL, krivo tudi to, da »družba še vedno goji številne predsodke do seksualnih manjšin. Obstaja 'ljudska' predstava, da so recimo geji, lezbijke in biseksualci zelo promiskuitetni, nenehna seksualna grožnja za okolico, vedno na lovu na potencialne seksualne objekte.

Pri tem gre za poskus reduciranja homo- in biseksualne identitete zgolj na raven seksualnih praks, hkrati pa se zanika druge elemente identitete.« Poleg tega po njenem mnenju »biseksualnosti ne moremo razlagati kot modno muho ali sindrom sodobnih urbanih subkultur, saj gre za univerzalni, zgodovinsko vseskozi izpričan fenomen, ki se ni rodil danes.

O tem na primer pričajo biografije mnogih znanih osebnosti, ki so v svojih razvpitih življenjih ljubili tako moške kot ženske. Pomislite na Oscarja Wilda, poročenega genija, ki je rad zlezel v posteljo s čednimi mladeniči; pomislite na Virginio Woolf, poročeno feministko, ki se je rada zaljubljala v ženske, še najbolj pa v kontroverzno pisateljico Vito Sackville-West.

Če dobro pomislite, so ljudje, ki so se zaljubljali in seksali tako s predstavniki svojega kot nasprotnega spola, nekaj popolnoma vsakdanjega, le da se je pri tem vedno izpostavljalo ali njihovo heteroseksualnost ali njihovo homosek­sualnost. Prav takšni zgodovinski primeri potrjujejo nadaljnje trditve Greifove: »Nikakor ne moremo govoriti o 'pravih' in 'nepravih' biseksualcih, tudi ni nobena usmerjenost 'prava' ali 'napačna'. Spolna usmerjenost namreč ni nekaj totalitarnega, ni nujno fiksna in dokončna za vse življenje, temveč je nekakšen kontinuum, podvržen spremembam.«

Da je veliko bolj kot sam seks pomem­bno še vse kaj drugega, pravijo tudi tisti, ki se imajo za biseksualce. »Pri biseksualnosti ne gre za seks vse povprek, z vsem, kar leze in gre, kot zajci,« pravi biseksualka Gea. »Gre za ljubezen, osebno privlačnost, ki pa se ne deli glede na spol. Tudi seksualna privlačnost ni povezana s fizičnim telesom, ampak z energijo, ki jo človek oddaja. Ne gre več za žensko ali moškega – je samo človek.«

Podobno meni MARUŠA KAŠE, prav tako biseksualka: »Biseksualnost je to, da se zaljubiš v človeka, ne v moškega ali v žensko. Vsaj pri meni je tako. Bila sem zaljubljena v fanta, kot sem zdaj v punco. Občutki so dokaj identični: metuljčki v trebuhu, veselje, ko ti zazvoni telefon in vidiš njeno/njegovo ime na ekranu, in pač vse, kar spada zraven.«

V luči takšnih izjav se zdijo miti o biseksualnosti kot vrhunski threesome fantaziji, v kateri se dvema ženskama pridruži moški in s tem poskrbi, da se njuna 'lezbična' izkušnja spremeni v 'biseksualno' orgijo, povsem nesmiselni. Po mnenju Gee in Maruše tudi so.

»Verjamem sicer, da si nekateri ljudje predstavljajo biseksualnost kot priložnost za ljubljenje v troje, vendar poudarjam, da biseksualci ljubimo samo enega, se pravi moškega ali žensko. In tistega, ki ga ljubimo, najbrž ne bomo delili še z nekom,« pravi Maruša in poudarja, da je »biseksualnost spolna usmerjenost, pri kateri lahko ljubiš moškega ALI žensko in ne moškega IN žensko, kot zmotno menijo nekateri«.

Tudi Gea meni, da je spolni trojček v postelji biseksualca vse prej kot nekaj vsakdanjega, kaj šele samoumevnega: »Threesome je vprašanje mono- in poligam­nosti. Mnogo biseksualcev se trojčkov v nobeni obliki nikoli ne gre in jim popolnoma ustreza par, sestavljen iz dveh. Nekaj so spolne igrice, drugo pa je spolna orientacija, ki je nekaj, kar je del tvoje osebnosti in te spremlja od začetka do konca tvojega življenja, ne pa samo tisto urico v postelji.«

Obsojajoči homoseksualci

Če mislite, da so homoseksualci, ki so že tako ali tako sami tarča mnogih predsodkov straight večine, kaj manj obsojajoči do biseksualcev, kot so heteroseksualci, se pošteno motite. Številni tuji strokovnjaki, predvsem ameriški in britanski, navajajo, da je sovraštvo do biseksualcev oziroma bifobija med homoseksualci izredno zakoreninjena.

Predvsem zaradi napačnih predstav o tem, kaj biseksualnost sploh je. MARJORIE GARBER v svoji knjigi Bisexuality and the Eroticism of Everyday Life tako piše, da so med geji in lezbijkami uveljavljene stereotipne predstave o tem, da so biseksualci »razbrzdani in neodločeni, da 'sedijo na ograji' (fencesitters) in izkoriščajo svoje istospolne partnerje, ki jim nazadnje strejo srce in se raje odločijo za odnos s heteroseksualcem«.

V tem smislu je med geji in lezbijkami izredno uveljavljeno mnenje, da se biseksualci niso sposobni odločiti, kaj sploh so, in da so zato navadne mevže, ki se na zunaj izdajajo za 'hetero', medtem ko so v resnici 'homo'. Vendar pa jim njihova neodločnost vedno znova pride prav, ko je treba zapeljati in posledično izkoristiti osebo istega spola ali pa, ko se je treba v tem straight svetu izdajati za heteroseksualca, se poročiti in imeti družino.

»Zahteva, naj se odločimo za enega od spolov, je kar neprijeten pritisk. Ne moremo se odločiti in se tudi nočemo. Odločimo se za eno osebo, do katere začutimo zaljubljenost, privlačnost in se takrat ne odločamo za nikogar drugega več. Eno osebo izberemo v množici vseh, obeh spolov,« na očitke odgovarja Gea in priznava, da so izkušnje srečevanja s predsodki zelo boleče, »sploh v GLBT družbi (družbi gejev, lezbijk, bi- in transeskaulcev, op. a.), ko pričakuješ, da boš sprejet, njihov …«

»Že od veliko lezbijk in gejev sem slišala, da jih je strah, da bi jih partner zapustil zaradi nasprotnega spola z argumentom, da je v tem svetu pač laže živeti 'normalno'. Jaz se s tem nekako ne morem strinjati, saj se mi zdi normalno, da si s človekom, s katerim ti je lepo, v katerega si zaljubljen. Vsi pa vemo, da si sami ne moremo izbrati, v koga se bomo zaljubili,« pravi Maruša in opozarja, da je eden od pogostih predsodkov, ki ga sliši na račun biseksualcev, tudi varanje. »Biseksualci naj bi varali, saj imamo večjo 'ponudbo'. Nisem še slišala večje neumnosti. Kaj lezbijke nikoli ne varajo? Strejti ne varajo? Zvestoba ali varanje je odločitev posamez­nika, o tem ne odloča spolna usmerjenost.«

Mnogo biseksualcev ima zavoljo takšnih in podobnih predsodkov zaradi svoje spolne opredelitve težave v ljubezenskih odnosih. Biseksualec BLAŽ, ki želi ostati anonimen, pripoveduje svojo zgodbo.

»Potem ko sem imel za seboj tri razmerja z moškimi, zadnje je bilo zelo resno in je trajalo dve leti, sem se zaljubil v žensko.

S tem se mi je porušil ves moj 'homo' svet, seveda tudi spolna identiteta. Ne glede na to, da so me nekatere ženske do takrat privlačile, sem bil prepričan, da sem gej. Potem pa sem izgubil glavo zaradi ženske! Začela sva razmerje, in to je bil zame resnično prelomen trenutek. Z njo sem bil neizmerno srečen. Ko sem ji povedal, da sem imel pred njo samo moške partnerje, je bila nad tem zelo presenečena, vendar je to sprejela. Vsaj tako sem mislil.

V resnici so jo ves čas obhajali dvomi, predvsem zaradi tako imenovanih prijateljev in prijateljic, homo in hetero, ki so ji govorili, da je nora, ker je z menoj, in da jo bom prej ali slej zapustil, ker naj bi bili biseksualci pač takšne sorte ljudje. Tega pritiska ni zdržala, zato se je odločila, da me bo zapustila, saj da mi zaradi moje biseksualne opredelitve ne more zaupati. V obraz mi je povedala, da je to edini razlog, zaradi katerega me zapušča,« pravi Blaž, ki si še danes, po dveh letih, ni povsem opomogel od šoka in razočaranja, ki ga je takrat doživel.

»Mnogo ljudi, strejtov ali homo, se ne zaveda, kakšne muke lahko doživlja biseksualni človek, ki je tarča sovraštva in predsodkov tako hetero- kot homoseksualcev. Počutil sem se, kot da sem med dvema ognjema in da se zaman izogibam žogi, s katero me skušajo zadeti tako predstavniki ene kot druge strani. Ne bi rekel, če bi bil tudi po naravi promiskuiteten in bi mi po glavi hodil samo seks. Pa mi ne! Zato so očitki o varanju še toliko bolj boleči. Zdaj se poskušam vrniti na področje ljubezenskih odnosov, vendar zelo počasi in previdno. Vendar sem optimist in upam, da bom nekoč srečal osebo, ki mi bo sposobna zaupati,« pravi Blaž, ki je tako postal ena od žrtev stereotipnih predstav o biseksualcih.

Tudi izkušnja lezbijke MOJCE govori o precej napetem ozračju, ki vlada na sceni zaradi predsodkov, ki jih gojijo geji in lezbijke do biseksualcev. »Sama hodim z biseksualko in opažam, da je lezbična in gejevska družba ni najbolje sprejela. Ne trdim, da so bili vsi taki, a žal so bili številni taki, ki so takoj, ko so izvedeli, da ni lezbijka, ampak bi, nehali flirtati z njo, mene pa napadli, da kaj si mislim, kako si sploh upam biti z njo in ali me ni strah, da mi bo nekega dne pobegnila z nasprotnim spolom,« pripoveduje Mojca.

Močne predsodke je zaznati tudi v različnih razpravah na spletnih forumih na temo biseksualnosti, na katerih svoje nasprotovanje do biseksualcev glasno izražajo tudi geji in lezbijke. Anonimnost pač vsakemu daje možnost, da pove, kar mu leži na duši. Tako mnogi očitki in predsodki gejev in lezbijk do biseksualno usmerjenih ostajajo skriti za zaveso anonimnosti, medtem ko se javno in predvsem v okviru gejevskega in lezbičnega aktivizma o tem zelo malo govori. Tatjana Greif celo meni, da ni nobenih razlogov za to, da bi se lezbijke izogibale biseksualkam.

»Nimam občutka, da se na homo sceni kdorkoli kogarkoli izogiba. Tudi lezbijke se ne izogibajo biseksualk, zakaj le? S tem bi si omejevale manevrski prostor, možnost druženja, zabave, afer, razmerij … Punce se nikogar ne izogibajo, tudi ne moških, to si mnogi ljudje napačno razlagajo. Glede strahu pred 'nelojalno' konkurenco pa tole – pri simpatijah, osvajanju in erotičnih razmerjih med ljudmi spol v resnici ni tako zelo usoden, kot je videti. Zapeljivost in šarm ter intelektualna privlačnost lahko hitro prevladajo, če zavzamemo dobro strategijo,« pravi Greifova.

Biaktivizem na pohodu?

Poleg tega dr. Greifova opozarja na pomembno dejstvo, da je Lezbična sekcija ŠKUC-LL, ki letos praznuje že 20-letnico obstoja, namenjena ženskam različnih seksualnih usmeritev, torej tudi biseksualkam, in da »lezbično in gejevsko gibanje v Sloveniji redno vključuje tudi področje kulture in človekovih pravic biseksualcev in biseksualk«.

Kar pomeni, da slovenski aktivizem v osnovi vključuje tudi biseksualno populacijo. Sodeč po Geinih izkušnjah, imajo institucije, ki se ukvarjajo s homoseksualnostjo, čedalje več posluha tudi za biseksualno usmerjene. »Stanje se močno izboljšuje. Začelo se je več govoriti o tem in tudi delati za to, da se premosti čim več predsodkov, ki jih imajo geji in lezbijke do biseksualcev. Aktivistov je še vedno premalo, a veseli me, da skrbimo drug za drugega.

Tako kot se sama potrudim za druge geje in lezbijke, se nekateri lezbični in gejevski aktivisti aktivirajo tudi za bisek­sualce, kar je tudi edino prav. Če smo že LGBT-scena, je prav, da smo združeni in delujemo drug za drugega oziroma se ne omejujemo in ločujemo glede na razlike v orientacijah oziroma identitetah,« pravi Gea, ki je v okviru

Društva Legebitra, ki se ukvarja s socialnimi programi za preprečevanje diskriminacije istospolno usmerjenih, imela priložnost voditi tudi delavnico na temo biseksualnosti.

Tako biseksualnost, ki je bila dolga leta povsem nevidno področje v okviru seksualnih in queer politik, tudi v Sloveniji počasi dobiva svoje mesto na zemljevidu spolnih usmeritev, ki si ga je v zahodnem svetu tudi kot posledica čedalje večjega akademskega raziskovanja začela pridobivati sredi devetdesetih let. Pri nas, na Vzhodu, so tovrstna raziskovanja še v povojih, tako da boste na knjižnih policah zaman iskali strokovno literaturo na temo biseksualne usmerjenosti.

Po Štulhoferjevem mnenju je to predvsem posledica tega, da »gejevsko in lezbično gibanje na Vzhodu še vedno ni doseglo svojih ciljev, zaradi česar nova mikropolitika queer populacije še ni prišla na dnevni red. Najprej je treba doseči temeljne državljanske pravice«.

Morda bodo prav v aktivnem prizadevanju za ta zgodovinski dogodek biseksualci dobili možnost, da se znebijo vseh mogočih predsodkov, ki so jim priča zaradi svoje nehvaležne, recimo temu 'sredinske' pozicije na kontinuumu seksualne usmerjenosti. Ali kot pravi Gea: »Gejevski in lezbični aktivizem premika kamne tudi za biseksualce, vendar se bomo zase morali pobrigati tudi sami. Z liberalnostjo družbe, ki se bo naučila nediskriminatornega vedenja in spoštovala različnost, bo tega svobodnega načina življenja še več.«

Do takrat pa biseksualce čaka še dolga in naporna pot. In tako se igra med dvema ognjema nadaljuje ...

Slovarček:

Bi-try/bi-trip: Ko se heteroseksualec odloči, da bo skočil v posteljo z osebo istega spo­la.

Bidar: Tako kot imajo geji svoj gejdar, torej radar oziroma šesti čut, s katerim zaznavajo, ali je nekdo straight oziroma heteroseksualen ali homoseksualen, naj bi tudi biseksualci imeli svoje 'antene' za to, da zaznajo, kdo je biseksualec.

Fencesitter: Eden pogostih predsodkov, ki ga homoseksualci očitajo bi-jem, je, da se ne odločijo, ali so na tej (homo) ali oni (hetero) strani ograje. In zato pač sedijo na ograji, ali, kot bi se glasil slovenski izraz, na dveh stolih.

Bifobija: Skovanka besed biseksualnost in fobija, podobno kot homofobija označuje strahove in sovražno nastrojenost, ki jo gojijo hetero- in homoseksualci do biseksualcev.

Tekst: Marta Pirnar

Ilustracija: Goya

Foto: Paul Buceta

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel