Kako uro vožnje severno od Houstona je Huntsville, od nekdaj znan kot dom Sama Houstona, legendarnega ustanovitelja republike Teksas. Ob avtocesti stoji njegov 50-metrski kip iz sijočega belega kamna. Videti ga je na kilometre daleč. Nekoč je bil Huntsville prestolnica države, zdaj je svetovna prestolnica smrtonosnih injekcij. Kot je Detroit avtomobilsko središče planeta.

Na pogled prijetno mesto. Popolno mestece s hišo smrti za dodatek. Dve ulici stran od ljubkega sodišča je zapor. Kličejo ga »The Walls«, zidovi. Znotraj zidov je celica smrti. Ta teden bodo tri usmrtitve: v torek, sredo in četrtek. Smrtonosna injekcija je menda čista, sterilna smrt. Kot usmrtitev psa pri veterinarju.

V ZDA čaka na smrt 3700 ljudi, od tega 455 v Teksasu. Statistike pravijo, da 75 % Američanov podpira smrtno kazen. V Teksasu je takih verjetno še več. Ko usmrtijo zapornika, zapišejo v mrliški list: »umor«.

Prišel sem od daleč, da bi obiskal Thomasa Millerja – Ela, črnca iz Houstona, obsojenega zaradi umora belca v Dallasu. Novinar se mora nagarati, preden lahko obišče obsojenega na smrt. Za Thomasa sem potreboval sto telefonskih klicev.

Sam bom poskrbel za barabe

Sprejme me Larry Fitzgerald. Maja sem ga videl v dokumentarcu na CNN. Zdaj je zadnji teden v juniju in sedim pri njem v prisarni. Je tiskovni predstavnik tistih, ki čakajo na usmrtitev. Vse poti vodijo k Larryju Fitzgeraldu. Če se želite pogovarjati z zapornikom, je Larryjeva pomoč absolutno nujna. On odloča. Pred tednom dni mi je po telefonu povedal: »Thomas bo govoril z vsakim, s katerim želim, da govori.« Upal sem, da bo res tako.

Larry je visok mož s sivimi lasmi in brki. Govori počasi, njegov glas je globok in hrapav. Krivi so utrujenost in cigareti. Kadi camel brez filtra. Nosi kavbojske škornje in ima manire pogrebnika. Predolgo že gleda, kako ljudje umirajo. Star je 64 let.

»Usmrtitev jutri ob šestih bo moja 180. usmrtitev,« reče tiho. Usmrtitve so se spremenile z leti, razloži. Včasih so bile ob polnoči. Ritual, ki so se ga udeleževali pijani študentje in pred zidovi jetnišnice zganjali celega hudiča. »Bari so se zapirali in ljudje so prihajali čakat,« pravi Larry. Leta 1996 je Teksas spremenil uro usmrtitev s polnoči na šesto popoldan, kar naj bi bilo v prid zaporniku: njegovi odvetniki imajo tako možnost pritožbe v zadnjem trenutku.

»Več ko je medijev in več ko je prič, bolje je.« Tako Larry.

Kasneje stojiva zunaj pred zaporom in kadiva. »Tisto tam je vhod. Videl boš, kako bodo ob šestih vstopile priče.«

Se kdaj naveliča gledati ljudi, kako umirajo?

»Včasih mi res pride do živega,« pravi. »Če sem poznal človeka res dobro. Ne spim pa zaradi tega nič slabše. Nikoli se ne zmedem. Verjeti moraš pač v sodni sistem.« S peto zmečka svoj camel. Všečen človek je, profesionalec. To je le služba. Pač.

»Ubijte pankrta!«

Tisto popoldne je deževalo. Deževalo je močno, potem pa je dež ponehal. Razjasnilo se je in pokazalo se je sonce. Popolno vreme, da bo spremljalo usmrtitev. Nič ne manjka. Razen mavrice.

Robert Coulson, ki se ni nikoli pokesal, bo danes umrl. Obsodili so ga umora petih članov družine, ki ga je posvojila, in požiga njihove hiše. Motiv: dediščina. Ni ravno najbolj prijazen tip.

Zdaj stojim ob zidu zapora. Cesta je zablokirana s tistim rumenim trakom, ki vedno spremlja prizorišča zločinov. Vsi pazniki so na preži in na oknih lahko vidim zapornike. Majhna skupina protestnikov čaka. Nekaj njih spremlja usmrtitve že leta. Dogodek, ki bi v Evropi pritegnil tisoče, tukaj privabi peščico, dva od njih iz Evrope in enega pisca. Mene.

Tam sta tudi dve TV vozili iz Houstona. Dve popolno oblečeni mladi novinarki se v svoji samopomembnosti sprehajata gor in dol. Vse je mirno. Res je lep večer. Ne prevroč. Malce pihlja. Potem vidim vstopati priče. Pet predstavnikov medijev, pet članov družine žrtve, pet Coulsonovih prič. Noter je osem majhnih celic. V eni so prha, dva kosa mila in vedno lužica pri odtoku. Vrata vodijo v majhno sobico, podobno sobi v bolnišnici. Na sredini je miza. Pa majhno okence, skozi katerega gledajo priče.

Nobenega rdečega telefona kot v filmih. Kmalu bodo videli: Coulson privezan na tisto mizo smrti. Coulson z iglami v desni in levi roki. Coulsonove zadnje besede. Čuvaj, ki si sname očala in tako da znak, naj se usmrtitev začne. Coulson zaspi. Sodijev teopental. Coulsonovo dihanje se ustavi. Pankuronijev bromid. Ustavi se Coulsonovo srce. Kalijev klorid. Coulson mrtev z odprtimi očmi, ki bolščijo. Coulsonove priče si brišejo solze. Sorodniki njegove žrtve okušajo maščevanje. Predstavniki medijev delajo zapiske in strmijo v truplo.

Med protestniki sta Nemka Claudia iz Münchna in Angležinja Heather iz Londona. Poročeni sta z na smrt obsojenima zapornikoma. Claudia je srečna. Njen mož, Gary Etheridge, je dobil 30-dnevni odlog. Ne bodo ga ubili v četrtek. Potem začne jokati. Ve, da njenega moža čaka igla. Razmišljam o njej in o Heather. Sta se poročili, da bi dobili zeleno karto? Ne. Obe še vedno živita v Evropi. Nekaj drugega je. Nekaj, česar ne morem razumeti in česar morda niti oni ne razumeta.

Zraven stoji moški s slamnatim klobukom. Njegovo ime je Dennis Longmire. Zaporniki, ki lahko vidijo ta vogal skozi svoje okno, ga kličejo »moški s svečo«. S tistega ogla je bil priča 250 usmrtitvam, vedno s svečo v roki. Je profesor kriminologije na Sam Houston State, lokalni univerzi. Ta ima največji oddelek za kriminologijo v ZDA. Ima tudi 13 tisoč študentov. Niti enega ni tu.

»Se kdaj privadite na to?« vprašam Dennisa.

»Ne,« pravi. »Nikoli.« Čakamo.

Ob šestih pripelje mimo moški v poltovornjaku in zakriči: »Ubijte pankrta!« Pohodi plin, da mu zacvilijo gume kot kakemu najstniku, ki se postavlja pred puncami v soboto zvečer. Kmalu odpelje Larry priče in predstavnike medijev v notranjost. Sprašujem se, kako bosta reagirali tisti naparfumirani TV novinarki. Se bosta potili? Bosta trznili s stegni?

Gledamo veliko uro nad vhodom … zasliši se piščalka.

Ob 18:20 pridejo vsi ven. Larry Fitzgerald prebere izjavo.

"Ob 18:01 je bil odpeljan iz celice.

Ob 18:03 je bil privezan na mizo.

Ob 18:04 mu je bila vbrizgana solna raztopina.

Ob 18:07 je povedal svoje zadnje besede.

Ob 18:11 je začela delovati raztopina.

Ob 18:16 je bil razglašen za mrtvega."

Izmučen se odpeljem nazaj v sobo, odprem steklenico Johnnyja Walkerja in prižgem televizijo. Vrtijo Neoproščeno, tisti vestern Clinta Eastwooda. Na koncu je scena, ko stoji nad umirajočim Genom Hackmanom.

Hackman: »Ne zaslužim si smrti. Gradil sem hišo.« Eastwood: »Zaslužiti ali ne – to nima nič s tem.« Ugasnem televizijo in gledam v steno.

»V Boga zaupamo«

Ura je 9. zjutraj. Stojim na jetniškem pokopališču s prečastitim Carrollom Pickettom. Ta 70-letni duhovnik je videl že vse. Pred kratkim je objavil znano knjigo z naslovom Znotraj teh zidov: spomini duhovnika v hiši smrti.

Med službovanjem v teksaškem zaporniškem sistemu je dal skozi 95 mož, ki so jih usmrtili s smrtonosno injekcijo. Stal je ob njih, ko so jih vezali. Gledal je, kako so jim vstavili igle, skozi katere so v njihove žile pritekle smrtonosne kemikalije. Slišal je njihove poslednje besede in gledal, kako so vdihnili zadnjič. »Bil sem zadnji prijazni obraz, kar so jih videli,« reče, tiho stoječ ob grobu zapornika, ki so ga usmrtili v začetku devetdesetih.

»Z njimi sem preživel zadnje ure njihovih življenj, poslušal zgodbe težkih otroštev in storjenih zločinov, videl sem jezo in aroganco, žalost in obžalovanje in slednjič odločenost in strah na njihovih obrazih … Pogosto sem jih na tem pokopališču naslednji dan pokopal, običajno v družbi paznika in zapornikov, ki so jih določili za kopanje groba.«

Kot mnogo Teksačanov je odrasel v ozračju, kjer je veljalo, da je resnično pravico mogoče doseči le po sistemu oko za oko. »Nisem imel prav,« pravi. »Hladnokrvno maščevanje je napačno. Vse, kar naredi smrtna kazen, je to, da nastane nov krog žrtev. Ne ustavi pa umorov. Leta 1982 je na smrt čakalo sto ljudi, zdaj jih je skoraj 500,« reče.

Stojiva na soncu sredi morja belih križev na hribčku kak kilometer stran od zidov zapora.

Tujec, čakajoč na smrt

Nekaj je hudo narobe. Živiš skrajno obliko more. Si tujec v ZDA in 37 mesecev že čakaš na usmrtitev zaradi dvojnega umora, ki ga nisi zagrešil. Z umorom te ne povezuje noben dokaz. Težko verjamete?

To je zgodba 32–letnega Joaquina Martineza, Španca, ki so ga na drugem sojenju leta 2000 oprostili. Martinez je zdaj svoboden človek.

Papež Janez Pavel drugi ves čas nasprotuje smrtni kazni in za Martinezov primer se je skupaj s španskim predsednikom vlade tudi osebno zavzel. Smrtno kazen prepovedujejo vse države EU. Predsednik George Bush, prej guverner Teksasa, in njegov brat Jeb, guverner Floride, pa se oba zavzemata za smrtno kazen. Kaj drugega bi bil v ZDA politični samomor.

Od leta 1976 je bilo v ZDA usmrčenih 17 tujih državljanov, od julija 2002 pa čaka na smrt 122 tujcev iz 33 različnih držav. Trije Nemci. Španec. Hrvat. Argentinec. Poljak. Večinoma pa gre za latinoameričane, kot je Javier Suarez Menendez, obsojen na smrt zaradi umora policijskega agenta, za katerega je mislil, da je prekupčevalec z drogami. Nikoli prej ni imel težav z zakonom. V času umora je bil star 19 let.

Kot pravi Mark Warren, sodelavec Amnesty International, je bila le peščica od teh mož seznanjenih s pravico do stika z veleposlaništvom svoje države. »Večina ljudi ne pozna podrobno fenomena smrtne kazni. Mislijo, da je rezervirana za najhujše od najhujšega. Toda ob podrobnejšem preučevanju lahko ugotovite, da je to, kdo je obsojen na smrt, zelo močno povezano s tem, kje se je zločin zgodil, ne pa s samo naravo zločina. V tem pogledu gre za zelo nepravično kazen.«

Primer britanskega poslovneža Krishna Maharaja: petnajst let je na Floridi čakal svojo smrt zaradi dvojnega umora, ki ga ni zagrešil. Marca 2002 ga je nova porota kaznovala z dosmrtno ječo. Osem prič, ki so mu nudile alibi, ni nikoli dobilo priložnosti pričati. Njegov odvetnik Clive Stafford-Smith, znan po nasprotovanju smrtni kazni, pravi: »Nikoli še nisem bil bolj prepričan, da je nekdo nedolžen. To je popoln škandal in neuspeh pravice.«

Maharaj sam je pred kratkim dejal: »Povsem iskreno – raje bi umrl, šel na električni stol, namesto da bom moral preostanek svojega življenja preživeti v ječi.« Tako pravijo mnogi obsojenci, ki se življenja v zaporu bojijo bolj od smrti.

Večina Američanov bi bila – kar je popolnoma razumljivo – popolnoma zgrožena, če bi ameriškega državljana v tujini obtožili, obsodili in usmrtili, ne da bi mu kdo svetoval, da se ima pravico po pomoč obrniti na ameriško veleposlaništvo.

Dunajska konvencija, katere podpisnica je tudi ZDA, to pravico zagotavlja. Kar nas pripelje do enega najbolj znanih ameriških primerov, povezanih s smrtno kaznijo. Moški je Poljak. Njegovo ime je Gregory Madej in na smrt so ga obsodili v Illinoisu. Na usmrtitev čaka že 21 let. Rodil se je leta 1959 v mestu Kielce in je kot otrok skupaj s starši preselil v ZDA. Nikoli ni postal ameriški državljan.

Obsodili so ga za umor in spolni napad na 38-letno Barbaro Doyle leta 1981. Podrobnosti zločina so meglene. Sodeč po izjavi njegovega novega čikaškega odvetnika Amarjeeta Bhachuja je imel Gregory »zanič odvetnika. In zanič sojenje. To je učbeniški primer, zakaj smrtna kazen ne deluje.«

Amnesty International pravi, da Gregoryju po aretaciji ni nihče omogočil stika s poljskim veleposlaništvom – kar je kršitev Dunajske konvencije. Veleposlaništvo se je vmešalo v primer šele leta 1999, potem ko je nekako le izvedelo, da je Gregory poljski državljan. Medtem je analiza DNK, ki leta 1981 še ni bila mogoča, pokazala, da je pri enem izmed najresnejših elementov obtožnice, spolnem napadu, nedolžen. Ravno ta obtožba je bila morda tisti jeziček, ki je v Gregoryjevem primeru tehtnico prevesil na stran smrtne kazni.

Po nasvetu svojega tedanjega odvetnika se je Gregory odrekel pravici do sojenja pred poroto kljub pravilu, po katerem se morajo glede smrtne kazni strinjati vsi porotniki. Če se eden ne strinja, smrtna kazen odpade. Sodnik pa je Gregoryja obsodil na smrt po zgolj nekaj minutah. Policijski posnetki, na katerih je govor o drugem moškem, ki so ga videli z Gregoryjem pred aretacijo, so čudežno izginili.

Gregory trdi, da je Barbaro Doyle ubil v samoobrambi. Njen mož, ki bi prav lahko bil tisti skrivnostni drugi človek, je pod prisego podpisal pismeno izjavo, v kateri trdi, da Gregoryja ne bi smeli usmrtiti. Medtem pa Gregory čaka. Ječa je njegov dom. Vse svoje odraslo življenje je preživel v njej. Guverner lahko kadarkoli obnovi obsodbo na smrtno kazen.

Nemčija trenutno na mednarodnem sodišču toži ZDA zaradi usmrtitve dveh Nemcev, bratov Le Grand, leta 1999 v Arizoni. Po nekem čudnem naključju pa obstaja še en par nemških bratov, Rudi in Michael Apelt, ki sta obsojena na smrt že od leta 1991. Obstajajo močni dokazi, ki kažejo na to, da sta brata duševno prizadeta. Tudi primer Dieterja Riechmanna, še enega Nemca, zaprtega na Floridi, v Nemčiji, kjer mnogi verjamejo v njegovo nedolžnost, dobro poznajo.

V Ameriki umor pomeni še en umor. Oko za oko. Zob za zob. Sentimentalna politika, to priznavajo vsi. Število umorov je zraslo, odkar so ponovno uvedli smrtno kazen. Nikogar ne straši, nikogar ne odvrača. In ni poceni. Stroški rastejo. Gre za maščevanje. Nepravičnosti je vse več. Vsi to priznavajo. Gre tudi za raso. In revščino. Toda tega še zdaleč ne priznavajo vsi.

Zadnji pogovor

Ura je ena popoldan. Vozim se na ozemlje enote Polunsky. Mimo mene pelje zaporniški kombi. V njem je Jeffrey Lynn Williams, posiljevalec otrok. Priznal je. Ubil je tudi otrokovo mamo. Zloben človek, brez dvoma. Usmrtili ga bodo čez pet ur.

Larry čaka name. Stoji, kadi in se pogovarja s teksaškim rangerjem. Tam je zapor: ogromen in bel. Sveti se v soncu, obdan z visoko ograjo z bodečo žico. Vstopimo.

Thomas Miller - El se pojavi v okovih. Dva paznika jih odstranita. Zelo visok je. Izgleda kot kak igralec košarke. Sede, se nasmehne. Med nama je stekleno okno z žičnato mrežico. Dvignem telefon. On tudi. Kot v filmih. Toda to je tudi edini del, ki je tak kot v filmih.

Thomas je imel že kar nekaj zmenkov s smrtjo. Zadnji je bil prejšnjo zimo.

V poslednjem trenutku je vrhovno sodišče ZDA ustavilo usmrtitev. Razlog: rasna diskriminacija pri izbiri porotnikov. Njegovo ženo Dorothy, obsojeno za enak zločin, so iz zapora izpustili leta 1991. Zgodba je grozljiva.

Thomas jih ima 50. Na smrt čaka že osemnajst let. Obsojen je umora enega človeka in paraliziranja drugega v ropu hotela Holiday Inn v Dallasu. Policija ga je pri aretaciji ustrelila in skoraj ubila. Bil je neoborožen. Trdi, da je nedolžen in da je bil v času umora v Houstonu. Ima tudi priče. Thomasov odvetnik se bori za ponovno sojenje in samo zato je Thomas še vedno živ. Primer je slaven. Pobrskajte po spletu z njegovim imenom v iskalnem polju in dobili boste vsaj sto zadetkov.

»Hočem, da veste: prišel sem od daleč, da bi vas videl. Pošiljam vam pozdrave od žene,« pravim.

»Hvala, da ste prišli. Res hvala vam,« reče.

Kako vpliva nanj današnja usmrtitev?

»Vsakič ko koga usmrtijo, umreš v sebi,« pravi. »Ko sem prišel sem, je bilo usmrčenih 20 ljudi. Zdaj jih je že čez 200 … Povezani smo med sabo. Vsi smo v brezizhodni situaciji.«

Njegov odvetnik me je prosil, naj z njim ne govorim o samem primeru. Držim se dogovora.

Je imel pošteno sojenje?

»Če sodiš v tej državi v določen profil, kot črnec nimaš šans.« Tako Thomas. Ne izgleda kot morilec, ampak kot eden tistih svetnikov na cerkvenih vitražih. Zaradi oči.

Kako je čakati na smrt?

»Ko ti enkrat določijo datum usmrtitve, postane čakanje nočna mora,« reče Thomas. Ne joče. Ne pritožuje se. Preprosto samo govori.

»Imel sem že deset datumov. Najbolj sem se smrti približal na uro in štirideset minut.« Sredi devetdesetih je šel kar nekajkrat v hišo smrti, da bi se pripravil na konec. Vsakič je prišlo do odloga. A v sebi je umrl že tolikokrat … Ducat smrti: ena za vsakega apostola.

Njegovi lasje so posiveli, bled je. Govoriva o zaporniški rutini. Pove mi svojo življenjsko filozofijo: »Ljubiti moramo drug drugega, človek. Naučiti se moramo odpuščati.« Ni zagrenjen. To ima že za sabo. Govori z glasom onkraj groba. »Čakanje na smrt je grozljivo. Zdaj sem v peklu … Kar pomeni, da bom, ko bom umrl, šel v nebesa.«

O čem razmišlja?

»Študiram zakone. Berem knjige. Pišem. Razmišljam. Toda ne sanjam. Sanjal nisem že od … Ne morem se spomniti sanj. Ne vem, če lahko … sanjam … še kdaj. Moje sanje imajo v svojih rokah.« Vsak dan eno uro telovadi, preostanek časa preživi v pet kvadratnih metrov veliki celici.

Svojo roko položim na steklo med nama. Thomas se nasmehne in položi roko na mojo. Pogledam ga in skušam razumeti dogodke tiste noči pred 18 leti, dogodke, ki so ga pripeljali sem.

Je kriv?

Težko je pogledati v oči človeku, ki čaka na smrt. Strah pride do vas, v zraku je. Vdihneš ga in nikoli več nisi enak.

»Čas je potekel,« pravi Larry.

»Človeško bitje si,« reče Thomas. »To ti vidim v očeh. Pazi nase.«

Vprašam ga, ali ima kaj sporočil.

»Lahko pokličeš mojo ženo in jo prosiš, naj pokliče mojega odvetnika. In povej ji, da še nekaj časa ne bom mogel pisati. Omejili so moje pravice.«

»Okej,« obljubim.

Prijetno junijsko popoldne je in naslednja usmrtitev le tri ure stran.

Post Mortem

»Nekateri si ne zaslužijo živeti,« pravijo ljudje. Toda kako je lahko smrtna kazen pravična, če usmrtijo enega samega nedolžnega človeka? Sodeč po podatkih Amnesty International je izvršitvi smrtne kazni od leta 1973 ubežalo okrog sto zapornikov, za katere se je izkazalo, da so nedolžni. Sto takih, kot je bil Joaquin Martinez.

Smrtna kazen je zdaj v rokah ameriškega vrhovnega sodišča, ki je junija 2002, takrat ko sem bil sam v Huntsvillu, razsodilo, da duševno prizadetih ni mogoče usmrtiti in da lahko samo porote, ne pa tudi sodniki, dosodijo smrtno kazen.

Smrtna kazen in vojna proti terorizmu sta dve najpomembnejši zadevi v Ameriki danes. Smrtna kazen ostaja množični spektakel, pa četudi je dejanskih gledalcev manj in so skrbneje izbrani. V Teksasu in na Floridi še posebej je to del vsakdanjega življenja. Vprašanj e pa ostaja: je prav, da država umori morilca?

Morda pravi odgovor leži v očeh družin žrtev. V očeh obsojenih. V očeh Larryja Fitzgeralda. Carolla Picketta. V očeh Thomasa Millerja - Ela. Odgovor lahko najdemo v očeh tistih, ki vidijo zapornikove zadnje trenutke. Priče. Nikoli ne bodo pozabili tistih oči. Toliko parov oči.

»Si našel, kar si iskal?« me je kasneje vprašal Larry Fitzgerald.

»Ja,« sem rekel. »Nihče ne razume umora.«

Zadnja večerja

Zadnjo večerjo servirajo glede na zapornikovo željo. Zapornik ne dobi točno tistega, kar želi. Obrok sestavijo iz tega, kar je na voljo v zaporniški kuhinji in je kar se da blizu tistemu, kar si je zaželel zapornik. Stanley Baker, ki so ga usmrtili maja 2002, je želel dva zrezka, ena puranja prsa, 12 kosov slanine, dva velika hamburgerja, dva velika pečena krompirja s kislo smetano in maslom, solato, dva stroka koruze, sladoled in štiri kokakole. Napoleon Beasley, ki so ga usmrtili isti mesec, ni zahteval nič.

Zgodovina usmrtitev v Teksasu

1819–1923 obešanje

1923–1964 električni stol

1956–1982 moratorij na usmrtitve

1982–2002 smrtonosna injekcija

Smrtna kazen v Teksasu: dejstva

Teksas v ZDA prednjači glede števila usmrtitev od leta 1976; bliža se številki 300, odkar so decembra 1982 znova začeli izvajati smrtno kazen, kar pomeni tretjino vseh usmrčenih v ZDA po letu 1977. Duševne bolezni, mladoletnost, neprimerno pravno zastopstvo (primer Calvina Burdina, katerega odvetnik je med sojenjem spal, je pred vrhovnim sodiščem, saj Teksas vztraja pri usmrtitvi) in dejstvo, da obsojeni sploh ni ameriški državljan, v Teksasu ne ovirajo izvršitve kazni.

• Strošek na osebo na dan: 53$
• Cena smrtonosne injekcije: 86$
• Povprečna starost: 39
• Povprečni čas čakanja na usmrtitev: 10,58 let

Kdo, kje, koga, kako?

Smrtno kazen po podatkih Amnesty International (AI) še vedno izvaja 84 držav, okoli četrtina njih pozna javne usmrtitve; tu gre predvsem za države afriškega in azijskega geografskega kroga. Le Čile, Burundi in Gvineja tudi dejansko priznavajo javno usmrčevanje zapornikov, medtem ko so jih po podatkih Amnesty International po letu 95 dejansko izvajali vsaj še v Afganistanu, Čečeniji, na Kitajskem, v Gvatemali, Iranu, Libanonu, Libiji, Nigeriji, Severni Koreji, Ruandi, Savdski Arabiji, Sierra Leonu, Somaliji, Siriji, na Tajskem, v Vietnamu in Jemnu.

Med najpogostejše metode usmrčevanja sodita ustrelitev in obešanje, znani pa so še kamenjanje, uporaba smrtonosne injekcije in celo obglavljenje. Med zločine, ki se kaznujejo na ta način, pa sodijo umori, posilstva, prostitucija, dejanja proti državi, kot so izdajstva ali terorizem, dejanja, povezana z drogami, pobeg iz zapora …

Po podatkih Amnesty International je bilo v letu 2001 v 31 državah usmrčenih vsaj 3048 ljudi, najmanj 5265 pa jih je bilo v 68 državah obsojenih na smrt. 90% vseh usmrtitev na svetu je bilo v letu 2001 izvedenih v zgolj štirih državah: na Kitajskem (vsaj 2468), v Iranu (vsaj 139), Savdski Arabiji (79) in v ZDA (66). ZDA, Pakistan in Iran so po podatkih AI usmrtile tudi mladoletno osebo.

Smrt v deželi svobodnih

• Na smrt čaka v ZDA več kot 3700 ljudi.

• Države, kjer velja smrtna kazen: 38, vključno z New Yorkom, Kalifornijo in Florido.

• V obdobju od leta 1977, ko je več kot 60 držav sveta odpravilo smrtno kazen, so v ZDA ustrelili, zaplinili, obesili, zastrupili ali usmrtili z elektriko več kot 750 zapornikov, od tega več kot 500 po letu 1990. Med njimi so bili mladoletniki; ljudje, ki so zločin zagrešili pred dopolnjenim 18. letom starosti; duševno moteni in tuji državljani, ki so ostali brez možnosti pomoči matične države oziroma njenega diplomatskega predstavništva. 80 % vseh usmrčenih zapornikov je bilo obsojenih za umor belca; enak delež vseh je bil usmrčen v Teksasu.

Smrtna kazen na Slovenskem

Zadnja smrtna kazen na ozemlju Slovenije je bila po podatkih Amnesty International izvedena leta 1957. Prepoved izrekanja smrtne kazni je nato določil amandma k ustavi iz leta 1974, sprejet leta 1989. Danes določa nedotakljivost človekovega življenja in s tem prepoved smrtne kazni 17. člen slovenske ustave.

TEKST: William Roderick Richardson

FOTO: Patrick Patterson, Jure Eržen – Delo

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord